V četrtek, 22. oktobra, je potekalo prvo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2026/2027, v katerem nadaljujemo naše modrostno sprehajanje po Stari zavezi. Marko Rijavec nas je uvedel v knjigo Pridigarja.
PRIDIGAR
Začnimo z nekaj osnovami. Pridigar (hebrejsko: קֹהֶלֶת, qōheleṯ, grško: Ἐκκλησιαστής, Ekklēsiastēs) je knjiga Svetega pisma, ki spada med tako imenovane Modrostne knjige (Ketuvim). Natančen čas njenega nastanka je neznan. Čeprav jo tradicija pripisuje kralju Salomonu, ki je živel v 10. stoletju pred Kristusom in naj bi kot mladenič napisal Visoko pesem, kot odrasel moški knjigo Pregovorov in kot starec Pridigarja, so si razlagalci enotni, da gre za spise poznejšega nastanka, napisane verjetno nekje v 3. stoletju pred Kristusom.
To je čas vladavine Ptolemejcev in relativnega miru ter zato tudi določenega ekonomskega razvoja. V Judeji se je vzpostavila aristokracija in denar kot sredstvo za plačevanje, zato se v knjigi več kot prej pojavljajo ekonomski izrazi. Nanj vplivata babilonska in helenistična literatura, pa tudi sodobni filozofi, posebej ciniki in stoiki. Bil je oster kritik apokaliptične literature (kot je npr. Enohova knjiga), ki se je v Judeji razvila v 4. stoletju pred Kristusom.
Vladavina Ptolemejcev v Izraelu (zgodovinski regiji Judiji oziroma Palestini) je trajala približno eno stoletje, natančneje od 301 do 200 pr. n. št.. To obdobje velja za zgodnjo helenistično dobo v regiji in je pomenilo čas relativne politične stabilnosti, gospodarske rasti ter kulturnega prepletanja. [1, 2, 3]
1. Vzpon Ptolemejcev na tem območju
Po smrti Aleksandra Velikega (323 pr. n. št.) so se njegovi generali (diadohi) sprli za nadzor nad ogromnim imperijem. General Ptolemej I. Soter, ki je ustanovil dinastijo Ptolemejcev v Egiptu, je že leta 320 pr. n. št. z zvijačo (vkorakal je v Jeruzalem na soboto, ko se Judje niso borili) zasedel regijo. Uradno in trajno pa so Ptolemejci oblast nad deželo utrdili po bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št.. [1, 2, 3, 4]
2. Značilnosti ptolemajske oblasti
- Avtonomija in verska svoboda: Ptolemejski vladarji so na splošno spoštovali judovske prednike in verske zakone (Torah). Judija je delovala kot polavtonomna vazalna država. [1, 2]
- Vladavina visokih duhovnikov: Ker Ptolemejcev ni zanimalo neposredno vmešavanje v vero, je notranjo politično in versko vodstvo ostalo v rokah judovskega visokega duhovnika in duhovniške aristokracije (geruzije) v Jeruzalemu. [1, 2, 3]
- Učinkovita birokracija in davki: Ptolemejci so v regiji vzpostavili močan upravni aparat, ki se je osredotočal predvsem na pobiranje davkov in trgovino. Davke so pogosto zakupile vplivne lokalne družine, kot je bila rodbina Tobiadov. [1, 2]
- Gospodarski razcvet: Regija je postala ključno trgovsko križišče. V Egipt so izvažali žito, oljčno olje, suhe smokve, med in meso. [1]
3. Začetek helenizacije in prevod Septuaginte
V tem obdobju se je začela postopna helenizacija – širjenje grškega jezika, kulture in običajev, predvsem med judovsko elito. [1, 2]
Najpomembnejši kulturni mejnik tega obdobja se je zgodil pod vladavino Ptolemeja II. Filadelfa (283–246 pr. n. št.). Na njegovo pobudo se je v Aleksandriji začel prevod hebrejske Biblije (Stare zaveze) v grščino, znan kot Septuaginta. To je omogočilo, da so svetopisemska besedila postala dostopna širšemu helenističnemu svetu in Judom v diaspori, ki niso več govorili hebrejsko. [1]
4. Konec ptolemajske oblasti
Zaradi svoje strateške lege med ptolemajskim Egiptom na jugu in selevkidsko Sirijo na severu je bil Izrael nenehno tarča t. i. sirskih vojn. [1, 2]
Oblast Ptolemejcev se je končala leta 200 pr. n. št., ko je selevkidski kralj Antioh III. Veliki v bitki pri Paniju (blizu Golanske planote) odločilno premagal ptolemajsko vojsko. Nadzor nad Judijo so s tem prevzeli Selevkidi, kar je kasneje vodilo v ostrejše pritiske na judovsko vero in posledično do makabejskega upora.
