Na prvem srečanju Biblične šole Evangelii gaudium v četrtem študijskem letu smo poslušali o darovih v skupnosti (1 Kor 14,20-33) in o vlogi žena v bogoslužju korintske skupnosti (1 Kor 14,34-40). Vsebino srečanja in vprašanja Lectio biblica najdete na eksegeza.net.
ODZIVI IN PRISPEVKI UDELEŽENCEV
1. Pavel zahteva od žensk (in še prej moških!) molk. Poziv ne pomeni le molčanja (tišine), temveč tudi “ohraniti svoj mir”, “biti na svojem mestu” ali “ne izgubiti nadzora (nad seboj)”. Ali lahko prepoznam Pavlov poziv tudi kot osebni poziv k lastnemu “molku”? Kdaj v svoji skupnosti “molčim” in zakaj?
Najprej smo se spomnili na paralelo z Janezom Krstnikom: On se mora večati, jaz pa manjšati. Moje molčanje mora kazati na Njega. Če moja beseda ne izgrajuje, če ne dela reda in ne postavlja stvari na pravo mesto, potem je bolje, da molčim. Ko si po premisleku tiho, umreš sebi.
Včasih pa je treba vseeno kaj reči. Kot pravi Beseda: če tvoj brat greši, ga posvari na štiri oči; če ne posluša, mu povej, kar mu gre pred pričami; če še vedno ne posluša, naj ti bo kot pogan in cestninar. Če ti tako pravi vest, potem poveš in ostaneš v svobodi (nisi jezen, užaljen, …).
V vsakem primeru pa se odločaš v molku, da lahko pametno reagiraš. Najprej utihneš, da lahko slišiš sv. Duha, kaj ti govori Bog.
2. Pavlovo navodilo, da (moški in) ženske ne smejo govoriti, moramo razumeti v smislu izgube nadzora, ogrožanja miru, ustvarjanja zmede. Ali lahko v svoji skupnosti (in v osebnem življenju) opazimo učinke takšnega delovanja (nasprotje molka)?
Včasih ljudje (npr. duhovni voditelji, učitelji, kateheti, mi vsi …) z besedami lahko bolj vlečejo nase kot na Jezusa. Iz lastnega naprezanja ne moremo izgrajevati skupnosti. To gre le z milostjo. Pomembno je razločevanje: ko si sestopil iz lastnega trona, si odprt za novo. Potem lahko ugotavljaš, kaj je boljše. Beseda mora vedno biti v božji funkciji. Če jo uporabljam narobe (zlorabljam), to dela nemir, razdor. Potvarjam tisto, kar je najsvetejše, saj smo po Besedi podobni Bogu. Ker je Bog ljubezen, mora biti tudi naša beseda bogopodobna, mora delovati v ljubezni.
3. Bog v Stari zavezi ustvarja tako, da ločuje; vsakemu elementu da svoje mesto. Podobno ravna tudi človek (preveri!; pospravi dnevno sobo in opazuj, kako se nered (kaos) spreminja v red tako, da vsak predmet … najde svoje mesto). Ali lahko vidite oz. prepoznate (in kje) v svojem življenju silo kaosa ali silo “molka”?
V pospravljenem stanovanju bolj globoko zadiham, sem vesel in lahek. Podobno je, če imam pospravljeno notranjost, vest. Če dneva ne posvetimo Bogu in ne prosimo za božje varstvo, me lahko odnese. Sile kaosa delujejo ves čas. Če si notranje miren, te kaos ne more prizadeti, ker si usidran v miru in zaupaš, da tisto, kar se zdi kaotično, ni tako pomembno in da je to le hudičeva mreža, ki jo meče na nas.
Jana, Vera in Gregor
Na misel mi prihajajo srečanja ŽPS pa tudi sestanki v službi in druga srečanja. Pred vsakim se moram zavestno odločiti, da ne bom preveč govorila, pa imam še težave: o vsaki stvari imam svoje mnenje, ki se mi seveda zdi dobro, morda celo boljše od drugih; imam ideje, ki bi bile dobre za župnijo, pa drugim ne padejo na pamet; opažam stvari, ki drugim uidejo … skratka: počutim se nekaj več. Sprašujem se, koliko moji besedni prispevki gradijo skupnost in koliko jo rušijo. Ne gre torej za molčati – govoriti, ampak za graditi – uničevati skupnost. Zlo si tudi tu, kot vedno, nadeva podobo dobrega. Na Pavla sem bila pogosto jezna zaradi tega odlomka. Zdaj sem malo manj.
