Vsebino četrtega srečanja Biblične šole Evangelii gaudium v četrtem študijskem letu in vprašanja Lectio biblica najdete na eksegeza.net.
ODZIVI IN PRISPEVKI UDELEŽENCEV
Duhovno-eksegetsko branje poročil o vstajenju – v času korene
Naša mala skupinica je svoje srečanje oblikovala ob V. koraku – Moliti z Besedo. Vesele smo bile, da se spet vidimo. Močno smo že pogrešale naša druženja ob Božji besedi, zato smo našle rešitev in se dobile na prostem, na varni razdalji. Hvaležne smo Bogdani, da nas je gostila na svoji domačiji. Za začetek smo si podelile naša razmišljanja ob pogledu na pretekle tedne, zaznamovane s karanteno.
* V korona času me je gradivo, ki je prišlo v spodbudo vsem, ki smo ljubeče povezani z Božjo besedo, zelo razveselilo. Že v prvih tednih karantene, ko smo ostali brez svetih maš »v živo« in tudi brez vseh bibličnih in drugih skupin, brez srečanj naše BŠ EG in načrtovanega romanja v Nazarje, sem kmalu začutila, da smo vseeno privilegirani, saj smo toliko domači s Svetim pismom, da zmoremo ob njem doživljati Božjo bližino. To je neprecenljiva izkušnja, ki se je v času pandemije pokazala še bolj dragocena. Če se prepustimo Svetemu Duhu, da nas vodi skozi korake branja, se znajdemo na poti z emavškima učencema in slej ko prej se pridruži Jezus. Nekoliko smo že vajeni moliti s čuti, se vživljati v dogodek, gledati osebe, jim prisluškovati, jih opazovati in se pogovarjati z njimi. V teh tednih smo večinoma imeli dovolj časa, ki nam ga drugače primanjkuje. Seveda, če smo uspeli kdaj ugasniti televizor, se odtrgati od telefona in odpreti Sveto pismo ter se povezati z evangelijem, kakor svetuje papež Frančišek. Odlomek Lk 24,13-35 mi je vedno bližji, tudi zato, ker je res dobra podoba duhovnega spremljanja ali kakšne koli skupne poti, kjer se ob Vstalem rojeva občestvo. Žalost se tako spreminja v veselje, osamljenost v bližino in moreča tišina v iskren pogovor. Vse to se ne zgodi nekje na splošno, ampak konkretno v mojem/našem življenju. Ob tem naša vera zori in se poglablja. Hvala! Aleluja!
* Ponovno smo se dobile. Tokrat pod »brajdo«, kjer je grozdje močno kazalo svoj napredek v rasti. Tako lepo ga je bilo med predstavitvijo našega domačega dela opazovati. Nobeni nisem tega omenila. Bilo je le med menoj in Jezusom, med kruhom in vinom, med podoživljanjem vseh zakramentov! Ja, med Božjim stvarstvom, ki je pomladi še posebej cvetoče. In ko pride jesen, je prav kmalu tu že zima in srečanje Nebeškega z Očetom, ki nas vabi v nebesa. Vabi nas od spomladi do zime. A če ne pričnemo pomladi, je zima lahko kaj klavrna, mrzla. Lahko pa nas ogreje in pospremi v nebesa. »Kaj bomo torej rekli vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel niti lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8, 31-32)
* Obdobje posebnih razmer zaradi korona krize zame ni posebej drugačno kot stanje pred tem, saj so mladi vsak dan doma, varstvo otrok je še bolj na mojih plečih. Ni mi treba v trgovino in od doma, a lahko dnevno spremljam papeževo mašo zjutraj z odličnim komentarjem brata Mirana in njegovimi dobrimi uvodi v adoracijo. Hrana za ves dan. Tako me dnevna opravila samo fizično izčrpajo.
Vzela sem si knjigo Spomini poročevalca iz Kristusovih časov (Carlos Maria de Heredia), v kateri je skoraj polovica besedila vzeta iz Svetega pisma. Knjigo v treh delih imam že osem let, a še do sedaj nisem našla časa in volje, da se je lotim. V času izolacije bom uspela. Vem, da je to roman, a mi v tem velikonočnem času pomaga podoživljati dogodke izpred 2000 let.
