V sredo, 14.12.2022 je potekalo 3. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023.
Faraonova zakrknjenost (2 Mz 7,8-11,10)
V pripovedi o egiptovskih nadlogah predstavlja faraon glavnega proti-igralca Mojzesu, pravzaprav Bogu. Pripoved o njegovi zakrknjenosti, ki ga bo ugonobila, Izraelu pa ne bo preprečila rešitve iz Egipta, je uokvirjena z uvodom (2 Mz 7,8-13) in sklepom (2 Mz 11,1-10).
Tema faraonove zakrknjenosti se pojavi že v uvodu, ko je predstavljen Mojzesov in Aronov čudež. Faraonovo srce zakrkne, da ne bi poslušalo Mojzesa in Arona. Ista tema se pojavi tudi v zadnjih dveh vrsticah pripovedi (2 Mz 11, 9-10). Faraonovo upiranje Božji zahtevi je povod za deset nadlog. Vsaka naslednja nadloga je strašnejša od njene predhodnice, ker se faraonova zakrknjenost povečuje. Faraon sicer nekajkrat prizna svojo krivdo in prosi za Božjo prizanesljivost, vendar ostaja nespremenjena njegova namera, da ne bo dovolil Izraelcem oditi iz Egipta. Faraonovo nasprotovanje ljudstvu pa ni politične ali socialne, temveč teološke narave. Faraonova kljubovalnost je tako v ospredju, da tema zakrknjenja preraste v obrazec, ki se pojavi dvajsetkrat. Desetkrat je rečeno, da je faraon zakrknil svoje srce: 2 Mz 7,13.14.22; 8,11.15.28;9,7.34.35; 13,15. Na desetih mestih pa Bog sam povzroči faraonovo zakrknjenost: 2 Mz 4,21; 7,3; 9,12; 10,1.20.27; 11,10; 14,4.8.17. Različna uporaba obrazcev je posledica različnih virov. Znamenja in čudeži, ki jih po Božjem naročilu delata Mojzes in Aron, imajo pri faraonu nasproten učinek, kakor bi pričakovali. Vendar pa se ob razkrivanju Božje moči faraonu utrnejo nekatera spoznanja, ki so ključnega teološkega pomena: Bog je pravičen, faraon krivičen; nadloge so kazen za faraonovo krivdo; s prošnjo je pri Bogu mogoče doseči, da nadloge prenehajo. Faraon pa se kljub tem spoznanjem noče ukloniti Božji zahtevi in vedno bolj deluje v nasprotju s spoznanjem o Bogu. Zaveda pa se, da bo kazen prenehala šele takrat, ko se bo uklonil Božji zahtevi. Njegova pripravljenost, da se bo uklonil, pa je vselej kratkotrajna. Nadloge so vedno hujše, kar stopnjuje njegovo zakrknjenost do meje, ki vodi v pogubo. Ob tem pa se zdi kljubovanje Božji moči nerazumno in nerazumljivo. Faraon v svoji zaslepljenosti ravna proti pričakovanjem.
Sprašujemo se, kaj v tem kontekstu pomeni trditev: »Gospod pa je zakrknil faraonovo srce« (9,12 paral.)? Dobesedna razlaga izjave, da je Bog zakrknil faraonovo srce, bi bila v nasprotju z najbolj bistvenimi postavkami o Bogu, kakršne so pravičnost, dobrota in ljubezen, hkrati pa bi potrdila ideologijo predestinacije. Obrazec, da je Bog zakrknil srce kakšnemu človeku, v tem primeru faraonu, izraža skrivnost verižne reakcije krivde, ki sega od začetka do konca. Človek, ki je zabredel v zlo, se ne odziva na kazen z voljo po spreobrnitvi, temveč se še bolj zapre vase in se zakrkne: postane suženj svoje samovolje. Če Bog ne bi bil posegel v njegovo oblast, faraonu ne bi bilo treba vedno znova potrjevati svoje zakrknjenosti. Poseg v faraonovo zakrknjeno srce pomeni, da Bog ne le dopušča, temveč tudi dejansko, čeprav le posredno zakrkne faraonovo srce. Bog zakrkne samo tistega človeka, ki je sam napravil vse možnosti za zakrknjenje in pogubo.
Prikaz faraonove zakrknjenosti ne opisuje samo faraonovega odziva na Božji izziv, temveč tudi univerzalno izkušnjo z nosilci moči. V vsej zgodovini so se oblastniki tako krčevito oklepali svoje moči, da so uporabljali tudi najbolj surove načine, kadar so se čutili ogrožene. Zato so lahko svetopisemski pisci predvideli faraonov odziv na Božjo zahtevo. Faraon pa ni edini primer zaslepljenega človeka v Svetem pismu. Stara in Nova zaveza sta polni pričevanj o neposlušnosti zaveznega ljudstva samega in zakrknjenosti. Kronična neposlušnost je skrivnost človeške narave in zakrknjenost je skrajna stopnja neposlušnosti. Njena značilnost je v tem, da se samovoljen človek odziva na svarilo ali kazen v popolnem nasprotju z namenom svarila oziroma kazni.
