V četrtek, 18. decembra 2026, smo s tretjim srečanjem nadaljevali novo študijsko leto Biblične šole (2025/2026), posvečeno modrostnim besedilom.
NAUK SIRAHOVE KNJIGE
MODROST PRI STVARJENJU
UVOD V SIRAHOVO KNJIGO: ČLOVEŠKA MODROST V PREGOVORIH IN SIRAHU
Modrost, aplicirana na človeka, se pokaže kot skupek dobrih lastnosti, zaradi katerih so človekova dejanja usmerjena k pravemu cilju. Modrost je zbirka lastnosti, ki izhajajo iz Stvarnika in je:
- rezultat pazljivega opazovanja: prim. 1,2.6
- treznega premisleka: prim. 16,20
- modrega predvidevanja: prim. 3,21
- jasnovidnosti: prim. 1,4
- spretnosti, zvitosti: prim. 12,16.23
Ko doseže modrost vse te lastnosti, je sposobna »spoznavati pravega Boga« in postane popolna ter se da voditi Božjemu strahu ali sinovskemu spoštovanju. Ona izvira in se vrača k Stvarniku; bila je prisotna tudi pri stvarjenju sveta (Prg 8,22-36). Tako modrost skupaj s pravičnostjo obeta svojim učencem dolgo življenje, varnost, polnost bogastva, slave in življenja.
POOSEBLJENA MODROST V PREGOVORIH
V Sv. pismu je poosebljena Modrost najbolj presenetljiva personifikacija. Ne pojavlja se zgolj kot lastnost, ampak si privzame podobo živega bitja. Pred nami se pojavi na prostem, kjer se tare ljudi, v vrvežu na križiščih, pri mestnih vratih, … Ali ni kot prerok? S klici skuša pritegniti pozornost in se obrača, kot prerok, najprej na grešnike, na prostake (1,22a), na posmehljivce (1,22b) in na norce (1,22c). Modrost govori z jezikom prerokov, ki je enak Božjemu jeziku in ki tako kot preroki na koncu grozi (1,24-27). Tudi pravi, da se bodo uporniki, ko bo dan maščevanja, zatekali k njej, a kaj, ko bo takrat že prepozno. Kot prerok si tudi modrost nadene videz širokosrčne gostiteljice; vse svoje ljudi vabi na gostijo, ki jo je pripravila v svoji hiši. Tukaj se nam lahko pojavi misel na gostijo v duhovnem templju, kjer bi modrost imela vlogo učitelja in njen nauk je slasten ter okusen. Nasproti ima gostišče Neumnost (9,13-18), ki lahko s svojimi nasprotnimi dejanji samo še podkrepi zanosno hvalnico Modrosti.
Modrost lahko tudi sama sebi zapoje hvalnico in podrobno navaja svoje plemenite nazive. Dobrine, ki jih obljublja, so tako vzvišene in odlične, da z njimi priteguje vse ljudi. Vse tisto, po čemer ljudje s trudom svojih rok in težavami dospejo, ima modrost že v posesti (to so življenjske izkušnje, vednost, bistroumnost, sposobnost razmišljanja, prodornost duha …). Ona ljubi tiste, ki njo ljubijo, in najdejo jo tisti, ki jo iščejo (prim. Mt 7,7.8; Lk 11,9,10).
SKLEPNI OPOMIN MODROSTI (Prg 8,32-36)
V sklepnem opominu modrost terja, naj ljudje upoštevajo njena navodila. Poziva vse tiste, ki jo iščejo, naj jo še zdaj, zadnjič, poslušajo. Pri tem pa vsem tistim, ki je ne sprejmejo, ne grozi z krutostjo, temveč navede logični sklep, da kdor jo zgreši, rani svojo dušo in ljubi smrt (v. 36); zadosti je ugotovitev, da so si odpadniki izvolili smrt. Tukaj lahko opazimo sorodnost predvsem s poglavjem 7 (Mdr 7,24-27), ko pravi, da izbira tujke kot žene pomeni izbiro smrti (poosebljenost modrosti: tujka – norost; vrla žena – modrost). Ta odlomek je kakor pika na i v kontekstu od Prg 1 do Prg 8, kajti vsi do sedaj izrečeni opomini in »grožnje« so dovolj, zato zdaj samo zaključi: »Kdor me najde, najde življenje in prejme milost od Gospoda« (v. 35). Ta tako zelo značilna primerjava plačila za kreposti (najdenje modrosti) in kazni za pregrehe (sovraštvo do modrosti), ki je prisotna na koncu sklepnega opomina (v. 35 in v.36), samo dodatno dokazuje, da imamo opravka z vzgojno zvrstjo. Končno pa velja kot zlato pravilo, da morajo ljudje poslušati njen nauk (tôrāh), kajti zanje je to vprašanje življenja ali smrti!
BOŽJA MODROST PRI STVARJENJU
IGRA KOT UDELEŽBA PRI BOŽJI IGRI (C. Sorč, BV)
Modrost je najgloblje povezana z Bogom, ki ji je od vekomaj dal, da biva, ki jo je rodil, jo povzdignil na prestol. Zato je modrost tista, ki se je igrala ob tako velikem stavbeniku, ko je ta ustvarjal svet (Prg 8,22-31).
