Na drugem srečanju Biblične šole Evangelii gaudium v četrtem študijskem letu smo poslušali o vstajenju, ki je vznemirjalo korintske kristjane, in je tudi danes ključno vprašanje vere (1 Kor 15,3-5). Vsebino srečanja in vprašanja Lectio biblica najdete na eksegeza.net.
ODZIVI IN PRISPEVKI UDELEŽENCEV
1. V uvodnem pogovoru obudimo na kratko spomin na dela in dogodke v zadnjem obdobju, kjer sem začutil Božjo moč! Pripovedujmo to drug drugemu!
Božja moč nas na tak ali drugačen način pravzaprav preseneča ves čas. Od nas samih pa je odvisno, kako jo občutimo in koliko “prostora” ji odmerimo v naših življenjih. Ugotavljamo, da je prisotnost Božje moči v našem življenju kot neke vrste smerokaz, da ostajamo na tistem tekališču, po katerem tečemo po “nevenljivi zmagovalni venec”. Med sabo smo si podelili zanimive zgodbe in občutenja prisotnosti Božje moči. Božjo moč velikokrat začutimo v našem spominu, ko se nepričakovano v naše misli začenjajo vračati ljudje, ki smo jih poznali, imeli z njimi dobre odnose, smo kaj dobrega za njih naredili ali pa oni za nas. V tovrstnem spominu vidimo oziroma občutimo znamenje, da smo s svojimi deli in odnosi na pravi poti. Spomin na pretekla dejanja in odnose tlakuje našo pot tudi v sedanjosti. Dogaja se nam tudi, da se nam med molitvijo rožnega venca pojavljajo obrazi ljudi. Tudi v tem prepoznavamo Božjo moč, morda ravno ti obrazi v tistem trenutku potrebujejo našo molitev. Ob Božji moči torej občutimo predvsem naša dejanja.
Ob tem razmišljanju se spomnimo na patra Anselma Grüna, ki pravi, da nebesa niso prostor, ampak način. Zato še toliko bolj cenimo, da lahko obiskujemo biblično šolo, ki nam daje priložnost, da pogosteje kot bi sicer, beremo, premišljujemo in posledično tudi uresničujemo Božjo besedo. Opažamo, da nas Božja besede vedno bolj spreminja in spravlja naše življenje v red. Čeprav velikokrat pridejo tudi temni trenutki, ko ravnamo kot pogani, pa se ravno z zavedanjem, da je v Božji besedi prisotna Božja moč, znamo iz teme potegniti na svetlo. Bog je namreč oprijemališče, kamor se vedno znova vračamo. Duhovnik in teolog Tomáš Halík pravi, da če se okleneš križa, lahko okrog tebe govorijo ne vem kaj, padel ne boš.
2. Katere so zame ključne Pavlove izjave v pismu, ki opisujejo evangelij, ki ga je oznanil?
1Kor (15,2) Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman prejeli vero.
1Kor (9, 24-27) Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.
V teh izjavah zaznamo predvsem to, da je potrebno in dobro verjeti in vztrajati v evangeliju.
3. Evnuh je ob branju Stare zaveze izjavi: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Ali lahko, in kako, sklicevanje na “Pisma” poglobi moje razumevanje Nove zaveze, mojo vero? Se počutim kot “evnuh”, ki ne razume, ali kot “Filip”, ki razume, razlaga in oznanja?
Čeprav nismo teologi, se nikoli nismo počutili kot zgoraj omenjeni evnuh. Dejanja vere, ki smo jim lahko bili priča vse od otroštva, ko smo bolj kot ne samo opazovali odrasle verujoče, njihova lepa dejanja, preprosto vero starejših ženic in posledično tudi njihovo preprosto, vendar zelo bogato življenje, so nam vseskozi dajala občutek, da je to tisto, o čemer pripoveduje in k čemur nas nagovarja Sveto pismo. Zgledi vsakdanjega življenja so praktični prikaz Svetega pisma.
Danes, ko imamo pri roki vse pripomočke in pomoči (npr. tudi biblična šola, delo v manjših skupinah, župnijsko občestvo, skupine …), da lahko beremo in spoznavamo ter razumemo Sveto pismo, pa skoraj ne bi smeli imeti izgovora, da Svetega pisma ne bi razumeli in oznanjali. Seveda pri tem ne mislimo samo na razlago in razumevanje Svetega pisma, ampak tudi na pričevanje z našim lastnim življenjem.