(Povzeto po J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, 109-126)
Mojzesova veličina
Pokorščina Bogu rodi povsem drugačne sadove. Sijajno so obrodili v Mojzesu, ki se je po Božjem ukazu moral soočati s faraonom in njegovo zakrknjenostjo. Njegovo pogajanje s faraonom kljub desetim zavrnitvam razodeva človeka, ki je v popolni pokorščini najvišji avtoriteti popolnoma prepričan v uspeh. Takšen značaj pa se je šele izklesal v dogajanju, ki se mu je moral podrediti. Prizor ob gorečem grmu kaže, da to ni bila Mojzesova naravna danost, temveč izid boja, ki se mu ni mogel izogniti, v katerega ga je božanstvo prisililo.
Bog ni bil nič prizanesljiv s svojim služabnikom. Prvi poskus pri faraonu je izzval nasprotni učinek. Faraon je naložil Izraelcem višjo tlako. Ker je niso mogli izvršiti, so bili kaznovani izraelski nadzorniki (5,1-18). Faraon se je tako odzval na prošnjo, da bi smeli iti opravit bogoslužje. Da jim je kot v posmeh zato zvišal delovno normo, govori za razčlovečenje sužnjev, ki jim je odvzeta pravica, da komunicirajo z božanstvom, kar je predstavljalo dostojanstvo človeka v antiki. Toda na svoje suženjstvo so se sčasoma privadili, nanj pristali, pozabili na nekdanjo svobodo in si je niso želeli. Zato je bilo toliko večje breme na ramenih voditelja, ki mu je bilo naloženo, naj v njih prebudi željo po svobodi in jih vanjo pripelje. A voditelj se za to poslanstvo ni čutil niti najmanj poklican in opremljen. Neuspešno upiranje Božjemu klicu je končal s prošnjo: »Prosim, Gospod, pošlji nekoga drugega« (2 Mz 4,13).
V pretežko nalogo primorani Božji sodelavec se je moral uglasiti z načrtom glavnega stratega. Toda poleg Božjega glasu je slišal tudi druge glasove. Prvo soočenje s faraonom je bilo popoln polom. Prošnjo za tri dni prostosti za bogoslužje, ki jim ga je strogo zapovedal Gospod (5,1-3), je faraon preprosto prezrl in naredil nasprotno njegovim zahtevam. Dodatna tlaka naj jim prežene voljo po klanjanju komur koli drugemu razen faraonu (5,4-18). Mojzesu pa je še tisto malo volje po tem podvigu pregnal očitek Izraelovih nadzornikov: »Gospod naj vaju pogleda in sodi, ker sta skazila naš sloves v faraonovih očeh in v očeh njegovih služabnikov ter jim dala v roke meč, da nas pomorijo« (2 Mz 5,21). Besede bi lahko zamajale Mojzesovo prepričanje, ali mu res govori Bog. Namesto tega ga je oplazila skušnjava, da je Gospodov načrt v slabo ljudstvu. Sprašuje ga o smislu svojega poslanstva.
Bog po navadi svojim sledilcem na začetku daje tolažbo in jih šele pozneje vodi skozi puščavo. Pri Mojzesu ne tako. Takoj mu je pokazal, kako težko bo osvobajanje njegovega ljudstva. Takoj je moral spoznati, da dela z Bogom, ki se pred veljaki tega sveta kaže nemočen. Mojzes mu izkriči svojo bolečino, Bog pa mu obljubi, da bo zmagal: »Zdaj boš videl, kaj bom storil faraonu, kajti z močno roko prisiljen jih bo odpustil in z močno roko prisiljen jih bo izgnal iz svoje dežele« (6,1).
Mojzes pokorno izvršuje Gospodova naročila. Prihaja k faraonu z vedno isto zahtevo in vse se nadaljuje po istem scenariju. Desetkrat se faraon upre, ko je tepen, popusti, prosi Mojzesa za posredovanje in se po prenehanju nadloge zopet zakrkne. Smrt egiptovskih prvorojencev doseže, česar ni moglo devet prejšnjih nadlog. In Izraelci so odšli iz Egipta (12,29-42).
Mojzes je dobil potrditev, da Gospod izpolni besedo, ki jo je dal. Ko se je znašel v kleščah med morjem in faraonovo vojsko, se je izkazal kot zanesljiv voditelj, ki popolnoma zaupa Bogu. Faraon se je pokazal v svoji stari preračunljivi naravi in je hotel vzeti nazaj, kar je dal (14,1-9). Pokazala se je tudi od suženjstva pohabljena izraelska duša – ljubše bi jim bilo služiti Egipčanom kot umreti v puščavi. Povrhu neverna – ob tolikih nadlogah, ki so jih bili obvarovani v Egiptu, še niso verjeli Gospodu. To dvoje, suženjska miselnost in neverno srce izvoljenega ljudstva, je bilo breme, ki ga je Gospod naložil na Mojzesova ramena, da ga nosi štirideset let.
Toda Mojzesova ramena so po čudežnih delih v Egiptu že utrjena. Ko so se znašli v pasti, je smelo nagovoril ljudstvo: »Ne bojte se! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo bo danes naklonil Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikoli več. Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!« (14,13-14). Tako kot se je Jezus vnaprej zahvalil Očetu za obujenje Lazarja (Jn 11,41-44), je Mojzes vedel vnaprej, da jih bo Gospod rešil. In rešitev je bila veličastna, prebudila je vero tudi ljudstvu: »Izrael je videl mogočno roko, s katero je Gospod deloval nad Egipčani, in ljudstvo se je balo Gospoda. Zaupali so Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu« (2 Mz 14,31). Mojzes je ubral prvi sad svojih prizadevanj zase in za ljudstvo, cenjeni vrlini Božjega strahu in zaupanja. Odslej Mojzesa ne vidimo več, da bi dvomil nad svojim poslanstvom.
