V četrtek, 27. novembra 2025, je potekalo drugo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2025/2026, ki je posvečeno modrostnim besedilom. Tokrat smo odprli Knjigo psalmov. Po uvodni besedi celjskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža, je dr. Alan Tedeško predstavil uvod v Psalme in razlago prvega psalma.
KnJIGA PSALMOV
1 Uvod
1.1 Ime in število psalmov
Beseda psalm je izpeljanka grškega glagola psállō (dotikati se, brenkati). Prvotno pomeni igranje glasbila na strune (psaltḗrion), kasneje pa začne označevati tudi pesem, ki se ob tem recitira (kantilena), zato bi »psalm« lahko preprosto prevedli kot »pesem«. Izraz se je uveljavil kot ime za zbirko pesmi, ki ji danes pravimo Psalmi.
Ime je ustaljeno že v času Nove zaveze (NZ), tako najdemo pri Luku izraz bíblos psalmōn oz. »knjiga psalmov« (prim. Lk 20,42; Apd 1,20); v Stari zavezi (SZ) pa se imenuje sefer tehillim ali »knjiga hvalnic«. V hebrejščini sicer imamo tehnični izraz za psalm, saj se mu reče mizmor. Izbira besede tehilla (hvala) za naslov knjige postavlja v ospredje predvsem molitveni značaj psalmov.
V naših Svetih pismih (SP) je zbranih 150 psalmov, vendar to niso vse svetopisemske pesmi, saj se nekatere nahajajo tudi v drugih knjigah SZ (npr. 2 Mz 15,1-18; 5 Mz 32,1-42; Sod 5; 1 Sam 2,1-10; ipd.), izven hebrejske biblije (npr. Psalm 151 v LXX), in celo nekatere pesmi v NZ imitirajo psalme (npr. Lk 1,46-55,68-79; 2,29-32; ipd.). Hitro lahko opazimo, da imajo mnogi psalmi dvojno oštevilčenje. Samo prvih osem in zadnji trije psalmi nosijo po eno številko, vsi ostali pa po dve. To se je zgodilo, ker je grška tradicija spojila 9. in 10. psalm, kar pomeni, da je 11. hebrejski postal 10. grški. Dvojno oštevilčenje velja skoraj do konca zbirke, pravilo pa je preprosto: višja številka označuje hebrejski psalm, medtem ko nižja grškega.
Naslednji razhod imamo pri psalmih 114 in 115, ki jih je grška tradicija zopet spojila (gr. 113), medtem ko je razdelila psalma 116 (gr. 114 in 115) in 147 (gr. 146 in 147). Sodobni prevodi iz originalnih jezikov sledijo hebrejskemu oštevilčevanju, v oklepaju pa navajajo še številke iz grške Septuaginte oz. latinske Vulgate. Primerjava rokopisov pokaže, da je število psalmov načrtno. Tej zbirki 150-ih molitev je priznana kanoničnost, kar pomeni, da je njihova vsebina navdihnjena.
1.2 Razdelitev knjige
Psalmi so razdeljeni v pet (pod)knjig, ki so ločene s t.i. doksologijami oz. slavospevi. Ti se nahajajo na koncu vsake knjige (Ps 41,14; 72,18-19; 89,53; 106,48). Pogosto se zastavlja vprašanje, ali ima tudi zadnja knjiga svoj slavospev. Razlagalci menijo, da tega predstavlja kar Ps 150 v celoti, nekateri pa zagovarjajo tezo, da je potrebno kot doksologijo razumeti vseh pet zadnjih psalmov (146-150). Zadnji psalm (ali petero končnih psalmov) pa ne zaključuje le pete knjige, ampak celoten psalter, podobno kot prva dva psalma predstavljata njegov uvod. Razdelitev Psalmov na pet knjig s pripadajočimi doksologijami je torej sledeča:
| knjiga | psalmi | doksologija (prevod SPJ) |
| I. | Ps 1-41 | Slavljen bodi Gospod, Bog Izraelov,
od vekomaj do vekomaj! Amen, amen. (41,14) |
| II. | Ps 42-72 | Naj bo slavljen Gospod Bog, Bog Izraelov,
ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo hvaljeno ime njegove slave na veke, naj bo vsa zemlja polna njegove slave. Amen, amen. (72,18-19) Končane so molitve Jesejevega sina Davida. (72,20) |
| III. | Ps 73-89 | Slavljen bodi Gospod na veke. Amen, amen. (89,53) |
| IV. | Ps 90-106 | Slavljen bodi, Gospod, Izraelov Bog, od vekov na veke.
