V sredo, 26.1.2022, je potekalo 4. srečanje Biblične šole. Ob 16.30 smo se na ZOOM povezali ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapisali močne Besede, ki so nas nagovorile, spremljale:
NADALJNJE PADANJE ČLOVEŠTVA IN BOŽJE REŠEVANJE V SVETOPISEMSKI PRAZGODOVINI (1 Mz 4-11)
Potem ko navdihnjeni pisec v 1 Mz 2 – 3 predstavi stvarjenje prvega človeškega para in njuno nepokorščino Božji zapovedi, v nadaljnjih poglavjih svetopisemske prazgodovine (1 Mz 4 – 11) slika, kako se je človeštvo razvijalo dalje. Ta prazgodovina je zaznamovana z nadaljnjim padanjem v nepokorščino Bogu in razdeljenostjo med ljudmi. Bog pa spremlja človeštvo in ga ne prepusti uničenju. Prazgodovina preide v začetek izraelske zgodovine s klicem Abrahama (1 Mz 12).
Kajn in Abel (1 Mz 4,1-26)
Pripoved govori o dveh Evinih in Adamovih sinovih, Kajnu in Abelu. Vsak ima svoj poklic, pastir drobnice in poljedelec. Vsak od njiju daruje Bogu od svojih pridelkov. Toda »Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel« (4,4-5).
Bralec si nujno zastavlja vprašanje, zakaj Bog ni sprejel Kajnove daritve, Abelovo pa je. Načelno za to obstajajo trije razlogi: skrivnost Božje svobode, različna kakovost darov in pa slabi oziroma dobri nagibi darovalcev. Nekateri razlagalci menijo, da naj bi bila Kajnova jeza upravičena in normalna, saj je brez razloga zapostavljen in mu gre torej le za pravičnost. Vendar pa se postavlja dvom, kako bi mogel Bog hebrejskega monoteizma zavračati človeka brez razloga? Hebrejski človek se zaveda, da se absolutni, najvišji vladar ne more motiti, zato je lahko edina razlaga za zavrnitev Kajnovega daru v njem samem in njegovi morebitni krivdi.
Kajnova jeza že sama po sebi dopušča dvom o pravilnosti njegovih nagibov ob daritvi. Bog, ki vidi v srce, ga ne prepusti njemu samemu in viharju v njegovi duši. Z vprašanji mu odpira možnost, da se vpraša po razlogih svoje jeze, kar je že začetek terapevtskega procesa. Hkrati mu z vprašanji nakazuje, da njegova jeza ni upravičena. Nato mu nastavi ogledalo, da lahko Kajn vidi, kako je z njim, v kakšni nevarnosti se nahaja. Tukaj je učinkovita Božja razlaga mehanizma greha, če bi jo Kajn le hotel upoštevati. Končno Bog Kajnu ukaže, kaj naj stori: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« (4,7).
V Božjem nagovoru je podana psihologija greha. Po terapevtskem vprašanju »zakaj« sledi trditev, da delati dobro dviga človeka. Človek dobrih dejanj lahko z dvignjenim obrazom pogleda sočloveku v oči. Človek, ki ne dela dobro, pa je kot zaprt v prostoru, pred vrati pa nanj preži zver, ki simbolizira greh. Vendar je človek v prednostnem položaju. On je znotraj hiše. Nasprotnik ne more noter, če mu sam ne odpre vrat. V tem položaju je utesnjen. Toda sklepamo, da samo dokler ne dela dobro, kajti greh preži nanj samo takrat. Če bo delal dobro, bo lahko vzdignil obraz in bo osvobojen. Lahko pa se odloči drugače in odpre vrata, najsibo da pobegne, najsibo za odkrit spopad, najsibo da se vda. Tedaj nasprotnik vdre v hišo in ga ugonobi. Da bi Bog obvaroval Kajna pred to katastrofo, mu ukaže: »A ti mu gospoduj!« Gospoduje pa mu lahko s tem, da začne delati dobro. Odpreti grehu vrata v svojo notranjost pomeni gotov poraz.