4. Pavel se v 1 Kor 15 sklicuje (med drugim) na Iz 53, na trpečega Gospodovega služabnika. Sodobniki ga niso razumeli in ne sprejeli. Kje v svojem življenju (v skupnosti) zaznavam soočenje Božje in človeške logike (prim. Mr 8,31sl.)
Tekom štirih let biblične šole smo še bolj ozavestili, da obstajata dve logiki življenja, Božja in človeška. Tudi s to zavestjo se sedaj lažje prepustimo Božji logiki, ki je z vidika človeške logike, sploh v današnjem času, ki človeka ponovno usmerja v individualizem in razčlovečenje, prepoznana kot norost. Čeprav nas naša človeška logika pogosto nagovarja k bolj enostavnim in na prvi pogled bolj udobnim rešitvam, pa kot člani biblične šole in vse bolj aktivni bralci Božje besede znamo slišati tudi to, kar nam prišepetava Bog. Z molitvijo in rednim branjem ter razmišljanjem Božje besede pustimo in zaupamo, da Sveti Duh opravlja svoje delo in nas sooča z Božjo logiko, ki edina vodi k pravemu cilju.
Šiška biblična skupina
1. V uvodnem pogovoru obudimo na kratko spomin na dela in dogodke v zadnjem obdobju, kjer sem začutil Božjo moč! Pripovedujmo to drug drugemu!
- Pogosto v jutranji molitvi prosim, da bi se v stikih z ljudmi spomnila na Gospodovo prisotnost in ga vprašala, kaj je njegova volja v tistem trenutku: kaj naj rečem, kaj naj storim, kako naj se vedem do človeka. Navadno potem pozabim na to; kadar pa se spomnim, mi to velikokrat pomaga, da poslušam, tudi ko se mi ne ljubi; da se vzdržim pripombe in prepustim besedo drugemu. To so pomembne zmage – Gospodove zmage, ker jaz sama tega ne zmorem. Podobno je, ko me vznemirja kakšna odgovorna naloga: če se spomnim na to, da je Jezus blizu – če si ga le omenim v mislih – lažje zadiham in čutim, kako velik del skrbi kar odpade, čeprav se situacija ne razreši.
- V spominu imam doživetje, ki ni prav iz zadnjega časa, je pa močno vtisnjeno v moj spomin. Gre za spreobrnitev moje sestre, ki je bila zelo oddaljena od Boga in Cerkve. V zadnjih letih njenega življenja so jo doletele hude preizkušnje bolezen, smrt moža, odhod v dom ostarelih in smrt sina. Bila je zelo nesrečna. Nazadnje je bila nepokretna in popolnoma odvisna od oskrbovanja drugih. Njen um pa je bil do konca jasen, čeprav ji je telo odpovedovalo. Zelo pogosto sem jo obiskoval in skupaj z ženo sva jo tolažila in ji govorila o Božjem usmiljenju. Pa ne toliko govorila, ampak s svojo prisotnostjo oznanjala, da obstaja tudi drugačen svet, kjer nam ni vseeno za bolnike in nesrečne, kjer Bog prihaja k človeku po drugem človeku. Pred smrtjo je prišla v stik z duhovnikom in opravila spoved. V zadnjem pogovoru, ko sem jo poklical po telefonu, mi dejala, če me hočeš še obiskat, pridi hitro. Naslednji dan so me obvestili, da je proti jutru umrla. V tem sem začutil Božjo moč ki je mojo sestro obrnila v pravo smer k Luči življenja.
- Človek je vedno izpostavljen raznim nevarnostim, od tega da se lahko ponesreči, v zadnjem času tudi zaradi sprememb na zemlji zaradi neskrbnega ravnanja z okoljem, do čisto vsakdanjih nezgod. Največja nevarnost pa je, da izgubi vero. Božjo moč čutim, ko molim zato, da bi moji otroci ohranili, imeli vero, da bi bili dobri ljudje, da bi hodili po Jezusovi poti. Ko sem z njimi, to kar sem in jim povem, da molim zanje, da mi pomeni njihova bližina veliko, vidim, da so tudi oni radi z menoj, čeprav me vedno ne razumejo in se čudijo moji veri, vedno pa se je bodo spominjali, ko se bodo spomnili name, ker je vera del mene, v meni. Pavel pravi: »Ljubezen je največja«. Prišla bo tudi vera, samo potrpežljivo je treba čakati. Tudi pri meni je bilo tako, Božja moč, ki je prihajala k meni po ljudeh, me je spremenila.