Drugače ljudstvo. Njihov spomin je bil kratkega veka. Nobeno Božje delo ni zapustilo v njih trajnega pečata. Sleherna nova stiska je vzbudila godrnjanje. Tri dni po čudežu ob morju so že godrnjali, ker niso našli vode. Mojzes je zaklical k Bogu in pokazal mu je rešitev (15,22-25). Ko jih je stisnila lakota, se jim je zatožilo po egiptovskih loncih mesa (16,1-3). Postali so tudi zlobni in govorili, da sta Mojzes in Aron povedla ljudi v puščavo, da jih pomorita z lakoto. Mojzes je prezrl godrnjanje zoper sebe in Arona, v njem je videl žalitev zoper Gospoda. Gospod jim je dal prepelice in nato mano. Ko se nekateri niso držali Božjih navodil pri nabiranju mane, prvič srečamo Mojzesa, da se razsrdi nad ljudstvom (16,4-21). Srd bo tudi v bodoče njegov spontan odziv, ki bo imel vzgojni učinek (32,19-30). Sicer pa bo glavno Mojzesovo poslanstvo posredništvo med Bogom in ljudstvom.
Nedolgo zatem zopet niso našli vode. Ponovno so godrnjali ter dolžili Mojzesa in Arona, da jih hočeta pomoriti z žejo (17,1-3). Mojzes se obrne h Gospodu kot nekdo, ki si ne ve več pomoči, ker je ljudstvo na tem, da ga kamenja. Gospod naroči Mojzesu, naj (po zgledu prebivalcev puščave) udarja po peščeni površini in se bo tako dokopal do vodnega toka, kar se je zgodilo po prvem udarcu (17,4-7). Na nadaljnji poti jih je napadlo amalečansko ljudstvo. Mojzes je kot premišljen vojskovodja poslal v boj Jozueta z izbranimi bojevniki, sam pa je z dvema spremljevalcema šel na goro molit. Molitev je bila odločilen dejavnik zmage in Mojzes je v spomin na dogodek postavil oltar, kot so to delali očaki pred njim (1 Mz 8,20; 12,7; 28,22).
Mojzesa je odlikovala tudi vrlina, da je znal prisluhniti nasvetom drugih ljudi. Tako je po nasvetu tasta Jitra decentraliziral svojo oblast (2 Mz 18,13-27). Za sodnike je postavil poštene, nepodkupljive može, sam pa je razsojal le najtežje primere. Ob tem mu je tast začrtal nadaljnjo pot: »Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! Razlagaj jim zakone in postave, kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo!« (2 Mz 18,19-20). In to je Mojzes opravljal na nadaljnji poti.
Izraelci so prišli v Sinajsko puščavo in Bog je tam z njimi sklenil zavezo. V tem osrednjem dogodku je Mojzes zastopal Boga pred ljudstvom in ljudstvo pred Bogom. Dejansko je vse, kar se odvija v Drugi Mojzesovi knjigi, Bog izvršil po Mojzesovem posredništvu. Gospod mu je govoril, kar je hotel sporočiti ljudstvu, in Mojzes jim je posredoval njegove besede. Prav tako je posredoval Gospodu odgovore ljudstva (19,3 – 31,18). Ljudstvo se pod grožnjo smrti ne sme dotakniti gore, na kateri Bog govori Mojzesu (19,12). Ko Bog razodeva svojo navzočnost z gromom, bliskom, oblakom in donenjem roga, ljudstvo trepeče; človek se na Božjo navzočnost odzove s strahom (19,16). Prav tako morajo na Božji ukaz oprati svoja oblačila in se vzdržati spolnih odnosov (19,10-11.15). Tako se bodo pripravili na tretji dan, ko bo pred njihovimi očmi stopil na goro.
S svetim lahko vstopijo v odnos le preko posredovanja, preko oddaljenosti, preko očiščevanja – to so načini, ki omogočajo odnos z Bogom. Razodevajo, da se približujemo njemu, ki je svet, ki je izvir življenja. Življenje lahko izvira le od Boga. Z odpovedjo spolnim odnosom se odpovemo očetovstvu oziroma materinstvu in s tem izpovemo, da je izvir življenja drugje, da je v njem. To je pomen posvečenega življenja: kaže na njega, ki je izvir življenja, je znamenje eshatološkega časa, v katerem bo Gospod vse v vsem.
Zdi se, kot da besedilo v Drugi Mojzesovi knjigi govori, da je transcendenca Boga nekaj, kar lahko povzroči smrt. Bog se predstavi v spremljavi strašnih dogodkov, ki ustrahujejo ljudstvo. Kadar se Bog razodene, se ljudstvu prikaže nekaj grozljivega, nekaj tako velikega, tako nevzdržnega za svet, da bi se lahko svet pod težo tega zlomil in postavil v nevarnost ljudstvo, ki na tem svetu živi. To je izkustvo strahu. Tudi v Novi zavezi vsako bogojavljenje spremlja strah in zato besede, naj se ne bojijo. Teofanija in strah gresta vedno skupaj, tako v Stari kot v Novi zavezi. To je način, s katerim nam biblično besedilo pomaga razumeti odnos, ki ga ima lahko človek z Bogom. Tega odnosa ne moremo primerjati z ostalimi odnosi, saj je radikalno drugačen. Gre za drugačnost, ki je človek ne more prenesti, vendar se mu razodene kot rešitev. Bog je tako drugačen, tako drugi, tako velik, tako vsepresežen, da vsak človekov poskus odnosa z njim postane nevaren: če se mi približate, boste umrli, pravi besedilo. Zato je ljudstvo v strahu vsakokrat, ko se Bog razodene. Ljudstvo trepeta, ko se Bog spusti na goro. Brani se tako, da ostane daleč. Ljudstvo ostaja daleč, vendar poveri posredniku, da gre Bogu blizu in tako ohrani odnos z njim.