Takšen ukaz božanske avtoritete bi moral Kajn brezpogojno ubogati. A stori ravno nasprotno. Takoj po Božjem svarečem nagovoru reče bratu: »Pojdiva ven!« To pomeni na samo, kjer ni prič. In tam, na polju »… se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil« (4,8).
Mislil je skriti svoje dejanje pred Bogom, ki je že posvetil v njegove misli. Kakšna slepota! Toda Bog ne more prepustiti človeka grehu, da ga do kraja uniči. Da se ni ozrl na Kajnovo daritev, je bil že milostni namig, da je v njegovem življenju nekaj narobe. Kajn bi lahko prisluhnil in spremenil svojo pot. Toda ni, pogreznil se je globlje, v jezo na brata. Bog ga zelo jasno in direktno opozori na nevarnost, v katero je zašel. Toda tudi to zaman. Njegov hladnokrven bratomor priča, da je že pri daritvi bil uporen in sovražen. Le kako bi se lahko pravičen človek v hipu prelevil v bratomorilca? Razlagalci tako v večini domnevajo, je bil Abel pravičen in Kajn krivičen že pred daritvijo.
Tudi po zločinu Bog ni prepustil Kajna razdejanju v njegovi duši. Takoj ga je poklical na zagovor: »Kje je tvoj brat Abel?« Kajnov odgovor je skrajno aroganten in kot beseda Bogu popolnoma neprimeren: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata« (2 Mz 4,9)? Zdaj Bog poudari vso težo zločina, ki vpije k njemu – to so najtežji grehi. Izreče kazen, ki mu bo prišla od zemlje: preklet bo z zemlje, ki je odprla svoja usta in sprejela kri njegovega brata; ko bo obdeloval zemljo, mu več ne bo dajala sadov; blodnja in beganje po svetu (v. 11-12). Trikrat je poudarjena beseda »zemlja« – zgodilo se je nekaj nezaslišanega: zemlja je pila človeško kri, ki jo je prelil žrtvin brat, zato vpije z zemlje k Bogu. Kazen je dokaj huda. Kajna zadene prekletstvo, kakršno se ni zgodilo niti Adamu in Evi. Umor, katerega glavni motiv in gonilna sila je laž, je neizprosno obsojen na agonijo.
Zakaj Kajnovo prekletstvo ne pomeni takojšnje smrtne obsodbe? Za to obstajajo razlogi. Božja kazen ni smrtna, kajti namen kazni ni smrt, temveč pokora. Zdi se, da pri Kajnu obstajajo pogoji za milost pokore. Kajn prizna svojo krivdo. Še več, sprejme pravično kazen ter Boga za vrhovnega sodnika. Ko se Kajn zave svoje krivde in s tem v zvezi uvidi, da nima njegovo življenje nobenega varstva več, išče to varstvo prav v božanskem sodniku. Bog s tem, ko mu da posebno znamenje in ga zavaruje, potrdi svoj sklep, da mu pusti življenje. Bog je tisti, ki si pridržuje pravico sodbe nad morilcem.
Kajnova zgodba kljub svoji grozljivosti hkrati zagotavlja, da se Bog zavzema tudi za hudodelce, če ti spoznajo svojo krivdo in se k Bogu zatečejo po pomoč. V tem se najbolj jasno razodeva neizmernost Božjega razmerja do človeka, ki živi med krivdo in kaznijo, med smrtjo in življenjem, ter si s pokoro za kazen utira pot k odpuščanju.
Kajn in Abel v svetovni literaturi
Ameriški pisatelj in nobelovec John Steinbeck je napisal roman Vzhodno od raja, v katerem je svoj rod in ljudi, s katerimi so živeli, orisal s potezami oseb iz prvih poglavij Geneze. Posebej se je poklonil zgodbi o Kajnu in Abelu, ki je na neki način rdeča nit romana. Eden njegovih junakov, Kitajec Lee, pripoveduje, da ga je teh šestnajst vrstic iz četrtega poglavja Geneze tako presunilo, da se je začel poglabljati v vsako besedo v njej. Vznemirilo ga je, ko je med prevodi Svetega pisma videl razliko v Gospodovih besedah Kajnu. Nekje Bog pravi Kajnu glede greha: »Ti mu boš gospodoval« (King James Version), drugje: »Ti mu gospoduj!« (Ameriški standardni prevod). Hotel je zvedeti, kaj piše v izvirniku, ker si je mislil, »da je moral človek, ki si je zamislil tako veličastno zgodbo, prav natanko vedeti, kaj hoče povedati, zato bi v njegovih izpovedih ne smelo biti nejasnosti« (1987, II. del, str. 41-42).