Vpliv helenistične kulture
Vpliv helenistične kulture (grškega sveta po osvajanjih Aleksandra Velikega) na Knjigo pridigarja je ena najbolj vznemirljivih tem v svetopisemski stroki. Čeprav je knjiga napisana v hebrejščini in ostaja zvesta judovskemu monoteizmu, njen nastanek datirajo v 3. stoletje pr. n. št., ko je bila Palestina pod oblastjo helenističnih ptolemajskih vladarjev. [1, 2, 3, 4, 5]
Helenistični vpliv se ne pozna v obliki neposrednega citiranja grških avtorjev, temveč v miselnem toku, filozofskem pristopu in vzdušju obdobja. Tukaj so ključne točke, kako in kje se ta vpliv najbolj očitno izraža: [1]
1. Vzporednice z grškimi filozofskimi šolami
Pridigar močno diši po vprašanjih, ki so v tistem času zaposlovala grške filozofe na agorah in v šolah: [1, 2]
- Epikurejstvo (Iskanje zmernega užitka): Epikurejci so zagovarjali, da po smrti ni ničesar več, zato je najvišja modrost uživanje v preprostih življenjskih radostih (hrana, pijača, prijateljstvo, mirno življenje). Pridigar nenehno ponavlja skoraj identičen refren: »Zato hvalim veselje, ker človek nima nič boljšega pod soncem, kot da jé, pije in je vesel…« (Prid 8,15). Vendar Pridigar temu doda judovsko noto – ta užitek je Božji dar, ne pa naključje narave. [1, 2]
- Stoicizem (Sprejemanje usode): Stoiki so verjeli v usodo in naravni red (Logos), ki ga človek ne more spremeniti, zato mora dogodke sprejemati z mirnostjo. Pridigarjev spev o času (»Vse ima svoj čas…«) in njegova misel, da človek ne more spremeniti tega, kar je ukrivljeno, močno odmevata ta stoični determinizem in vdanost v usodo. [1, 2, 3]
- Skepticizem (Dvom v človeško spoznanje): Skeptiki so dvomili, da lahko človek sploh kdaj spozna objektivno resnico. Pridigar je edina svetopisemska knjiga, ki izraža globok skepticizem do same modrosti: »Kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti; kdor si veča znanje, si veča bolečino.« (Prid 1,18). [1, 2]
2. Metoda opazovanja: Empirični pristop
Tradicionalna judovska modrost (npr. Knjiga pregovorov) temelji na avtoriteti tradicije, veri in Božjem razodetju. Pridigar pa ustreže helenističnemu, znanstvenemu duhu tistega časa (pomislite na Aleksandrijo kot center znanosti). [1]
- Namesto »Tako govori Gospod«, Pridigar pravi: »Videl sem«, »Preizkusil sem s svojim razumom«, »Premislil sem v svojem srcu«.
- Njegova metoda je empirična – svet opazuje kot znanstvenik ali filozof, kritično analizira družbo, krivice in naravne pojave ter na podlagi lastnih izkušenj išče resnico. [1, 2, 3]
3. Kriza posameznika (Individualizem)
V klasični judovski misli je bil v ospredju vedno narod (Izrael), zaveza med Bogom in skupnostjo ter kolektivna zgodovina.
Z nastopom helenizma, ko so propadle klasične grške mestne države (polisi) in so nastali ogromni imperiji, je človek izgubil občutek pripadnosti majhni skupnosti. Postal je državljan sveta (kozmopolit), kar je rodilo občutek osamljenosti, odtujenosti in eksistencialne krize posameznika. [1, 2, 3]
- Pridigar piše natanko iz te perspektive. Ne govori o Izraelu, ne omenja eksodusa, zaveze ali templja. Govori o posamezniku, njegovem osebnem delu, njegovi minljivosti, osamljenosti (»Nekdo je sam in nima nikogar drugega…« Prid 4,8) in njegovi osebni smrti. [1]
4. Zavračanje novih helenističnih idej (Reakcija)
Vpliv se pozna tudi v obliki nasprotovanja nekaterim grškim idejam. V helenističnem obdobju se je med Judi začela širiti ideja o nesmrtnosti duše in posmrtnem življenju (ki je bila grškega izvora).