Ko posrednik opravlja svoje delo, razodene pomen tega, kar se dogaja. Bog, ki je nosilec moči in izgleda kot nosilec smrti, je v resnici nosilec življenja. Mojzes, ki je doživel izkustvo Boga in se mu je lahko približal, ne da bi umrl, postane priča, da je Bog Bog življenja, kljub temu da se mu ljudstvo ne more približati. Čeprav je Božja transcendenca tako mogočna, da lahko raztrešči človeka, kot raztrešči gore, je v resnici ta transcendenca dobra. Zato imamo posrednika. Pred Bogom, ki se razodene, ljudstvo ostane daleč, vendar ne odide stran. Ko nas je strah, običajno zbežimo stran. Ljudstvo pa ne zbeži, ker prepozna v Bogu smisel življenja. Ljudstvo ne prekine odnosa z Bogom, ker bi to pomenilo prekiniti odnos z življenjem. Ljudstvo išče posrednika, da si omogoči življenje. Sveto pismo pravi, da je strah potreben za uravnotežen odnos do Boga. Odnos človeka z Bogom mora biti takšen, da razpoznamo drugačnost Boga – to pomeni »biti v strahu«. Razumeti, da Bog ni primerljiv s človeško realnostjo, da je Bog drugi, drugačen, vsepresežen. Strah je spoznanje skrivnosti.
Bogu se ne da približati in ne da se ga videti. Kdor vidi Boga, umre (1 Mz 32,31). Bog je neviden, vendar se njegova beseda lahko sliši. Vid omogoča, da identificiramo tisto, kar je vidno v realnosti. Toda, če vidim neko osebo, v resnici vidim le, kakšna izgleda na zunaj, ne vidim niti njenega celotnega izgleda, vidim le tisti del, ki ga imam pred seboj. Vidim samo del osebe. Da lahko vidimo Boga, mora biti naš pogled drugačen, oči morajo biti drugačne – ne mesene. Boga lahko vidimo takšnega, kot je, le takrat, ko nimamo več naših mesenih oči. Poslušati pa je drugače. Ko slišim glas, vem, da to ni človek, temveč glas človeka, ki govori. Sluh ima večjo zmožnost, da se odpre skrivnosti, bolj kot oči. V tem smislu se Bog razodene preko besed in ne preko podobe. Vendar ljudstvo v našem besedilu noče niti poslušati Boga. Mora se približati Bogu, da ga bo lahko slišalo, vendar, če se mu približa, bodo umrli. Toda če bodo ostali daleč od Boga, bodo ostali daleč od življenja. Bogu se je potrebno približati, ne da se mu približamo, ga videti, ne da ga gledamo, ga poslušati, ne da bi ga slišali … Kako je to mogoče? Preko posrednika!
Posrednik je del ljudstva. Mojzes je del ljudstva in je tudi tisti, ki se približa Bogu. V Mojzesu se ljudstvo, ki ostane daleč od Boga, vendarle približa Bogu, ker je Mojzes predstavnik ljudstva. Kadar se Mojzes približa Bogu, se tudi ljudstvo, čeprav ostane daleč, preko njega približa Bogu. Ko se Bog učloveči, se dovrši popolno posredništvo. Bog se približa človeku na najbližji možen način, tako da postane človek, in v Jezusu je človek najtesneje zedinjen z Bogom.
Bližina, v katero je Bog povabil Mojzesa, je tesnejša, in dolgost bivanja v tej bližini je večja kot katerega koli starozaveznega človeka. »Gospodovo veličastvo se je spustilo na goro Sinaj in oblak jo je pokrival šest dni. Sedmi dan pa je poklical Mojzesa iz sredine oblaka … Mojzes je šel v sredino oblaka in stopil na goro. Na gori je ostal štirideset dni in štirideset noči« (2 Mz 24,16.18). V tem času mu je Gospod posredoval navodila za svetišče in njegove služabnike (25 – 31). Tolikšna bližina je Mojzesa globoko zaznamovala. Ljudstvo pa ni zdržalo v zvestobi Bogu, s katerim je moralo ostati na razdalji in ga ni moglo obvladovati. Zato so si skušali to oddaljenost približati s podobo zlatega teleta. Hoteli so si olajšati pot, na katero jih je Bog začel navajati. Skrenili so s poti, ki edina vodi k Bogu, v življenje 32,1-10).
To je bil velik udarec za Mojzesa. Morda je bila Božja ponudba terapija, ki ga je prebudila iz omotice od udarca. Bog mu je predložil: »Videl sem to ljudstvo in glej, trdovratno ljudstvo je. Sedaj pa me pusti, da se vname moja jeza zoper nje in jih pokončam, tebe pa naredim za velik narod!« (32,1-10). Zamišljamo si, da se je Mojzes zdrznil. Takšnega konca si vendarle ni želel. Dosedanji dogodki so ga tesno privezali na narod, kakor koli že je bil težak. Postavil se je na stran grešnega ljudstva in odklonil vabljivo ponudbo. Bogu je to moralo biti všeč. Glede posledic odpada se je naredil odvisnega od Mojzesa: »Sedaj pa me pusti, da se vname moja jeza zoper nje in jih pokončam …« Kot da je usodo naroda dal povsem Mojzesu v roke. In on se je ves zavzel za grešno ljudstvo. Dozorel je za zastopnika ljudstva. Bog je storil po njegovi želji (24,11-14). Božja in Mojzesova gorečnost za ljudstvo sta se spojili.