Manjka mi letos velikonočno obredje. Ko sem bila pred leti pri vstajenju v Olimju, je močnemu poku v neposredni bližini cerkve sledila tri krat ponovljena ALELUJA in vest, da je Kristus vstal. Naši pravoslavni bratje si voščijo s stavkom: »Kristos voskrese, vo istinu voskrese«, mi pa si le voščimo vesele, mogoče le še blagoslovljene praznike. Lisica v malem princu pravi: »Ceremonije so potrebne!« in res jih letos pogrešam! Ko ob 10h dopoldne sedim pred televizijo, čeprav skupno z možem, mi ta aleluja ne pride do srca.
Kristusovo vstajenje (1 Kor 15,20-28); Moč vere v vstajenje (1 Kor 15,29-34)
Ker smo pogrešale skupno branje Svetega pisma, smo glasno prebrale tiste odlomke med predlaganimi, ki so nas že ob domačem branju najbolj nagovorili. Spomnile smo se tudi posameznih, najmočnejših besed, ki smo jih že kdaj, gotovo pa jih še bomo, ponesle na pot, na sprehod, med vsakdanja opravila, da bi tako postale molitev oz. bi naše delo in razvedrilo ob ponavljanju besed SP postalo molitev.
* Najbolj se spomnim molitve s prepletanjem besed: On mora kraljevati … moj ponos je v Kristusu, je Kristus … sem lončena posoda v Gospodovih rokah … bilo je vredno, da se je zgodilo, kakor se je (moralo zgoditi). Nagovorile so me tudi besede patra Branka Cestnika v Družini, naj pripovedujemo zgodbe o dobrih ljudeh. To nas obvaruje, da bi kar naprej godrnjali, pred čemer rad posvari papež Frančišek.
* V teh sprva težkih kriznih časih korona virusa me je Jezus v spremstvu naše Matere Marije močno vabil k moliti z lastnimi besedami. Lahko se je zgodilo kjerkoli. Najprej že v postelji, ko me je malo čez pet zjutraj prebudila kukavica in privedla v molitev rožnega venca. Nato na sprehodu, ko sem opazovala, kako glasno teče voda, ki mi sporoča, koliko življenja ponaša s sabo, med nabiranjem kopriv, da si naredim poparek za čiščenje telesa, ko sem si v sebi rekla: »O Jezus, tvoj Oče je že vedel, zakaj je dal koprivam takšno moč, da nas opozarja za še večje nebeške skrivnosti, ki jih je poslal na zemljo.« Nato med kuhanjem kosila, ko mnogokrat, ko stopim iz hiše, zvoni poldan in se pokrižam, ko grem v vrt po solato ali čebulo, peteršilj; ko mimogrede ošvrknem rožice in pobožam našega muca, psa, ali občudujem račke; ko me spomin vodi v to ali ono hišo, kjer se bolniki borijo za svoje življenje, ko svojci žalujejo za mlado umrlo osebo, ko nekdo sam konča svoje življenje in spet drugi umre nenadoma … Bog daj nam miru v tem svetu, da bi znali radost deliti, da znali bi se veseliti, z vami smeh in solze deliti … Daj nam vse tisto, kar si sami ne zmoremo dati, pa si nam ti to hotel z brati in sestrami pokazati … ko si nam poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je s svojo smrtjo svet odrešil. AMEN!
Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas (2 Kor 4,7).
Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje … (2 Kor 4,10).
Ko tole pišem, me je k molitvi povabil jutranji zvon, ptičji spev. Nato mi je zapel še petelin in spet sem v globokem razmišljanju Svetega pisma! Tako se moja molitev z besedami v sončen dan odpravlja, se vsak dan ponavlja, a vedno kaj novega odkrije, v spomine sreče, mavrico – med nebom in zemljo v nebeško slavo s šmarnicami v mesecu maju z Marijo do noči, spet kaj srčno dobrega, težkega, ljubečega odkrije!!! Hvala, Jezus, da si mene poklical…
* Ugotovila sem, da mi je molitev z BESEDO kar blizu, da mi je to znano iz časa »delavnic molitve in življenja«, ko sem si ponavljala vrstici iz kakšnega psalma. Sedaj sem največ molila z besedami OBUJEN OD MRTVIH. Ja, Adamova misel prevlada v meni, ko se v meni porodi »hitra jeza«, sumničenje, vse to, kar ni dobro zame in za bližnje, za sočloveka. Ko pa mislim dobro, delam dobro na različne načine, takrat v meni sigurno prevladuje Kristusova misel.