2. Katere so zame ključne Pavlove izjave v pismu, ki opisujejo evangelij, ki ga je oznanil?
- Kristus me je poslal oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli. (prim. 1 Kor 1,17)
Vedno pogosteje se, ko mi kaj ne uspe, spomnim, da Gospod piše mimo mojih neuspehov in da je to zame še kako pomembna šola ponižnosti.
- Kristus … je bil obujen. (1 Kor 15,4)
Kot da Pavel hoče poudariti Jezusovo popolno ponižnost; podobno kot je ob čudežu rekel: Hvala, Oče, da si me uslišal; vedno poudarja, da moč ni iz njega, ampak od Očeta – pa čeprav je tudi on Bog. Kakšen opomin našemu napuhu, ko mislimo, da zmoremo in moramo (in smemo) vse. Pa smo vedno znova razočarani, ko nam ne uspe … in še osmešimo se.
Ključne Pavlove izjave, so tiste, ki govorijo o ljubezni in o vstajenju: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih…« Umrl je za nas, da bi nas odrešil in nam tako izkazal neizmerno ljubezen. Dokaz za Jezusovo smrt, je bil pokop Jezusovega telesa. Pavel se sklicuje na Staro zavezo, ki je dogajanje napovedovala In navaja priče, ki so bile prisotne ob dogodkih Jezusovega trpljenja, smrti in obujenja, mednje prišteva tudi sebe, čeprav ni bil priča dogajanja in ki je preden se je spreobrnil po Božji milosti preganjal kristjane, potem pa je oznanjal Evangelij in vero v Jezusa Kristusa.
3. Evnuh ob branju Stare zaveze izjavi: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Ali lahko, in kako, sklicevanje na “Pisma” poglobi moje razumevanje Nove zaveze, mojo vero? Se počutim kot “evnuh”, ki ne razume, ali kot “Filip”, ki razume, razlaga in oznanja?
- Včasih se počutim kot Filip z napako: kot nekdo, ki razlaga, čeprav ne razume – in zato ne oznanja. Težko se pustim poučiti … Morda je za priznanje nevednosti potreben tudi pogum, ne le ponižnost.
Sklicevanje na »Pisma«: mesijanske napovedi iz Stare zaveze se mi ne zdijo nujno potrebne za vero (prepriča me predvsem Jezusova oseba, besede in dejanja), bolj me te napovedi spominjajo na to, da je globoka želja po odrešitvi v človeku že od nekdaj, in da je Bog že od nekdaj stopal v stik s človekom in dejavno posegal v zgodovino. - Strinjam se, da razumevanje “Pisem” dopolnjuje razumevanje Nove zaveze, saj se s tem pokaže veličina Gospodovega načrta zgodovine človeštva.
- V sklicevanju Nove zaveze na Pisma razumem povezanost v dogajanju človeštva v različnih obdobjih, ki ga vodi Bog. Bog je rdeča nit zgodovine celotne zemlje, Nekdo, ki spregovori takrat, ko vidi, da gredo stvari narobe, Nekdo, ki je spregovoril po prerokih in ker jih ljudje niso poslušali, spregovori še po svojem Sinu. Sina je dal nam, da bi ga bolje razumeli in se po njem ravnali. Da bi dokončno razumeli, je moral ta Sin po človeških rokah trpeti in umreti za nas ljudi. A bil je obujen, kar obljublja tudi človeku po zemeljski smrti. Da bi to razumeli nam je Bog poslal Svetega Duha, od takrat spremlja našo zgodovino Sv. Trojica.
Še vedno je v meni tudi »evnuh«, čeprav bi bila rada »Filip« posebno zato, ker mi kar nekaj stvari še vedno ni jasnih. Npr.: Bog je ustvaril človeka, o Bogu govorimo, da vse ve, da mu je poznano tudi dogajanje v vseh časih, saj je tudi stvarnik vsega. Ali je vedel, da mu vsi ljudje ne bodo sledili in da se bo dogajajo s človekom toliko slabega? Pa spet ne vem, ali je to vprašanje pravo, za tisto, kar mi ni jasno.
4. Pavel se v 1 Kor 15 sklicuje (med drugim) na Iz 53, na trpečega Gospodovega služabnika. Sodobniki ga niso razumeli in ne sprejeli. Kje v svojem življenju (v skupnosti) zaznavam soočenje Božje in človeške logike (prim. Mr 8,31sl.)
