Šesto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VIII (2023/2024)

V četrtek, 21.3.2024 je potekalo 6. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024.

Izaijevi Spevi o GOSPODOVEM služabniku

Prvi spev o GOSPODOVEM služabniku: Iz 42,1-9

Služabnika predstavi GOSPOD kot tistega, ki ga je on izvolil in mu podelil poslanstvo. Univerzalnost njegovega poslanstva je vidna že v vrstici 1, ko pravi, da bo narodom delil pravico. Ta služabnikova dejavnost daleč presega ostale preroke (oni oznanjajo le v Judeji in Izraelu).

• Nadaljnja značilnost njegove dejavnosti je nevsiljivost, miloba, prizanesljivost do zlomljenih (v. 2-3).
• Ne bo opešal in ne klonil. Sicer ga bo delo in oznanjevanje zelo izčrpavalo, ne bo pa obupal in padel pod težo dejavnosti, vse dokler ne oznani postave in pravice vsem – tudi najbolj oddaljenim na otokih (v. 4).
• Učinek njegovega delovanja je predstavljen v vrstici 7: »da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi.« Ta ječa dobesedno predstavlja Babilon, kamor so morali v izgnanstvo, v prenesenem pomenu pa je greh.
• Moč za njegovo delo mu daje GOSPOD, ki je ustvaril nebo in zemljo (v. 5). Ta Bog Stvarnik ga je poklical in poslal za zavezo ljudstvu in luč narodom (vsem!).

Iz 42,1-4 Gospodov služabnik je ponižan in zaničevan ostanek Izraelov, po katerem Bog rešuje izvoljeno ljudstvo in druge narode. Opis GOSPODOVEGA služabnika poudarja poteze, ki so značilne za Izraelove vzore, za krotke in zveste Izraelove očake, kralje in preroke. V polnosti je podobo GOSPODOVEGA služabnika uresničil Mesija (Mt 12,18-21).
Iz 42,5-9 Bog govori svojemu služabniku kot stvarnik neba in zemlje in kot delivec življenja. Postavlja ga za rešitelja izvoljenega ljudstva, pa tudi vseh poganskih narodov. On stoji za njim in mu zagotavlja zmago. Kakor so se izpolnile njegove nekdanje obljube, tako bo tudi v prihodnje.
Iz 42,9 ima eshatološki značaj. Ta eshatološkost je blizu – namiguje na rešitev iz izgnanstva v Babilonu, hkrati pa vključuje prihodnja GOSPODOVA dejanja, ko z novimi posegi udejanja odrešenje.

Drugi spev o GOSPODOVEM služabniku: Iz 49,1-13

Spada v literarno vrsto preroških klicev.
Iz 49,1 Služabnikova naloga je, da ponese oznanilo vsem narodom, tudi tistim najbolj oddaljenim (otoki, ljudstva iz daljave), pa tudi Izraelu in Jakobu (v. 5). Glede dejavnosti GOSPODOV služabnik ni bistveno drugačen od drugih prerokov, razen v tej univerzalnosti, da oznanja tudi ne-Izraelcem.

Iz 49,2 Njegovo orodje so njegova usta, ki izrekajo Božjo besedo. Njegova usta je GOSPOD naredil kakor oster meč. Božja beseda je kakor oster meč, orožje za bojevanje od blizu (Ef 6,17; Heb 4,12; Raz 1,16). Nadalje prerok pravi, da ga je naredil za gladko puščico, ki je orožje za bojevanje od daleč.

Iz 49,2,4 Ob oznanjevanju pa služabnik doživlja tudi razočaranja. Podobna razočaranja so doživljali vsi preroki in Božji izbranci: Abraham (1 Mz 15,1-3); Mojzes (4 Mz 11,10-15); Elija (1 Kr 19,4); Jeremija (Jer 15,10-18; 20,17-18); Ezekiel (Ezk 2,4-6; 3,4-9; 33,30-33).