1. Pavel zahteva od žensk (in še prej moških!) molk. Poziv ne pomeni le molčanja (tišine), temveč tudi “ohraniti svoj mir”, “biti na svojem mestu” ali “ne izgubiti nadzora (nad seboj)”. Ali lahko prepoznam Pavlov poziv tudi kot osebni poziv k lastnemu “molku”? Kdaj v svoji skupnosti “molčim” in zakaj?
– Molčim, ko moje govorjenje ne bi prispevalo k izgrajevanju skupnosti. Molčim, ko so drugi bolj obdarjeni z duhom preroštva, jaz pa moram poslušati. Predvsem pri branju beril in evangelija, ter pri homiliji. Govoriti pa tam kjer se to od mene pričakuje, na srečanjih zakonske skupine ali biblične skupine. Vendar vse v skladu z dogovorjenimi pravili in ohranjanjem reda in miru, vse v službi izgrajevanja skupnosti.
– Pri sveti maši molčimo tako moški kot ženske, ko govori duhovnik, ko govorijo bralci božje besede , govorimo pa, ko skupno v občestvu tako moški kot ženske »odgovarjamo» na duhovnikove besede. Tako je vzpostavljen red in občutje miru, ki ga tako potrebujemo. Moteče je, kadar nekateri v občestvu prehitevajo besedilo ali so pretirano glasni, tudi med ljudskim petjem.
Na srečanju zakonske skupine upoštevamo navodila duhovnega voditelja, da vsak zakonec govori nekaj minut o svojem razmišljanju o odlomku evangelija in o temi iz zakonskega ali družinskega življenja. Ko nisem na vrsti za govorjenje, molčim. Tako je vzpostavljen red, ki omogoča, da vsak pride do besede in da ga vsi ostali pozorno poslušajo. Tak način velja seveda za moški in ženski del skupine. Takoj v tretjem delu srečanja, ko nismo več zavezani upoštevati pravil, pa začnemo vsevprek govoriti, red in mir je porušen, za nekatere v skupini je lahko tako moteče, da se umaknejo.
Na biblični skupini je spet nekoliko drugače. Za vsako srečanje en udeleženec skupne pripravi in ostalim predstavi odlomek Svetega pisma, ostali molčimo, razen če bi radi podali kako pripombo ali svoje razmišljanje. Takrat pa lahko nastane nevarnost, da se razmišljanja preusmerijo in oddaljijo od teme ali da si posamezniki vzamejo za svoje besede preveč časa. Zato potrebujemo duhovnega voditelja, ki nas usmerja in »opozarja«.
2. Pavlovo navodilo, da (moški in) ženske ne smejo govoriti, moramo razumeti v smislu izgube nadzora, ogrožanja miru, ustvarjanja zmede. Ali lahko v svoji skupnosti (in v osebnem življenju) opazimo učinke takšnega delovanja (nasprotje molka)?
– Da, lahko pazimo učinke delovanja nasprotju molka. V družini večkrat, ko hočem uveljaviti svoj pogled na določene sedanje ali pretekle dogodke pride do nasprotovanja odraslih otrok, ki zagovarjajo svoj pogled. Pogosto ne pride do strpnega dialoga, ampak se pogovor sprevrže v preveč čustveno zagovarjanje vsak svojih stališč, ki ne pripelje do pravega razčiščevanja. Potem si rečem, da bi bilo bolje molčati.
– Ljudje, moški in ženske, smo različni eni bolj zgovorni drugi manj, eni bolj živahni drugi manj itd., kar se lahko odraža tudi v odnosih v osebnem življenju, v skupnostih, skupinah, kjer koli se pač zbiramo. Tisti ki je bolj zgovoren, bolj živahen pride večkrat do besede, ostali pa se temu prilagajajo in nimajo priložnosti izraziti svojih misli, besed, mišljenja, lahko se počutijo v podrejenem položaju, neenakopravni, pristni odnosi se lahko skrhajo, lahko nastopi nezaupanje in slaba samopodoba tistih, ki se težko vključijo v pogovor. Zato je potrebno v skupnostih upoštevati osnovna pravila delovanja, ki vsem udeležencem pomagajo, da se počutijo sprejete in enakopravne.
