Prvo srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VI (2021/2022)

Objavljeno pred 3 leta

V sredo, 20. oktobra 2021, smo začeli z novim ciklusom oz. študijskim letom Biblične šole Evangelii Gaudium z razlago Prve Mojzesove knjige.

razlaga odlomka 1 Mz 1,1–2,4a

1. Vsebina in delitev

Prva Mojzesova knjiga – grško Genesis (nastanek), poslovenjeno Geneza – opisuje nastanek neba in zemlje, prvih ljudi in izraelskega naroda. V pogl. 1 – 3 opisuje nastanek neba in zemlje ter človeštva. V pogl. 4–11 opisuje prazgodovino človeštva, ki jo privede do začetnikov izraelskega naroda (pogl. 12–50). Ta prazgodovina je sad globokega teološkega razmišljanja bibličnega pisca o usodi človeštva v luči razodetja.
Knjiga se deli na deset delov: desetkrat se v njej pojavlja formula »To je rodovnik …« »To je rodovnik …« (hebr. toledot) ali »To je knjiga rodovnika …« Nekatera od teh poglavij opisujejo dogodke, ki so se raztezali skozi tisočletja (nastanek sveta in človeštva), druga dogodke enega rodu.

2. Bog ustvari vesolje in človeštvo (1 Mz 1,1-2,4a)

Izrael je izoblikoval svojo prazgodovino iz premišljevanja svoje zgodovine. Preroki so v luči Božjega razodetja, na podlagi svojega izkustva o Bogu, opazovanja vsakodnevnega življenja, s pomočjo starih pripovedi o prazgodovinskih dogodkih razmišljali o nastanku sveta in človeka ter to izrazili na način, ki je ustrezal kulturi njihovega časa. Kot plod njihovega globokega teološkega razmišljanja o zgodovini je nastala Geneza 1–11. Ta poglavja, kakor sicer vsa Stara zaveza v svoji končni obliki, potekajo iz obdobja visoke intelektualne zrelosti Izraela. So plod teološkega razmišljanja v luči razodetja, ki ga je bil izraelski narod deležen v sinajskih dogodkih.
Na začetku Svetega pisma stoji veličasten opis stvarjenja sveta in človeka kot uvod v zgodovino odrešenja, imenovan heksaemeron ali šesterodnevje. Ton, stil in literarna oblika dajejo celotnemu opisu stvarjenja liturgičen značaj. To je kratka teološka razprava o začetku sveta, napisana v jeziku in slogu, kakršen je bil primeren dobi, v kateri je pisec živel.

2.1 Literarna oblika 1 Mz 1,1-2,4a

Literarna oblika razodeva, da je opis do natančnosti premišljen in umetno sestavljen. Že to kaže, da 1 Mz 1 ne želi posredovati znanstvene resnice o nastanku sveta. Z razčlenitvijo literarne oblike moremo odkriti sporočilo, ki ga je hotel posredovati pisec in po njem Bog.
Vseh šest dni je pisec razdelil na dva dela: v prvih treh dneh je Bog oblikoval svetovne prostore, v zadnjih treh dneh jih je okraševal. V opisu so stalne formule, ki se ponavljajo. Usklajene so vodoravno in diagonalno glede na število besed.

SHEMA STVARJENJA

Ta umetelna zgradba potrjuje, da biblični pisec ni imel namena posredovati znanstvenih podatkov, temveč od Boga razodeto resnico v taki obliki, ki je bila njegovim sodobnikom razumljiva. To je bila resnica, da je Bog stvarnik vsega. Okoliški narodi so s svojim mnogoboštvom ogrožali izraelski narod, zato je bilo potrebno jasno naglasiti, da je Bog, Izraelov rešitelj, edini Bog, ki je tudi stvarnik vsega. Ta Bog je že pred stvarjenjem (je večen), je od sveta različen in nad njim (je transcendenten). Povsem svobodno, iz prekipevajočega življenja, je ustvaril svet. Biblični pisec je tudi pokazal, da so elementi prvotnega kaosa, ki so jih okoliški narodi imeli za božanstva, samo stvari v Božji roki in v človekovi službi.