Ko pa je Mojzes stopil pred ljudstvo, je zastopal Boga in njegove pravice. Ognjevito je obsodil greh in kaznoval prestopnike (24,15-29). Nato se je vrnil k Bogu in ponovno posredoval za ljudstvo. Zdaj je bil spojen z njimi. Hotel je deliti njihovo usodo. Če jim Bog ne bo odpustil, želi tudi sam umreti: »In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (32,32). Bog takšne ponudbe ni sprejel. Ne bo izbrisal pravičnega, temveč tiste, ki so grešili (24,15-35).
Zaradi greha je Gospod zagrozil, da ne bo več hodil v njihovi sredi, ker bi jih pokončal (33,3-6). Bog jih vsekakor ni povsem zapustil. Mojzes je razpel shodni šotor in vanj vstopal za ljudi, ki so iskali Božjo razsodbo. Takrat se je pred šotor spustil oblačni steber, kakršen jih je spremljal na poti. Vse ljudstvo je stalo in se priklanjalo vsak pri vhodu svojega šotora – kakor ob razodetju na gori. Tako je bil Bog še vedno med ljudstvom (33,7-11). Z Mojzesom pa je govoril »iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (33,11).
Mojzes je v nekem trenutku prosil Gospoda, naj mu pokaže svojo pot, da ga spozna in najde milost v njegovih očeh. Bog mu je odgovoril, da hodi z njim in da mu bo naklonil mir. Mojzes pa se ni zadovoljil z Božjo naklonjenostjo samo njemu. Poistovetil se je z ljudstvom in spomnil Boga, da so njegovo ljudstvo: »Le po čem naj spoznam, da smo jaz in tvoje ljudstvo našli milost v tvojih očeh? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo jaz in tvoje ljudstvo odlikovani pred vsemi ljudstvi, ki so na zemlji?« (33,16). Prav to odlikovanje je vsebovala obljuba zaveze (19,5-6). Bog mu usliši prošnjo in s tem je odprta pot do obnove zaveze.
Mojzes je dalje prosil Gospoda: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« (hebr. kabod) (33,18). Kaj je prosil? Po duhovniškem izročilu je Gospodovo veličastvo razodetje Božje navzočnosti v ognju in oblaku (13,22; 19,16; 40,34-35). Toda to je Mojzes že doživel na gori: »Mojzes je prišel na goro. Oblak je pokril goro. Gospodovo veličastvo se je spustilo na goro Sinaj in oblak jo je pokrival šest dni … Prikazen Gospodovega veličastva je bila pred očmi Izraelovih sinov kakor goreč ogenj na vrhu gore. Mojzes je šel v sredino oblaka in stopil na goro« (24,15-18). Na gori je prejel navodila za svetišče in njegove služabnike 25 – 31). Sledil je dogodek z zlatim teletom (32,11-35).
Zdaj pa Mojzes zopet prosi Gospoda za razodetje njegovega veličastva. Gospod mu odgovori: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in pred teboj bom klical ime Gospod. Milostljiv bom tistemu, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom tistega, kogar se hočem usmiliti« (33,19). Na gori mu je te besede dejansko izrekel skupaj z lastnostmi, ki ga opredeljujejo: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, hudodelstvo in greh, vendar ne pusti brez kazni in kaznuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih do tretjega in četrtega rodu« (34,6-7). To razodetje se zgodi znotraj obnove zaveze in tako grešnemu ljudstvu Gospod potrdi, da je usmiljen in odpuščajoč Bog. Izrek o Gospodovih lastnostih najdemo na več mestih v Stari zavezi (4 Mz 14,18; Neh 9,17; Ps 86,15 itd.), kar pričuje, da predstavlja središčno dojemanje Boga v Svetem pismu. Ljudstvo se je zavedalo sebe ne v prvi vrsti kot ljudstva, ki si ga je Gospod nekoč izvolil, temveč kot ljudstva, s katerim Gospod kljub njegovi grešnosti vzdržuje odnos v usmiljenju in sodbi.
Mojzesova posredniška vloga prihaja vse močneje do izraza. Potem ko se je vrnil z gore s tablama zaveze, je žarela koža njegovega obraza, on pa tega ni vedel. Ta sijaj je pri Aronu in ljudstvu povzročil strah kot prej razodetje Gospodovega veličastva v ognju in oblaku. Zdaj je strah povzročil že zgolj odsev Božjega veličastva na Mojzesovem obrazu. Vedno, ko je Mojzes vršil svojo posredniško vlogo med veličastvom strašnega Boga in grešnim ljudstvom, so videli odsev Božjega veličastva na njegovem obličju (34,29-35). Apostol Pavel je uporabil to besedilo v 2 Kor 3 kot dokaz za še večjo slavo Nove zaveze.
