V četrtek, 23. oktobra 2025, je potekalo prvo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2025/2026, ki je posvečeno modrostnim besedilom.
UVOD V MODROSTNO LITERATURO
Modrostna literatura Stare zaveze je eden najbolj pretanjenih, notranje zbranih in duhovno bogatih delov celotnega Svetega pisma. Če se pripovedne knjige ukvarjajo z zgodovino, dogodki, voditelji in prelomnicami, modrostne knjige svoj pogled obrnejo drugam: k človekovemu srcu, k njegovemu notranjemu svetu, k samemu jedru človeške izkušnje. Namesto zunanjih bojev nas vodijo v notranje, namesto prerokovih gromkih besed poslušamo tih glas človeka, ki razmišlja, se sprašuje, dvomi, išče.
Zato ni naključje, da v Pridigarju ne slišimo več: »Tako govori GOSPOD«, temveč: »Premišljeval sem s svojim srcem« (Prd 1,16). Hebrejski izraz עִם־לִבִּי (’im libbi) ne pomeni »v mojem srcu«, ampak »s svojim srcem«. To je ključna razlika. Gre za dialog, ne za monolog; za notranji pogovor človeka z najglobljo resnico v sebi.
Rabinska izročila poudarjajo, da je srce v hebrejskem svetu središče človeka – ne sedež čustev, ampak sedež mišljenja, razločevanja, moralne presoje.
Ko Kohelet govori »s svojim srcem«, ne opisuje psihološkega stanja, temveč opisuje notranji dialog modrosti. Midraš Kohelet Raba pravi: »Kohelet je razpravljal s svojim srcem, kakor človek razpravlja s svetovalcem.« To pomeni, da človekovo srce ni pasivno, temveč dejavno – srce razpravlja, presoja, svetuje, kliče k resnici.
Rabi Jehuda ben Levi temu doda: »Človek ima v sebi dva svetovalca – srce in razum. Ko Kohelet govori s svojim srcem, prosi srce, naj mu pove resnico, ki je razum ne zmore razumeti.«
V tem se razkrije bistvo modrostne literature: modrost ni nekaj, kar se zgodi od zunaj, temveč nekaj, kar se rodi v notranjem človeku, v prostoru, kjer se srečata človeška iskrenost in Božja tišina.
SALOMON IN SRCE, KI POSLUŠA
To notranjo dinamiko še globlje osvetli pripoved o kralju Salomonu. Ko Salomon prosi Boga za dar modrosti, ne reče: »Daj mi razumnost«, »daj mi znanje«, »daj mi moč«.
Njegova prošnja se glasi: »Daj svojemu služabniku srce, ki posluša« (לֵב שׁוֹמֵעַ; lev šomea). Hebrejska besedna zveza pomeni srce, ki zna razločevati, ki sliši tisti tihi glas, ki ga razum pogosto presliši.
Midraš slikovito pripoveduje, da je mladi Salomon pogosto hodil po jeruzalemskih vrtovih, ko je vse okoli njega utihnilo. Tam je govoril s svojim srcem. Spraševal se je, zakaj človek tako pogosto išče, pa ne najde, zakaj človek gradi, a izgubi, zakaj ljubi, a se mu ljubezen izmuzne. Srce mu ni odgovorilo z besedami, temveč s tišino – takšno tišino, v kateri je Salomon slutil Božjo navzočnost.
Nato je vprašal: »Kje prebiva modrost?« In srce mu je odgovorilo: »Kdor išče modrost, ne išče glasu, ampak tišino med besedami.«
Ko je naslednjega dne sodil med dvema materama, je Salomon poslušal tisto, kar razum sam ni mogel razvozlati. Ni se opiral na dokaze ali zunanja dejstva, temveč je prisluhnil kriku srca. Ko je zaslišal glas prave matere, je prepoznal, kaj je resnično, in rekel: »Zdaj je srce spregovorilo.« Rabini to povzamejo tako:
»Salomon ni bil moder, ker je vedel več, temveč ker je znal slišati resnico, ki jo srce govori v tišini.«
UMETNOST ŽIVLJENJA
Modrostna literatura zastavlja eno najstarejših vprašanj človeštva: kako živeti dobro življenje?
