V četrtek, 22.2.2024 je potekalo 5. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024, katerega tema je bil PREROK AMOS.
Amos je bil doma v uglednem Judovem kraju Tekoi devet kilometrov od Betlehema (Am 1,1). V svojem kmečkem okolju se je navzel preprostega, skromnega in trdega načina življenja, poštenosti in pokončnosti. Po poklicu je bil živinorejec in gojilec smokev (7,14). Gospod ga je poklical od njegove črede in ga poslal prerokovat v severno kraljestvo, v razkolniško svetišče v Betelu. To je bil čas kraljevanja Jerobeama II (787-747 pr. Kr.), čas gospodarskega blagostanja pa tudi socialnih krivic. Srečanje z razkošjem bogatašev in bedo zatiranih v Samariji ga je ostro zadelo. Blišč bogočastja ga ni preslepil, bistro je zaznaval njegovo zlaganost. Zato je povzdignil besedo in vstal v obrambo revnih, ki so prepuščeni na milost in nemilost bogatašev ječali v bedi. S krepko besedo je naznanjal Božjo sodbo proti narodom in posebej proti Izraelu zaradi njegove krivičnosti do ubogih in zlaganega bogoslužja. Amos naznanja, da ne bodo več uživali blagostanja. Zavzema se za uboge, je prerok socialne pravičnosti. Izrael naj se ne zanaša na svojo izvolitev, zaradi nje bo za svoje grehe ostreje sojen.
To skupaj z dejstvom, da je bil iz južnega kraljestva, je bilo povod, da ga je duhovnik v Betelu izgnal kot kršilca javnega reda (7,10-17). Tako je preroško službo vršil le nekaj mesecev. Da je prišel iz južnega kraljestva prerokovat v severno, kaže, da je Božje ljudstvo, čeprav ozemeljsko razdeljeno, v Božjih očeh eno.
Knjiga se deli na tri dele:
- del: poglavja 1–2: osem govorov proti sosednjim ljudstvom in Izraelu
- del: poglavja 3–6: govori, ki utemeljujejo napoved sodbe nad Izraelom
- del: poglavja 7–9: pet videnj o sodbi z nekaj prerokbami o sodbi in avtobiografsko pripovedjo o prerokovem izgonu (7,10-17) ter na koncu besede upanja (9,11-15).
Amos 1,1-2
Potem ko se prerok predstavi (Am 1,1) in napove glavno temo (1,2), se začenja prvi del Amosove knjige, ki jo sestavlja sedem izrekov proti sosednjim narodom in Judu, višek pa predstavlja daljši izrek proti Izraelu. Hoče razjasniti svojemu ljudstvu, da Bog, v katerega verujejo, ni le Bog Izraela, temveč vsega sveta in vseh narodov. Amos govori kot poslanec GOSPODA, proti kateremu ni priziva. GOSPODOVA volja ureja in vodi vse narode, a ti so se ji uprli. Če se je GOSPOD kdaj odvrnil od nameravanega kaznovanja, sedaj ne bo prizanesel.
Am 1,1 Vrstica predstavi preroka in njegov čas. Za njegovo poklic izvemo tudi v zagovoru pred Amacjájem, duhovnikom v Betelu, ki ga je ovadil kralju Jerobeamu (7,10-15).
Am 1,2 Na prizorišče stopi Bog v dveh podobah: GOSPOD rjove – podoba leva; pašniki se sušijo – podoba vročega južnega vetra. Glas leva prihaja s Siona-Jeruzalema: Bog vlada v Jeruzalemu, vendar njegova vladavina sega čez meje severnega kraljestva. Tudi vroč južni veter pustoši v severnem kraljestvu in bo posušil njegov najbujnejši del, Karmel.
Vrstica izraža osnovni ton Amosove pridige v dveh paralelnih stihih, ki sestavljata kratko hvalnico Božjemu razodevanju. Bog se javlja s svojim mogočnim glasom kakor lev – ta glas naznanja njegov prihod, ki se je v bistvu že zgodil. Hkrati pa je ta Bog GOSPOD zaveze, ki prestoluje v Jeruzalemu in vlada nad vsem Izraelom. Njegov grozeči glas pokončuje naravo kakor vroč puščavski veter, ki posuši pašnike vse tja do zelenega, z bujnimi travniki in gozdovi pokritega Karmela. Z dvojno podobo leva in vročega vetra Amos naznanja skorajšnji strahovit prihod GOSPODA, ki pretresa same temelje obstoja njegovega ljudstva.
