V sredo, 25.1.2023 je potekalo 4. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023.
Pasha (2 Mz 12,1 – 13,16)
Izrael je v noči izhoda slavil pasho (2 Mz 12,1-28). Po biblični razlagi ta beseda (pesah) pomeni »iti mimo« – Gospod je šel mimo hiš Izraelcev, ko je udaril Egipčane. Tisto noč so Izraelci morali zaklati jagnje, poškropiti naddurje in podboje vrat z njegovo krvjo ter v naglici pojesti pečeno jagnje z nekvašenim kruhom in grenkimi zelišči. Jesti so ga morali stoje in pripravljeni za pot.
Tukaj je pravzaprav opisana slovesnost poznejšega praznovanja pashe. V njej sta združena dva različna obreda, ki sta obstajala že mnogo prej, Izrael pa jima je dal nov odrešenjski pomen. Pasha je bil spomladanski praznik pastirskih nomadov, kakršni so bili dolgo časa Izraelci. Pasho so ta nomadska plemena slavila, ko so se podala z zimskih na poletne pašnike. Pri tem pohodu so bile novorojene živali v veliki nevarnosti. Da bi to nevarnost odvrnili, so darovali daritve prvencev živine, da bi se tako ubranili duha, ki mori živali (ta duh pokončevalec je omenjen v 12,23). Časovni mejnik jim je bila prva pomladanska polna luna. V noči prve pomladanske lune so žrtvovali jagnje, jedli so ga pečenega in od njega niso pustili ničesar. Z njegovo krvjo so zaznamovali količke šotorov, da bi ljudi in živali obvarovali duha pokončevalca. Ko je napočilo jutro, so odpotovali proti novemu prebivališču.
Mojzes se je lahko naslonil na ta obred, kajti začelo se je nevarno potovanje. Daritev je bila darovana Gospodu, da bi odvrnil od njih duha pokončevalca. Iz tega se je razvil poznejši vsakoletni pomladanski velikonočni praznik rešitve iz Egipta. Pasha – velika noč je spominjala Izraelce na njihovo osvoboditev iz suženjstva in da se morajo Bogu zahvaliti za svoj obstoj. Tako je dobil ta nomadski praznik v izraelski zgodovini nov – odrešenjski pomen. V njem so se spominjali in obnavljali veliki dogodek svoje rešitve iz suženjstva.
Na dan pashe in nadaljnjih sedem dni so morali jesti nekvašen kruh (massot). To pa izvira iz starodavnega praznika poljedelske civilizacije. Na začetku žetve so prebivalci Kanaana in drugih narodov sedem dni jedli nekvašen kruh in darovali prvine žetve. To je bil praznik zahvale na začetku žetve. Izrael je prejel ta običaj in mu dal zgodovinski pomen – v noči izhoda so morali v naglici zapustiti Egipt in seboj ponesti nekvašeno testo. Po izhodu so spekli in pojedli nekvašen kruh. Praznik nekvašenega, trdega kruha jih je vsako leto spominjal na dogodek izhoda iz Egipta in na trdo tlako v sužnosti, iz katere so bili rešeni po Gospodovi roki.
Literarna analiza odlomka o pashi pokaže, da je za njegovo razumevanje potrebno upoštevati več dejavnikov. Če razlagalec resno vzame končno obliko, lahko prepozna pomembno biblično pričevanje o odnosu med besedo in dogodkom, kajti redaktor stalno povezuje predpise o praznovanju pashe in pripoved o dogodku v Egiptu. Sam dogodek izhoda postavi med razlago pred njim in po njem. Pisec vidi izhod iz Egipta kot Božje delo, ki se ne razlikuje od Božje besede, ki ga razlaga. Teološko gledano je odnos med dejanjem in razlago, t. j. med dogodkom in besedo, neločljiv. 12. poglavje vsebuje Gospodov govor Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi (v. 1-20), Mojzesov govor ljudstvu (v. 21-27a), odgovor ljudstva in opis dogodkov v dramatični pashalni noči (v. 27b-40) s povzetkom o Izraelovem bivanju v Egiptu (v. 40-42). Sledijo navodila, kdo lahko obhaja pasho, in ponovno povzetek o dogodku izhoda (v. 50-52).