Sledijo opisi izdelovanja svetega šotora in njegove oprave (35 – 39) po navodilih, ki jih je Mojzes prejel na gori (25 – 31). Na koncu vse prinesejo Mojzesu. »Mojzes je videl vse delo in glej, bilo je končano. Kakor je Gospod zapovedal, tako so ga opravili. In Mojzes jih je blagoslovil« (39,43). To spominja na stvarjenje, kjer je Gospod videl vse, kar je storil, in bilo je dobro. Tako kot je Gospod videl in blagoslovil, kar je ustvaril (1 Mz 1,1-2,4), je zdaj Mojzes blagoslovil sveto opremo, ki so jo Izraelci izdelali. Postavil je shodni šotor in oblak ga je prekril in Gospodovo veličastvo ga je napolnilo. Zato Mojzes ni mogel vstopiti v shodni šotor (40,34-35). S tem se jenjegova posredniška vloga pri shodnem šotoru prenesla na duhovnike, ki bodo opravljali bogoslužje.
Tretja in Četrta Mojzesova knjiga vsebujeta zakonik, ki ga Gospod ljudstvu posreduje po Mojzesu in deloma tudi po Aronu. Vso pot do obljubljene dežele so med dogodki vpleteni zakoni in prepisi.
Četrta Mojzesova knjiga opisuje nadaljnje postaje Izraela na poti v obljubljeno deželo. Na njej je Mojzes neprestano doživljal preizkušnje s strani upornega ljudstva. V njih jim je izkazoval ljubezen, s kakršno jih ljubi Gospod. Ljudstvo je godrnjalo proti Gospodu in jim je poslal ogenj; ugasnil je na Mojzesovo prošnjo (4 Mz 11,1-3). Nato se je ljudstvo pritoževalo, ker ni imelo mesa. To je zopet izzvalo Gospodovo jezo, v Mojzesu pa potrtost. Očita Bogu, da mu je s tem ljudstvom naložil prehudo breme. Razume, da Bog od njega pričakuje najnežnejša čustva do Izraela, kakršna ima pestunja do dojenčka v svojem naročju. Toda zanj je to breme pretežko in si želi smrt.
Bog Mojzesovo težavo reši na podoben način, kot mu je v preteklosti že svetoval tast (2 Mz 18,13-27). Gospod porazdeli Mojzesovo odgovornost na sedemdeset starešin, ki jim podeli od Mojzesovega duha, da bodo z njim vred nosili breme ljudstva. Ker pa so zaradi pomanjkanju mesa obžalovali, da so šli iz Egipta, je bil Gospodov udarec hud. Z vetrom jim je prinesel ogromno prepelic. Toda tiste, ki so se vdali poželenju, je usmrtil (4 Mz 11,10-35).
Mojzesu je moral doživeti tudi preizkušnjo od najbližjih. Proti njemu sta nastopila Aron in Mirjam. Zdi se, da iz ljubosumnosti. Ob tej priložnosti pisec izreče o Mojzesu visoko oceno: »Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kakor vsi ljudje na površju zemlje« (12,3). Gospod pa poudari razliko med ostalimi preroki in Mojzesom. Prerokom se daje spoznavati v prikaznih in sanjah, z Mojzesom pa govori »od ust do ust …, v videnju in ne v ugankah in Gospodovo podobo sme gledati« (12,8). Mirjam je za svoje pritoževanje proti Mojzesu kaznovana z gobavostjo – raziskovalci menijo, da je v prvotnem besedilu bil kaznovan tudi Aron, a je duhovniška redakcija to umaknila. Mojzes je posredoval zanjo in ji izprosil ozdravljenje (12,9-16).
Zadnja velika preizkušnja za Mojzesa se je zgodila ob ogledu dežele. Prispeli do do meje kanaanske dežele in Mojzes je po Gospodovem naročilu poslal dvanajst predstavnikov plemen, da si jo ogledajo. Ko so se vrnili, so hvalili njeno izjemno lepoto in bogastvo, hkrati pa preplašili ljudstvo, da v njej bivajo velikani in da njihovih utrjenih mest nikakor ne bodo mogli osvojiti. Ljudstvo je zagnalo vik in krik in si hotelo postaviti poglavarja, da jih pelje nazaj v Egipt. Še huje: »Vsa skupnost je govorila, da ju je treba kamenjati« (14,10). Tedaj se je Gospod razsrdil in ponovno ponudil Mojzesu, da pokonča ljudstvo, iz njega pa naredi večji in mogočnejši narod. In zopet je Mojzes zavrnil privlačno ponudbo in prosil za odpuščanje ljudstvu. Tokrat je imel kot svoj adut seznam Gospodovih čudovitih del, ki jih je že storil za Izraela in za katera vedo tudi Egipčani. Predočil je Gospodu, da bi uničenje ljudstva Egipčani razumeli kot njegovo nezmožnost, da jih pripelje v obljubljeno deželo. Navedel mu je tudi njegove lastne besede, da je počasen v jezi in odpušča krivdo. Tako močni Mojzesovi argumenti so dosegli Gospodovo odpuščanje. Toda za može, ki so se stalno upirali, kazen ni izostala. Nikoli ne bodo videli obljubljene dežele, ampak bodo shirali in umrli v puščavi. Otroci ter zvesta oglednika Jozue in Kaleb pa bodo ostali pri življenju in prišli v obljubljeno deželo (13 – 14).