- Ko preštevamo nedeljnike in udeležence raznih cerkvenih srečanj, prireditev ter čutimo neuspeh, če je udeležba manjša od pričakovane. Ko izgubljamo energijo in dobro voljo ob merjenju še dopustne dolžine kril, hlač, majic … v cerkvi. Ko nas moti klepetanje v cerkvi, poročeni duhovniki v Amazoniji, obhajilo za ločene … Ko nas je strah muslimanskih beguncev …
V teh in podobnih situacijah ne zaupamo Božji moči, ne zmoremo se prepustiti njegovemu vodenju, ne zmoremo odložiti svojih skrbi – in si odpočiti v njem, v miru in veselju. Zato naše oznanjevanje ni prepričljivo. Zato ljudje od zunaj vidijo Cerkev kot okostenelo, ozko, mračno, težko dostopno … in krščanstvo kot zbirko omejujočih pravil namesto da bi v nas, v meni začutili veselo oznanilo o svobodi in veselju zaradi neprestane Gospodove bližine, nežnosti, milosti, odpuščanja … - Zelo težko sprejmemo Božjo logiko. Ker živim v zakonu, je to področje, je kjer se ta človeška logika sooča z Božjo. Kako midva sprejemava Jezusov križ, ali je za naju modrost ali nespamet, kot se sprašuje Sv. Pavel v 1 Kor18-25. Samo v veri lahko pritrjujeva Jezusovi izbiri, ki jo ponuja tudi nama, če hočeva hoditi za njim. Kolikokrat tudi midva ne postavljava Jezusa na prvo mesto, mu ne slediva, ampak hočeva stvari reševati ne po Božje ampak po človeško. Odpovedati se sebi, to je odpovedati se svoji sebičnosti. Gledati na drugega na sozakonca. Sprejemati težave, služiti bližnjemu in živeti po Kristusovem evangeliju. Rešit svoje življenje, pomeni ostajati v svoji sebičnosti, biti krivičen do bližnjega.
Jezus večkrat govori o semenu, ki mora umreti, da se rodi novo življenje. Vemo da bomo vsi umrli, vendar če smo pripravljen svoje življenje posvetiti Jezusu, to je bližnjemu, naše življenje dobi smisel. Vera v vstajenje, v moč Jezusove žrtve za nas, v njegovo Ljubezen nas more rešiti strahu smrti. - Božja in človeška logika. Odgovor se nanaša ravno na razmišljanje v odgovoru na prejšnje vprašanje. Po človeški logiki, bi moral Bog ustvariti ljudi, ki so dobri in bi tako tudi živeli, brez sovraštva, brez vojn, brez kriminala, brez bolezni, brez trpljenja, v ljubezni med seboj, v dobrih odnosih z vsemi in vladati bi jim morali idealni »kralji«. Bog pa »dovoljuje« vse, kar je pred tem našteto, celo trpljenje svojega edinega Sina. Ali zato, da bi ga tisti, ki želi, pravzaprav, ki mu je dana milost, dar vere, zaradi vsega slabega dogajanja na svetu spoznaval, se spreminjal in se mu približeval, postajal vedno bolj On, čigar podoba smo ljudje? Nič več ni pomembno, kaj živi človek, ampak kako živi v odnosu z Bogom in ljudmi, ali sprejema Božjo voljo, kjer je vključeno tudi trpljenje, ki ga daruje Bogu, saj edino tako lahko postaja vedno bolj kot Jezus – Božji Sin, ki je za nas trpel na križu, a je bil tudi obujen in je šel v nebesa, kamor vabi tudi nas.
Tatjana, Peter, Lilijana
3. Evnuh ob branju Stare zaveze izjavi: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Ali lahko, in kako, sklicevanje na »Pisma« poglobi moje razumevanje Nove zaveze, mojo vero? Se počutim kot »evnuh«, ki ne razume, ali kot »Filip«, ki razume, razlaga in oznanja?