Odnos med dogodkom in njegovim vplivom na Izraelovo verovanje je bogat in raznolik. Prepletata se pripoved o dogodkih pred izhodom v povednem naklonu in velelnik s točnimi navodili o času in načinu praznovanja pashe. Daritvena žival mora biti skrbno izbrana, pripravljena in zaužita po predpisih. Skrbno naj pomažejo vrata s krvjo. Redaktor je združil elemente poznejšega obhajanja pashe z opisom prve pashalne noči v Egiptu. Redaktorjeva raba dialektike med rešitvijo kot upanjem in rešitvijo kot spominom, med sedaj in potem, med tem, kaj se bo zgodilo, in tem, kar se je že zgodilo, ima pomembne teološke posledice, ne preneha po dogodku. Izrael je ljudstvo, ki je že bilo odrešeno, in vendar še pričakuje odrešenje. Z obhajanjem pashalnega obreda je poskušala vsaka nova generacija izvoljenega ljudstva biti vedno znova deležna odrešenja. Morala je poznati pomen tega dogodka in ta pomen je starejša generacija prenesla mlajši preko vprašanja otroka: »Kaj vam je ta obred?« (v. 26). Odgovor: »To je klavna daritev pashe za Gospoda, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov …« (v. 27). To je izpoved o trajni udeležbi Izraela v odločilnem odrešenjskem dogodku.
Oba stara prvotna praznika sta se povezala z velikim dogodkom osvoboditve Božjega ljudstva iz Egipta in sta tako dobila nov, odrešenjski pomen. Dogodek osvoboditve se je izvršil enkrat v zgodovini. V liturgičnem praznovanju pa je postal vsakokrat prisoten in je tiste, ki so ga slavili, naredil deležne odrešenja. Ker je velikonočni praznik pashe in nekvašenega kruha spominjal na Božji poseg v dobro njegovega ljudstva, je ostal odprt za slavljenje drugih Božjih odrešenjskih posegov. Zato je povsem naravno, da ga je pri zadnji večerji Jezus prevzel, da je odslej, ne da bi izgubil svoj pretekli smisel, postal spomin njegove pashe, njegovega prehoda k Očetu in prenove vsega stvarstva v njegovi smrti in vstajenju.
Povzeto po Childs, Brevard S. 1974. The Book of Exodus, Philadelphia: The Westminster Press, 195-198.204-205.
Prehod čez Rdeče morje (2 Mz 14)
V usodni noči je faraon dovolil Izraelcem, da odidejo. Biblična pripoved govori o šesto tisoč pešcih, brez žena in otrok – to pomeni okrog tri milijone oseb, ki naj bi zapustilo Egipt (2 Mz 12,37-38). Tako število je nemogoče. Nekateri avtorji vidijo v tem pretiravanje, značilno za stare semitske tekste, drugi pa menijo, da hebrejski izraz »elef«, ki ga običajno prevajajo s tisoč, pomeni družino ali del rodu. Po tej razlagi bi celoto število obsegalo pet ali šest tisoč ljudi.
Pred tem dogodkom se dogajanje nekoliko umiri. Nato pa pride do nepričakovanega preobrata. Razlaga zanj je Bog, ki prinaša tako življenje kot smrt. Za razumevanje dogodka se moramo otresti vseh zavajajočih misli in se odpreti božjemu. V tekstu ne smemo iskati razlage, ampak ga razumeti kot pričo Božje moči in kot poziv k veri. Glavni oseba tega dogodka je Bog, saj on daje navodila Mojzesu, on je središče dvoma in hkrati cilj vere. Glavni namen pripovedi pa je poudariti prevlado Boga nad Egiptom – ne tolažiti Izrael, ampak pokazati na nemoč človeškega vladanja. Egipt mora priznati poraz in šibkost, pokaže pa se Božja veličina.
Od začetka poti je jasno naglašena posebna Jahvejeva navzočnost med ljudstvom. »Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22). Višek pa je v opisu prehoda čez morje, ki se je čudežno razdelilo za prehod Izraelcev, medtem ko je zagrnilo in potopilo egipčansko vojsko (2 Mz 14).
Starejša izročila razlagajo dogodek tako, da je Bog z močnim vetrom odgnal morje (2 Mz 14,21), v duhovniški tradiciji, ki je mlajša pa, da je vode razdelil tako, da so šli Izraelci po suhi poti med dvema stenama morja (2 Mz 14,22.27-29). Iz tega se vidi, da je Izrael skušal razumeti predvsem smisel dogodka in njegove posledice. Ta pa je v tem, da je rešitev iz Egipta veliko delo njegovega Boga. On je s svojo mogočno roko posegel v zgodovinsko dogajanje in rešil svoje ljudstvo iz suženjstva. »Jaz sem Gospod; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, rešim vas iz njihove sužnosti in vas osvobodim z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami. Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog« (2 Mz 6,6-7).