Iz 49,5-6 Toda hkrati neizmerno zaupa v Božjo pravičnost. Zaveda se, da ga je Bog že pred rojstvom določil za svojega služabnika (Jer 1,5) svojemu narodu in vsem do konca zemlje.

Tretji spev o GOSPODOVEM služabniku: Iz 50,4-9

Po literarni obliki je ta pesem psalm zaupanja posameznika in tožbe posrednika, ki govori o svojem trpljenju (kot Mojzes, Elija, Jeremija). Pesem govori o preganjanju, podobno kot Jer 11,18-19; 18,18; 20,10. Posrednik Božje besede je zaradi nje obsojen na osamljenost in trpljenje. Toda pesem izraža tudi gotovost v uslišanje (Jer 11,20; 15,15.16; 17,14; 20,11.12) ter izpoved nedolžnosti (Jer 11,19; 17,15-16; 18,18.20; 20,8.9). V vrstici 4 se imenuje »učenec« – s tem označi najznačilnejšo lastnost GOSPODOVEGA služabnika.

Iz 50,5b-6 se začne s črko waw, ki pomeni pa, toda, vendar (v sloven. prev. in). Opiše preganjanje in sramotenje, kakršno je moškega v antični družbi izločilo iz skupnosti. Kdor je prestal takšno ponižanje, je bil družbeno mrtev. Toda služabnik se trpljenju ni umaknil. Ne izraža nobene tožbe nad trpljenjem. Tudi ne izraža izrecno, da trpi nedolžen, temveč da ostaja zvest kljub temu trpljenju in sramotenju. Za razliko od Jeremija, ki se pritožuje, GOSPODOV služabnik sprejema trpljenje. Tukaj se zgodi temeljna sprememba, nekaj novega vstopi v zgodovino odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom: Božji posrednik, ki je zaradi svojega poslanstva preganjan in zasramovan, ne toži, temveč sprejema trpljenje. Ni se umaknil pred tistimi, katerim je moral oznanjati Božjo besedo, četudi je zaradi tega mučen. Vrstica 6 izraža za Sveto pismo in sploh za antiko nekaj edinstvenega, revolucionarnega: preganjani nastavlja svoje telo tistim, ki ga mučijo in sramotijo. Udarce in sramotenje sprejema kot pravične – in s tem priznava, da je Bog na strani njegovih nasprotnikov. Drugače vrstice 6 ne moremo razumeti.

Iz 50,7 se začne z novim waw (toda) in s tem se začenja izpoved zaupanja, ki stoji za takratno mišljenje v popolnem nasprotju z vrstico 6. Stavek izjavlja nekaj neverjetnega: služabnik je prepričan, da je GOSPOD na njegovi strani, čeprav se je zdelo, da s svojo držo v vrstici 6 izraža ravno nasprotno. Tukaj vstopa nekaj novega: zavedanje, da Bog sam hoče trpljenje in pristanek na trpljenje svojega služabnika. Služabnik sprejema to sramotenje, ker ve, da ga Bog od njega hoče. Odločilno je, da služabnik kot trpeči ve, »da ne bom osramočen«. Zato je »naredil svoj obraz kot kremen«. Nekaj podobnega je v Jeremijevem (1,18) in Ezekielovem (3,8sl.) klicu za preroka. Da vzdrži nasproti sovražnikom, izvira iz njegovega pristanka na trpljenje.

Iz 50,8-9a Gotovost, da je Bog na njegovi strani, pride posebej do izraza v trditvi o opravičenju (Rim 8,31sl.) Vrstica 8 poziva k razsodbi. Služabnik kliče svoje nasprotnike – tiste, ki so ga bíli, sramotili in pljuvali – pred sodišče. Prepričan je, da bo pred GOSPODOM opravičen in ga ne bo mogel nihče obsoditi. Te besede lahko razumemo le, če gledamo na situacijo s strani nasprotnika: zanj je sodba že odločena, služabnik je že premagan in ta poraz je potrdil s tem, ko je sprejel udarce in sramotenje. Za nasprotnika tu ni več kaj spreminjati. Služabnik pa reče: »Toda Gospod BOG mi pomaga.« Kako se more to zgoditi? Ali je rehabilitacija služabnika sploh mogoča? To vprašanje ostaja v 50,4-9 odprto in kaže na zadnjo pesem o GOSPODOVEM služabniku.