Vse ljudstvo naj reče: Amen. Aleluja. (106,48) |
| V. | Ps 107-150 | Psalm 150 v celoti:
Aleluja. Hvalite Gospoda v njegovem svetišču … … Vse, kar živi, naj hvali Gospoda. Aleluja. |
Glede razdelitve psalterja na pet knjig najdemo že v rabinski literaturi sledečo misel: »Kakor je Mojzes dal Izraelu pet knjig Postave, tako je David dal Izraelu pet knjig psalmov« (MTeh k Ps 1,1). Rabinska tradicija tako vzporeja psalme s peteroknjižjem, s tem pa posredno nakaže namen razdelitve: Psalmi so Davidova postava. V perspektivo odvisnosti Psalmov od Mojzesove postave nas uvaja tudi Ps 1, kjer beremo: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih …, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči« (1,1-2). Tisto, kar loči pravičnega človeka od krivičnega, je premišljevanje Gospodove postave. Ker je prvi psalm uvod v celotno knjigo psalmov, lahko sklepamo, da so psalmi tisto, kar je potrebno premišljevati podnevi in ponoči. V hebrejski Bibliji pa se s Psalmi začne tudi tretji del SZ, zato prvi psalm predstavlja tudi uvod v Spise. »Psalm 1 [potemtakem] vabi, da beremo psalme, kakor tudi vse “spise”, kot premišljevanje Gospodove postave.«
Takšnemu razumevanju pritrjuje danes tudi strokovno mnenje, da Psalmi predstavljajo izvleček teologije celotne SZ. Ne gre za novo stališče, saj je o tem pisal že sv. Atanazij: »Vse naše Sveto pismo, Staro in Novo, je božansko navdihnjeno in koristno za pouk […], toda Knjiga psalmov je tako rekoč rajski vrt, v katerem so sadovi vseh ostalih knjig.« Poleg »vertikalne« razdelitve knjige na pet delov, najdemo v Psalmih še nekaj dodatnih »transverzalnih« razdelitev. Te bodisi še dodatno delijo bodisi prečkajo shemo petih knjig in ustvarjajo druge zbirke, med katerimi omenimo vsaj:
- Zbirko stopniških pesmi: Gre za enoten sklop 15 psalmov (Ps 120-134), ki nosijo ime šir hamaalot, kar lahko pomeni pesem, ki se je pela ali na stopnicah ali pri romanju v Jeruzalem ali pa ob vstopu v tempelj.
- Zbirke halel psalmov: Ti psalmi imajo na začetku ali na koncu vzklik haləlu ja, kar pomeni »hvalite Gospoda (Yhvh)!« Izraz se nanaša predvsem na Ps 113-118, ki so jih judje peli za Pasho, zato se ta zbirka imenuje tudi Velikonočni halel.
1.3 Avtor in čas nastanka
Vprašanje o avtorstvu je tesno povezano s časom nastanka psalmov. Antični razlagalci so vse psalme pripisovali Davidu do te mere, da so druge avtorje v naslovih psalmov imeli za izvajalce. V začetku sodobne eksegeze so razlagalci napletli celo paleto možnosti glede avtorjev in časa nastanka za vsak psalm posebej, danes pa se zaradi pomanjkanja podatkov tem vprašanjem raje izogibajo. Groba ocena posameznih psalmov lahko sega od Davida do obdobja po babilonskem izgnanstvu, sam nastanek knjige pa nekje do 2. stol. pr. Kr.