Zato se je ta Kitajec obrnil na stare modrijane svojega rodu, ki so nato dve leti študirali hebrejščino. Nazadnje so v teh besedah odkrili pomen: »Ti lahko gospoduješ grehu.« V tem so našli veliko tolažbo. Kajti ukaz gospoduj lahko pri človeku naleti na odpor, omalovaževanje ali slepo pokorščino. Obljuba gospodoval boš ga lahko zaziblje v vdanost v usodo, ki ti je že vnaprej določena in se ji z nobenim dejanjem ne moreš postaviti po robu. Trditev lahko gospoduješ pa vse spremeni. Po besedah modrega Kitajca te ti dve besedi »povzdigujeta, vzporejata z bogovi. Zakaj navzlic svojim slabostim, navzlic svoji umazanosti in navzlic temu, da si ubil svojega brata, lahko še vedno izbiraš. Začrtaš si lahko drugo pot, se prebijaš po nji in naposled zmagaš … Lahko je iz lenobe ali iz slabosti leči v naročje božanstva, govoreč: Kaj morem! Moja pot je bila tako že vnaprej začrtana! Ali samo pomislite, kako vzvišena je ta izbira! Človek je zavoljo nje pravi človek. Mačka ne more izbirati, čebela mora delati med. V tem ni nič božanskega … Ti starci vedo, da je v teh šestnajstih verzih zapisana zgodovina človeštva, in to za katerokoli dobo, kulturo ali raso … Konfucij govori ljudem, kako naj žive, da bodo zadovoljni in srečni. Toda ti verzi v Bibliji … to je lestev, po kateri se lahko povzpneš do zvezd … Tega ne moreš nikoli in nikdar izgubiti. Te besede izmikajo tla slabostim, strahopetnosti in lenobi … V mojem srcu je vzplamenela nova ljubezen do bleščečega instrumenta, ki mu pravimo človeška duša. In duša je nekaj lepega in edinstvenega na svetu. Zmerom jo napadajo, nikoli je ne ugonobijo … vse zavoljo tistega lahko« (str. 44-45).
Zaradi te razjasnitve je čudoviti lik, ostareli Samuel Hamilton, dobil pobudo, da je prijatelju Adamu razkril kruto resnico o njegovi ženi in ga tako iztrgal iz otopelosti, v kateri je životaril po njenem odhodu. Prijatelja je s tem vrnil v življenje in k skrbi za sinova, pa tudi sam se je spremenil. Dejal je: »Zaradi tistih dveh besed ti lahko. To me je pograbilo in me pretreslo. A ko me je minila vrtoglavica, se je pred menoj odstrla pot – nova, svetla pot. Zdaj se zdi, da se bo moje življenje, ki ugaša, čudovito končalo. In v moji glasbi je zazvenela nova, poslednja melodija, ki je tako lepa kakor slavčeva pesem ponoči … Lahko gospoduješ grehu, Lee! V tem je vse … Lahko, lahko – kako veličastna je ta beseda!« (str. 51).
In na to človekovo možnost je Lee s skrajnim naporom nagovarjal umirajočega Adama, da odpusti sinu, ki je zakrivil smrt svojega brata. Prosil ga je, naj mu odpusti in ga s tem osvobodi: »Pomagajte mu, Adam, pomagajte mu! Dajte mu priložnost. Naj bo svoboden! Samo v tem je človek nad živaljo. Oprostite ga! Blagoslovite ga!« (str. 430). In oče je pred smrtjo oprostil sinu in mu omogočil novo življenje. Zaradi besede, ki jo je Bog rekel Kajnu.