Četrti spev o GOSPODOVEM služabniku: Iz 52,13-53,12

Četrti spev o Gospodovem služabniku je sestavljen iz dveh delov: v okvir Božje besede 52,13-15 in 53,11b-12 je postavljen govor skupine; oboji govorijo o služabniku v 3. osebi. Okvir je oznanilo o služabniku, osrednji del pa pripoved o služabniku. Oba dela govorita o ponižanju in povišanju služabnika.

Okvir Iz 52,13-15 Bog naznanja uspeh svojega služabnika. Potem ko je bil na zgražanje mnogih globoko ponižan, bo odslej na njihovo veliko presenečenje povišan.

Iz 53,11b-12 Naznanjeno je, v čem sta uspeh in povišanje: služabnik bo opravičil številne in naložil nase njihove krivde. Zato mu bo Bog dal sad njegovega dela (delež, plen), ker je dal življenje in postal njihov priprošnjik.
Ta Božji govor se veže na usodo služabnika v 42,1-4 in jo pripelje do cilja.

Pripoved skupine o trpljenju in povišanju služabnika ustreza okviru Božjega govora. Deli se na dva dela: vrstice 2-9 in 10-11a. Spominja na zahvalne psalme posameznika, vendar z razliko: o trpljenju in rešitvi ne pripoveduje tisti, ki je to doživel, temveč tisti, ki jih je služabnik s svojim delovanjem rešil. Pripoved je tako priznanje, izpoved odrešenih. To so zlasti vrstice 4-6, namreč izpoved, da je trpel zaradi njihove krivde. Vrstice 2-9 predstavijo ves življenjski lok služabnika od njegove rasti do pogreba. Ta ustreza veroizpovedi: bil rojen – trpel – umrl – bil pokopan. Ta enaka zgradba veroizpovedi (prav tako odrešenih) je pomembnejša kot priložnostni citati Iz 52–53 v Novi zavezi.

Iz 52,13-15 Prve besede se vežejo na 42,1-4: »Glej, moj služabnik …« Iz 42,1-4 kaže na izvor služabnikovega delovanja – Bog ga je določil za poslanstvo. Iz 52,13sl. kaže na cilj – Bog naznanja uspeh služabnikove poti in dela. Vrstica 13 uporabi glagole povišanja, kakršni označujejo Gospodov prestol v Izaijevem poklicnem videnju (Iz 6,1). Jezusovo povišanje v Apd 2,33 je predstavljeno z enakimi besedami. Povišanje ponižnega iz prahu je razlog za hvalnice Izraela (Ps 113).

Iz 52,14-15 predstavlja služabnikovo ponižanje in povišanje posredno preko zgražanja nad njim in presenečenja nad njim. Razlog zgražanja je trpljenje, ki ga je iznakazilo (prim. Jobove tožbe o reakciji na njegovo nečloveško trpljenje, Job 12,4; 16,9-10.20; 17,2.6; 19,13-22; 30,1-15).. Po takratnem prepričanju je imelo veliko trpljenje nenavadno moč Takšni trpeči se ne zdijo več pravi in normalni ljudje, so prekleti in nevarno je gledati na tistega, ki je preklet, da ne bi njegovo prekletstvo zadelo drugih. Toda ta tako udarjen, tako nečloveško iznakažen mož doživi od Boga in od ljudi tolikšno potrditev, pomen in povišanje, da je to nekaj povsem novega, povsem nezaslišanega. To preseneti in osupne mnoge.