3. Bog v Stari zavezi ustvarja tako, da ločuje; vsakemu elementu da svoje mesto. Podobno ravna tudi človek (preveri!; pospravi dnevno sobo in opazuj, kako se nered (kaos) spreminja v red tako, da vsak predmet … najde svoje mesto). Ali lahko vidite oz. prepoznate (in kje) v svojem življenju silo kaosa ali silo “molka”?
– V medčloveških odnosih včasih pride, do kratkega stika. Tudi v zakonu pride med zakoncema do molka. Včasih je molk bolj boleč in nevzdržen kot ploha besed. Na tak molk moraš prej ali slej odgovoriti. Čutiš ga kot pritisk, ki te sili k spraševanju, kaj lahko storiš. Končno moraš spregovoriti, se pogovoriti, se spraviti.
– Nekateri ljudje imajo radi red in težijo k temu, da imajo urejeno stanovanje, okolico, nekateri pa se v neredu prav dobro počutijo in se čudijo, da nered koga vznemirja. Ko pa se nabere n.pr. preveč stvari, ki jih ni več kam pospraviti ali preveč nerešenih stvari, nastaja kaos, ki vpliva tudi na počutje in tudi na nepravilen odziv v odnosih. Zato se je potrebno medsebojno usklajevati, tudi ljubeče opozarjat, opazovati svojo okolico, svoje bližnje in se pravilno in mirno odzivati tudi na stvari, ki nam pri drugih ljudeh niso všeč. Tako lahko silo kaosa nevtraliziramo in se trudimo v vzpostaviti mir.
Tatjana, Peter in Lilijana
1. Težko si predstavljamo, kako so se z močnim vdorom sv. Duha v Korintsko skupnost razplamteli darovi in karizme, ki so bile povod za nenadna spreobrnjenja, ozdravljenja in navdušenja. Težko je bilo ženam brzdati svoj zanos. Pri vsem tem kaosu in izbruhih navdiha, videnj, preroštev, je bil Pavlov ukrep edini način, da je rešil sebe in novo vero, ki je predpostavljala tudi red, zbranost, poglabljanje vase in osebni odnos z Bogom.
Da ne izgubim nadzor nad seboj, moram v sebi utihniti. Saj samo v tišini spregovori Bog, ki me osredini v sebi (Izaija ni doživel Gospoda ne v gromu, potresu…)
Tudi meni velikokrat kriči naj v zakonu, v družini, občestvu utihnem,
– ko nimam kaj povedati (Beseda = Bog (Jn, 1.1) = odnos)
– ko v občestvu tematike ne poznam – s sodbo ranim sočloveka;
– ko moje besede ne izgrajujejo občestva, povzročajo pa zmedo, razdor
2. Papež Frančišek nas opozarja na kulturo onesnaževanja duha z nepotrebnimi žaljivimi besedami in obrekovanji. Molk, razsodnost, obvladovanje čustev ob Božji prisotnosti je čiščenje duhovne onesnaženosti. Seveda to povzroča napor. Brzdaš svoje napore samo z Božjo pomočjo in ob izročanju problemov v Božje roke. Žalostno je, ko starša v družini izgubita nadzor nad svojimi besedami in z nepremišljenimi sodbami ranita svoje najbližje. Po burni besedni vojni ni zmagovalca – vsi so poraženci. Prepiri razdvajajo. Mnogi zakoni razpadejo, ker prizadeti ne umolkne in ne prisluhne sozakoncu in tudi ne Božjemu glasu. Pregovor: »Kdor molči, devetim odgovori«, še vedno drži.
3. Ko nisi spravljen z Bogom, s samim seboj ali sočlovekom, je v tvoji duši nemir. Še samozadostnost in napuh in to je ugodno področje za delo hudega duha, ki neti nemir, prepir in ustvarja razdor. V marsikateri družini je v predprazničnih dneh veliko nemira, zmede, kaosa – nakupovalnega, reklamnega, političnega… Ko ovrednotiš želje in potrebe v družini, se umiriš in vse pustiš prepihu sv. Duha, se osvobajaš kaosa.