Jakob in Ezav (1 Mz 32,23−33,17)
Jakobov boj z Bogom (1 Mz 32,23-33)
Znameniti Jakobov boj z Bogom lahko razumemo tudi kot notranje duševno dogajanje. Gre za Jakobovo spravo s seboj, ki je predpogoj za nadaljnje načrtovanje spravnega srečanja z Ezavom.
Za nadaljnjo interpretacijo je pomembna reka Jabok, ki simbolizira, tako kot druge reke v globinski psihologiji, prehode iz ene obale na drugo, iz enega življenjskega obdobja v naslednje, iz ene situacije v drugo ipd. Tako na drugi strani reke vidimo priložnost za nov začetek. Dramatika se dogaja v temini noči, se pravi, Sveto pismo predstavlja Jakobovo prehajanje v podzavest, kamor ga bosta prepeljala globoka molitev in meditacija.
Zanimivo v pripovedi je, da Jakob brez težav spravi svojo družino na drugo stran, kar pa ne pomeni, da gre tudi sam z njimi na drugo stran, tako ga ovira še nekaj težav, ki jih mora urediti sam s seboj, pa tudi z Bogom, da bo lahko sposoben nadaljnjega srečanja s svojim bratom. Ker teh dilem ni predelal, se dileme le še stopnjujejo, kot strah ali trema in jih doživlja kot bojevanje z Bogom.
Pa se pojavi nova dilema, kako ženi in otrokom povedati, da preteklost le ni tako črna s strani Ezava, marveč je za ta spor kriv veliko tudi sam, kljub temu da je tako olepševal preteklost svoji družini. Jakobova dilema pred reko je v tem, ali tej »senčni« preteklosti pogledati v oči in jo sprejeti, ali pa se še naprej pretvarjati, da nima on kaj popraviti in da je bilo z njegove strani »vse v redu«. Tako ima Jakob dve možnosti: ali sprejme svojo grešno preteklost brez olepševanj ali pa zbeži pred tem bojem in se pretvarja, da »pokvarjena preteklost« ni njegova. »Neki mož« (v. 25), ki nato preraste v angela in celo Boga, je njegova grešna preteklost, ki jo je potrebno priznati, pa čeprav nas navdajajo razni strahovi, ki nas strašijo, da nas bo priznanje popolnoma uničilo, da se bomo zrušili sami pod seboj.
Jakob mora najprej sebi in nato še družini povedati resnico o preteklosti. To ga bo ranilo in mu izpahnilo kolk (v. 26). Njegova podoba bo močno šepala, vendar kljub temu se bori. In po tem boju bo preteklost popuščala in se bo vdala, rekoč: »Spusti me, kajti zarja že vzhaja!« (v. 27). Jakob pa se celo s svojo grešno preteklostjo ponaša in jo želi tako dolgo zadržati, da na podlagi novih spoznanj prejme blagoslov. Zanimivo, kako ga proti koncu boja – kot Jezusa v puščavi – preteklost skuša in sprašuje po imenu. Tako Jakoba kljub izčrpanosti prav to izzivanje okrepi v vztrajnosti in iskrenosti. Brez omahovanja sprejme lastno »zrušenost«, iz katere takoj prične poganjati nov človek (v. 29); »boga« namreč premaga tako, da ga kot »drugo«, senčno in grešno stran preteklosti integrira v osebnostno rast.
Jakob si pribori novo ime, vendar se zaveda, da mu ga daje Bog – to poudarja tudi biblično besedilo, ki nato uporablja obe imeni Jakob in Izrael, kar ponazarja, kako težko se je zares in dokončno spremeniti in smo še vedno nagnjeni k padanju v grešno preteklost. Jakob pa na koncu, namesto odgovora na vprašanje po njegovem imenu, dobi blagoslov, iz česar moramo sklepati, da je bolj pomembno ovrednotiti sadove spremenjenega življenja, kot pa iskati ime oziroma razloge za zgrešeno preteklost. Sveto pismo nas vabi, da preteklost sprejmemo v vseh razsežnostih, jo umirimo, da bo v nas lahko umirala in se spreminjala v »humus«, iz katerega rastejo močne in kakovostne odločitve. Na to nas spominjajo Jezusove odločitve: »Jezus pa mu je dejal: ‘Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo’« (Lk 9,62).