1.4 Namen in uporaba Psalmov
Vedno bolj jasno postaja, da je potrebno nastanek knjige psalmov povezati ne toliko s tempeljskim bogoslužjem, kot z ljudsko pobožnostjo oz. molitvijo, kar seveda ne izključuje dejstva, da so nekateri psalmi nastali za potrebe tempeljskega bogoslužja. Da so Psalmi zelo priljubljena knjiga tako med judi kot kristjani, nam pričajo najstarejši zapisi, ki govorijo o recitiranju Psalmov. Ti jih predstavijo kot knjigo meditacije tako za posameznike, kot tudi za skupnosti. V rabinskem judovstvu poznamo t.i. »bratovščine psalmov« (haburot), kjer so njihovi pripadniki recitirali vseh 150 psalmov na teden, podobno kot to predvideva pravilo sv. Benedikta za meniške skupnosti. Za jude lahko trdimo, da se je pomen psalmov povečal v času babilonskega izgnanstva (587-538 pr. Kr.), ko ni bilo templja in so preprostim ljudem ostali le psalmi kot oblika molitve. Ti so zanje postali »tempelj, sestavljen iz besed«.
Knjiga je bila zelo razširjena v kumranski skupnosti, saj so tam našli daleč največ zvitkov psalmov. Do sedaj jih poznamo 39, ki segajo od sredine 2. stol. pr. Kr. (4QPsa) do sredine 1. stol. po Kr. (4QPsc). Noben izmed teh rokopisov ni popoln, najbolje pa je ohranjen 11QPsa. Od 150 SP psalmov jih je v teh rokopisih 126, nekaj pa je tudi prej nepoznanih.
Psalmi so zelo razširjeni tudi med prvimi kristjani, kar dokazuje NZ sama: od približno tristo citatov iz SZ, jih je preko sto iz Psalmov, torej kar dobra tretjina.
NZ večkrat pokaže, kako je bila Jezusova molitev prežeta s psalmi. Naučil se jih je v sinagogi, kjer jih je recitiral skupaj z liturgičnim občestvom svojega ljudstva in jih nato premišljeval v tihoti srca ter ponavljal v svojih pogovorih z Očetom. Psalmi so Jezusova molitev v ključnih trenutkih življenja, kot npr. »Moja duša je žalostna do smrti« (Mt 26,38 oz. Ps 42,6.12; 43,5); »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34 oz. Ps 22,2); »V tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46 oz. Ps 31,6). Vse to nam daje slutiti, zakaj so psalmi dobili posebno mesto v porajajoči se Cerkvi, kjer je bilo celotno bogoslužje prepleteno s petjem psalmov. Ti so tekom stoletij postali temelj osebnega in občestvenega bogoslužja, saj predstavljajo molitev Kristusa in Cerkve.
1.5 Naslovi psalmov
V antiki so naslove psalmov šteli za kanonične in navdihnjene, sodobna svetopisemska znanost pa jih je uvrstila med učene pripise poznejših urednikov (redaktorjev) besedila. Kanonična eksegeza jih, kljub stoletni zgodovinsko-kritični zavesti, skuša danes ponovno ovrednotiti kot pomoč pri interpretaciji tako posameznih psalmov, kot tudi psalmskih zbirk. Naslovi nam prinašajo različne informacije o:
- avtorju oz. zbirki psalmov: Davidov (3,1); Korahovih sinov (42,1); Asafov (50,1); Hemánov (88,1); Etánov (89,1); Mojzesov (90,1); idr.
- načinu izvajanja: Zborovodju (lamnaceah, 4,1); Na godala (binginot, 4,1); Na piščali (el hanehilot, 5,1); V oktavi (al hašəminit, 6,1); V odgovor (ləannot, 88,1) ali Z odpevom[?]; Na [inštrument] iz Gata (al hagitit, 8,1) – ali mogoče [po napevu] »Stiskalnice«[?]; ipd.
- tipu melodije oz. napevu: »Za smrt sina« (almut laben, 9,1); »Košuta ob zori« (22,1); »Lilije« (45,1); »Mladenke« (al alamot, 46,1) – ali mogoče V sopranu[?]; ipd.
- literarni zvrsti: Psalm (mizmor, 3,1); Pesem (šir, 46,1); Ljubezenska pesem (šir jədidot, 45,1); Stopniška pesem (šir hamaalot, 120,1); Pouk (maskil, 52,1); ipd.
- zgodovinski situaciji: Ko je bežal pred svojim sinom Absalomom (3,1); Ko je prišel k njemu prerok Natan, ker je bil šel k Batšébi (51,2); Ko je Edomec Doeg prišel k Savlu in mu sporočil: »David je prišel v Ahimelekovo hišo« (52,2); ipd.