Ne kako biti uspešen, ne kako biti popoln, ne kako doseči več – temveč kako živeti dobro, pravično, lepo življenje v svetu, ki je pogosto krhek, nepopoln in ranljiv. Hebrejska beseda חָכְמָה (ḥokmāh) pomeni veščino življenja – spretnost delovati v skladu z Božjim redom, ki presega čisto logične razlage.
Rabini radi pravijo, da modrost ni v tem, da človek ve veliko, ampak v tem, da človek zna živeti. Talmud uči: »Pravi modrec je tisti, ki se uči od vsakega človeka.« Modrost se kaže v odprtosti, v sposobnosti poslušanja, sprejemanja in učenja. Ni zaprta v knjige, temveč se razodeva v življenju.
Svetopisemski primeri to jasno potrjujejo:
- **Besalel**, graditelj shodnega šotora, je »napolnjen z modrostjo, razumnostjo in znanjem za vsako delo« (2 Mz 31). Modrost je tukaj ustvarjalna inteligenca – veščina umetnosti in rokodelstva, sposobnost narediti nekaj, kar odseva lepoto Božjega reda.
- **Modre tkalke** v 2 Mz 35 niso modre zaradi učenosti, temveč zaradi mojstrskih rok. Modrost je dejavna, telesna, praktična.
- **Hiram iz Tira**, ki sodeluje pri gradnji Salomonovega templja, je opisan kot človek, napolnjen z modrostjo, da zna delati z bronastimi deli (1 Kr 7). Zanj je tehnična spretnost duhovno poslanstvo.
- **Salomon** kot sodnik (1 Kr 3) pokaže modrost kot sposobnost razločevanja, etične presojnosti, prepoznavanja resnice v zapletenih odnosih.
Modrost tako zajema celotno polje človekove ustvarjalnosti: od rokodelskih veščin do duhovne presoje, od umetnosti do pravičnosti. Gre za utelešeno modrost – modrost, ki se pokaže v konkretnem življenju.
MODROST IN ČLOVEŠKA ŽELJA
V središču človekovega življenja je želja – hrepenenje po smislu, sreči, izpolnitvi, lepoti, ljubezni. Modrostna besedila razkrivajo, da želja sama ni greh. Človek je ustvarjen kot bitje hrepenenja. Toda želja ima dvojni obraz: lahko se usmeri k Bogu in postane prostor svobode, ali pa se usmeri le k sebi in postane poželenje, ki zasužnjuje.
V hebrejščini isti koren označuje tako željo po Bogu kot poželenje po stvareh. To kaže, da notranja moč ostaja ista – vprašanje je le, kam je usmerjena. Modrost očiščuje željo, ji vrača pravo smer. Greh se zgodi, ko človek želi “narobe”, ko hrepenenje izgubi svojo orientacijo.
Pravi modrec je tisti, ki zna prepoznavati gibanja svojega srca; ki ve, kdaj želja vodi k življenju in kdaj vodi v odtujitev. Modrost je umetnost urejanja notranjih gibanj.
VSE IMA SVOJ ČAS
Eden najlepših in najbolj znanih odlomkov modrostne literature je himna času v Prd 3,1–8: »Vse ima svoj čas in vsaka stvar svojo uro pod nebom.« V teh verzih se pojavlja petnajst parov nasprotij: rojstvo in smrt, jok in smeh, vojna in mir. Niso pesem o fatalizmu. So povabilo k razločevanju.
Hebrejski izraz עֵת (‘et) ne pomeni kronološkega časa, temveč kairos – trenutek, ko se nekaj zgodi ob pravem času. Modrost je sposobnost prepoznati ta trenutek.
Rabini razlikujejo med:
– **zman** – objektivni čas, red stvarstva,
– **‘et** – subjektivni čas, trenutek odločitve, trenutek Božjega delovanja.
Modrost je v razločevanju: vedeti, kdaj je čas govoriti in kdaj molčati; kdaj je čas delovati in kdaj čakati; kdaj je treba nekaj zgraditi in kdaj nekaj spustiti. Modrost je uglasitev s časom, ki ga daje Bog.
Jezus graja množice, ki znajo razbrati vreme, ne pa znamenj časa – ne prepoznajo Božjega delovanja v sedanjosti. Modrost zahteva pozornost, duhovno budnost in notranji sluh.