2.2 Bog je stvarnik vseh stvari

V. 1,1 “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.”

Za Boga se uporablja izraz “Elohim” (אל el pomeni visok).
“Je ustvaril” (ברא bara). Ta glagol je v Svetem pismu uporabljen 48 krat in je njegov subjekt vedno Bog.
“Nebo in zemljo”. To je semitski izraz, ki označuje vsemir ali vse (Ps 115,15 itd. ). Bog je ustvaril vse, kar je na nebu in na zemlji. Nič ne obstaja, česar ne bi on ustvaril.
“V začetku” označuje čas stvarjenja, ki se sklada z začetkom časa sploh. Dokler razen Boga ni nič obstajalo, ni obstajal niti čas. Svet je bil ustvarjen skupaj s časom. Stvarjenje je prvi Božji poseg v svet in zgodovino. S tem je Bog stopil v naš svet in začel v njem delovati.

2.3 Bog oblikuje in krasi svet

V. 1,2 “Zemlja pa je bila pusta in prazna …”

Ta stavek je ključ za razumevanje, kako je avtor svojo razpravo zasnoval. V njej bo povedal, kako je Bog to pusto in prazno zemljo oblikoval ter napolnil (1,3-31). Po bibličnem opisu v procesu ustvarjanja vse izhaja iz zemlje kot iz praelementa. Vse nastane v enem delovnem tednu. Prvi trije dnevi so določeni za oblikovanje svetovnih prostorov (ločitev svetlobe od teme, ločitev zgornjih in spodnjih voda, ločitev med kopnim in vodo ter nastanek rastlin), drugi trije dnevi pa za njihovo opremo in okras (stvarjenje nebesnih luči, stvarjenje ptic in rib, stvarjenje živali ter človeka).

2.4 Bog ustvari človeka

V. 1,24-31“Naredimo človeka po svoji podobi, po naši podobnosti.”

Zadnji dan je Bog ustvaril človeka (אדמ adam). Beseda adam najverjetneje izvira iz besede adamah, kar pomeni zemljo; adam bi torej prevedli – zemljak.
Za razliko od babilonske mitologije biblični pisec naglaša, da človek ni rojen od Boga, ampak je od njega ustvarjen ter mu podoben kot duhovno in svobodno razumno bitje. Podoben mu je ne glede na svoj spol (moža in ženo ju je ustvaril). Človek dobi pooblastilo, naj gospoduje zemlji in vsemu, kar je na njej (1,28). Tako je vse, kar je bilo doslej ustvarjeno, narejeno zaradi človeka. Človek je osebnost, ki se zaveda samega sebe, more oblikovati odnose do sveta in do Boga. Zmožen je zaveze in je za svoje odnose do Boga in sveta odgovoren. Kljub temu pa je med Bogom in človekom ogromna razdalja. Človek ni Bog, temveč Božja stvar. Tesno je povezan tudi z zemljo, iz katere je nastal, je krhek, umrljiv in nagnjen k slabemu.

Človek – bitje nasprotij

Človek je višek stvarjenja in najlepše Božje delo, vladal naj bi zemlji in vsemu, kar je na njej (1 Mz 1,26-28). Toda isti dan kot človeka je Bog ustvaril tudi živali. Tako človeka kot živali je blagoslovil in obojim je dal jesti. V tem je misterij človeka. Ustvarjen je po Božji podobi, a podoben je tudi živalim. Obe stvarnosti se zdita popolnoma nasprotni in misterij človeka je v tem, da ju združuje v sebi. Zedinil naj bi dve nasprotni stvarnosti: Božjo in živalsko. In stalna človekova skušnjava je, da bi pobegnil iz tega zedinjevanja nasprotij, tako da eno od nasprotij odstrani. Stalna človekova skušnjava je, da bi rekel : “Jaz sem Bog” ali “Jaz sem žival”. O tem nam govori 1 Mz 3.
Človeku je Bog rekel, naj gospoduje ribam, pticam, živini in vsej zemlji in vsej laznini (1 Mz 1,26.28). Toda človek izvaja oblast v imenu Boga, ki je resničen vladar (Ps 8).
Bog je človeku in živalim dal tudi hrano (1,29-30). Da človek jé, pomeni, da se njegovo življenje hrani z nečim, kar je zunaj človeka. Pomeni, da človek nima življenja sam v sebi, ni izvir svojega življenja. Bog ne potrebuje hrane, on je življenje sam v sebi. Toda kar človeku daje življenje, ni hrana sama, temveč, da mu jo Bog daje (“Glejta, dal sem vama vse rastlinje …”). V 5 Mz 8,3 je rečeno, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.
Človek je ustvarjen zadnji, vse ustvarjeno je ustvarjeno z ozirom na njega. Toda potem ko je ustvarjen, je še en dan, sobota. Človek je ustvarjen z ozirom na soboto. Človek ne izčrpa pomena stvarjenja, pomen stvarjenja se odkrije v polnosti sedmega dneva, v blagoslovu sobote. Človek je ustvarjen, da bi vstopil v sedmi dan, v božansko razsežnost, v Božji počitek. Sedmi dan Bog občuduje stvarstvo, ki ga je ustvaril, in to stvarstvo je dobro. In človek naj bi odgovoril Bogu s hvalnico, ker je vse ustvaril dobro. Sobota je trenutek združenja človeka z Bogom. Je trenutek češčenja Boga kot Stvarnika. Vstopiti v soboto je vstopiti v razsežnost čudovitosti stvarstva in slaviti njegovega Stvarnika.