Mojzes je doživel še, da tako rečemo, državniški upor. Odličniki ljudstva so njemu in Aronu očitali, da si lastita oblast nad ljudstvom, češ »vsi člani skupnosti so sveti in Gospod je med njimi. Zakaj se povzdigujeta nad Gospodovo občestvo?« (16,3). Povrhu so Egipt poimenovali deželo, v kateri se cedita mleko in med, ter zavrnili vero in upanje, da bodo kdaj prišli v obljubljeno deželo. Tokrat se je Mojzes razsrdil in rekel Gospodu, naj se ne ozira na njihovo daritev. Uporniki so proti Mojzesu in Aronu zbrali pri sebi vso skupnost. Ko je Gospod zagrozil, da jih bo vse pokončal, sta Mojzes in Aron prosila zanje. Tako so se po Gospodovem nasvetu ločili od upornikov, ki jih je zatem pogoltnila zemlja. Ostale, ki so se hoteli izenačiti z duhovniki Aronovega rodu, pa je použil ogenj. Zatem pa je skupnost očitala Mojzesu in Aronu: »Pomorila sta Gospodovo ljudstvo« (17,6). Zopet se je Gospod razsrdil nanje in jih hotel pokončati in zopet sta Mojzes in Aron v prošnji zanje padla pred Gospodom na obraz. Tokrat je v taboru izbruhnila kuga in jih veliko pomorila. Mojzes je brž poslal Arona s kadilnico opravit spravo za ljudstvo in kuga je ponehala (17,6-15).
Godrnjanje ob vsaki stiski v puščavi je bilo stalnica na poti. Godrnjanje zaradi pomanjkanja vode je opisano dvakrat, s tem da je v drugem dogodku pokaran tudi Mojzes. Ko mu je Gospod ukazal, naj udari po skali, je udaril dvakrat in priteklo je veliko vode. Toda besedilo nadaljuje: »Ker nista verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, ne bosta pripeljala tega občestva v deželo, ki jim jo dajem« (20,12). Dejansko je kmalu zatem Aron umrl.
Mojzes je doživel tudi nepokorščino povelju glede poti (14,39-45) ter zavrnitev narodov ob poti v Izrael, ki jih je prosil za miren prehod (20,14-21). Tako se je moral boriti z zunanjimi sovražniki, kjer je bil zmagovit in je zavzel Transjordanijo, tj. amonsko, amorejsko in bašansko deželo (21,1-3;21,21-35). Medtem nezadovoljstvo znotraj ljudstva ni nikoli prenehalo. Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Omalovažujoče je govorilo o mani. Bog je poslal nadnje strupene kače. In zopet jih je rešil po Mojzesovi priprošnji (21,4-8). Pri svetišču moabskega boga Baal Peorja so se vdali vlačuganju z Moabkami in častili njihovega boga, za kar so bili kaznovani (25,1-18).
Nato je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi na to goro Abarim in oglej si deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom! Ko si jo ogledaš, boš tudi ti pridružen svojemu ljudstvu, kakor je bil pridružen tvoj brat Aron. Kajti v Cinski puščavi, ko se je skupnost prepirala, sta se uprla mojemu ukazu, ko bi morala pred njimi z vodo izpričati, da sem svet« (27,12-14). Mojzes pa je imel zopet pred očmi zgolj dobro ljudstva in je Gospoda prosil, naj jim postavi poglavarja, »da Gospodova skupnost ne bo kakor ovce, ki nimajo pastirja« (27,17). In Gospod je velel Mojzesu, naj v to službo umesti Nunovega sina Jozueta in naj mu da »nekaj svoje veljave, da ga bo poslušala vsa skupnost Izraelovih sinov« (27,20). Nato je Bog Mojzesu dal navodila za daritve, osvojitev in razdelitev dežele, za zavetna mesta ter za dedovanje (28 – 36).
Peta Mojzesova knjiga pripisuje Mojzesu govore, v katerih naglaša Božjo zastonjsko izvolitev Izraela in vabi ljudstvo, naj na to ljubezen odgovori z iskreno vero in ljubeznijo. Mojzes je pred vstopom v obljubljeno deželo opogumil ves narod in posebej Jozueta, zapisal postavo ter pesem, ki govori o Izraelovem odpadu. Vse z namenom, da bi vestno izpolnjevali vse zapovedi, »kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste dolgo živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last« (5 Mz 32,47).
Mojzes je še blagoslovil Izraelove rodove. Potem je po Gospodovem povelju šel na goro Nebo, od koder mu je Gospod pokazal vso deželo, ki jo je obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. S pogledom je tako rekoč zavzel deželo za svoje ljudstvo. Peta Mojzesova knjiga mu daje čudovito spričevalo: »In tam v moabski deželi je Mojzes, Gospodov služabnik, po Gospodovem povelju umrl … Mojzes je imel sto dvajset let, ko je umrl; oko mu ni oslabelo in moč ga ni zapustila … In ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje, zaradi vseh znamenj in čudežev, za katere ga je Gospod poslal, da jih stori v egiptovski deželi pred faraonom, pred vsemi njegovimi služabniki in pred vso njegovo deželo, kakor tudi zaradi vsega, kar je naredila njegova močna roka, in zaradi vseh velikih in strašnih reči, ki jih je Mojzes storil pred očmi vsega Izraela« (34,10-12).
(Deloma po Childs, Breward S. 1974. The Book of Exodus: A Critical, Theological Commentary, 592-597.610-612 in predavanjih Costacurta, Bruna, Rim, Gregoriana.)
EGIPTOVSKE NADLOGE (2 Mz 7,8—11,10)
- Nadloge so tradicionalno ime za nesreče, ki so zadele Egipt, preden je faraon dovolil Mojzesu in Izraelcem, da odidejo.
