Biblična kateheza – ali kako vstopa Beseda v življenje

»V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, na način, da so jo lahko slišali« (Mr 4,33)

Sveto pismo ni zbirka magičnih besed, izrekov ali zakonov, ampak je knjiga, ki opisuje Božje razodevanje človeku in človekovo odzivanje na ta Božji nagovor. Ni torej knjiga predpisov ali receptov, ki se jih je potrebno naučiti na pamet in bi že delovali, ampak živa knjiga, po kateri njen glavni avtor – Sveti Duh – še vedno deluje, uči in spreminja tistega, ki vstopi v odnos z Njim. Ljudje in dogodki, ki so opisani v Svetem pismu, niso neke okamenele priče preteklosti, ampak podobe življenja, v katerem se srečujeta Bog in človek. Svetopisemski pisatelj je po Božjem navdihu iz dogodkov prepoznaval Božji nagovor človeka ter opisoval človekovo odzivanje. Ker je Božje življenje večno in univerzalno, je tudi sporočilo Svetega pisma, čeprav gre za konkretno govorico, univerzalno in večno veljavno. Tudi Jezus – Božji  Sin – je razodeval Božjo modrost na konkretni način (gr. kathōs), da so ga lahko poslušalci razumeli.

Biblična kateheza želi posnemati življenjski ali celostni način podajanja skrivnosti vere, kot ga srečamo v Svetem pismu. Vsi voditelji ljudstva, ki nastopajo v Svetem pismu – od očakov, prerokov, učiteljev do apostolov, so iskali načine, kako sporočiti Božjo besedo, da bo ta slišana in sprejeta. Uporabljali so različno govorico, podobe, znamenja, simbole in druge pripomočke, da bi se Beseda dotaknila konkretnega življenja. Ko je Beseda enkrat stopila v življenje, ko jo je človek sprejel in se ji je izročil, je ta začela delovati in je naredila svoje. Ali kakor pravi prerok Izaija: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (55,10-11).

Biblična kateheza ima zelo jasen namen: oznaniti Božjo besedo konkretnemu človeku v konkretnem trenutku. Temu oznanilu pravimo kerigma. Gre za oznanilo o Bogu Očetu, ki se je razodel po Sinu in daje človeku novo – to je Božje življenje! Dejansko moč temu oznanilu daje Sveti Duh, zato se mora oznanjevalec truditi, da je to oznanilo čim bolj jasno in neposredno. To oznanilo je potrebno zato najprej sprejeti ter mu nameniti čas in prostor v srcu, da lahko vzklije. V drugem koraku kateheze sledi poučevanje ali didaskalija, ki postavlja oznanilo v širši zgodovinsko-biblični, občestveni (cerkveni) in antropološki kontekst, da lahko s tem postaja v konkretnih razmerah bolj razumljiva. V tretjem koraku, ki se imenuje pareneza (gr. paraínesis – spodbujati, pozivati) pa biblična kateheza pokaže na posledice oznanila v človekovem ravnanju. Božja beseda želi pripeljati do izboljšanja in poboljšanja človekovega življenja, vendar se to ne dogaja ne na nek magični, a tudi ne na moralistični način, kjer bi bilo vse usmerjeno na človekovo prizadevanje. Božja beseda vzpostavi s človekom dialog, vsakega nagovori na oseben in enkraten način, povabi ga v ljubeč in svoboden odnos. To pa je pot in proces, ki potrebuje čas, zaupanje in zvestobo. Biblična kateheza kot celostni pristop k podajanju odrešenjskih vsebin, mora vključevati vse te ključne dejavnike.

Maksimilijan Matjaž