V sredo, 24. novembra 2021, je potekalo drugo srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VI (2021/2022). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Ocena Božjega »lončarskega« ustvarjanja, katerega »izdelek« sem jaz. Močne točke. Šibke točke. Kaj se da popraviti z mojim sodelovanjem?
Kot »izdelek« – ustvarjen človek, ocenjujem to »lončarsko« delo za odlično in popolno. Strinjam se s Stvariteljem, da me je ustvaril tako kot sem, z določenimi pomanjkljivostmi, ker sicer ne bi vse življenje iskala v Njem – (močna točka) tega, kar mi manjka. Velikokrat se zgodi, da sem v sebi samozadostna – (šibka točka) in se rado hitro zgodi, da se povzpnem – (šibka točka) na prostor, ki mi ne pripada. Z mojim sodelovanjem se da veliko popraviti, saj mi Gospod odstranjuje kamnito srce iz mojega telesa in mi daje meseno srce. (prim. Ezk 36,26)
Ko razmišljam o sebi kot o »lončarskem izdelku«, mi je blizu podoba Boga, mojega Stvarnika kot Lončarja.
V njegovi roki se počutim varno in hkrati spodbujeno k sodelovanju.
Z leti vedno bolj dojemam, da so ravno moje šibke točke tudi najmočnejše, če seveda ne želim vsega narediti sama. Z lastnim popravljanjem se samo utrudim, kar me spet spomni na apostolove besede: »Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)
Predstavljam si Boga, ki me oblikuje….Nekako ne gre! Ko sem pričela razmišljati na ta način, sem se zavedla, v kolikšni meri sem še »stari človek«. Ne znam si predstavljati, da me je v resnici Bog ustvaril! To me navdaja s strahospoštovanjem. Menim, da bom morala tak način razmišljanja vaditi, saj mi »dvigne ramena in vzravna glavo« dejstvo, da sem edinstvena, »hand made«.
Globoka vera, ki raste in se krepi od otroštva, lahko z vadbo takega razmišljanja postane prava močna točka!
Vesela sem, da sem »krona« Božjega ustvarjanja, ustvarjena po Božji podobi. Močne točke: po navadi sem vztrajna v tem, za kar se odločim; rada molim za lastne potrebe, potrebe bližnjih, Cerkve, za mir v svetu… Šibke točke: težko se vzdržim »tišine« v kakšnem prerekanju, sploh če dejstva kažejo, da imam prav. Šibka točka je, ko nase ne gledam kot na Božjo ustvarjenino, ko mislim, da sem sam.
Človek pri samem stvarjenju/ ustvarjanju sebe ni imel vpliva. Naša osnovna naloga je, da živimo in spoznavamo božjo voljo. Vrženi smo na ta svet, ki je zelo lep, ga občudujemo, obdelujemo, gospodarimo, ga uživamo na najlepši način oziroma v skladu z darovi in talenti, ki smo jih dobili ob rojstvu. Poskušamo jih razvijati in množiti za dobro sebe in vseh ljudi.
Šibka in najtežja točka človeka je podarjena svoboda, ki jo imamo, to pa pomeni da smo s tem prevzeli veliko odgovornost, saj se moramo nenehno odločati med dobrim in slabim, kar pa ni vedno lahko. Nenehno smo povezani z Bogom, da dosežemo notranji mir in uspešno rešujemo vsakodnevne izzive.
Moja šibka točka je zaskrbljenost in premajhna potrpežljivost, da obupujem.
Močne točke: zvedavost, veselje nad življenjem, občudovanje in čudenje nad božjim stvarstvom, zanimanje za tuje jezike, kraje, ljudi, veselje nad hojo in molitvijo. Šibke točke: nezanesljivost, nerednost, zamerljivost, boječnost …
Bog se nas neizmerno veseli takih, kot smo. Jaz pa bi rad bil Bogu všeč. Šibka točka postane močna točka, ko se sprejmem takega, kot sem, ker me Bog takega sprejema.