Jakoba tako še čaka le to, da svoje notranje dogajanje in sklepe tudi v zunanji podobi izvrši, se pravi, spremeni v konkreten in za vso družino relevanten in transparenten dogodek.
Sprava z Ezavom (1 Mz 33,1-17)
Osebna emocionalna sprava
Na začetku se Jakob približuje Ezavu in se počuti zelo negotov – še vedno je ranjen od boja z Bogom (šepa in je pohabljen), gre pa tudi za duševno ranjenost. V naslednjih vrsticah je predstavljena hierarhična lestvica, ki predstavlja tako interpersonalno kot intrapersonalno razsežnost. Jakob spredaj postavi tiste, ki se jim je najprej pripravljen odpovedati – na začetek da dekli in njune otroke, na koncu pa Rahelo in Jožefa, ki mu predstavljata biser in zaklad, za katerega je pripravljen vse prodati in mu dajeta občutek za nebeško kraljestvo. Vendar pa se na koncu na začetek hierarhične lestvice postavi sam. S tem prevzame odgovornost za konflikt in vidno je tudi notranje doživljanje, s katerim pokaže, da so mu drugi člani pomembnejši, dragocenejši od njega samega. Jakob ceni svoje bližnje in jih v stiski tudi pogumno ščiti. Jakob se bratu prikloni do tal. In ravno ta pogumna drža razoroži do tedaj jeznega brata in ga s tem pozitivno nagovori, da ta pusti svojo jezo, agresivnost ter mu otroško priteče naproti in ga objame ter mu pade okoli vratu. Tukaj je viden pomen vlog – Jakob namreč nikoli ni hotel poklekniti pred bratom, sedaj to počenja. Nikoli mu ni hotel služiti, sedaj se mu prostovoljno približuje kot služabnik. Tudi Ezav z obešanjem okoli vratu simbolno izrazi, kako v Jakobovi drži išče oporo celo zase in za lastno življenje.
Težko je sklepati, kdo je bolj hrepenel po spravi. Resnična sprava pa še zdaleč ni rešena. Že razmišljanje o preteklosti lahko vodi do novih konfliktov.
Kolektivna in občestvena razsežnost sprave
Ta razsežnost pa se kaže v tem, da so vsi člani Jakobove družine z njim – sprejemajo ga in delijo usodo svojega moža, očeta, ter aktivno sodelujejo v procesu sprave. Vsa družina je pripravljena na tveganje, ampak je njihov namen tudi ta, da Ezava sprejmejo kot »brata« medse. Vsi člani s svojo prisotnostjo sporočajo, da sprava ni le Jakobov »problem«, ampak je tudi njihov. Z njim so se pogovarjali o njegovi preteklosti, bili aktivno z njim, zato tudi sedaj prosijo odpuščanja zanj. Kolektivna prošnja za odpuščanje pa ne pomeni kolektivnega greha, ampak samo izraža brezpogojno sprejemanje grešnika in ljubezen do njega. Jakobova družina tudi sprejema odgovornost, da si Jakob in Ezav spet ne skočita v lase.
LECTIO BIBLICA
- Pomislim kdaj, da so nevšečnosti, porazi … lahko zame Božji opomini, klici, vabila?
- Kakšen odmev najde beseda »ti lahko gospoduješ grehu« v mojem življenju?
- Je igrati se z grehom nedolžna stvar?
- Kdor se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo, pravi Jezus. Kdaj, v kakšnih okoliščinah v svojem življenju še vedno gledam nazaj (sprašujem po imenu, krivcu), namesto naprej?
- Jakoba je pred prečkanjem reke, torej začetkom novega življenja, spravljenega z bratom, oviral senčni, grešni odnos z bratom Ezavom. Kje stojim sam – v odnosu do svojih bližnjih? Sem že prestopil svojo »reko«? Kaj mi še manjka? Se kdaj bojim »boja z Bogom« in zbežim oz. ostajam na tej strani reke?