- Pogosto mi ljudje povedo, da se bojijo brati Staro zavezo, da je kruta, je ne razumejo oz. ne vedo, kako bi si z njo pomagali. Lepa priložnost je iskati povezave pri mašnih besedilih med prvim berilom in evangelijem, pri čemer nam je lahko v spodbudo novi Dnevnik Božje besede z nedeljskimi besedili za leto BB. Sem imela priložnost razložiti starejši gospe starozavezni odlomek iz 2 Sam 12 (opomin preroka Natana kralju Davidu, Davidov greh), njegovo kesanje v Ps 51, v evangeliju, ki sledi pa Kristusov opomin učencem: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,35-41)
- Pri branju BB sem prav gotovo bolj Filip, vendar imam težavo ubesediti svoje vedenje, a če me povpraša kdo, ki SP ne pozna, se z veseljem odzovem in poskušam oznanjati to, kar čutim. Večjo težavo imam pri pogovoru z ljudmi, ki jim je oznanjanje poklic, pa se bojim, da bi moje besede sprejeli kot kritiko; ali pri kristjanih, ki se glasno deklarirajo kot kristjani, pa njihovo življenje ne izpričuje le tega.
- Stara zaveza je zelo temačna. V njej je premalo “sonca”, a kljub temu se da veliko iz nje razbrati, povezati z novo zavezo, se naučiti. Tako mi večkrat prileti v ušesa prvo berilo in evangelij, kjer so te povezave vidne …
- Čisto nepoučena že nisem. Kot vem/o, je pri sv. maši Božja beseda iz SZ in NZ zelo povezana. Rojstvo ODREŠENIKA so napovedovali preroki, in tudi vse ostalo… in so se izpolnila pisma… V pravem trenutku in na pravem mestu (»Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam,..« Mt7,6) spregovorim o neskončni Božji ljubezni, o odrešenju, o večnem življenju, o velikih milostih, ki jih je Gospod storil meni, mojim bližnjim.
4. Pavel se v 1 Kor 15 sklicuje (med drugim) na Iz 53, na trpečega Gospodovega služabnika. Sodobniki ga niso razumeli in ne sprejeli. Kje v svojem življenju (v skupnosti) zaznavam soočenje Božje in človeške logike (prim. Mr 8,31sl.)
- Vedno bolj pogosto zaznavam takšna soočenja obeh logik in to najbolj izrazito pri temeljnih vprašanjih krščanske vere (smisel življenja, trpljenja, vprašanje večnosti …) Ko to pišem, preberem berilo iz večerne molitve, ki daje odgovor: »Preljubi, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, se veselite, da se boste tudi ob razodetju njegove slave veselili in radovali. Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, blagor vam, saj Duh slave, Božji Duh, počiva nad vami.« (1 Pt 4,13-14)
- Odkar pomnim, sem BB jemala silno resno kot vodilo za življenje, saj me je dejstvo, da je sam Bog sprejel trpljenje in smrt zaradi našega odrešenja že kot otroka tako prevzelo, da še sedaj ne morem dojeti, da lahko kdo tako ljubezen zavrne. Ko doma doživljam skoraj norčevanje
zaradi svoje vere, sem velikokrat ponudila Gospodu sebe kot »zamenjavo« za vero svojih bližnjih, kot pravi Pavel v Kol 1,24: Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.
A se mi zdi predrzno moliti na tak način, saj, ko me trpljenje doleti, po navadi »cvilim«. - Takšno soočenje je nujno, saj nam je Jezus na križu pokazal, da brez trpljenja ne bo šlo; bi bilo naše življenje preveč “prazno”, da je smisel življenja v Ljubezni; da je večnost nekaj velikega, srčno pričakovanega in nas prav to najbolj zaposluje v temah pogovora in življenja z njim.
V Psalmu 27 me nagovorijo besede: “Le eno prosim Gospoda; to bi rad dosegel, da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi občudoval Gospodovo milino”,… Blagoslovljena sveča tega dne je gorela, svetila lepo ob zbrani družini, pa čeprav se mi je vmes naredil cmok v grlu, je bil dan čudovit. Na ta dan se je namreč prikradla najina 35 obletnica poroke. “TO JE BIL DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD!” - Prav gotovo sem soočenje Božje in človeške logike zaznala, ko se mi je zgodila kakšna težka preizkušnja. Od veliko ljudi sem »doživela« sočutje. Nisem pa pozabila teh besed neke osebe: »Kje je zdaj tvoj Bog, zakaj ti ne pomaga, zakaj dovoli, da se dogaja to in ono..? In ti še vedno hodiš v cerkev in veruješ v »svojega« Boga?« Po več letih se je izkazalo, da je bila ta težka preizkušnja taka, da je za sabo »potegnila« veliko dobrega in so vidni sadovi Božjega usmiljenja, dobrote, ljubezni.
Marika, Jožica, Slavica, Bogdana