Moje šibke točke so vse, kar ni izročeno Kristusu.
“Ne bojte se vaših pomanjkljivosti, kajti Jezusu je vaša stvarnost všeč takšna, kot je, brez olepšav.” (papež Frančišek)
2. Gospod Bog je zasadil edenski vrt zame. Katera drevesa (beri: priložnosti) odkrivam v njem?
Ko hodim po svojem vrtu, moram imeti odprte oči. Bog mi vsak dan pokaže kakšno priložnost.
V tem edenskem vrtu se dogaja dobro in manj dobro. Veliko je odvisno od mene, za kaj in kako se odločim. Bog se mi ne vsiljuje. Katere »sadove« si bom prisvojila in na kakšen način, je odvisno od moje presoje, odnosa do vsega ustvarjenega.
V edenskem vrtu, ki ga je Gospod Bog zasadil zame odkrivam v njem drevesa, ki mi omogočajo, da ozdravljam svojo hromost, svojo gluhost, svojo slepoto, svojo neobčutljivost.
Mnogo je priložnosti v vrtu mojega življenja. Uresničujem jih bolj ali manj uspešno, odvisno od moje bolj ali manj žive in vztrajne povezanosti z Jezusom, ki sam pravi, da »brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5), hkrati pa je zame in za vse nas, ki imamo radi Božjo besedo, močno sporočilo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« (Jn 15,7)
Odkar sem v pokoju imam več možnosti, da se posvečam dejavnostim, ki me že od mladosti privlačijo. BŠ, DV, karitativno delo.
Gospod mi je dal brate … mnogo bratov in sester, ki jih moram ljubiti: veliko otrok, še več vnukov, brate in sestre v farnem občestvu, v OFS, v službi, prijatelje, zakonsko skupino.
Gospod naju je res postavil v veličasten vrt, v najino čudovito domovino, ki je podobna raju. V tem raju sva bila lahko srečna že v otroštvu, a se še nisva zavedala, kakšen je ostali svet, da bi lahko primerjala. Ob nama so bili starši, stari starši v vrsti drugih ljudi, bratje, sestre, drugi sorodniki, prijatelji, ki sva jih počasi spoznavala in delila z njimi težke in vesele dogodke. Koliko priložnosti za ljubezen, za sprejemanje in dajanje.
Največ, kar ima Bog pripravljeno zame, je Božje življenje.
3. Vsaj en dogodek, v katerem me je Gospod Bog vzel iz … in postavil v … Kako obdelujem in varujem svoj vrt?
Čisto konkretno me je pred leti Gospod Bog vzel iz neke moje »egiptovske sužnosti« iz katere se sama nikakor nisem mogla rešiti in tudi nisem imela nikogar za oporo pri tej moji težavi. Vztrajno sem molila in prosila, tožila in jadikovala. In naenkrat se je zgodila rešitev in postavljena sem bila v bolj svobodno življenje. Bi se našlo še več Božjih posegov v moje življenje. Pri tem je pomembno vztrajno zaupanje, ki ga razumem kot obdelovanje in varovanje vrta: »Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost za pomoč ob pravem času.« (Heb 4,16)
Na duhovnih vajah pred desetletji naju je Gospod Bog (pa mi je bolj blizu Jezus), vzel iz površnosti in nerazumevanja pravega zakonskega življenja in naju trdno postavil v odnos »jaz – ti = ena oseba«, z upoštevanjem enkratnosti vsakega od naju in v skupnosti z Jezusom. Od takrat skupaj z možem negujeva in skrbiva za rast najinega vrta z vsakoletnim obiskom duhovnih vaj in mesečnim srečevanjem v zakonski skupini. V biblični šoli pa sva se naučila biti bolj pozorna na občestvo z ljudmi, ki hodimo po isti poti.
Najbolj učinkovito obdelujem svoj vrt s hvaležnostjo. Z njo vse zelo lepo obrodi.