Leta nazaj nisem razumela Pavlove izjave: »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5, 20 b). Sedaj dojemam, da je Božja milost neskončna, tudi Božje usmiljenje, ljubezen. Dobri Bog, hvaležna sem Ti, da si se v Sinu učlovečil, nas s trpljenjem/s smrtjo na križu in z VSTAJENJEM odrešil in nam odprl vrata v večno življenje. Hvaležna sem za vse stvarstvo, evangelij/sveto Pismo. Hvala Ti, da si me poklical v življenje, hvala za mojo družino, bližnje, za vse dobre ljudi, ki jih poznam, srečujem.
* Prvi stavek prvega odlomka – Toda Kristus je vstal od mrtvih (1 Kor 15,20a) – uporabljam za molitev z besedo, saj moram sama sebi nenehno ponavljati to resnico, ki je mojim najbližjim in najdražjim tuja. Čeprav je hči dala svoja sinova krstiti, mislim, da zanjo velja prva vrstica drugega odlomka: Sicer pa, kaj bodo dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne morejo biti obujeni, čemu se še dajejo krstiti zanje? (1 Kor 15,29), kakor jo jaz razumem. Sicer se mi lahko zgodi 33 vrstica. (Nikar se ne dajte zapeljati. Slaba družba pokvari dobre nravi.)
Bogu hvala, da se je naša mala skupinica zopet srečala! Na prostem, po predpisih! Pogovor in izmenjava pogledov na odlomke Božje besede je pravi balzam za dušo.
* Največ sem molila z besedami NE PUSTITE SE ZAVAJATI. Posebej so mi te besede v mislih zvečer, ko opravljam osebno molitev. Če ne verujem v vstajenje in v večno življenje, na tem svetu ni nobenega smisla, ni cilja, upanja. Potem sem od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredna (prim. 1 Kor 15,19), moja vera je enaka NIČ-u. Zadovoljna sem in notranja sreča me napolnjuje, kadar koga razveselim, mu pomagam, kaj dobrega storim. Vem, da je dobro delati dobro in se za to trudim po svojih močeh, možnostih. Zavedam se, da sem romar na tej poti v večno življenje, kjer se bom srečala z Gospodom iz obličja v obličje. Napori, potrpežljivost, strpnost, padci, uspehi, vse to nas spremlja na poti življenja proti cilju, so del življenja.
Gospod, ti si naša POT, RESNICA in ŽIVLJENJE, vodi nas po tej poti. Sveti Bog, v tvoje svete očetovske in materinske roke izročam sebe, družino, bližnje, vse, ki jih poznam. Naj se umirimo in spočijemo v tvojih svetih Božjih rokah. Hvala ti za vse, kar si nam dal, daješ, boš dal. Varuj nas.
* Hvala za izkušnjo, preizkušnjo te daljave (med pandemijo), drug do drugega, ker sem ob tem spoznala, kako pomemben si mi, o Jezus, v času korona virusa; saj sem bila s tabo še globlje povezana v mislih, besedah in dejanjih. Vse poti so hodile k tebi.
Danes se ta pot nadaljuje. Prosim te Jezus, da se nikoli ne konča in ti veš, kje se spet dobimo, a ne!?!!! Saj praviš, v hiši mojega Očete je mnogo bivališč!!!
*** Ob koncu srečanja smo izrekle vsaka svojo osebno prošnjo, zahvalo in zaključile srečanje skupinice z »malo drugačnimi« litanijami Matere Božje, ki jih najdemo v majskem Magnificatu. Nekaj vzklikov za konec:
Mati učlovečene besede – prosi za nas,
Ti, ki si sprejela Besedo – prosi za nas,
Romarica na poti vere – prosi za nas.
Marika, Bogdana, Jožica in Slavica