Drugo srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VII (2022/2023)

V sredo, 23.11.2022 je potekalo 2. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023.

Mojzesov klic (2 Mz 3,1–4,17)

O zamejitvi tega odlomka si razlagalci niso edini. Tudi o virih v zgodbi obstaja več različnih rešitev. Le malo vrstic v vsej Stari zavezi je izzvalo toliko razlag kot Mojzesovo vprašanje in razodetje Božjega imena v 3,13-15. So ljudje pozabili ime svojega Boga ali pa je bil Bog očetov brez imena? Je Božji odgovor zares odgovor ali odklonitev odgovora? Je namenjen samo Mojzesu ali vsemu ljudstvu? Kaj pomeni ’ehyeh ’ǎšer ’ehyeh (JAZ SEM, KI SEM)?

1. Analiza oblik v 2 Mz 3,13-15

V tem odlomku se prepletajo različne oblike razodetja božanstva in klica posameznika k določenemu poslanstvu.

Vprašanje o imenu Boga ne prihaja neposredno od Mojzesa. Mojzes ne reče: »Kako ti je ime?« Vprašanje je izraženo, kot da prihaja s strani ljudi. Mojzes vpraša, kako odgovoriti ljudstvu, ko bodo vprašali po imenu: »Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ‘Bog vaših očetov me je poslal k vam,’ pa mi rečejo: ‘Kako mu je ime?’ – kaj naj jim odgovorim?« (v. 13). Odziv ljudi na Mojzesovo izjavo o poslanju ni predstavljen kot neka oddaljena možna reakcija, temveč kot popolnoma naraven odziv, ki ga lahko pričakuje. Preverljivost Mojzesovega naročila je vezana na razodetje Božjega imena.

Glede na ustno izročilo, ohranjeno v elohističnem viru, je bilo ime Jahve prvič razodeto Izraelu v Mojzesovem obdobju. Mojzes naj bi torej prišel k ljudstvu in jim dejal, da ga pošilja Bog njihovih očetov. Ljudstvo pa bi ga vprašalo, kako mu je ime. So pozabili njegovo ime? Kako bi potem to bil preizkus Mojzesove resničnosti? V resnici naj bi dobili od Mojzesa odgovor, ki bi služil kot zadnje potrdilo, da je zares prerok. Kako je ime Bogu, ki ga pošilja? V. 15 daje odgovor: Jahve je Bog očetov, to je njegovo ime na veke. Tako je po Mojzesu Izraelu dano novo Božje ime, toda v povezavi z dosedanjo zgodovino Božjega razodetja. In dalje, Mojzes potrdi svoje poslanstvo resničnega preroka v novem Izraelovem položaju s tem, da oznani edino resnično Božje ime.

Kako naj razložimo v. 14? »Tedaj je Bog rekel Mojzesu: ‘’ehyeh ’ǎšer ’ehyeh (JAZ SEM, KI SEM).’ Potem je rekel: ‘Tako reci Izraelovim sinovom: ’ehyeh (JAZ SEM) me je poslal k vam.’« Je odgovor ali odklonitev odgovora? Odklonitev kot v 1 Mz 33,18-23 ali Sod 13,17-23 (deus absconditus)? Je odgovor – v. 14b potrjuje, da je odgovor. Ime je zgrajeno na osnovi glagola hāyā (biti). To poudarja Božjo prisotnost: »Jaz sem tukaj, jaz sem kjerkoli …« V. 14 odgovarja na vprašanje po Božjem imenu z besedno igro na ime Jahve, ki je povezano z glagolom biti. Gre za razlago pomena imena. Kaj pomeni ime? V starem Izraelu in vsem Bližnjem vzhodu je bilo ime tesno povezano z značajem osebe. Zato se je vprašanje po Božjem imenu razumelo kot vprašanje po pomenu imena. Kaj Jahve načrtuje z Izraelom po tem imenu? Z združitvijo jahvističnih in elohističnih izročil se je dovršilo poistovetenje Jahveja z Bogom očetov.