Pridigar tej ideji ostro nasprotuje in se drži starega judovskega pogleda (Šeol) z besedami: »Saj je usoda človeških sinov in usoda živali ena in ista usoda … Vsi gredo na isto mesto; vsi so nastali iz prahu in vsi se vračajo v prah. Kdo ve, ali se duh človeških sinov dviga navzgor?« (Prid 3,19-21). [1, 2]
Tudi zato je Pridigar ena najbolj vznemirljivih knjig v Svetem pismu, saj sproža težka vprašanja in se občutljivih tem dotika z vso neposrednostjo, brez vsakršnega leporečja. Ravno zato je zelo primerna tudi za bralca našega časa. Predenj namreč postavlja ves nesmisel, ki ga lahko sproža samo življenje na trdnih tleh. Zato je dolga leta veljalo, da je Pridigar pesimist, nekateri so mu očitali cinizem, skepticizem in mu pridevali mnoge druge negativne sodbe. Toda pozoren bralec bo v njegovi knjigi opazil iskrenega opazovalca, neutrudnega iskalca in »neustrašnega ljubitelja življenja«, skratka nekoga, ki do življenja z vsemi njegovimi lepotami in tegobami vzpostavlja potrebno kritično distanco in v njem išče smisel – torej Božje sledi.
Pridigar je torej iskalec, kar pa je vernik v najžlahtnejšem pomenu te besede. Na podlagi svetopisemskega izročila Pridigar išče odgovore na zahtevna življenjska vprašanja in je ravno zato nekdo, ki bo vsakemu iskrenemu verniku v pomoč pri postavljanju temelja svoje vere na trdno skalo. Teme njegove knjige, minljivost, strah Božji, veselje, so tudi odgovori na nesmiselnosti našega časa in so zato dober vodnik skozi kaotičen čas, v kakršnem živimo.
Naslov
Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. (1,1)
Naslov knjige je za Sveto pismo precej pogost pojav, tako se recimo začneta tudi knjigi prerokov Amosa in Jeremija. Bralcu tak naslov predstavi avtoriteto besedila, češ, »naslednje besede naj se berejo s spoštovanjem, saj jih je napisal ta in ta,« in sporoči troje podatkov. Beseda za »Pridigarja«, v izvirniku »Koheleta«, prihaja iz besede qàhàl (קָהָל), kar pomeni zbor, združenje, in seveda ne označuje človeka, ki bi mu bilo tako ime, ampak označuje njegovo funkcijo, torej nekoga, ki »zbira«, bodisi nauke bodisi ljudi. Da ne gre za religioznega »zbiralca«, ampak za učitelja, ki torej svoj pouk razlaga svojim učencem, nam je jasno šele na koncu knjige (12,9).
Ali je avtor Salomon?
Bolj vznemirljiva sta ostala dva navedka v naslovu. Krščanska in judovska tradicija sta v »Davidovem sinu, kralju v Jeruzalemu«, seveda takoj prepoznali kralja Salomona, ki je, kakor pravi Midraš, kot mladenič napisal Visoko pesem, kot odrasel človek Knjigo pregovorov, kot starec pa knjigo Pridigarja. Da bi bilo to res, danes dvomijo malodane vsi razlagalci. »Sin« (heb. bēn, בֵּן) namreč ne pomeni samo »sina« v našem pomenu besede, torej neposrednega potomca, ampak lahko tudi vnuka ali kogarkoli iz njegove rodbinske veje (tudi Jezusa so nekateri klicali »Davidov sin« (Mr 10,47)), čeprav se v hebrejski Bibliji to ime ponavadi dejansko nanaša prav na Salomona. V antiki je bilo namreč precej pogosto, da so kakšna dela, da bi pridobila večjo veljavo in avtoriteto, ta pripisali nekemu slavnemu avtorju, čeprav jih v resnici ni napisal. Tako je recimo tudi s Pavlovimi pismi, ki dokazano niso vsa pristna.