Iz 53,1 Začne se pripoved skupine, ki je slišala to, kar opisujeta vrstici 14-15. Zanje je to prav tako nezaslišano.

Iz 53,2-9 Ponižanje služabnika: ni bil lep, to je, ni bil blagoslovljen in ne cenjen. V vrsticah 4-6 pa se začenja spoznanje skupine, ki je izraženo v nasprotjih: on – mi. Da so imeli do njega kot udarjenega prezirljiv odnos, je po takratnem prepričanju bilo korektno: bili so prepričani, da je bila Božja jeza nad njim. Skupina pa doživi osupljivo novo spoznanje vzroka tega trpljenja: nosil je njihove bolezni. Ta, ki je bil upognjen pod težo trpljenja, je bil nosilec njihovih bolečin, nosil je njihove grehe in kazen zanje. Oni so ozdravljeni po njegovih ranah (v. 5). To obsega odpuščanje grehov in odvzem trpljenja in kazni. To je za te, ki pripovedujejo, popolnoma novo odkritje. Zgodilo se je po tem navadnem, ubogem, nepomembnem človeku, čigar nečloveško trpljenje mu je prineslo prezir in je navdajalo ljudi z grozo in gnusom. Zato se postavlja vprašanje: Kdo je služabnik? Kako je skupina, ki govori v 53,1-11, prišla do tega odkritja? Prišla je po Božji besedi, ki uokvirja njihovo pripoved. Kar so spoznali, je skoncentrirano v vrstici 6. Oni, ki so imeli Božjega služabnika za od Boga udarjenega, so blodili, prezirani trpeči pa je vzel nase njihovo krivdo in jim tako prinesel odrešenje in mir.

Iz 53,7-9 govori o nasilju nad služabnikom, za razliko od vrstic 4-6, ki kažejo na bolezen. Služabnik se nasilju ne upira, je kakor jagnje. Ni povedano, kako je umrl, od bolezni ali nasilja. Povedano pa je, da je umrl nedolžen za grehe tistih, ki to pripovedujejo. Njegov pogreb je bil nečasten. Vse do groba v njegovem življenju ni bilo videti nekega pozitivnega pomena.
Iz 53,10-11a Tukaj se začenja pripoved o rešitvi (z waw). Poškodovano vrstico 10 prevajajo različno, kot: »Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo« ali: »Toda Gospodu je bil po volji njegov strti.« To pomeni, da je bil kljub vsemu nasprotnemu videzu z njim že za življenja, po smrti pa mu je svojo naklonjenost izkazal s posebnim dejanjem. Kako? Nekateri razlagalci v tem vidijo njegovo vstajenje. Toda to v besedilu ni jasno izraženo. Jasno je, da se je Božji poseg, povišanje služabnika zgodilo po smrti in onstran smrti. Opisano je s tradicionalnimi svetopisemskimi izrazi, toda pobliže ga (še) ne more predstaviti.

Iz 53,10b-11a pokaže posledice tega Božjega dela na služabniku s splošnimi in tradicionalnimi izrazi: dolgo življenje, potomci, luč, nasičenje, spoznanje – skratka izpolnjeno, srečno življenje.

Iz 53,11b-12 Sklepni del Božje besede se veže na začetni del v 52,13-15. Vse dobrine, ki jih je bil oropan, bo dobil v polnosti. Trditvi, da je dal življenje v daritev za greh (ašam, v. 10), da je dal življenje (nefeš, v. 12) v smrt, hočeta razložiti pomen njegovega trpljenja in smrti na črti preroške kritike daritev. Ta daritev je bila enkratna. Je s tem odpravila vse daritve? Pismo Hebrejcem v 10. poglavju o Jezusovi daritvi trdi tako in osvetljuje nazaj to mesto.