Dogodkov – izkušenj, iz katerih me je Gospod Bog rešil – postavil v normalni tok življenja je kar nekaj. Dolgo let nazaj se je eden izmed mojih otrok »znašel« v odvisnosti. Dlje časa je bival v komuni. Veliko sem molila (tudi veliko dobrih ljudi) k Bogu, k materi Mariji. Vsak dan se Gospodu zahvalim za milost in usmiljenje, da je rešil mojega otroka. Poudarek dajem na molitev, ki dela čudeže, na medsebojne odnose v družini, z bližnjimi, sočlovekom, trudim se poslušati-slišati sočloveka. Pri tem so mi v pomoč duhovne vaje, biblična skupina, biblična šola, ljudje dobre volje.
… rešili smo hudo situacijo. V takih trenutkih vidim, da tega vrta ne varujem jaz, ampak močno čutim Božjo pomoč. Nekdo drug bedi nad vrtom, ne jaz. Čudežno so se odpirala pota, ki jih sama ne bi zmogla.
Gospod me je vzel iz slabega, plitvega življenjskega okolja in me postavil v globlje, rodovitnejše.
Svoj vrt obdelujem z vsakodnevnim osebnim srečevanjem z Gospodom preko molitve iz Božje besede. Varujem ga predvsem s prejemanjem zakramentov: sv. evharistije in z zakramentom Božjega usmiljenja.
“Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega.” (Ps 113,7)
4. Pomen prepovedi uživanja z drevesa spoznanja dobrega in hudega za današnjega človeka.
Človek bi rad bil na mestu Boga, rad bi sam imel nadzor nad življenjem in smrtjo.
Današnji čas je še bolj jasen v tem grehu. Ob tehnološkem napredku gremo predaleč, v procese kloniranja, splavov, evtanazije. Že včasih so ljudje padali na tej točki, danes pa še bolj.
Ker je danes manj čuta za Boga, človek zlorablja svojo moč.
Tudi za današnjega človeka je zelo pomembna prepoved uživanja z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Današnji človek ima takoj vse, kar si poželi na dosegu roke. Nerazumljivo mu je, da se mora čemu odreči ali vsaj malo počakati. Vendar prav potrpežljivost ga izgrajuje v osebo, ki je sposobna notranje globine in ne površnega hlastanja po imeti čim več.
Človek je vedno želel sam odločati o sebi in o tem, kaj je zanj dobro oz. slabo. Tudi zdaj želi sam odločati o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Po svojem omejenem uvidu ne spozna, da nima Božje modrosti.
5. Prvi človek je za svojo ženo daroval rebro, del sebe. Kaj sam darujem za svoje bližnje, za ohranjanje odnosov?
Največje darilo je čas, ki ga skupaj preživimo in se imamo lepo. Je pa preizkušeno dan lepši in boljši, če ga začnem z molitvijo, zase in za moje bližnje: »GOSPOD, zjutraj poslušaj mojo besedo, zjutraj polagam predte molitev in čakam.« (Ps 5,4)
Lahko bi naredila več in se predvsem bolj zanimala za soljudi. Malo nas opravičuje korona, vendar cilj je jasen, približati se sočloveku in mu po potrebi pomagati in ga usmerjati k upanju in občudovanju čudeža življenja, ki nam je dano.
Čutim, da za svoje bližnje darujem del sebe na ta način, da jih spoštujem, poslušam-slišim, odpuščam, jih imam enostavno rada, pomagam. Lepo mi je, ko se zberemo skupaj pri kakšnem obedu, se kaj pogovorimo, posedimo… Za vse molim za zdravje na duši in telesu, prosim za Božji blagoslov, se Gospodu za vsakega zahvalim.
Darujem predvsem svoj čas, svoje izkušnje, sočutje ob vsaki stiski, pomoč pri delu.