Prav mogoče je, da je to namen tudi tega naslova, ali pa se je knjiga na ta način nekako posvetila slavnemu spominu enega največjih modrecev v Izraelu. Skorajda gotovo je namreč, da knjige ni napisal Salomon, je pa lahko napisana na način, kot bi jo on napisal, torej v njegovem duhu (kakor npr. mnogi psalmi, ki jih pripisujejo Davidu glede na dogodke v njegovem življenju, s čimer želijo prikazati vzdušje ali miselnost, ki ga je ob tem prevevala). Ali je bila knjiga dejansko napisana v Jeruzalemu in to s strani kakega kralja (Salomonovega naslednika), pa je težko reči.
Moto (1,2)
»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (1,2)
Zatem pridemo do verjetno najbolj znane Pridigarjeve misli, ki daje temelj celotni knjigi in se zato preko nje venomer ponavlja. »Vse je nečirmnost.« Verjetno je prav to marsikoga nagnilo k temu, da je potem to knjigo bral v duhu pesimizma. Zato je veliko bolje to prvo in najbolj znano misel brati kot nekakšen uvod, ki ima namen ustvariti atmosfero, v kateri naj začnemo brati to knjigo, kot misel, ki naj jo v sebi obdržimo skozi celotno knjigo in preko nje preverjamo posamezne Pridigarjeve misli in ugotovitve. Zato je dobro, da to misel pravilno razumemo.
Nečimrnost, nič ali sapa?
SSKJ pravi, da je nečimrn nekdo, »ki si prizadeva vzbuditi občudovanje, pozornost,« ali pa gre za nekaj, kar je »ničvredno, ničevo«. Etimološko naj bi bilo to nekaj, »kar ničemur ne služi,« kar ni »ničemur koristno«. Prevod besede je precej težek zalogaj. Slovenski se (kakor večina tradicionalnih prevodov) naslanja na latinskega, ki je tudi najbolj znan in uporabljan (vanitas vanitatis). Vendar pa gre pri besedi »hebel« (הֶבֶל) za nekoliko drugačen pomen, ki bo morda bolje osvetlil, kaj je Pridigar mislil s svojim slavnim izrekom.
Temeljni pomen besede »hebel« je »para« ali še bolje »pih« ali »dih«, »sapa«, celo »hlap«, kakor beremo v Psalmih: »Človek je podoben pihljaju vetra/hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine.« (Ps 144,4) Gre torej za nekaj izjemno krhkega in kratkotrajnega, kar spominja na trenutnost ali minljivost, prehodnost, torej nekaj, kar ta trenutek še je in ga že v naslednjem hipu ni več. »Hebel« je torej nekaj praznega, nemočnega, nekoristnega, kot se beseda uporablja za malike (Iz 57,13), sapa, ki mine. Glede na to, da za to, da je nekaj hitrega konca, v slovenščini radi uporabljamo izraz, da je nekaj »kratke sape«, je torej ta beseda še najbolj prikladna, da opiše izvirno misel hebrejskega pisca. »Nečimrnost čez nečimrnost« ali izvirno »nečimrnost nečimrnosti« (hăḇêl hăḇālîm, הֲבֵ֤ל הֲבָלִים֙) ali še bolje »največja nečimrnost« je torej treba razumeti kot »sapa nad sapo« ali »ena sama sapa«, morda celo »prazna praznina«.
Dvakratno ponavljanje istega stavka vso to nestalnost samo še podčrta ter na koncu pristavi: »Vse je nečimrnost/sapa/praznina.« Neupoštevaje kontekst, v kateri se pojavi ta misel, je torej naš Pridigar nihilist, ali če ga postavimo v njegov zgodovinski položaj, cinik ali stoik. Vendar se Pridigar, kot je razvidno iz tretje vrstice, osredotoči na »vse«, kar najdemo »pod soncem«, torej v tem zaznavnem svetu, ne pa na metafizični ravni. Gre torej za »vse«, kar človek lahko zaznava in občuti, ne pa tudi za tisto, kar ga presega, in zato, kot je očitno, v to ne zajema tudi Boga.