Vsi ti podatki so razporejeni preko celotne knjige, s tem da lahko posamezni psalmi združujejo več naslovov, npr. »Zborovodju. Po napevu Lilije. Pouk Korahovih sinov. Ljubezenska pesem.« (45,1). Med naslovi si prav posebno pozornost zaslužijo tisti, ki nam prinašajo različne dogodke iz Davidovega življenja, kot so opisani v zgodovinskih knjigah od 1 Sam 16 do 1 Kr 2 (prim. Ps 3,1; 7,1; 18,1; 34,1; 51,2; 52,2; 54,2; 56,1; 57,1; 59,1; 60,2; 63,1; 142,1).
Ti »zgodovinski naslovi« kažejo neposredno povezavo s psalmom, kateremu so dodeljeni, mišljeni pa so predvsem kot pomoč bralcem pri molitvi psalmov. S tem ko pokažejo na okoliščine, v katerih naj bi David določeno pesem sestavil ali pel, poskušajo izzvati konkretnost izkušnje, da ne bi psalm postal samo seznam molitvenih obrazcev. Ob namigu na zgodbo iz Davidovega življenja si molivec lažje predstavlja oz. se vživi v njegovo izkušnjo in v podobni situaciji lahko tudi sam moli določen psalm.
1.6 Znanstveni pristop k Psalmom
Prvi krščanski komentator celotnega Psalterja je bil Origen (184-253), vendar njegovega komentarja v grščini ne poznamo, saj je izgubljen. Obstaja samo predelava v latinščini, ki jo je naredil Hieronim, ki je prevedel približno polovico njegovih komentarjev in jih obogatil s svojimi. Origenov komentar je kristološki, ekleziološki in soteriološki, kar pomeni, da se psalmi nanašajo na Kristusa, na Cerkev in posledično na odrešenje ljudi.
Origenovo najpomembnejše delo na področju SP je zagotovo Heksapla. Gre za šestvrstično sinopso, ki prinaša hebrejsko besedilo, grško transkripcijo in štiri grške prevode. Posebnost Heksaple je, da je opremljena s kritičnimi znaki, kot sta zvezdica (asteriscus) in ležeče kopje (obelus), ki si jih je Origen sposodil od poganskih avtorjev in jih priredil po svoje: kar je v Septuaginti manjkalo, je označil z asteriskom (※), kar je bilo dodano, je označil z obelom (÷), zaključek popravka pa je zaznamoval z metobelom (⸔). Tako je naredil neke vrste oklepaje, v katere je vstavil popravke v smislu:
- dodaj iz hebrejščine (※ … ⸔), ker je beseda ali fraza odsotna v grščini;
- izpusti iz grščine (÷ … ⸔), ker ni nobene hebrejske osnove.
S tem je Origen označil razlike med različnimi verzijami svetopisemskega besedila. Heksapla velja za najpomembnejše znanstveno delo krščanske antike. Ker pa je izgubljena, je zopet Hieronim njena najboljša priča, saj jo je dosledno uporabljal v svojih komentarjih.
Hieronim (347-420) pa ni bil samo komentator, ampak predvsem prevajalec SP, psalme je prevedel kar trikrat (Psalterium Romanum, Psalterium Gallicanum in Psalterium iuxta Hebraeos). Najslavnejši razlagalec psalmov pa je zagotovo Avguštin (354-430), ki prav v delu Enarrationes in Psalmos, pokaže vso svojo literarno in teološko genialnost. Ostali srednjeveški komentatorji se v glavnem sklicujejo na Hieronima ali na Avguština. Razmah kritične eksegeze se začne šele v 19. stol. z razvojem hebrejskih slovnic in slovarjev.
1.7 Literarne zvrsti
Leta 1926 je Hermann Gunkel izdal svoj Uvod v Psalme, kjer je opredelil literarne vrste. Te nam pomagajo »razvrstiti« psalme po skupinah, vendar v njih vidijo samo, kar jim je skupnega oz. generičnega (gattung, »vrsta, rod«), zato lahko hitro postanejo nek prisilni okvir, ki ne upošteva izvirnosti določenega psalma. Vsaka literarna zvrst je nastala v določenem življenjskem okolju (Sitz im Leben). Ta »odtis« okolja je viden v psalmu, zato lahko iz njega določimo, kje oz. ob kakšni priložnosti je nastal.