2.5 Sklep in posvetitev sedmega dne

V. 2,1-4a “Tako sta bila dokončana nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je Bog ustvaril in naredil.”

Iz teh vrstic sledi, da je celoten opis stvarjenja podrejen liturgičnemu cilju: potrditi obstoj sobote in ji dati božanski značaj. Po šestdnevnem ustvarjanju je Bog sedmi dan počival. S tem vzpostavi počitek (šabat), ki je ob stvarjenju sveta nekaj povsem novega, pozitivnega. Za vse ostale dneve je biblični pisec uporabil formulo: “In bil je večer in bilo je jutro”. Za sedmi dan je ne uporabi. Ta sedmi dan ostane nezaključen in je zato odprt za vso prihodnost. Po končanem stvarjenju se Bog zopet “povrne” v svojo večnost, v kateri ne pozna večera in jutra, začetka in konca. Stvarjenje je bilo samo eden njegovih posegov v svet in človeštvo, posegov, ki se ne končajo. V novem svetu pa bo Bog vse ustvaril novo (Raz 21).
Ta počitek je Bog blagoslovil, s tem ga je posvetil in odredil zase. S pojmom miru in počitka je biblični pisec vnesel v opis stvarjenja eshatološko prihodnost človeka. Ta počitek je podoba človekovega odrešenja in odrešenja sveta (Heb 4). V času, ko je bil izoblikovan ta opis stvarjenja (babilonsko izgnanstvo), je Izrael v izpolnjevanju sobote videl temelj in spoznavno znamenje svoje zaveze z Bogom. Avtor 1 Mz se je v svojem opisu stvarjenja zavestno in hote poslužil že obstoječe ustanove šestdnevnega tednika s sedmim dnem kot dnem počitka za Gospoda. S svojim opisom je to ustanovo (edinstveno med ostalimi orientalskimi narodi) teološko utemeljil.
Ko ljudstvo v izgnanstvu nima več templja in daritev, kjer bi častili Boga, 1 Mz 1 predstavi soboto kot dan, v katerem vsa judovska skupnost časti Boga. Zdaj je praznovanje sobote znamenje Božjega ljudstva, zato ima sobota v 1 Mz 1 tako pomembno vlogo. Bog je vse ustvaril v šestih dneh, sobota pa je dan počitka. Ta dan naj bi človek odložil svoje delo in slavil Gospoda, s tem pa se tudi srečal s seboj, z bližnjimi in stvarstvom. Praznovanje sobote je tako ohranjalo izgnano judovsko skupnost v njihovi narodni zavesti in v upanju na vrnitev v domovino.

mit ali zgodovina?

