V četrtek, 19.12.2024 je potekalo drugo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2024/2025, kjer smo razmišljali o preroku Ezekijelu.
Ezekiel 3,16-21; 33,1-9
Prerok kot Izraelov stražar
Ezk 3,16-21
Besedilo predstavi prerokovo odgovornost za rešitev svojega ljudstva, od česar je odvisna tudi njegova lastna rešitev pred bogom. Po uvodni vrstici »Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi hiši. Ko zaslišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu« (v. 17) se besedilo razdeli na dva antitetično sestavljena dela: 3, 18-19 in 3,20-24. Prerokova glavna odgovornost je v tem, da mora pred grehom najprej posvariti krivične, nato pravične. Prva antiteza:
3,18-19: o poti krivičnega
Če porečem krivičnežu: »Gotovo umreš,« pa ga ne posvariš in ne spregovoriš, da bi posvaril krivičneža pred njegovo krivično potjo in ga ohranil pri življenju, bo ta krivičnež umrl zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa si posvaril krivičneža, pa se ne odvrne od svoje krivičnosti in od svoje krivične poti, bo umrl zaradi svoje krivde, ti pa si boš rešil življenje.
3,20-21: o spodrsljaju pravičnega
In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in ravna krivično, mu nastavim oviro, da se spotakne, in bo umrl. Če ga nisi posvaril, bo umrl zaradi svojega greha; pravična dela, ki jih je storil, ne bodo ostala v spominu. A njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa si pravičnega posvaril, naj ne greši, in pravični ne greši, bo zagotovo ostal pri življenju, ker se je dal posvariti. In ti si boš rešil življenje.
Oba dela govorita o usodi čuvaja (stražarja). Njegova dolžnost je svariti krivične in pravične, ki se odvrnejo od pravičnosti in ravnajo krivično. Posvariti mora celo takega grešnika, ki je zaradi svoje grešnosti zapisan smrti. Odgovornost, da svari pred krivičnostjo, mu je zaupana za ceno življenja. Njegovo svarilo je lahko tista zadnja možnost, zaradi katere se krivični odvrne od svoje hudobne poti in bo živel, če ne, ga neizogibno čaka smrt. Odločilen je sedanji trenutek, ne preteklost: Bog ne odpušča sedanjih grehov zaradi preteklih dobrih del. Vendar vidimo, da pri pravičniku, ki se je odvrnil od pravičnosti, obstaja večje upanje, da se bo spreobrnil in si rešil življenje.
Ezk 33,1-9
Tudi ta odlomek se deli v dva dela: 33,1-6 in 33,7-9. V prvem delu Bog preudarja o imenovanju čuvaja, ki si ga je izbralo ljudstvo, da jih bo opominjal pred bližajočim se sovražnikom. Drugi del (33,7-9) pa enači tega čuvaja s prerokom. Zanimivo je to, da si ljudstvo, ki mu grozi sovražna vojska, sama izbere čuvaja, da jih sovražnik ne bi presenetil. Če torej čuvaj opozori na sovražnikov napad, kdo od ljudstva pa tega ne upošteva, je sam kriv za izgubo svojega življenja. Če pa čuvaj ne opozori na sovražnikov napad, pa oba izgubita življenje. Besedilo je paradoksno, kajti ta sovražnik je sam Bog, ki pa v svoji dobroti sam postavi »sovražnemu« ljudstvu čuvaja, da ga svari pred njegovo kaznijo. Ezekiel s tem poudari Božjo skrb za ljudstvo. Ljudstvo bo uživalo Božjo naklonjenost le, če se spreobrne in bo živelo po Božji postavi. V drugem delu (33, 7-9) srečamo samo eno povezavo iz 3,16-21, to je prvi del (krivičnik 3,18-19) – če ga prerok posvari, pa se ta ne spreobrne, bo umrl, čuvaj-prerok pa si bo vseeno rešil življenje. Čeprav ljudstvo niti malo ne kaže znakov spreobrnjenja, prerok ve, da mora opravljati svojo službo opominjanja ljudstva, zapisanega smrti. Ker neomajno zaupa v nepreklicno Božjo zvestobo, upa preko vseh meja.