Izvor igre je Bog, ki vse, kar ustvari, ustvari iz čiste ljubezni in veselja, ki ima kot edini cilj razdajati se vsem in za vse. Igra je bila prisotna že pri stvarjenju in sicer kot dejavnost Modrosti, ki se je igrala pred Gospodom (prim. Prg 8,30-31). Ob opisu stvarjenja v Knjigi pregovorov je v ospredju, »kako« je bilo ustvarjeno in ne »zakaj«, kajti nimamo razumsko utemeljenih razlogov, zakaj naj bi nekaj obstajalo, namreč obstoj sveta ni nujen. Na to kaže prav dejstvo, ki ga izraža teologija, da je svet Božja stvaritev. Bog je svet ustvaril popolnoma svobodno. Svet ni nujen; če bi bil svet za Boga nujen, Bog ne bi bil svobodni stvarnik. Hkrati pa svet tudi ni nekaj, kar je Bog ustvaril slučajno in naključno; v tem primeru bi bil Bog le nekakšen demiurg. Bog »stoji« pred človekom kot transcendenten, kot tisti, ki presega vse naše predstave o njem in, kar je najpomembnejše: ni se uresničil s tem, ko je ustvaril svet in človeka. Stvarstvo je igra Božje modrosti, ki je brezmejna. Je tudi igrišče za razvitje Božjega razkošja. Govoriti o Božjem stvariteljskem igranju pomeni izražati stvarjenje iz nič.
V čem je torej stična točka med človekovo in »Božjo igro«? Igra je povezava Stvarnikovega veselja nad svojo stvaritvijo in igralčevega ugodja pri igranju. Igralec, ko igra igro, čeprav se potopi vanjo, jo neizmerno presega. Tako tudi Bog. In izraz tega veselega Božjega ustvarjanja je Božje otroštvo. Kakor je Bog svoboden do svojih stvari, tako se tudi otrok ne da usužnjiti stvarem.
Vprašanje, čemu je Bog ustvaril svet, ni na mestu, ker Bog Stvarnik ni deus faber, ki bi moral nekaj ustvariti, da se izrazi in udejanji. Kalvinovo imenovanje sveta kot »theatrum gloriae Dei« vzpodbuja človeka, da poveličuje Boga, kajti smisel človekovega življenja je veselje, veselje v zahvaljevanju in zahvaljevanje kot veselje. Pravi odgovor na vprašanje o smislu človekovega življenja dobimo, ko se sprašujemo, »kako« in ne »zakaj«; v »kako« je že odgovor na »zakaj«. Človekovo veselo sprejemanje samega sebe takšnega, kakršen je, ustreza veselju Boga nad svojim stvarstvom. Boga torej poveličujemo s tem, ko se veselimo lastnega bivanja. In veselje nad lastnim življenjem je deležnost pri neskončnem Stvarnikovem veselju.
Igra daleč presega kategorije delovanja in prehaja v kategorijo pristne človekove biti in veselja nad njo, je v sprejemanju in dajanju. Takšna igra je tista igra eshatološkega presenečenja, v katerem bodo »poslednji prvi in prvi poslednji«.
V bistvu se tukaj zarisujejo poteze, ki bodo pisateljem Nove zaveze omogočile pojasniti odnos med učlovečeno Modrostjo in Očetom. Že sam opis in izbor besed, ki so uporabljene tukaj, nas sili, da jih povežemo z Janezovim prologom. Tudi cerkveni očetje in večina eksegetov so ta odlomek o drugi osebi Svete Trojice razlagali v luči Nove zaveze.
Cerkev je ta odlomek prilagodila Devici Mariji, ki jo je Božja misel od vekomaj določila, da bo mati učlovečene Besede, Sedes Sapientiae.
Igra daleč presega kategorije delovanja in prehaja v kategorijo pristne človekove biti in veselja nad njo, je v sprejemanju in dajanju. Takšna igra je tista igra eshatološkega presenečenja, v katerem bodo »poslednji prvi in prvi poslednji«.
V bistvu se tukaj zarisujejo poteze, ki bodo pisateljem Nove zaveze omogočile pojasniti odnos med učlovečeno Modrostjo in Očetom. Že sam opis in izbor besed, ki so uporabljene tukaj, nas sili, da jih povežemo z Janezovim prologom. Tudi cerkveni očetje in večina eksegetov so ta odlomek o drugi osebi Svete Trojice razlagali v luči Nove zaveze.
Cerkev je ta odlomek prilagodila Devici Mariji, ki jo je Božja misel od vekomaj določila, da bo mati učlovečene Besede, Sedes Sapientiae.
Lectio biblica:
- Lahko opazim sorodnost med lastnostmi modrosti v Svetem pismu in cilji, ki naj jih omogoči univerzitetni študij?
- Zakaj Modrosti ni treba, da grozi tistim, ki odpadejo od nje?
- Mi stvarstvo pričuje, da je igra Božje modrosti?