Doživljamo tudi silo molka, ko čakamo odgovore na prošnje za službeno mesto, ali ko smo delovni višek. Moteč je tudi molk iz užaljenosti ali ignorance.
Marija je hotela posredovati pri čudežu. Jezus jo je zavrnil. Ona je o vsem premišljevala v svojem srcu in tako so razočaranje, trpljenje, žalitve, osebe in dejanja v odrešenjski zgodovini dobile pravo mesto.
Stanislava
1. Pavlov poziv prepoznam kot osebni poziv k lastnemu molku. Molčati je potrebno, ker šele molk in poslušanje omogočata, da sploh slišim drugega. V intimnem odnosu se je težje držati molka kot v odnosu z osebo, ki mi ni tako blizu.
2. Ko v skupnostih pride do zmede in ogrožanja miru, se je potrebno sestati. Vsak posameznik naj bi imel priložnost predstaviti svoj pogled na dano situacijo, na avtoriteti pa je, da povzame povedano in oblikuje sklepe za nadaljevanje poti.
Da ne bi izgubil nadzora, ustvaril zmede in ogrožal miru, se zavestno umaknem. Toda kaj s tem umikom sporočam sogovorniku? Problem nastane, če se kasneje, ko se pomirim, ne trudim razrešiti spora. Čeprav bežim pred razčiščevanjem in se trudim prepričati, da problema ni, problem ostaja.
“Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Pa bi se bolj od kreganja morali bati tišine. A ne prave, tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna, človeku daje, da iz njega vzklijejo dobre, čiste, tehtne besede. Bati bi se morali prazne tišine, tišine iz bolečine, razočaranja, užaljenosti, tišine iz sovraštva in pa najbolj strupene tišine, kar jih je, smrtonosne prazne tišine, ki med nami nastane, ko si nimamo več kaj povedati.” Marko Rijavec
3. Če nimam časa oz. sem v časovni stiski, govori sila kaosa. Če pa imam čas, pa zbranost (molk) premaga kaos.
Razčiščujem odnos z mamo. Spomin je naplavil dogodke, potisnjene v podzavest. Na površje je priplavalo veliko bolečine, grenkobe, zamer, razočaranj nad seboj, nemoči, žalosti, pa tudi jeze, celo besa… Vrtinec spominov me je ujel v svoj lijak. Vrtim in vrtim se vedno hitreje… Razrašča se kaos v meni…
Vesna, Marko, Martin, Irena in Ivan
Ali lahko vidite oz. prepoznate (in kje) v svojem življenju silo kaosa ali silo “molka”?
Obe sili doživljamo vsakodnevno povsod in jih vidimo kot razločevanje duhov – Bog Sveti Duh prinaša red, urejenost, hudi duh pa želi kaos. To se odraža v osebnem življenju, v urniku, v duhovnem življenju, v vsem, kar sem in delam:
Kako sem? V redu. Ali v kaosu?
Silo molka kot Pavlov poziv k biti na svojem mestu vidimo v notranji umirjenosti, v povezanosti z Bogom, ki nas vodi v to, da imamo prostor za drugega, da mu prisluhnemo, da govorimo z namenom izgrajevanja skupnosti.
Če prevlada sila kaosa, se lahko sicer veliko pogovarjamo, a si nič ne povemo.
Nasprotje pravega molka kot silo kaosa doživljamo v brezplodnih sestankih, v opravljanju, v glasnih pogovorih, v družinah, kjer se govori drug čez drugega, v odsotnosti poslušanja, v prisiljenem umiku v molk …
Hvaležni smo za sprotne spodbude v Lectio Biblica, ki so debate v naši mali skupini premaknile iz kaosa (govorjenja o vseh možnih temah drug čez drugega) v red (po točkah, vsak pove sam, potem odmev drugih na slišano). Neverjetno, kako nas to izgrajuje!
Ko razmišljamo in pišemo sami, pridemo do nečesa. Ko povemo sozakoncu, pridemo do nečesa drugega. Ko pa se odpremo navzen še drugim, pridemo še do nečesa novega. V pogovorih tako postajamo bolj osebni.
Vse za rast, Bogu hvala!
zakonci Šavli & Ukmar