Ezekiel 16
Jeruzalem – izprijena mladenka
Poglavje 16 v paraboli o izprijeni mladenki opisuje odnos med Bogom in Jeruzalemom. Odnos med moškim in žensko kot metafora odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom v Svetem pismu ni nova. Z neprimerljivo močjo jo je prvi uporabil Ozej (Oz 1–3) in za njim Jeremija (Jer 2–4) ter končno na svojstven način Ezekiel. 16. poglavje je najdaljše in eno najznačilnejših v Ezekielovi knjigi. Prerok mora javno oznaniti grehe Izraela, čemur sledi sodba. Začenja se z razodetvenim obrazcem: »Prišla mi je GOSPODOVA beseda« (v.1), sledi ukaz, da oznani Jeruzalemu njegove gnusobe (v. 2), in nato trije deli: v. 3-43; v. 44-58; v. 59-63. Zadnja dva dela so poglavju dodali pozneje.
Prvi del: Ezk 16,3-43
Prvi del je edinstvena stvaritev z antitetično zgradbo. Deli se na štiri dele: v. 3-5; v. 6-14; v. 15-34; v. 35-43. Ta odlomek je prispodoba o nimfomanski prešuštnici, ki simbolizira Jeruzalem. Starši so jo zavrgli že ob rojstvu, a je kasneje doživela blaginjo in srečo. Zgodba je izrazito osebna, k čemur pripomore tudi način pripovedovanja v drugi osebi ednine.
Ezk 16,3-5 Prvi del poudarja dekličin nečastni izvor in zavrženost že ob rojstvu. To po vsej verjetno ustreza zgodovinskim začetkom Jeruzalema. Toda, kar je pri Ezekielu edinstveno, ni samo njegova zgodovinska točnost, temveč to, da s tem pokaže, da je Jeruzalem od svojih začetkov do konca ostuden pogan. Drugače kakor Ozej in Jeremija Ezekiel, v skladu s poglavjem 20 ne govori o zlati dobi na začetku odnosa med Bogom in Izraelom. Kljub prejetim darovom je prevladala prava narava Jeruzalema: je nezvest in blodeč, prostitutka. Jeruzalem, kakor celoten Izrael, je bil ustvarjen iz nič; njegova usoda je bila smrt.
Ezk 16, 6-14 Ko so starši otroka zavrgli, bi revno umrl, če ne bi šel mimo Bog. Glagol iti mimo (ʽabar) daje pripovedi kontrastno zgradbo. Tukaj (v. 6.8) gre GOSPOD mimo: to je življenje, je ljubezen. V naslednjem delu gredo mimo mladenke tujci in dogajanje je povsem drugačno (v. 15.25). Ko gre GOSPOD prvič mimo otroka, ki zavržen cepeta v svoji krvi, ji reče: »Živi!« (v. 6). In nadaljuje: »Rast sem ti dal kakor cvetlici!« (Ezk 16,6). Ko je zrasla, je spet šel mimo nje in jo videl. »In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni« (Ezk 16,8). Nastopil je čas poroke: »Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča« (Ezk 16, 8; prim. Rut 3,9). »Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori GOSPOD BOG, in postala si moja« (Ezk 16,8). Sledijo dejanja, s katerimi jo je umil, mazilil, oblekel v izbrana oblačila in okrasil s prekrasnim nakitom. Postala je silno lepa, popolna, vredna kraljevske časti. Njeno ime je prodrlo med narode (Ezk 16,9-14). Gre za popolno antitezo s prvim delom, kjer so jo lastni starši odvrli na polje. S to antitezo prerok izrazito pokaže, da je bilo vse, njeno življenje, lepota in kraljevski blišč, darilo njenega moža. Od take neveste bi upravičeno pričakovali zvestobo in hvaležnost.
Ezk 16,15-34 Vendar ni bila ne hvaležna ne zvesta. Kraljica se je popolnoma izneverila, kajti laskava pozornost njene okolice jo je prefinjeno zapeljala. Začela je tekati za ljubimci in zanje uporabljala, kar ji je podaril GOSPOD, oblačila, dragotine, jedi, kadilo. Sama je dajala plačilo ljubimcem, ne oni njej, s čimer je ravnala ravno nasprotno od prostitutk, ki so plačane. Nihče je ni silil k vlačuganju, sama je podkupovala svoje ljubimce, da bi prihajali k njej. Popolnoma se je sprevrgla. Ta del predstavlja popolno antitezo drugemu delu. Tam je šel GOSPOD mimo nje in ji podaril življenje in ljubezen. Zdaj se je ona »vsakemu, ki je šel mimo, ponudila za vlačugo« (v. 15), »se vdajala vsakemu, ki je šel mimo« (v. 25). Kot ljubimci so omenjeni Egipčani, Asirci in Kaldejci. Pripovedovalec parabole ima v mislih nesmiselno paktiranje Izraelcev z omenjenimi narodi.