Podajmo glavne kategorije psalmov:
- Hvalnice ali himne opevajo veličino Boga, njegova mogočna dela v naravi in/ali zgodovini.
- Zahvale so podobne hvalnicam, vendar se zahvaljujejo Bogu za konkretna uslišanja.
- Žalostinke ali tožbe se obračajo na Boga s prošnjo za pomoč. Ločimo skupinske tožbe in tožbe posameznikov. V tej skupini je največ psalmov, skoraj dve tretjini.
- Mešane zvrsti, kamor spadajo preroški psalmi (npr. Ps 2; 50; 75; 81; 82; 85; 95; 110), modrostni psalmi (npr. Ps 1; 49), spokorni psalmi (npr. Ps 6; 32; 38; 51; 102; 130; 143), kraljevski psalmi (npr. Ps 2, 18, 20-21, 45, 72, 89, 101, 110, 132, 144), itd.
2 Psalmi glede na zvrsti
2.3 Psalm 1
Zvrst
Psalm 1 je glede na zvrst opredeljen kot modrostni psalm (prim. Ps 1, 37, 49, 73, 91, 112, 127, 128, 133). Modrost je v svetopisemski literaturi utemeljena v človeški izkušnji oz. gre za njeno kritično presojo. Njen življenjski prostor (Sitz im Leben) je vzgojno okolje, predvsem družina in šola (Prg 1,1-7).
Psalm 1 je trezna refleksija o usodi življenja, ki se pri ljudeh razlikuje na podlagi etične drže, zato se psalm osredotoči na metaforo dveh poti. Etična drža je privilegirana tema modrostne literature (prim. Sir 10,19), zato ta psalm opredeljujemo kot modrostnega. Verjetno je bil sestavljen kot uvod v dokončno Knjigo psalmov. Hieronim v svojem Tractatus in Librum psalmorum takole opiše njegovo vlogo:
»Psalter je podoben veliki hiši, ki ima en sam ključ za zunanja vrata, medtem ko imajo različne notranje sobe vsaka svoj ključ. Čeprav obstaja samo en veliki ključ za glavni vhod, in ta ključ je Sveti Duh, ima še vedno vsaka soba svoje lastne ključke. Če torej kdo pomešano vrže ključe od doma in nato želi odpreti sobo, je ne more, vse dokler ne najde pravega ključa: tako so posamezni psalmi podobni sobam, ki imajo vsaka svoj lasten ključ. Glavni vhod v to hišo pa je prvi psalm, ki se začne takole: Blagor možu […]«
Danes je večina razlagalcev prepričana, da uvod v Psalter predstavljata psalma 1 in 2 skupaj in ne samo prvi psalm.
Besedilo
| 1 Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih,
ki ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, 2 temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. 3 Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene; kar koli dela, dobro uspeva. |
4 Ni pa tako s krivičnimi: c
so kakor pleve, ki jih veter raznaša. 5 Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih. 6 Kajti Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo. |
Besedišče
a Blagor. Ešer pomeni »sreča, blagoslov«. Množinski samostalnik ašre je del verižne stavčne konstrukcije, ki zahteva ob sebi drug samostalnik, zato prevajamo »srečen mož« ali »blagor človeku«. Grški makários (Vg beatus) izraža isto vsebino v smislu privilegiranega prejemnika, ki je zato »srečen, blažen, vesel« ali religiozno »blagoslovljen«.
b Krivični. Beseda rašá označuje krivičnika v smislu, da prezira Boga in se zato ne drži njegove postave. Tako najdemo v LXX prevodu izraz asebés (Vg impius), »brezbožni«, kar pomeni, da je potrebno tudi »pravičnega« razumeti predvsem v njegovem odnosu do Boga in ne toliko do postave.
c LXX in Vg dodajo »ni tako«, zato najdemo v nekaterih prevodih: »Ne tako brezbožni, ne tako,« kot nekakšno opozorilo, vendar je smisel dvojnega zanikanja bolj intenziteta sporočila: »Z brezbožnimi pa nikakor ni tako«.
d LXX in Vg dodajo na koncu »z obličja zemlje«. Imajo mogoče prevajalci Septuaginte pred očmi drug hebrejski izvirnik (Vorlage), ki ga mi danes ne poznamo?
e Obstali. Hebrejski qum lahko pomeni vstati v dvojnem smislu: a) v kontekstu sodišča, da se izreče pričevanje ali sodba; b) od mrtvih, tako tudi LXX (anastésontai) in Vg (resurgent).