Prvo Mojzesovo knjigo ali Genezo razdelimo na dva dela: 1 Mz 1‒11 popisuje in teološko utemeljuje začetke sveta in človeštva; 1 Mz 12‒50 predstavlja življenje izraelskih očakov. Prvih enajst poglavij opisuje prazgodovino človeštva od stvarjenja do očakov. Za ta poglavja je značilno, da so plod globokega teološkega razmišljanja v luči dogodkov na Sinaju. Poglavja niso najprej zgodovinski popis nekega dogajanja, tega, kar je bilo nekoč, in česar danes več ni, temveč gre za prikazovanje prazgodovine, ki je hkrati teološka razlaga tega, kar se je zgodilo. Čeprav 1 Mz 1‒11 ni kronološko beleženje dejstev, ima v nekaterih pogledih večjo vrednost kot zgodovina. Odkriva namreč dušo ljudstva in njihovo teološko-instinktivno izbiro karakterjev, ki ponazarjajo njihove moralne nazore, razumevanje časa in njihove vloge v njem.
Uradno katoliško učenje in veliko strokovnjakov kažejo, da so te zgodbe simbolične pripovedi, ki sporočajo božansko navdihnjene resnice. Kot božansko navdihnjene niso plod domišljije, temveč posledica vpliva Svetega Duha na biblične avtorje. Te zgodbe zato niso neresnične ali otroške, temveč sredstva za posredovanje oz. sporočanje globoke resnice o izvoru stvarstva in človeštva. Kardinal Joseph Ratzinger v svoji knjigi In the Beginning …: A Catholic Understanding of the Story of Creation and the Fall (1995) piše: “Postalo je jasno, da svetopisemske pripovedi o stvarjenju predstavljajo drug način govorjenja o resničnosti od tega, ki nam je poznan iz fizike in biologije.” Pripovedi o stvarjenju “predstavljajo resnico na način, kot je to značilno za simbole.” Kardinal torej ne pravi, da so zgodbe o stvarjenju in padcu “zgolj mit”, ampak da so božansko navdihnjene simbolične pripovedi, ki sporočajo zanesljivo in trajno resnico o poreklu sveta. Podobno izjavo je podala Ameriška škofovska konferenca: “Kako naj moderni bralci interpretirajo 1 Mz 1–11? Te pripovedi niso niti zgodovina niti mit. Mit je neustrezen izraz, saj ima več različnih pomenov in namiguje na neresnico … Zgodovina je enako zavajajoča, saj nakazuje, da so se dogodki dejansko zgodili.”

Prva Mojzesova knjiga oz. opis stvarjenja torej ni “znanstveni priročnik”. Pri tem razmišljanju se lahko naslonimo na papeža Leona XIII. in njegovo okrožnico Providentissimus Deus (1893), kjer beremo, da Bog “ni imel namena učiti ljudi človeških znanosti, ampak pot k zveličanju duše”, “o naravoslovnih pojavih se izraža na način, kakor se očem prikazujejo, in se ljudje običajno o njih izražajo.” Naslonimo se lahko tudi na okrožnico Humani generis (1953), ki jo je izdal papež Pij XII., kjer beremo, da “stari vzhodni narodi svojih misli niso vedno izražali z istimi oblikami in na isti način, kakor dandanes mi, marveč na način, ki je bil med ljudmi v njihovem času in na njihovem kraju v navadi.” S tem želi povedati, da so stari narodi, in z njimi Izraelci, izražali svoje mišljenje, verovanje in čustvovanje z drugačnimi literarnimi oblikami kakor danes. Prvih enajst poglavij Geneze je tako potrebno presojati v luči navedenih spoznanj. To pomeni, da besedila teh poglavji ne smemo razumeti po črki in zgolj dobesednem pomenu, ker predstavljajo svojevrsten in starim kulturam lasten način izražanja.

Sodobni raziskovalec Svetega pisma je pred skušnjavo, da bi svetopisemsko besedilo interpretiral z vedenjem, ki je lastno znanstvenemu dojemanju sveta. Vendar, da bi uvideli (dopustili) resnični pomen Svetega pisma, moramo ohraniti v mislih, da je bila piščeva predstava o ustroju sveta veliko preprostejša. Biblično človek svojo pozornost primarno posveča “čudenju”, zato je njegov jezik razodetja veličasten in skrivnosten.
Za ponazoritev si oglejmo besedno zvezo “Božja beseda”. S čim bi lahko primerjali besedo Boga? Bi jo lahko primerjali z artikulirano govorico človeškega bitja? Odgovor je pritrdilen – v kolikor predpostavljamo, da je človek Božjo besedo zmožen dojeti. V tem primeru mora biti Božja beseda v obliki človeške govorice prilagojena človeku. Vendar, Božja beseda je v bivanje priklicala svet, kako jo je mogoče primerjali s katerimkoli pojavom v redu narave? Ali to ne kaže na dejstvo, da je Beseda hkrati bistveno drugačna od človeške govorice? Bog je rekel in “zgodilo se je tako” (prim. 1 Mz 1,9).