Ezk 16, 35-43 Nehvaležnost in nezvestoba do plemenitega soproga sami po sebi kličeta kazen. Četrti del je tako razumljivo popolna antiteza drugega dela. Preklicana je odločitev: »Živi!« (v. 6). Namesto nje je napovedana strašna kazen, ki bo naravni izid razmerja med Izraelom in drugimi narodi (Ezk 16,39-41). Tukaj služi kot kontrast drugemu delu glagol videti (raʼah). Tam jo je GOSPOD videl, ko je cepetala v svoji krvi in jo vzpostavil v življenje (v. 6). Ko jo je pri drugem mimohodu zopet videl, jo je vzel za ženo (v. 8). Zdaj pa bodo njeni ljubimci videli njeno goloto, ki jo bo pred njimi razkril GOSPOD (v. 37).
Drugi del: Ezk 16, 44-58
Drugi del poglavja prinaša novo obtožbo Jeruzalema. Uporabi znano reklo »kakršna mati, takšna hči« in alegorijo o treh sestrah. Vse tri so počenjale gnusobe. Sestri, ki simbolizira Jeruzalem, prebiva na levi starejša Samarija in na desni mlajša Sόdoma. Obe sestri sta že bili kaznovani zaradi svojih pregreh. Skozi odlomek se ponavlja trditev, da je Jeruzalem grešil huje kakor Samarija in Sόdoma, zato sta onidve pravičnejši od njega. V vrstici 52 pravi: »Sramuj se tudi ti in nôsi svojo sramoto«. Sramota tukaj pomeni hkrati tudi kazen. Kakor nekoč Sόdomo in Samarijo je zdaj kazen zadela Jeruzalem. Verjetno je glavni razlog za sramoto izvoljenega mesta dejstvo, da so se prebivalci kljub Božjemu darilu – zavezi vedli še slabše kot prebivalci Samarije in Sόdome. Zato so opravičili njuno oproščenje in obnovo. Toda ker je Jeruzalem huje grešil, a Bog želi oprostiti tudi njemu, bo njegovo usmiljenje do Jeruzalema večje kot do ostalih dveh sester. Zaradi tega ima Jeruzalem dvojni razlog, da se sramuje: prvič, ko bo spoznal, da nima sam nobenih zaslug za Božje usmiljenje, drugič pa, ko bosta hkrati z njim obnovljeni tudi Samarija in Sόdoma, ne bo imel več nobenega razloga za zagovarjanje svoje večvrednosti. Bog je v svoji sodbi in v podeljevanju usmiljenja absolutno pravičen.
Tretji del: Ezk 16, 59-63
V tem delu doseže nezaslužena izvolitev Jeruzalema in nedoumljiva Božja ljubezen svoj vrhunec. Bog obljubi svojemu ljudstvu večno zavezo. Poglavje se konča z zmago Božje zvestobe nad postavkami povračilnega zakona. Bog preneha s kaznovanjem Izraela in začne delovati v skladu z načelom svojega stvarstva, ki ima lahko le pozitiven namen. Jeruzalem si bo to gotovo zapomnil. Božje usmiljenje bo Jeruzalemu večji povod za sramovanje, kot bi bila sama krivda. Sramota zaradi odpuščanja bo lahko povzročila iskreno kesanje in prenovo, ki bo omogočila novo zavezo z Bogom.
Služba, preroško sporočilo in vpliv
Ezekiel se je takoj, ko so ga odpeljali iz Palestnine (598 – prva deportacija Judov), posvetil preroški službi. Padec Jeruzalema je njegovo prerokovanje razdeli na dva dela: pred padcem oznanja veliko nesrečo zaradi grešnega življenja ljudstva, po padcu pa oznanja rešitev. Tako vse oraklje, v katerih grozi, časovno postavljamo pred padec Jeruzalema, vse obljube rešitve pa po letu 587.
Kdaj točno je Ezekiel imel prvo videnje, ne moremo reči, kraj je ob reki Kebar. V tem videnju se Bog prikaže sredi viharja, v veliki svetlobi, v oblaku polnem ognja, kakor ob nevihti, med živimi bitji s štirimi obrazi in štirimi perutmi – opis teh živali spominja na kipe, ki so jih arheologi našli v Babilonu,… Ezekiel je imel videnje ne v templju (kakor Izaija) ali Mojzes in Izraelci na Sinaju, temveč v tuji deželi – v Babiloniji. Kajti on je moral ljudstvo spominjati, da je Bog z njimi tudi v izgnanstvu. Tujina ni ovira za Jahveja, da ne bi svojemu razkropljenemu ljudstvu stal ob strani.