Čudežno je, da so bili po trpljenju in smrti trpečega pravičnega grešniki rešeni grehov in njihove posledice, kazni. Pravični služabnik je stopil na njihovo mesto in prestal njihovo kazen namesto njih. Po antičnem prepričanju trpeči ne more biti pravičen in pravični ne more trpeti. Če pa trpi, ni pravičen. Tukaj pa trpljenje pravičnega postane sredstvo odrešenja skupnosti. Samo trpljenje pravičnega more biti tako sredstvo, kajti trpljenje krivega ni drugo kot zadostitev kazni. Trpljenje pravičnega ima »plus« vrednost v skupnosti. Pomembno pa je priznanje skupine (v. 4-6), ki po Božjem oznanilu spozna nedolžnost služabnika in odpuščanje svoje krivde po njegovem trpljenju. »Uspeh« služabnika je v tem Izraelovem spreobrnjenju h Gospodu.

Podobe Gospodovega služabnika ni mogoče poistovetiti z nobeno zgodovinsko osebnostjo. Njegovo nenavadno trpljenje in rešitev presegata katerokoli osebnost ali dogodek v Stari zavezi. Prerok s tem izraža odrešenjsko dejanje, ki se bo izvršilo v prihodnosti. Čeprav je dogodek osvetljen s preteklostjo, v njem ni mogoče prepoznati katerega od preteklih dogodkov. Služabnikovo delovanje je del prihodnjega odrešenjskega dejanja, ki se je po krščanskem izročilu in razlagi dokončno in popolnoma uresničilo v Jezusu Kristusu. Novozavezni pisci so v tem besedilu (poleg Ps 22) našli razlago za Kristusovo trpljenje.

Iz 53: Gospodov trpeči služabnik

• Izraz „služabnik“ označuje posameznike, ki so bili orodje Božjih odrešenjskih dejanj;
  • Mojzes, David, Zerubabél, preroki, kralji …
  • Služiti / delati
• Koga predstavlja služabnik v štirih Gospodovih spevih?
  • Individualno osebnost
  • izraelski narod (korporativna osebnost)
  • ostanek Izraela.
• Odrešenje se bo izvršilo po sredništvu, po trpljenju Gospodovega služabnika.
  Njegovo poslanstvo bo podobno vlogi daritvene žrtve pri obnovi zaveze med ljudi in Bogom.

• Prevladujoča rabinska interpretacija v služabniku (Iz 53) prepoznava kolektivno osebnost, izraelski narod, ki je/bo tiho prenašal nepredstavljivo trpljenje zaradi svojih poganskih zatiralcev.
• Trpečega služabnika ni mogoče identificirati z nobeno zgodovinsko osebnostjo v Stari zavezi.
• Prerok napoveduje odrešenjsko dejanje, ki se bo zgodilo v prihodnosti.

Kaj je daritev?

Bog je suveren gospodar, vse pripada njemu in vse prihaja od njega. To izražata Ps 50,9-12 in prelepa molitev, ki jo 1 Krn 29,14 polaga v Davidova usta: »Saj je od tebe vse in iz tvoje roke smo ti dali.« Človek vse dolguje Bogu, pravično je torej, da daruje prispevek kot podložnik svojemu kralju, kot najemnik svojemu lastniku. To je neke vrste »razposvečenje«; ko človek Bogu, gospodarju vsega, daruje delež, »raz-posveti« ostanek za sveten namen. Ta namen se jasno razodeva v prinašanju prvih pridelkov in odkupu prvorojencev. Toda daritev je več kot »prispevek«: žrtve ali darovi so domače živali ali pridelki, ki jih človek potrebuje, s katerimi si ohranja svoje življenje, ki so del njegovega življenja in njega samega. Odreče se nečemu, da bi to podaril; izgublja, toda dobiva, kajti ta dar je tudi Božje zagotovilo. Bog ne potrebuje darov, toda s sprejetjem se v nekem smislu »obveže«.

LECTIO BIbLICA

Moja refleksija o GOSPODOVEM služabniku