ŽIVLJENJE KOT DAR
Po vseh vprašanjih, dvomih in preizkušnjah Pridigar presenetljivo zaključi: »Pojdi, jej s veseljem svoj kruh in pij z radostnim srcem svoje vino, saj se Bog že od davnaj veseli tvojega dela« (Prd 9,7). To je srčika modrosti: življenje je dar. Ne popolno, ne vedno lahko, ne vedno razumljivo – a dar.
Modrost ni bežanje iz sveta, temveč globoka hvaležnost za svet. Rabini pravijo: »Kadar človek uživa sad svojega dela z veseljem, Bog pravi: To je lepše od tisoč žrtev, ki jih darujejo žalostni.«
Midraš pripoveduje zgodbo o treh učencih:
Prvi pravi: največja modrost je spoznati zakon stvarstva. Drugi pravi: premagati strasti. Tretji pravi: zahvaliti se za dan, še preden ga razumeš. Učitelj odgovori: »Najmodrejši je tisti, ki zna reči hvala, še preden razume, kaj je prejel.«
Hvaležnost je vrhunec modrosti. Veselje, ki prihaja iz hvaležnosti, je oblika bogoslužja. Človek ne najde Boga onkraj sveta, temveč v sredi sveta – v kruhu, ki ga prejme z veseljem, in v vinu, ki ga pije z radostjo.
Modrost je pot poslušanja, pot sprejemanja in pot hvaležnosti. Je življenje, ki zna slišati tišino, v kateri Bog govori.
Splošno o modrosti: Prava modrost se ujema z verskimi postavami in zdravim ljudskim izročilom
Raziskovalci in arheologi so dognali, da ima svetopisemska modrost svoje začetke in izvor zunaj Svetega pisma. Oblikovanje modrostne literature je bilo v velikem zagonu pri starih narodih, še preden je nastal Izrael kot ljudstvo. Svetopisemska modrost se je navdihovala ob modrosti sosednjih narodov. Dokaze za to najdemo v samem Svetem pismu, ko na primer navaja arabske modrece (1 Kr 5,10; Jer 49,7; Bar 3,22), Agur in Lemuel, avtorja 30. in 31. poglavja Pregovorov, izhajata iz Mase (Prg 30,1; 31,1), tudi vsi trije Jobovi prijatelji so bili modrijani iz Edoma (Job 2,11). Morda je Izrael dobil osnove za Jobovo zgodbo prav iz Idumeje. Na drugih mestih srečamo tudi egipčanske in babilonske modrece (Iz 19,3-15; Mdr 17,7; Iz 47,10-13; Jer 10,7).
Modrost izvira iz stvarnih opazovanj, ki jih človek nekaj časa premleva, dokler ne nastanejo nasveti, predpisi, ukazi, grožnje in prepovedi. Vse pa postane enkrat zapisano z namenom, da konkretnega človeka obvaruje nesreč, neuspehov in katastrof. Čeprav so ti modrostni izreki tesno povezani z zemeljsko stvarnostjo, jim vendar ne manjka verske vsebine. Predvsem v Egiptu je jasno izraženo neko upanje v skrivnostno združenje pravičnih duš z božanstvom Ra. Tudi mezopotamska modrostna literatura je obarvana s številnimi verskimi odtenki, saj se večina besedil konča s hvalnico bogu ali boginji.
Izraelska modrost se je brusila dolga stoletja zgodovine. Njihova pot skozi puščavo je bila edinstvena priložnost, da so si nabrali življenjske modrosti. Le-to je Mojzes povzel v zbirko načel, ki so razodevala njihove verske, moralne in socialne dolžnosti. Preroki so to spodbujali. Ko so se začeli pogovarjati v jeziku modrosti, so izkušnje in načela iz preteklosti začinili s pravili dobrega obnašanja, ki so jih večinoma prevzeli od drugih narodov in jih napeli v svoj okvir. Tako so se izoblikovala pravila za dvorjane, za uradnike, za državnike, obrtnike … Vsemu temu pa so pridali še ščepec nauka postave in monoteizem. Ohranjanje smisla za Božje in stalno zvezo z Božjo previdnostjo je vodilo pisarje postave, da so izoblikovali modre izreke, kakršne poznamo danes v Knjigi pregovorov in drugi modrostni literaturi.