Ezekiel je prepričan, da je greh okužil življenje Izraelove hiše v celoti (16,3; 20,7). Eden od vzrokov za grešnost je bila nevednost., posebej o svetosti Božjega imena. Zaradi nevednosti so oskrunjali sveto Gospodovo ime (gl. Ezk 20). Ena glavnih prerokovih nalog je bila poučiti ljudstvo, da bo razlikovalo med svetim in nesvetim. Pa tudi Jahve sam se odloči, da učinkovito poseže v dogajanje zaradi svojega svetega imena (39,7). Vsak posameznik bo sojen glede na pravičnost ali krivičnost, v kateri ga bo našel Božji poseg. V tem lahko opažamo razvoj osebne vernosti.
Leta 587 se Nebukadnezar odpravi na osvajalni pohod proti zahodu. Ezekiel je razburjen nad Sedekijem, ki je prelomil pogodbo s fevdalnim gospodom (Babilonijo) in se zateka k Egiptu. Ob začetku obleganja Jeruzalema Ezekielovo preroštvo spremljata dve znamenji: Ezekiel onemi in tako na simboličen način prenaša bolečino svojega ljudstva (3,22-24.26;4,4-6.8; 24,25-27). Prihod nekega rešenca pa konča njegovo onemelost (34,21sl.). Od tu naprej slika rešenje z vedno večjim upanjem. Sredi svojih ljudi skuša Ezekiel izoblikovati novi Izrael, čigar obnovo opisuje. Izjavlja: Izrael bo spet postavljen na noge (37); čeprav je razkropljen, ga bo pastir Jahve zopet zbral (34). Ko bo srce tega ljudstva prenovljeno in bo ljudstvo obredno očiščeno in pokropljeno s čisto vodo in ga bo preoblikoval dar duha, tedaj bo lahko opravljalo bogoslužje. To opisuje z videnjem bodočega mesta in templja (40,1;43,17), vidi bogoslužje, ki ga bodo obhajali v njem (43,18;46,24) in sveto deželo na novo prebujeno (47-48). Ezekiel opredeli Božje ljudstvo kot liturgično skupnost, osredinjeno na tempelj, kjer je navzoč Bog, srce njegovega življenja. Ljudstvo od te Božje navzočnosti dobiva moč, ki vse spreminja in preobraža: videnje vrelca, ki izvira izpod tempeljskega praga in se razlije po vsej deželi, ji daje rodovitnost, ozdravlja bolezni in oživlja, kar je mrtvo (47,1-12).
Čeprav je Ezekiel odvisen od tokov pred njim (preroškega, duhovniškega; nanj je vplivala tudi babilonska religiozna miselnost, od katere je prevzel nekaj osnovnih prvin in jih uvedel v Biblijo), pa ostane originalen. Njegovo poučno knjigo so med izgnanstvom vse od začetka mnogo brali, oznanjali, premišljevali in besedilo dopolnjevali kot delo, ki v vsakem času nagovarja Posebej se to vidi v novozavezni knjigi Razodetja – avtorja te knjige je Ezekiel posebej nagovoril (kar 56 krat ga navaja; drugod v Novi zavezi jee naveden le 25 krat). Tako ima knjiga Razodetja videz krščanske razlage prerokovega besedila. Za Ezekiela lahko trdimo, da velja za vir apokaliptične literature in pretanjene misli (vsi kasnejši apokaliptiki so se zgledovali in črpali misli od njega). Prve krščanske skupnosti so živele v apokaliptičnem vzdušju pričakovanja skorajšnjega eshatona in Ezekiel je eden tistih, ki je prispeval nekaj tega evangelijskemu oznanilu. Zgoraj smo omenili redko navajanje Ezekiela drugod v Novi zavezi izven Razodetja. To zato, ker Ezekiel pripisuje osrednjo vlogo templju, kultu, strogemu izpolnjevanju postave. Težišče novozaveznega sporočila je bilo drugje …
Ezekiel je zagotovo eden tistih prerokov, ki je s svojim vztrajnim ponavljanjem poudarjal neodtujljivo posebnost Izraela, spoštovanje templja in postave. Na podlagi tega se je judaizem osnoval in opredelil. Ezekiel je »napajal« mnoga poznejša judovska občestva, da so ostala zvesta svojemu izročilu in hranila vero in upanje v svoji zgodovini.
Lectio biblica:
- V vrstici Ezk 3,17 – “Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. – besedo “tebe” zamenjaj za svoje ime: ali kdaj svarim pravične in krivične v svoji “hiši”?
- Napišem pismo resnični ali namišljeni osebi, ki se e oddaljila od Boga, Pri tem mi je v navdih tudi Ezk 16.