Stil
Ker je Ps 1 modrostni, to tudi pomeni, da spada med mlajše pesnitve, zato sta njegovo besedišče in stil pravi sladkorček med psalmi.
V središču psalma je »etična« antiteza, ki se skoncentrira v podobo dveh poti. Pot je seveda metafora človeškega življenja. Antiteza pride najbolj do izraza v zaključku psalma (v. 6), kjer se prikaže izid dveh poti življenja: poti pravičnega in poti krivičnega.
Predstavitev glavnih akterjev je asimetrična, saj je razvidno, da psalmista zanima predvsem pravični, medtem ko krivičneža uporabi bolj kot negativ, da pravični pridobi izrazitejše poteze.
Razlaga
1-2. Po nizu glagolov, ki pokažejo, česa pravični ne počne (»ne hodi«, »ne stopa«, »ne poseda«), sledi ugotovitev, da ga odlikuje premišljevanje Gospodove postave. Argumenti, ki izpostavijo določeno trditev polarno, torej s slikanjem pozitivnega in negativnega vidika, so neke vrste inkluzija, ki predstavlja celovito definicijo (npr. Job 1,1.8; 2,3; Iz 1,17).
Negativni del (v. 1): Pravični se izogiba »krivičnih«, »grešnikov« in »porogljivcev«. Medtem ko sta prvi dve kategoriji zelo splošni, pa so »porogljivci« ljudje, ki vztrajno prezirajo druge in jih gledajo zviška. Ker se počutijo samozadostne, ne spoštujejo ne ljudi ne vrednot in se iz njih norčujejo. Danes bi najbrž takim rekli »arogantneži«.
V vseh teh primerih ne gre za napake, ampak za določeno držo, na kar kaže: a) »nasvet«, ki meri na konsenz krivičnih; b) »pot«, ki označuje držo grešnikov; in c) »družba porogljivcev, ki že itak »posedajo« ob pijači in zviška opravljajo druge.
Pozitivni del (v. 2): Pravični se od krivičnih razlikuje v tem, da se drži Gospodove postave.
Beseda torah najprej pomeni »pouk«, saj glagol jarah pomeni »učiti« nekoga nekaj. Šele kasneje bo ta »pouk« označeval razodeti Božji nauk, ki bo zapisan in se bo oblikoval v »postavo«. V času nastanka Ps 1 je bila Postava že del SP izročila (prim. Bar 4,1; Sir 39,1).
Posebno pozornost zasluži dejavnost pravičnega, ki je »premišljevanje« ali »meditacija« Gospodove postave. Glagol hagah v bistvu pomeni »mrmrati, polglasno recitirati« določeno besedilo, kar še danes počnejo judje pred Zidom žalovanja v Jeruzalemu.
»Podnevi in ponoči« je stereotipna fraza, neke vrste časovni merizem, ki pomeni »vedno«. S pogostim premišljevanjem postave, tako da slednja postane drža srca oz. po naše uma, pravični modelira svoje obnašanje. Ob tem se lahko spomnimo na Marijo, ki je vse Gospodove besede »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).
3. Rezultat premišljevanja postave je podan v slikoviti podobi drevesa ob vodnih strugah. Seveda gre za alegorijo, kjer vodne struge predstavljajo postavo, ki jo človek srka s svojim premišljevanjem. Ker je postava vir življenja, so tudi njeni sadovi rezultat te vitalnosti (gl. tudi Ps 92,13-15; Ezk 47,12). Uspeh pri delu je znamenje blagoslova.