Po prepričanju izraelskih modrecev se v celotnem svetu skriva temeljni red, ki velja tako za naravo kot za človeštvo. Odkriti to »razumno pravilo« usposablja modrega, da si zagotovi življenje, s tem ko se ravna po tem univerzalnem redu. Človekovo ravnanje ali vzdržuje obstoječi red ali podpira tiste moči kaosa, ki stalno ogrožajo preživetje.
Ta red je Božji dar. Načelo reda, ki vlada svetu, je podvrženo Božji volji. Ta je nad vsem, toda ne ravna samovoljno. Zato si modri prizadevajo odkriti načelo, ki je na dnu vsega in po katerem naj bi živeli. Z opazovanjem živega in neživega stvarstva ter primerjanjem so odkrili, da je ves svet resnično skladen vsemir. Analogijo so iskali z edino željo, da si zagotovijo življenje. Kdor je dosegel pravo spoznanje, si je pridobil dolgo življenje skupaj z drugimi pokazatelji Božjega odobravanja. Znanje je bilo sredstvo do tega cilja.
Čeprav se je modrost prenašala s trgovino, z vojsko, z diplomatskimi in političnimi stiki, pa vendar ne smemo misliti, da je bila kultura modrosti ob tej odprtosti vsakomur na voljo. Tudi ni bil modrec vsak, ki je bil sposoben razmišljati. Kdor je hotel to postati, je moral dolgo obdelovati sad svojih razmišljanj, da je lahko kasneje užival ugled ter zaupanje ljudstva. Vendar ni šlo za geto modrosti in modrecev. Egiptovska modrost novega kraljestva (1580–1085 pr. Kr.) je dala možnosti tudi preprostim ljudem, predvsem dobro šolanim pisarjem. Izraelska modrost ni bila omejena na posamezen stan, ampak je govorila vsem.
Modrost tega časa je modrost izkušenj, ki je zrasla iz opazovanja življenjskih dogodkov. Razvijala se je predvsem na dvorih, kjer so jo gojili vladarji, ministri in kraljevi svetovalci. Visok položaj teh ljudi, ki so bili poučeni v filozofiji, morali in lepi besedi, je odločilno vplival na širjenje modrosti. Tako so modrijani želeli svoja spoznanja, življenjska načela ter navodila, kako čim bolje uspeti v življenju, posredovati drugim ljudem. Ti modrostni izreki so se sčasoma zelo namnožili in postali posebna literarna vrsta: modri izreki in alegorije v Egiptu, pregovori, reki in basni v Mezopotamiji, pesnitve in slikovite prispodobe v Kanaanu in Fenikiji. Namen te literarne vrste je bil, predvsem v Egiptu, priti do visokih državnih služb.
Kdor je želel postati mojster v modrosti, je moral opraviti nekakšno šolanje in v ta namen so obstajale posebne šole – po navadi v kraljevih palačah, kjer so v velikih dvoranah mlade glave upale, da bodo nekoč postale vodilne. V prvi vrsti pa so ti vzgojni centri bili žarišča modrostne kulture. Takšno izobrazbo so si vsi želeli, saj je poklic, ki ga je omogočila (pisarji, uradniki …), bil vzvišen nad vsako ročno delo.
Salomon, ki je ideal modrega vladarja v Izraelu, je verjetno poslal vzgajat svoje uradnike v egipčanske modrostne šole. Vendar je bilo pred izgnanstvom še čutiti zadržek, če že ne nasprotovanje prerokov do babilonske, feničanske in egipčanske modrosti, večinoma so jo pojmovali kot humanizem sumljive vrste. Ta napetost pa se poleže kmalu po izgnanstvu, ko so začeli ceniti prve kali modrosti, ki so jo posejali Salomon in njegovi pisarji. V Izraelu se razvije modrost, ki se je ujemala z verskimi postavami in zdravim ljudskim izročilom.
LECTIO BIBLICA:
1. Kaj si mislim o reku »zdrava kmečka pamet«?
2. Sem se iz svojega življenja kaj naučil/a?
3. Lahko ta trenutek svoje osebne in narodne zgodovine potrdim, da se v celotnem svetu skriva temeljni red? In da ravnati po njem zagotavlja življenje?