Besedilo iz midraša, ki razlaga vrstico iz Koheleta (Pridigarja) 1,2, razume sedem omemb »nečimrnosti« kot sedem življenjskih stopenj človeka, pri čemer vsaka ponazarja določeno nečimrnost ali praznino.
»Sedem nečimrnosti, o katerih govori Kohelet, ustreza sedmim obdobjem človekovega življenja. Ko ima človek eno leto, je kot kralj — sedi na blazini, vsi ga razvajajo in poljubljajo. Ko je star dve ali tri leta, je kot prašič, ker daje roke v najbolj umazane kraje. Pri desetih letih pleza kot kozliček. Pri dvajsetih je kot konj, ki se olepšuje in hrepeni po ženi. Ko se poroči, človek postane kot osel: nosi bremena in išče kruh. Ko se mu rodijo otroci, postane nadležen kot pes, ki teka sem ter tja za kruhom in hrano za svoje mladiče. V starosti postane grob in neroden kot opica.«
Vse reči so utrujajoče
Odlomek: Prd 1,3–11
Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem?
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja.
Sonce vzhaja, sonce zahaja, hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja.
Veter piha proti jugu in se obrača proti severu,
obrača se, obrača in piha, veter se vedno znova obrača.
Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni,
v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova.
Vse reči so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem.
Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.
Kaj je, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!«
Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami.
Na prednike ni spomina, tudi na zanamce, ki še bodo,
ne bo spomina nanje pri tistih, ki bodo živeli pozneje.
Začetek Pridigarjevega razglabljanja je od mnogih retoričnih vprašanj, ki imajo v knjigi čisto poseben namen. Ne gre namreč za trditve. Gre za vprašanja, ki izzivajo, terjajo, provocirajo iskanje odgovora, Pridigar je torej namenoma provokativen, ker želi človeka spodbuditi k iskanju.
V antični šoli je bila veličina učiteljev mladim podati zgolj temeljna znanja, ker so vedeli, da prevelika količina podatkov zaduši kreativno misel. Učitelji so se nato z učenci sprehajali po stebrniku in jim zastavljali prava vprašanja. Dober učitelj ni bil tisti, ki bi vprašanja zastavljal z namenom, da bi učenec ponovil tisto, kar mu je on povedal, temveč takšna, da je lahko učenec na podlagi podanih informacij razmišljal naprej.
Tudi v našem času se bo treba naučiti zastavljati vprašanja, ki nam bodo dala misliti; in to v smeri žlahtne človečnosti. Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti.
Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. (Karel Gržan)
Prva beseda, ki nas zanima, je »trud«, ki se v hebrejščini skriva pod korenom »̒amal«, ta pa označuje napor, ki ga povzroča naše delo, kar hebrejci povezujejo tudi z naporom življenja. Kakšen smisel ima naše delo? Beseda spominja na tisto, s katero Geneza opisuje človekovo delo izven raja (1 Mz 3,17-19) in je sad greha, to pa ima namenoma negativno konotacijo. Ali ne s tem Pridigar namiguje, da je morda ta naš nesmisel posledica naše grešne narave?
Kakšen smisel ima trud, napor v našem življenju? Pridigar svoje razmišljanje o tem nadaljuje s pesmijo, ki ima namen razvijati uvodno misel, da je vse »ena sama sapa« (1,2) in hkrati polagoma odgovarjati na to, »kakšen dobiček ima človek pri vsem svojem trudu« (1,3). Pesem lahko razdelimo na dva dela, pri čemer prvi (v. 4-7) govori o naravi, drugi pa o človeku v zgodovini (v. 8-11). Pesem objame ves svet, tako v prostorskem kot v časovnem smislu, pri čemer je človek v središču (podobno kot je to v Ps 8).
Poleg tega je pesem sestavljena tako, da je iz nje hitro mogoče zaznati harmonično monotonost, saj Pridigar iz verza v verz namenoma ponavlja ene in iste besede in s tem pokaže na določen red v ustvarjenem svetu. S tem govori tudi o ponavljajočem se utripu sveta, ki – kljub neprenehni aktivnosti – vendarle ostaja vedno isti. Pesem naj bi torej v bralcu vzbudila retorično vprašanje, v čem je sploh smisel vsega početja.