4. Rastlinska podoba krivičnih je naslikana kot antiteza pravičnim, opis pa je precej krajši. Primerjava s plevami je tipična za preroke (Is 17,13; 29,5; 41,15; Oz 13,3; Sof 2,2), vendar tam so izpostavljeni konkretni sovražniki, medtem ko je pogled modrostne literature splošen (nedefinirani krivičniki). Tudi Job 21,18 primerja krivične s plevami in slamo.
Podoba je precej zgovorna. Medtem ko zakoreninjenega drevesa veter ne zmoti, se pleve že ob manjši sapi podi po vetru. V tem smislu gre antiteza med statično podobo drevesa ob vodi in dinamično podobo plev v vetru, kar posredno prikazuje tudi trdnost ali nestabilnost človeka.
Psalmu 1 je podoben antitetični razvoj pri Jer 17,5-8:
| 5 Tako govori GOSPOD:
Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA. 6 Je kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. |
7 Blagoslovljen mož, ki zaupa v GOSPODA
in je GOSPOD njegovo zaupanje. 8 Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu. |
Razlike: Jeremija predstavlja nasprotje med blagoslovom in prekletstvom, medtem ko psalm govori o sreči (»blagor«, v. 1). Pri Jeremiju je tema zaupanje v Boga proti zaupanju v človeka, v Ps 1 pa izbira življenjske poti med postavo in nepostavnostjo.
5. Psalmist se preseli iz rastlinske podobe življenja v eshatološki trenutek. Krivičniki in grešniki so postavljeni v paralelizem členov, kar pomeni, da so to v psalmu isti ljudje. Ti »krivični grešniki« se na sodbi znajdejo nasproti »zboru pravičnih«. V v. 1 se je pravični izogibal družbi krivičnih, na koncu pa krivični ne bodo dobili mesta med pravičnimi (v. 5). Na koncu ne bo več časa za spreobrnjenje, takrat bo izrečena sodba. Glagol qum, »vstati«, v kontekstu sodišča lahko izraža držo tožilca ali zagovornika, zato lahko v. 5a pomeni, da krivični ne bodo vstali ob sodbi, da bi obtoževali nedolžne.
Prvič se v psalmu pojavi izraz cadíq, ki ga prevajamo kot »pravični«, vendar se ta pravičnost šele v drugotnem pomenu nanaša na izpolnjevaje postave, saj prvotno pomeni odnos do Boga. Okvir postave je namreč zaveza, zaveza pa je predvsem odnos. Zato je pravna norma pravičnosti podrejena višji normi odnosa med Bogom in človekom. Znotraj tega odnosa lahko človek preverja tudi svojo pravičnost (gl. Mt 5,20: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo«).
6. Zadnja vrstica pokaže na izid psalma. Osebek prvega verza je Jhvh, medtem ko je osebek drugega verza pot. Verjetno psalmist s tem sugerira, da je uspeh življenja odvisen od Gospoda, medtem ko je poguba imanentna posledica pokvarjene drže.
Silnega pomena v SP je glagol »poznati« (jadá), ki tu namiguje na odnos zaveze in s tem kaže na skrb in pozornost Boga do svojega podanika.
Glagol abád igra na dvojnem pomenu: »izgubiti se« in »pogubiti se«. Seveda je končna poguba posledica izgube na poti življenja. Pred tem človeka obvaruje premišljevanje postave, Gospod pa v zameno za trud poskrbi za usodo pravičnih.
NOVEJŠE METODE
Okrog leta 1800 se začne moderni pristop k eksegezi. Pri Psalmih opazijo, da njihovo zaporedje ni naključno. Nemški ekseget F. Delitzsch tako odkrije zakonitost notranje analogije. Okrog leta 1900 literarne zvrsti prevzamejo glavno vlogo pri raziskovanju psalmov in skoraj vsi študirajo psalme pod tem vidikom. Gunkel opazi, da so psalmi res nastali v določenem okolju, vendar opazi tudi, da so bili kasneje predelani in so se uporabljali ob drugačnih priložnostih. Tako nastane kontroverzija Gunkel-Mowinckel iz katere se razvijeta dva tokova:
- Mowinckel trdi, da imajo vsi psalmi imajo svoj Sitz im Leben v kultu. Zgovoren je naslov njegove knjige: S. Mowinckel, The Psalms in Israeli Worship.