Velikokrat darujem svoje mnenje, za katero sem se naučila, da ga ne vsiljujem oz. da se ne vsiljujem s pripovedovanjem le-tega, če me ne vprašajo.
Delati za druge … ne samo zato, ker je to moralno prav in lepo in s tem gradimo boljše odnose in bolj socialni svet, ampak, ker je to položeno v naše bistvo, ker smo ustvarjeni po Božji podobi, ki je darovanjska ljubezen, ki smo zato ustvarjeni za občestvo, za darovanje drugemu.
Šele takrat, ko se darujemo, res zaživimo.
Ko delimo, v bistvu rastemo, ne pa da bi nas bilo manj. In to je edino resnično veselje.
Papež nas je na 3. adventno nedeljo spodbudil:
“Pomislimo na konkretnost svoje vere. Moja vera je nekaj abstraktnega ali je konkretna? Z njo grem naprej v služenju drugim, njihovi pomoči? Vprašajmo se: kaj konkretnega lahko storim? V teh dneh, ko se približujemo Božiču, kako naj napravim svoj delež?
Lotimo se konkretne, četudi majhne naloge, ki je prilagojena naši situaciji življenja in jo nadaljujmo, da se tako pripravimo na letošnji Božič. Na primer: lahko telefoniram tisti osebi, ki je sama, obiščem tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postrežem revnemu ali pomoči potrebnemu. In še: morda je kakšno odpuščanje, ki ga moram prositi ali pa podeliti, kakšno situacijo razčistiti, dolg poravnati. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je čas, da se približam Gospodovemu odpuščanju.”
6. Svetopisemski avtor zapiše, da ni dobro, da je človek sam. Kje v svojem življenju sem sam, na katera področja ne dovolim vstopiti drugemu? Zakaj?
Da zares za človeka ni dobro biti sam, smo se vsi prepričali v zadnjem letu, dveh, ko smo se bili na nek način prisiljeni osamiti. Epidemija virusa je med drugim povzročila, da smo spoznali, kaj je nujno in dobro, kaj nam je pa odveč in v napoto. Gotovo nam manjkajo pristni odnosi, objemi, stiski rok.
Spoznala sem, da je najbolj ozdravljajoče zaupati skrivnosti, težave Gospodu. On je najboljši sogovornik in nikoli človeka ne izda.
To je kar težko vprašanje zame, ostajam brez odgovora…
Rebro ščiti srce. Ko ti daruješ svoje rebro, odpreš svojo notranjost in postaneš šibek, ranljiv. Ko se odpreš, veliko tvegaš. Bojimo se darovati rebro – kaj pa, če me bo drugi ranil, izigral?
Odločila sva se za zakonski stan, torej je vsak od naju sam le takrat, ko ne delujeva kot zakonska oseba, tako kot je Božja volja: ko eden ali drugi ne more premagati svoje sebičnosti, ali ko vztraja pri svojem ali ko se ne pogovarjava ali poslušava dovolj, ko ne želiva povedati, kaj se zdi narobe in razčistiti stvari, ki naju težijo.
Najtežje je dovoliti drugemu vstopiti tja, kjer smo bili v preteklosti že ranjeni, imamo negativne izkušnje.
Občutim, da ko ostaneš sam, si sam. Navajam se na samoto, ki ni nujno osamljenost.
Nisi sam, ko imaš prijatelja, ki ti prisluhne, ko imaš človeka, ki si vzame čas zate. Nikoli pa nisi sam, če se zavedaš in tudi izkusiš v svojem konkretnem življenju, da je Bog s teboj.
V naših genih je zapisano to Adamovo »darovanje«.
Biblični krožek se mi zdi kot edenski vrt. Vse polno svetlobe, zlatih odtenkov, sadežev, sadov – zelo lep vrt, hvala vsem.
Kakor se mi je na začetku zdelo težko ob težkih vprašanjih, se sedaj samo čudim košari, polni sadov.
Škof Maksimilijan bi rekel, da je to občestvo.