Kje se je izvršil prehod? Sodobni raziskovalci trdijo, da yam sup, ki ga prevajamo kot Rdeče morje, ne more biti sedanje Rdeče morje. Hebrejski izraz pomeni Trstično morje. O tem, kje bi to bilo, obstaja več teorij. V vsaki od njih gre pot skozi Isthmus, ki se razprostira okrog 72 milj od Sredozemskega morja do Sueškega zaliva. Na tem področju je več jezer in prehodnih poti, nekatere med njimi so zelo nevarne, a je težko določiti, po kateri so šli Izraelci. Zdi se, da pripoved o prihodu izhodu vključuje več zemljepisnih izročil in da je poročilo rekonstrukcija poti iz več pripovedi brez gotovega pisateljevega poznanja omenjenih krajev in poti.
Kdaj se je izvršil izhod? To ugotavljamo iz raznih zgodovinskih podatkov. Izraelci so se mogli naseliti v Kanaanu takrat, ko Egipčani niso imeli nad njimi učinkovite kontrole. Stela egiptovskega kralja Merenptaha (okrog 1220 pr. Kr.) med poraženimi ljudstvi Palestine poleg Libijcev, Kanaancev, Hetitov itd. omenja tudi Izraelce. Omemba mest Pitoma in Ramesesa v 2 Mz govori za to, da so bili Izraelci v Egiptu, ko jih je Ramzes II (1301-1237) zgradil. Od tod razlagalci postavljajo datum izhoda Izraelcev iz Egipta in potovanja po puščavi v leta 1290-1260, ter datum naselitve v Kanaanu v leta 1250-1200.
Izhod je postal zgodaj v izraelskem izročilu veliko odrešenjsko delo Jahveja, s katerim je rešil Izrael in ga ustanovil kot narod. Izrael je bolj tukaj kot v zgodovini očakov videl korenine svoje narodnosti in vere in velik zgodovinski razlog, da veruje v moč in hotenje Jahveja, da jih rešuje. Pripoved o zmagi nad Egiptom ima poseben namen, pozvati Izrael k veri. Tako postane Mojzesova bitka metafora za povabilo k veri, kajti prava vera je prav v zaupanju Bogu. To je postavljeno v kontekst konkretnega boja za moč in oblast. Tako vidimo, da se Božja slava in vera Izraela ne izrazita le v nekih religioznih idejah, ampak v realnem življenju. Prav tako imajo tudi določeni izrazi v sebi velik simbolni pomen (npr. faraon ima ogromno vojsko, a iz teksta ugotovimo, da ima Bog še večjo, večjo od vseh zemeljskih.)
Pripoved tako na koncu slavi dvoje: kot prvo izid oziroma učinek (vera ljudi in moč Boga), kot drugo pa univerzalno ugotovitev (kdorkoli je zaupal Bogu, ni bil nikoli poražen od sovražnikov). To je zaupanje, ki ga ima izraelsko ljudstvo, zaupanje, da je Bog med nami.
Povzeto delno po W. Brueggemann, The Book of Exodus, The New Interpreter’s Bible, Vol. 1.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________
LECTIO BIBLICA
- V liturgičnem praznovanju je enkratni dogodek osvoboditve postal vsakokrat prisoten. Ostal je odprt za slavljenje drugih Božjih odrešenjskih posegov, tako ga je pri zadnji večerji Jezus prevzel, da je postal spomin tudi njegove pashe. Predočim si sloje izročil, ki jih obsega krščanska pasha – velika noč.
- Za razumevanje dogodka prehoda čez Trstične morje so se Izraelci morali otresti človeške logike in se odpreti Božji. Pot izhoda iz Egipta je bila za Izraelce dolga in vijugasta, Bog Izraela (človeka) ne pelje po najhitrejši poti, temveč po poti odrešenja. Ali v svojem življenju, v svojem iskanju, prepoznavam željo po hitri poti, »po poti dežele Filistejcev«, ali željo po težavnejši »puščavski poti«, ki vodi preko Trstičnega morja v obljubljeno deželo?
- Izhod iz Egipta je postal zgodaj v izraelskem izročilu veliko Božje odrešenjsko delo, s katerim je Bog rešil Izrael in ga ustanovil kot narod. Kateri dogodek (dogodke) prepoznavam v svojem življenju kot dogodek (dogodke) »izhoda« iz smrti in prihoda v Sinovsko življenje?