Z GOSPODOVO besedo so bila narejena nebesa,
z dihom njegovih ust vsa njihova vojska.
Zakaj dejal je in je nastalo,
ukazal je in je stalo. (Ps 33,6.9)

Končno, kakšna je bila beseda Boga “v ušesih” preroka? Kombinacija zvokov, ki se sestavljajo v besede, stavke in povedi?

Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo? (Jer 23,29)

Izjemnost Božje besede, kakor jo dojema biblični človek, se kaže v njeni skrivnostnosti in vsemogočnosti. Vsemogočnosti, ker je počelo stvarjenja, skrivnostnosti, ker je glas, ki govori človeškemu ušesu. Človeški um je skladišče najrazličnejših idej. Nekatere je mogoče definirati in izraziti, medtem ko se druge definicijam upirajo in so neizrazne. Ista logika velja za besede. Obstaja namreč dvoje vrst besed; opisne in kazalne. Opisne besede so tiste, ki opisujejo točno določeno razmerje med pojmom in njegovim poimenovanjem. Vzorčni primeri so konkretni samostalniki (stol, miza) ali znanstveni, strokovni izrazi. Na drugi strani pa kazalne besede ne opredeljujejo točnega razmerja med pojmom in njegovim poimenovanjem. Namesto podajanja natančnega opisa, kazalne besede zgolj nakazujejo nekaj, kar intuitivno čutimo, vendar tega ne moremo v celoti dojeti, razumeti in izraziti. Vsebina besed “Bog, čas, lepota, večnost” ne more biti natančno definirana in reproducirana v naših mislih. Te besede vsebujejo bogastvo pomenov. Njihova funkcija ni v priklicu definicije, podobe v naše misli, temveč v soočenju, srečanju z realnostjo, ki jo označujejo. Funkcija opisnih besed je, da vzbudijo oz. prikličejo idejo, ki jo v naši zavesti že predhodno poznamo (npr. stol). Kazalne besede imajo drugačno funkcijo. To, kar prikličejo, niso spomini (oz. reprodukcije spominov) ampak reakcije na nepredstavljive ideje, na pomene, ki niso dokončno dojeti..
Veliko število besed lahko uvrstimo v obe opisani skupini; za mornarja imata besedi “veter” in “zarja” točno določena pomena; veter označuje z določeno smerjo in hitrostjo gibajočo se maso zraka; zarja določen trenutek dneva. Medtem ko že pri pesniškem izražanju ” … veter, ki pihlja pred zarjo … ” (“the wind that sighs before the dawn”, Lewis Morris ) ne moremo več govoriti o npr. natančnem trenutku dneva, ki ga je pesnik imel v mislih, ali se vprašati po smeri in hitrosti vetra. Kljub temu je jasno, da je imel pesnik v mislih isti veter in isto zarjo kakor mornar. Gre za drugačen vidik istega fenomena. Če ponazorimo še z bibličnim primerom: duh Božji (veter) je vel nad vodami (1 Mz 1,2). Jasno je, da nihče ne bo spraševal po smeri in hitrosti vetra. Spet obstajajo bralci, ki bi ob branju odlomka o Jakobovih sanjah vprašali po številu stopnic …

Viri:

HESCHEL, Abraham Joshua. Sobota, Gospodov dan: njen pomen za sodobnega človeka. (Zbirka Sidro, 38). Ljubljana: Družina. 2013.

REBIĆ, Adalbert. Biblijska prapovijest. Zagreb: Krščanska sadašnjost, 1974.

SKRALOVNIK, Samo. Jakob Aleksič – znanilec pomladi biblične znanosti. Edinost in dialog. 2019, letn. 74, št. 1, str. 29-56.