- Westermann pa trdi trdi, da so psalmi oblika molitve, ki se giblje med žalostinko in hvalnico. Tudi v tem primeru je zgovoren naslov njegove knjige: K. Westermann, Lob und Klage in den Psalmen.
Danes je prevladalo prepričanje, da so psalmi oblika molitve, ki se giblje med žalostinko in hvalnico. Ta dinamika ne velja samo za posamezne psalme, ampak je bila odkrita tudi za posamezne zbirke in knjige znotraj Psalterja. Nova metoda dobi programski naslov: Von der Psalmenexegese zur Psalterexegese (M. Millard), kar bi prevedli: Od eksegeze psalmov k eksegezi Psalterja.
EKSEGEZA PSALTERJA
Eksegeza psalterja je zadnji pristop k Psalmom na področju eksegeze; imenuje se tudi kanonična ali integralna eksegeza in se je začela v ZDA v začetku 80-ih (B. Childs). Kanonična eksegeza pozna 4 korake za analizo besedila (po E. Zenger):
- Išče povezave med sosednjimi psalmi: vezne besede, tematike (concatenatio)
- Analizira mesto psalma v njegovi skupini: zvrsti in perspektiva (iuxtapositio)
- Upošteva naslove kot interpretativno obzorje: naslovi združujejo različne psalme
- Opazuje paralele znotraj Svetega pisma in v kontekstu sosednjih kultur
Če eksegeza literarnih zvrsti išče, kar je psalmom skupno (vrsta), sodobna eksegeza spoštuje edinstvenost psalmov, jih analizira s pomočjo strukture in jih opazuje v kontekstu (sobesedilu).
DUHOVNI POMEN PSALMOV
Nemški pastor D. Bonhoeffer je podal zanimivo primerjavo: »Kot se otrok nauči govoriti, ker mu govori oče … enako se naučimo govoriti Bogu, ker nam je Bog govoril in nam še vedno govori«. Psalmi so res edinstveni, saj so molitve božjega ljudstva: medtem ko v drugih knjigah Bog govori svojemu ljudstvu, pa v psalmih Izrael odgovarja Bogu. Te govorice pa se je naučil, ker mu je Bog prvi govoril in tako pokazal način, kako naj komuniciramo z njim.
Psalmi so tudi šola resnice, saj lahko Bogu iskreno izpovemo vsa svoja čutenja (tudi če nekoga ne maramo ali nas je globoko prizadel), vendar to povemo samo v molitvi Bogu! Tako lažje razumemo zakaj v nekaterih psalmih nastopa maščevalnost: prizadetost molivca zrcali agresijo njegovih nasprotnikov, vendar psalmist želi naj jim Bog povrne in se s tem odpoveduje pravici do osebnega maščevanja. Krščanstvo je tu naredilo še korak naprej, ker je moja maščevalnost dobila svojo izpolnitev na Kristusovem križu.
Ko kristjani molimo psalme se učimo Jezusovega stila molitve in beremo naše življenje v njegovi luči: „To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu“ (Flp 2,5). Ko molimo psalme kot Cerkev: so psalmi glas Neveste, ki govori svojemu Ženinu (SSC 84).
Že Atanazij Aleksandrijski takole zapiše: »Meni se zdi, da so Psalmi, za tistega, ki jih poje, kot ogledalo, v katerem lahko razpoznava sebe in vzgibe svoje duše ter jih pod tem vplivom tudi recitira.«
Avguštin na to temo lepo pravi: »Da bi človek lahko dobro hvalil Boga, je Bog hvalil samega sebe; in ker je vreden, da hvali sebe, je zato človek našel način, da ga hvali. Ne moremo reči Bogu, kar je rečeno človeku: Naj te ne hvalijo tvoja usta (Prg 27,2). Če se namreč hvali človek, gre za prevzetnost, če pa se hvali Bog, gre za usmiljenje.« (Enarrat. Ps. CXLIV, 1) v CChr.SL 40, pp.
LECTIO BIBLICA:
- Kako doživljam pravične in krivične ljudi v svojem življenju?
- Preberi Ezk 47,1-12. Kakšna je razlika med drevesom v Ps 1 in drevesom pri Ezk 47?
- Kako vera v vstajenje mrtvih spremeni moj pogled na končni izid življenja?