Vsaj enkrat na leto je prostor pod oltarjem v župnijski cerkvi sv. Martina v Velenju bogato okrašen z vsem, kar je povezano s Svetim pismom – Sveta pisma različnih izdaj za otroke in odrasle, svetopisemski pripomočki za kateheze, od kvizov do iger in lesenih figuric svetopisemskih oseb.
»Mini razstava« na nedeljo Božje besede je imela vsaj dva namena: župljanom pokazati številne možnosti za branje Svetega pisma in vzbuditi hvaležnost za vse, ki so nam in nam še vedno omogočajo, da nas Božja besede nagovori v slovenskem jeziku.
Naša hvaležnost pa se ni končala pri Svetem pismu. Hvaležni smo bili našemu škofu dr. Maksimilijanu Matjažu, ki je izbral našo župnijsko skupnost za osrednjo sv. mašo za celjsko škofijo. Pravzaprav je izbral dve župniji, saj smo v fazi združevanja z župnijo Velenje – bl. Anton Martin Slomšek. In obnovljena, a še ne dokončana cerkev, je dovolj velika, da sprejme večje število vernikov, tudi po merilih NIJZ.
Pozdravne besede dobrodošlice mu je izrekla katehistinja Cvetka. Kdo bi nas lahko bolj spodbudil k branju Božje besede, ki nas privede do osebnega srečanja s Kristusom, kot naš škof in biblicist? Omenila je, da nam Sveto pismo ni tuje. Številne župnijske skupine ga uporabljajo in na njem gradijo trdne duhovne temelje: biblična, zakonske, predšolski otroci pri svetopisemskih uricah, veroučenci z nedeljskimi evangeliji, mladinci, animatorji …
»Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali. Danes se to Pismo izpolnjuje tudi tukaj med nami, tudi v tem trenutku. In to je tista veličina Božje besede, ki nas dela kristjane, ki nas dela živo skupnost, občestvo.«
S temi besedami je škof začel pridigo in povezal odlomke SP Lk 4, Neh 8 in 1 Kor 12.
Nadaljeval je z dejstvom, da je »Božja beseda tako kot človek, kot srčna oseba, ki nam je dana in nam nekaj pomeni. Če želimo negovati odnos in z njo živeti, moramo z njo biti, ne samo o njej misliti in pripovedovati, ampak z njo živeti. K temu nas želi spodbuditi današnja Božja beseda svetopisemske nedelje, ki je nastala na predlog papeža Frančiška. Naslanja se na dva razočarana učenca na poti v Emavs in na trenutek, ko so se jima odprle oči. Ta dogodek je ključ, kako lahko spoznavamo, vstopamo v skrivnost Božje besede. Ne samo tako, da veliko vemo in veliko beremo.
Tistega, ki nam govori, sprejmemo in povabimo v srce in dom. Ko ga povabimo, odpremo tisto, kar je najsvetejše in najlepše. Ljubezen je tisto, kar človeku odpira srce in ko imamo odprto srce, nam Gospod lahko spregovori.
Razočarani Izraelci so po vrnitvi iz babilonske sužnosti našli porušeno deželo in prišli do spoznanja, da niso ostali zvesti Bogu in tudi Bog ni čuval njihovega kraja. Po Božji previdnosti so spet odkrili tistih pet zvitkov Mojzesove postave, ki so jo s srčnim spoštovanjem poslušali in brali od jutra do večera. Njihovo srce se je topilo ob odkrivanju, kdo v resnici so in kdo je Bog, ki jih vodi. Takrat je njihovo srce začelo jokati in pravijo, da so se jokali in hkrati veselili od ponovnega odkritja, kdo so. Oni so namreč tisto obljubljeno Božje ljudstvo, ki ga je Bog poklical, vodil skozi toliko preizkušenj in jim ostaja zvest tudi v času, ko se zavedajo, da morajo ponovno postati zvesto Božje ljudstvo.
Božja beseda nam želi razodeti, da smo ljubljeni Božji otroci, tisti, ki nas je Bog izvolil, poklical in postavil, da na svetu pričujemo zanj in na svetu pričujemo in živimo njegovo kraljestvo.
Bog nam vedno znova razodeva, kdo je. Ni neka moč nad nami vsemi, nedostopen, ampak nekdo, ki vstopa v življenje vsakega izmed nas. Apostol Pavel nas v 1 Kor 12 (“V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo …”) spomni na tisti ključni dogodek našega življenja, ko smo postali Božji otroci in se je v nas naselil Božji Duh, ki nam pomaga doumeti resnico našega Božjega otroštva. Ta Gospodov Duh je živ tudi danes, je sredi med nami. Danes je tukaj tisti, ki daje tej besedi, ki smo jo slišali, moč, da se dotika naših src, da nas nagovarja tam, kjer smo šibki, da nas nagovarja tam, kjer ga potrebujemo. Vsak izmed nas. Ta Gospodov Duh nas ne samo nagovarja kot posameznike, ta Gospodov Duh nas gradi v občestvo. Apostol pravi, da je veliko darov, veliko udov tega občestva. Vsak izmed udov pa je nepogrešljiv v tem enem telesu. Vsi skupaj tvorimo to eno, živo telo Jezusa Kristusa, ki danes živi med nami kot Cerkev.
V tem Duhu se zahvalimo za ta dar Božje besede:
- za to, da smo pri krstu postali Božji otroci
- zato, da nas Gospod ne pušča samih, ampak nas v Duhu vedno znova povezuje in združuje
- zato, da se je to Pismo uresničilo, da se bo uresničilo danes tukaj pri sveti evharistiji, kamor bomo položili stiske in tudi veselje našega življenja, kamor bomo polagali svoje prošnje, da bodo postale del Kristusovega telesa, ki ga tudi danes svet tako potrebuje.
Naj tudi nas napolni z veseljem in to veselje delimo z brati in sestrami v našem okolju, tudi v tej župniji in v vaših družinah.«
Škofove spodbude, pesem in vonj kadila nas je vodil skozi trenutke evharistije. Duh Gospodov nas je spet okrepil in povezal v skupnost. Kot babilonski rešenci so, (tako upam!) vsaj nekateri, sklenili, da Sveto pismo ne bo več okrasek na polici. V Božjem pismu nam so vsi odgovori na naša življenjska vprašanja, le poiskati jih moramo.
Ob koncu maše se je župnik Matej Dečman zahvalil za prisotnost »prvega pastirja«, mu zaželel uspešno delo in moči, predvsem takrat, ko sprejema odločitve, ki niso po meri vseh.
Milena Kumer
Prispevek o praznovanju v Velenju na spletni strani škofije Celje