- V hebrejščini: מכות (udarci, kar je množinska oblika hebrejske besede udarec מכה);
- »עשר המכות«, »עשר מכות מצרים«, »מכות מצרים«
V tistih dneh, ko je Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl, kako težaško delajo. Zagledal je Egipčana, ki je pretepal Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. 2 Mz 2,11
וַיַּרְא אִישׁ מִצְרִי מַכֶּה אִישׁ־עִבְרִי מֵאֶחָיו
Številni rabinski viri opisujejo nadloge kot maščevanje za faraonovo zavračanje Boga in za egipčansko čaščenje malikov. V razlagi prve nadloge nek midraš komentira: »Zakaj je Bog najprej udaril Nil? Ker so faraon in Egipčani častili Nil in je Bog rekel: ‘Najprej bom udaril njihovega boga in nato njegovo ljudstvo.’« (Shemot Rabbah 9:9). Podobno Ramban, judovski učenjak iz 12. stoletja, nakazuje, da Bog faraona ne kaznuje predvsem zato, ker je zasužnjil izraelsko ljudstvo, temveč zato, ker je zavrnil Boga in ignoriral božanski ukaz. Zadnja nadloga, smrt prvorojencev, cilja tako na ljudstvo kot na njihovega najvidnejšega boga – faraona –, ki prav tako izgubi svojega prvorojenca in s tem naslednika na prestolu.
IZ ZNAMENJA V NADLOGO
- V pripovedi o egiptovskih nadlogah predstavlja faraon glavnega proti-igralca Mojzesu, pravzaprav Bogu.
- Tema faraonove zakrknjenosti – faraonovo upiranje Božji zahtevi je povod za deset nadlog.
- Faraonovo nasprotovanje ljudstvu ni politične ali socialne, temveč teološke narave.
- Tema zakrknjenja preraste v obrazec, ki se pojavi dvajsetkrat. Desetkrat je rečeno, da je faraon zakrknil svoje srce, desetkrat pa Bog sam povzroči faraonovo zakrknjenost. Različna uporaba obrazcev je posledica različnih virov.
- Znamenja in čudeži, ki jih po Božjem naročilu delata Mojzes in Aron, imajo pri faraonu nasproten učinek.
- Faraon se noče ukloniti Božji zahtevi in vedno bolj deluje v nasprotju s spoznanjem o Bogu.
- Zaveda pa se, da bo kazen prenehala šele takrat, ko se bo uklonil Božji zahtevi. Njegova pripravljenost, da se bo uklonil, pa je vselej kratkotrajna. Nadloge so vedno hujše, kar stopnjuje njegovo zakrknjenost do meje, ki vodi v pogubo. Kljubovanje Božji moči je nerazumno in nerazumljivo. Faraon v svoji zaslepljenosti ravna proti pričakovanjem.
- Ko Izraelci odhajajo, jih Egipčani pri tem spodbujajo. Pojavi se glagol siliti (חָזַק) v nasprotju s pojmom zakrknjenosti.
- Medtem ko je zakrknjenost nastopala proti odhodu Izraelcev, glagol siliti izraža vztrajanje in spodbujanje Egipčanov, da Izraelci čimprej odidejo.
- 12,35-36 Tema: opleniti Egipčane (»prosili« in »Gospod je priskrbel«). Izraz opleniti, je vzet iz vojaškega besednjaka, saj je bil plen pravica zmagovite vojske; ima negativni pomen (Izraelci so nasilno odvzeli premoženje Egipčanom).
- Pojem izraža moč, ki je sedaj na strani Izraelcev. S tem so si poplačali delo, ki so ga opravljali v egipčanski tlaki.
- V tej zgodbi se Izraelci, ki so množica brez moči, preobrazijo v skupnost, ki je močna in pomembna.
- Smrt prvorojencev za njih pomeni odrešitev. Tukaj se vse obrne, prvi in zadnji zamenjata mesti. V času, ko je bil rojen Mojzes, je faraon namreč izdal ukaz, da morajo vsi prvorojenci-dečki umreti.
JEZUS, NOVI MOJZES
- Neprekinjena misel Mt, še posebej govora na gori: Jezus je novi, pravi Mojzes.
- Dogodke in govore je avtor Mt uredil in enakomerno razporedil, ne da bi pazil, kdaj in ob kakšni priložnosti je Jezus izrekel te ali one besede.
- Matej oblikuje sklop desetih čudežev (8,1—9,38), s čimer prikliče v spomin Božje čudežno delovanje v času rešitve iz Egipta (Bog da 10 zapovedi Mojzesu, ki so odgovor Boga na stisko ljudstva; nad Egipčane pošlje 10 nadlog in Izraelce prepriča, da je Jahve edini Bog).
- Matej hoče novo Cerkev prepričati, da je Jezus obljubljeni in pričakovani Mesija – Božji Sin.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________
LECTIO BIBLICA
- Je z ozirom na faraonovo zgodbo »igranje« z grehom lahko nedolžna stvar?
- V kateri Mojzesovi preizkušnji vidim svojo? Katero Mojzesovo vrlino bi želel/a tudi sam/a?
- Znamenja, ki jih pošilja Bog po Mojzesu in Aronu, faraona ne prepričajo, temveč nasprotno zakrknejo, zato Bog pošlje nadloge. Kako se odzivam na Božja znamenja v svojem življenju?