V odlomku se ponavljajo isti glagoli (7x videti, 5x poslati, 4x verjeti, 7x govoriti, 7x usta) in fraze, kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, jaz bom s teboj … Velika umetnina pa je tudi literarna zgradba v celoti. Po začetnem razodetju teče do konca epizode (4,17) dialog med Bogom in Mojzesom. Razlika med obema govornikoma je očitna. Božji govori so dosledno dolgi, Mojzesovi pa kratki, celo ostri. Mojstrsko je prikazano Mojzesovo upiranje Božjemu klicu v petih ugovorih. Ugovori niso logično povezani in so bolj čustveni kot razumski. Vedno, ko Bog odgovori na ugovor, se pojavi nov ugovor, brez povezave s prejšnjim. Pred nami se oblikuje podoba človeka, ki skuša razpravljati z nekom, ki ruši njegove razloge, toda klicu se upira njegova volja, ne razum. Mojzes pokaže na svojo nezmožnost, nasprotuje Bogu, navaja odpor ljudstva, nazadnje je ujet.
Božji odgovori so predstavljeni izčrpno. Bog skrbno odgovori na vsak Mojzesov ugovor in obljubi pomoč. Nasprotno od nepovezanih ugovorov so Božji odgovori dosledni. V vsakem govoru Bog priganja Mojzesa, naj pristopi k dejanju (3,10.16; 4,12). Tudi na koncu, ko Mojzes naravnost odkloni in se Bog razjezi, ostaja še vedno potrpežljiv, a odločen. V vsakem odgovoru gre preko neposredne sedanjosti v opis prihodnosti. S tem vzbuja zaupanje in pričakovanje, s čimer končno premaga upiranje svojega poslanca.

2. Razlaga

Besedilo v 2 Mz 3,1 – 4,17 opisuje razodetje Boga Mojzesu, ki mu podeli poslanstvo. Na dolgo poroča o Mojzesovem upiranju, da se vključi v Božji načrt.

           3,1-12 Mojzes je pasel drobnico svojega tasta, kot vedno. V iskanju sveže paše je prišel do gore Horeb. Tam je opazil navaden puščavski grm v ognju in se je odločil, da si ga pobliže ogleda. Trditev, da se mu je »prikazal Gospodov angel v ognjenem plamenu prikazal iz sredine grma« (v. 2) služi kot naslov celotnemu opisu dogodka. Horeb je bil »Božja gora«, sveta zemlja. Grm, ki je gorel, ni zgorel. To je bila »velika prikazen«, ki ga je vzpodbudila, da si jo ogleda. Sredi vsakdanjega dne, ki se je začel kot vsak drugi, se je Mojzesu zgodilo popolnoma novo izkustvo. Staro življenje pastirja se je končalo, začelo se je novo življenje rešitelja.

Mojzes »odkritelj Boga« postane »odkrit od Boga«. Pripoved jasno pokaže Mojzesov klic kot preroško izkustvo. V njem se zgodi zlom s preteklostjo. Vendar človekova iniciativa in volja nista zlomljeni in ostaneta sestavni del človeka, ki je poklican in poslan od Boga. Bog nagovori Mojzesa kot izbranega posrednika: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva … poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim … Pošljem te k faraonu.« Toda poslanec nasprotuje. Prerok ni zgolj orodje. Poklicani se lahko brani, tudi izprosi kakšen kompromis (4,14), toda nazadnje bo kljub vsemu govoril v Božjem imenu (4,15sl.).

Poročilo o klicu predstavi Mojzesovo upiranje v zanimivi pripovedni obliki. Njegova vprašanja kolebajo med pristno skromnostjo, strahom pred neznanim, očitkom ljudstva in izgovorom. Nekaj od vprašanj je pristnih, druga so izmišljena. Nekatera so vredna preroka, druga ne. Vsako izmed njih Bog obravnava s skrajno resnostjo. Bog preišče ugovor in nato da svojo obljubo. Strah iz preteklosti ne sme preprečiti odrešenjske obljube v prihodnosti.

Prvi ugovor: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in bi izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« odraža spontan odgovor Mojzesa, ki je takoj zaznal zevajočo neskladnost med  lastno sposobnostjo in ogromnostjo naloge. To je tradicionalen odgovor poklicanega (Jer 1,6; 1 Sam 9,21; Sod 6,15). Kaj ima pastir s takšnim poslanstvom!?

