Fotografije: Franci Nahtigal
»Srčna čredica«, kot je poimenoval udeležence zaključnega srečanja biblične šole v tem šolskem letu v Preboldu, ki je bilo 25. junija, spominja celjskega škofa Maksimilijana Matjaža na Jezusove besede: »Vi ste sol zemlje … Vi ste luč sveta (Mt 5,13‐14),« spodbujajo nas pa k pričevanju na način križa, kot slikovito opiše Jezus: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
V pridigi je celjski škof spodbudil, da na novo ozavestimo in zaživimo, da smo Cerkev, ki je Kristusovo telo, kot člani tega organizma pa moramo vedno
bolj izginjati in postajati sestavni del telesa. »Biti Kristusovo telo, član Cerkve, biti ud tega telesa pa pomeni živeti v tem organizmu, iz tega in za ta organizem.« Zbrane je tudi opogumil, da se ne bi bali različnosti in se proti razcepljenosti vedno znova borili v Kristusu.
Škof je povabil, da bi v vsakdanjem življenju dajali prostor Besedi po zgledu brezmadežnega Marijinega Srca, ki je bilo polno Boga in ljubezni, vse navzoče pa spodbudil: »Ohranite Besedo v svojem srcu, to je topos, realni kraj, kjer bivam in me bo Bog srečal.« V nadaljevanju je v središče postavil ljubezen, ki je glavni kriterij pravilnega spoznanja in ravnanja.
Samo Skralovnik, sovoditelj biblične šole v tem letu skupaj s s. Snežno Večko, je v drugem delu sobotnega srečanja v predavanju osvetlil, v kolikšni
meri razumevanje Stare zaveze prispeva k razumevanju Nove zaveze. »Ključno je zlato pravilo eksegeze, ki zahteva kontekst; vsako besedo, vrstico, poglavje ali knjigo Svetega pisma moramo brati v kontekstu celote. Vse pa je treba soditi v času, ki je za nas osebno kratek (čas ene generacije). To velja tudi za osebno življenje: v luči (kontekstu) ljubezni se vse vidi drugače.«
Med drugim je za ponazoritev navedel misel Jakoba Aleksiča, pokojnega biblicista: »Obe zavezi se med seboj osvetljujeta in pojasnjujeta, ena brez druge je nedokončano delo, kajti odrešenjska zgodovina se ni začela šele ob lesu križa na Golgoti, ampak ob drevesu spoznanja dobrega in hudega v raju.« Po bibličnem pojmovanju, kjer je čas Božja kategorija, pa je čas le nadaljevanje stvarjenja, je izpostavil predavatelj. V Prvi Mojzesovi knjigi pri opisu stvarjenja beremo, da je Bog čas posvetil in človek o njem ne more odločati. Čas nam polzi iz rok, in ko ga strukturiramo, ga s tem skušamo obvladati. Ker je čas le nadaljevanje stvarjenja, je s tem povezana tudi naša hvaležnost. Glede časa je pomembno tudi dejstvo, da hebrejščina nima časov kot evropski jeziki; ima samo dovršenost in nedovršenost, ki sta povezana z določenim dejanjem. Ali je nekaj narejeno ali ne. Stvarjenje in zgodovina zato še nista dovršena, kar potrjuje tudi Jezus v Janezovem evangeliju: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« (Jn 5,17). To kaže na Jezusovo vtkanost v Staro zavezo – njegovo delovanje je na isti ravni kot Očetovo; je nepretrgano delo od stvarjenja do eshatološke dovršenosti.
V zaključnem delu je Samo Skralovnik vse spodbudil k prizadevanju za edinost v različnosti: »Apostol Pavel se je zavedal, da Cerkve ne more premagati kamen ali meč, lahko pa jo zelo pohabi notranja delitev in razprtije, zato poudarja in spodbuja k notranji enosti.«
Po predavanju so se udeleženci ob Besedi povezali v molitvi pod vodstvom s. Snežne Večko, se vživljali v osebe ali živali v Svetem pismu in si med seboj podelili izkustvo; časa pa ni zmanjkalo tudi za osebna srečevanja.
Jana Podjavoršek