Am 1,3-5: Damask
Damask pooseblja Aram, čigar prestolnica je bil. Aram je bil za časa kralja Davida podvržen Izraelu, za časa kralja Salomona pa se je osamosvojil in ogrožal Izrael. Posebna krivda Aramcev je v njihovi uničevalni vojni, ko so Izraelu iztrgali Gilead. To, kar prerok obsoja, je kruto ravnanje Aramcev s poraženci, ki so jih pokončali z »železnimi sanmi« (sicer so jih uporabljali za rezanje slame). Zato bo GOSPOD sam izvršil sodbo nad Aramci, tako da bo zažgal glavno mesto Damask in izgnal kralja z ljudstvom vred v Kir, od koder jih je nekdaj izpeljal – to predstavlja konec njihovega obstoja. Čez dvajset let (732 pr. Kr.) je Tiglat Pileser dejansko zavzel Damask (2 Kr 16,9).
Am 1,6-8: Gaza in Filisteja
Izrek obsoja Filistejce zaradi tega, ker so ljudstvo množično odganjali v izgnanstvo ter jih prodajali Edomcem in ti verjetno Egipčanom. Od petih knežjih mest ni omenjen samo Gat (verjetno zato, ker je postopoma prešel pod judovsko oblast). Kazen je izražena podobno kot v 1,4-5 in zopet je posebej naglašen GOSPODOV osebni poseg.
Am 1,9-10: Tir in Fenikija
Fenikijsko mesto Tir je vzdrževalo politične in trgovske vezi z Davidom in Salomonom, Ahab je bil poročen s hčerjo sidonskega kralja Jezabelo. Zaradi koristi, ki so jih uživali od Edomcev, so prekinili te stare vezi ali »bratovsko zavezo« z Izraelom in tako so zdaj obsojeni zaradi podobne krivde kakor Filistejci, prodaje sužnjev.
Am 1,11-12: Edom
Edomci so istega izvora z Izraelci, potomci Ezava, Jakobovega brata (1 Mz 25,19sl.), ki so se zasidrali na jugu Kanaana verjetno pred Izraelci. Oba naroda sta živela v stalnih sporih. Za časa Davida je bil Edom podvržen Izraelu, kasneje si je večkrat poskušal izboriti samostojnost. Posebej je izkoristil nemoč Izraela po njihovem izgonu v Babilon 587 pr. Kr., zato ga bo GOSPOD kaznoval kot ostale narode. Čas nastanka besedila je verjetno med ali po izgnanstvu.
Am 1,13-15: Amon
Amonci so bili polnomadski narod, ki je živel jugovzhodno od Gileada in so bili za časa kralja Davida podvrženi Izraelu (2 Sam 10–12). Njihova težnja je bila, da prodrejo čim dlje v kultivirano deželo, zato niso izbirali sredstev; med drugim so parali nosečnice, ki zagotavljajo narodu prihodnost in življenje. Kazen je podobna kot v 1,4-5.
Am 2,1-3: Moab
Dejanje, ki ga Amos obsoja v tem izreku, ni izpričano kje drugje. Gre za upepelitev posmrtnih ostankov edomskega kralja, kar predstavlja skrajno onečaščenje človeka; spoštovanje zadnjega počitka v grobu je veljalo tudi obsojencu in sovražniku. Tukaj storjeno hudodelstvo ni zoper Izraelca, ampak zoper Edomca in je od Boga obsojeno kot dejanje proti človeku.
Am 2,4-5: Juda
Juda je obsojen zato, ker je zavrgel GOSPODOVO postavo, ki je pogoj za življenje v zavezi, in zaradi malikovanja. Kazen ga izenači z drugimi obsojenimi narodi, saj dar Postave dovolj jasno priča za njegovo krivdo.
Lectio biblica
- Včasih slišimo vprašanje, kako da se Bog ne zavzame za uboge in dopušča krivice. Ali lahko po branju Amosa še očitamo Bogu, da ne stori dovolj za uboge?
- Včasih slišimo očitke, da je Stara zaveza kruta. Če primerjamo orožja teh starodavnih ljudstev z našimi današnjimi – koliko smo napredovali v humanosti?