Prvi del (4-7): logika narave
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, zemlja pa vedno ostaja. (v.4)
Že prvi stih, ki služi kot uvod v pesem, postavi v nasprotje svet in človeka. »Rodovi« (heb. dôr, דּוֹר) so v nasprotju z elementi narave nekaj nestabilnega. »Odhajati« (Prd 3,20; 5,14; 6,4.6; 8,10; 9,10; 12,5) in »prihajati« (Prd 6,4) seveda ustrezata umiranju in rojevanju, in ko Pridigar človeštvo v nasprotju s »zemljo« (‘erec, אֶרֶץ) predstavi kot nekaj izrazito minljivega, želi s tem najprej povzdigniti naravo nad človeka. Seveda se spreminja tudi narava, vendar je ta veliko stabilnejša od človeka, zato Pridigar namenoma pretirava (»zemlja« ostaja »za vedno«, skoraj bi lahko rekli, da jo hoče predstaviti kot »večno«). Na podlagi nespremenljive in trdne zemlje je tako človek res le kakor sapa vetra, ki je tu le za trenutek in je že čez hip ni več. Kaj veliko na svetu ne spremeni, zato menjavanje generacij ne prinaša dobička. Vse, kar človek dela, mine.
Sonce vzhaja, sonce zahaja, hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja. (v. 5)
Z zemlje se Pridigarjeva pozornost preseli k soncu. Tudi ritem sonca je nespremenljiv, lahko bi rekli »večen« in trden ter se (brez smisla) ponavlja v nedogled. Piščev pogled je seveda pogojen s pojmovanjem tistega časa, ko je obstajalo splošno prepričanje, da mora sonce med zahodom in vzhodom narediti dolgo potovanje, po grškem verovanju čez veliki Ocean, da se spet vrne na mesto vzhoda, zato »hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja«. Poleg tega pa lahko podoba sonca imenitno ponazori tudi človeško življenje od zibelke (vzhod) do groba (zahod), ki se tako kot vsak dan ponavlja v njegovih potomcih.
Veter veje proti jugu in se obrača proti severu, vrti se okrog in okrog in piha, veter se vrača k svojemu kroženju. (v. 6)
Šesta vrstica je v izvirniku veliko bolj dvoumna, kot kaže prevod. Da gre za veter, namreč avtor pove šele proti koncu, tako da bralec sprva misli, da še vedno govori o soncu, ravno takšen pa je veter, ki venomer spreminja svojo smer in ga je težko zaznati. Kljub vsemu se tudi »veter vedno znova obrača«, pri čemer pisec verjetno namiguje na vsakoletne poletne (južne) in zimske (severne) vetrove, ki v deželo prinašajo dež. Tudi veter ima torej svojo ponavljajočo se logiko. Opazimo veliko glagolov gibanja, torej se z vetrom veliko dogaja, veliko počne, a v tem početju je le malo haska, nič se kaj dosti ne spremeni, tudi v tem ni dobička. Za »pihanje« Pridigar uporabi enak glagol (halak, הָלַךְ, hoditi), kot ga je že pred tem za »rodove, ki odhajajo«, tako da lahko tudi hitro potovanje vetra razumemo kot metaforo za hitro (kratko) človeško življenje.
Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni, v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova. (v.7)
Po zemlji, ognju (soncu) in zraku (vetru) se Pridigar posluži še – po zgledu grške filozofije – četrte prvine sveta, vode, ki njegovo slikovitost glede neprestanega ponavljanja brez dobička pripelje do vrhunca. Glede na to, da reke tečejo v morje, bi pričakovali, da bo morje postajalo vedno večje in bo poplavljalo – vendar se kaj takega nikoli ne zgodi. To posebno velja za Hebrejcem najbolj domače Mrtvo morje, v katerega se steka veletok Jordan, a kljub temu ne narase.
