V četrtek, 26.10.2023 je potekalo 1. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
Tudi meni je Bog zaupal določeno poslanstvo. Četudi klic vanj ni bil morda tako dramatičen, sem vendar zanj pred Bogom odgovoren/na. Se tega zavedam? Lahko kaj popravim?
Klica v poslanstvo se od začetka vsaj nekatere nismo prav dobro zavedale. Z leti ob vztrajanju iskanja »nekaj več« pa je v zavest stopilo tudi zavedanje odgovornosti pred Bogom. Ustvaril nas je svobodne in s tem odgovorne pred Njim. Podaril nam je življenje in z njim vsaki svoje sposobnosti. In mislimo, da dokler živimo, vedno lahko kaj popravimo. Iz dneva v dan si smemo prizadevati in se priporočati k sv. Duhu, da se lahko odločamo za tisto, kar naj bi naredile v življenju, da se učimo in znamo razločevati, da v okolju kjer živimo svetimo, kot lučke. V zaupanju v Gospodovo usmiljenje smemo verjeti, da tudi če česa iz nevednosti ali napačne odločitve ne naredimo kot bi morali, bo ob našem spoznanju in kesanju Gospod obrnil v dobro, ker njegova logika in ekonomija ni naša človeška.
V njegovem pismu – Svetem pismu – nam prav za vsak dan v letu sporoča: »Ne boj se!«
Po malo daljšem premoru smo se spet z veseljem srečali. Najprej si povemo, kako smo. Skupaj preberemo dele nekaterih priporočenih odlomkov: 2 Mz 3,1-15; Iz 40, 3- 8 in Jer 1, 4-10. Ugotovimo, da nas tema o prerokih letošnjega leta močno nagovarja, saj smo si življenje prerokov morda drugače predstavljali.
1. 2 Mz 3,1-15
Edina obljuba, ki jo dobi Mojzes, je, da bo Gospod z njim. To je vse, na kar se je lahko zanesel. Zagotovilo in znamenje tudi nista bila otipljiva. Ko jih boš pripeljal nazaj, boste slavili Boga na tej gori. Nič drugega mu ni moglo pomagati takrat.
Ob tem odlomku se spominjam romanja na Sinaj. V tem odlomku mi je bil Bog prvič predstavljen res kot ljubeči Oče, ki dobro vidi vse stiske svojega ljudstva, ki skrbi za svoje. Kot otrok sem Ga doživljal kot strogega Očeta, kot oddaljenega. To nas loči od drugih religij – edino v naši veri je Bog Oče.
Nagovarja me, kako Bog vstopa. Tako kot pri Mojzesu na paši, tudi v moj vsakdan, sredi dneva. Po korakih nas uči potrpežljivosti. Za vsakega od nas najde svoj način, kako nas nagovori, kje nas najde. Kaj so naši goreči grmi, kje nas Bog kliče?
Ne začne z naročilom, ampak z zagotovilom, da ve za stiske, boje, da nas pozna. Da nam je blizu. In da bo z nami. Da je Bog naših očetov, tudi Bog mojega očeta. Spominjam se očetove vere, njegove molitve in zaupanja. To mi je sedaj dota.
Včasih je bolje, da ne vemo vsega. Moramo se samo prepustiti njegovi volji. Tudi Mojzesa je moral Gospod dolgo vzgajati in preizkušati, saj se je upiral.
Kot je bilo na srečanju Biblične šole povedano, je bilo prerokom dano, da vstopijo v čutenje Božjega srca. Tu zopet srečamo Boga kot ljubečega Očeta.
Ko tako doživimo Boga, lažje odgovarjamo na njegove spodbude. Zdi se mi pomembno, da se prepustimo, čeprav se nam ob zavedanju svoje nepopolnosti zdi, da ne bomo zmogli.
Včasih ne zmorem zaupati v Božje spremstvo, v molitev… Potem doživim, da Gospod deluje na druge načine.
2. Iz 40,3-8
Nagovori nas vrstica: beseda našega Boga pa obstane na veke. Kar Bog reče, se zgodi.
Tudi tu, v tem odlomku, se dogaja v puščavi. Kot pri Mojzesu. Bog deluje preko različnih čutil. V odlomku o gorečem grmu preko oči, tu pa preko besede. Gospod vsakega nagovori na drugačen način.
Nagovorila me je razlaga, da prerok ne razlaga tistega, kar bo, ampak sedanjost in posledice. Da zna videti, kaj se dogaja in kam to vodi. Razlaga življenja. Tudi Jezus je učencem razlagal življenje, ne pa napovedoval prihodnost.
Tudi v Sloveniji bi sedaj potrebovali preroka. In ker smo obkroženi s preveč sporočili, bi včasih potrebovali puščavo.
Preroki so popolnoma zapustili svoj način življenja. Kako pa jaz? Ali sem zaradi Gospoda sposobna povsem spremeniti svoj način življenja, svojo miselnost?
Spomnim se prijateljice, ki je imela popolno zaupanje v Gospoda ob nosečnosti z velikim tveganjem, tveganjem tudi zanjo.
3. Jer 1,4-10
»Preden sem te upodobil, sem te poznal«. Ta beseda velja za nas vse. Pred vsakim porodom sem se spomnila tega odlomka. Bog je poznal mojega otroka, preden sem ga poznala jaz.
Gospod nam tu zopet zagotovi, da je z nami, naj se ne bojimo. Da nas rešuje. To bi morali imeti ves čas pred očmi.
Zato nam zelo pomagajo takšna biblična srečanja. Da ponovno slišimo, se spomnimo in si podelimo.
Vsak od nas je z nekim posebnim namenom prišel na svet. Bog nam je zaupal neko poslanstvo. Morda se tega vedno ne zavedamo povsem. To moramo negovati, se spominjati. Vsak dan znova, po korakih.
Pomembno je, da se opazujemo, da zaznamo, kaj nam prinaša mir. Da se postavimo pred Gospoda, v molitvi, da spoznavamo, kaj je naše poslanstvo. Je pa to tudi vsakodnevni boj.
Morda imamo včasih prevelike zahteve do sebe. Tudi svoje načrte, potem pa želimo in molimo, da nam Bog pri naših projektih pomaga. Tu je nevarnost. Bogu se moramo izročati, da nam on vsak dan pokaže, kaj je naše poslanstvo. Po korakih, vsak dan znova.
V službi zadnje čase lahko govorim o Bogu. Tega včasih nisem zmogla.
Pomembno se mi zdi srečevanje v bibličnih skupinah, ko poslušamo Besedo skupaj in tudi drug drugega. Ker se Beseda vsakega dotakne na drug način. In se s tem bogatimo.