Drugi del (8-11): človek v zgodovini
Vse reči so utrudljive, človek jih ne more razložiti. Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem. (v. 8)
Kljub temu da se vse na svetu zdi kot nesmiselno in ponavljajoče se gibanje, Pridigar vendarle ob tem odkriva, da je za vsem nekakšna logika, pa četudi je človek ne razume in ne dojame. Ne gre torej za nesmiselnost, gre pa za nedoumljivost s strani človeka. S tem avtor nekoliko kritizira znanost, ki noče dojeti svojih omejenosti. Vse te »stvari«, o katerih govori celotna pesem, so zato »utrudljive«, celo nadležne, saj jih človek ne more zaobjeti, neznane so mu. Saj je vendarle jasno, da človeškemu očesu in ušesu nikdar ni dovolj; četudi znanje teče vanj kakor reka v morje, stvarem nikdar ne more priti do dna. Zato o njih tudi ne more govoriti. Izraz za »reč« ali »stvar« (dabar, דָבָר) je namreč tudi hebrejski izraz za »besedo«, ki tako postane »(pre)naporna« ali pa se »obrabi«, ne da bi povedala tisto, kar bi želela ali morala povedati.
Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem. (v. 9)
Deveta vrstica pravzaprav povzame, kar je hotel Pridigar povedati z naravnimi prispodobami. Vse, kar se človek trudi spoznati, se je v preteklosti že zgodilo, zato ni treba pričakovati »nič novega pod soncem«. Tega izreka pa ne smemo razumeti kakor strinjanje z grško idejo večnega ponavljanja in determiniranosti. Pridigar želi reči, da človek – v vsem, s čimer se ukvarja – ne more postati večji od človeške zgodovine. V času, ko je nastajalo besedilo, se je namreč okrepilo zaupanje v t. i. apokaliptične težnje, ki so sredi težkih časov poskušale postaviti upanje v obliki Božje sodbe, ki bo pogubila krivične in rešila svoje izbrane. To je tisto »novo«, ki so ga torej Pridigarjevi sodobniki tako zelo želeli. Zdi se namreč, da to pričakovanje »novega« zaničuje doslej ustvarjeno in ga pojmuje kot nekaj slabega.
Pridigarjev pogled pa je drugačen. Ko se opira na lastno opazovanje sveta in zgodovine, zavrača »nekaj novega«. Pri tem seveda ne zavrača Božjih posegov, saj zanj tudi ti niso »nič novega«. Recimo drugače: nekaj, kar ne bi spadalo v harmonijo že ustvarjenega, kar bi ob svojem pojavu presekalo stvarstvo in zgodovino. Še več, zanj so tudi Božji posegi nekaj naravnega, kar je od vedno bilo in vedno bo. Pri tem se naslanja na lastne izkušnje in brez moralnih sodb samo opisuje, kar je videl in spoznal. S tem pa tudi lastno bivanje označuje kot nekaj dobrega, kar niti ne potrebuje nečesa »novega«.
Ali je kaj, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!« Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami. Na prednike ni spomina, tudi na zanamce, ki še bodo, ne bo spomina nanje pri tistih, ki bodo živeli pozneje. (v. 10-11)
»Novo« je torej nekaj, kar po Pridigarjevem mnenju ne obstaja. Vse že poznamo. Vse se odvija po logiki rutine, ki je, tako smo ugotovili, za Pridigarja nekaj naravnega. Iluzija, da nekaj razumemo kot »novo«, lahko nastane samo tako, da človek »pozablja« svojo preteklost. S tem pa Pridigar razkrije človekov paradoks: na eni strani je želja, da bi v spominu nekoga ostal večno, na drugi njegova žalostna realnost pozabljanja. Tako skupaj z avtorjem pademo v bivanjsko krizo: V čem je sploh smisel vsega, če se nas nihče ne bo spomnil, če ne bomo živeli večno vsaj v spominu nekoga?
To seveda naredi nalašč. Kajti odslej se moramo skupaj z njim odpraviti na pot opazovanja svoje resničnosti, prek katere bomo skupaj z njim iskali svoj smisel. Tako je namreč sestavljena človekova duša, iz spomina in iz pozabljanja, včasih mora pozabiti preteklost, da lahko živi sedanjost, in je hkrati ne sme pozabljati, da lahko sprejema dobre odločitve. Zato spomin ni samo ponavljanje, ampak je učenje, ustvarjanje, prenavljanje in posodabljanje (5 Mz 8,2.18). To pa je Pridigarjevo poslanstvo: zamajati smisel, da bi ga spet našli. Podvomiti, da bi se naučili verovati. To pa ni nič novega, čeprav mora to vsakdo znova napraviti sam. V tem naravnem »ponavljanju« bomo našli smisel, neznan, skrit v naravi stvari, ki ga je vanje položil Stvarnik.