Na ta ugovor dobi Mojzes zagotovilo in znamenje. Dobi zagotovilo, da ga bo Bog spremljal: »Jaz bom s teboj« (v. 12). Temelj Mojzesovega poslanstva ne sloni na njegovi sposobnosti, ampak na tem, da je orodje Gospodovega načrta. Bog mu da znamenje, ki naj potrdi pooblastitev. Teofanija gorečega grma je vidno znamenje Božje moči. Vsakdo ve, da grmi gorijo in da zatem zgorijo. Toda ta gori, ampak ni uničen. To je velik čudež, ki odraža Božjo svetost, proti kateri se nobeden človek ne bi smel pregrešiti. Vendar znamenje kaže v drugo smer in to na dva načina. Prvič, služi kot silen dokaz Božje moči, ki pooblašča in oskrbuje svojega preroka za Božji načrt. Staro vprašanje »Kdo sem jaz?« izginja pred novo možnostjo poslanstva. Drugič, znamenje je že soudeleženo v prihodnji obljubi odrešenega ljudstva, ki bo častilo Boga v njegovem svetišču. Deluje kot predokus  prihodnje stvarnosti bogoslužne skupnosti: »In to ti bodi znamenje, … ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori« (v. 12)

V. 13-15 Mojzes je nato podal drugi ugovor: »Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ‘Bog vaših očetov me je poslal k vam’, pa mi rečejo: ‘Kako mu je ime?’ – kaj naj jim odgovorim?« Je to bilo resnično vprašanje? Je bilo potrebno za Mojzesa kot Gospodovega glasnika? Ljudstvo ga tega dejansko ni vprašalo, kar pa ni argument proti njegovi upravičenosti. Toda, ali je to res vprašanje vere? Kakšen je njegov pomen? Mojzes predvideva, da bodo ljudje na njegovo oznanilo odgovorili z vprašanjem: »Kakšno je njegovo ime?« To vprašanje obsega povpraševanje po razlagi pomena imena. Ljudje hočejo izvedeti več o Božjem namenu. Ko povprašujejo po njegovem imenu, bi radi zvedeli, kakšen je njegov nov odnos do njih. Prej je bil do njih kot Bog očakov, kaj bo pa zdaj?

Božji odgovor se nanaša na vprašanje o Božjih namenih. Bog se najprej posveti Mojzesovemu problemu, t. j., prerokovemu upiranju. Bog je rekel Mojzesu: »Jaz sem, ki sem« (ali: »Jaz bom, ki bom«). Besedna igra na njegovo ime (’ehyeh-yahweh) potrdi povezavo med imenom in pomenom. Je odgovor kot tudi zanikanje odgovora. Božji nameni z Mojzesom so odraz tega, da je on Bog, in bodo postali razvidni skladno z njegovim načrtom. Mojzes sicer dobi dokončen odgovor, a ta ga ne oprosti njegovih dvomov niti ne poteši njegove radovednosti.

Nato Bog nameni odgovor vpraševanju ljudstva, ki ga je predstavil Mojzes. »Tako reci Izraelovim sinovom : ‘JAZ SEM’ me je poslal k vam.« Mojzesov odgovor ljudstvu lahko samo odseva to, kar je Bog razodel njemu. Tudi ljudstvo bo izkusilo Božje namene iz njegovih dejanj v bodočnosti. Ko je pojasnjen pomen imena, je sámo neizrekljivo ime podano v stavku, ki je paralelen v.14b: Jahve je Bog očetov. On je tisti, ki je poslal Mojzesa.

Zadnji stavek v v.15 je ponovno naslovljen na Mojzesa: »To je moje ime na veke in po tem se me boste spominjali iz roda v rod.« Bog se je razodel Mojzesu s svojim nesmrtnim imenom. To je ime, ki se ga bo njegovo ljudstvo spominjalo v kultu  skozi vse rodove. Razodetje imena v Izraelu ni bilo namenjeno temu, da poteši radovednost, temveč je bilo mišljeno kot sredstvo, ki naj vodi k večnemu čaščenju.

3,16 – 4,9 Bog je na Mojzesov drugi ugovor skrbno odgovoril. Sedaj vzpodbuja Mojzesa k dejanjem. »Pojdi! Zberi … reci.« Mojzes je sedaj polno opremljen, da začne, Bog mu zagotovi uspeh z govorom, ki napoveduje prihodnost. Ljudstvo bo verjelo, kralj bo neizprosen, nad Egipčane bodo poslane nadloge, prišla bo osvoboditev in nazadnje bodo Egipčani oplenjeni. Pisec je pokazal, da je z Božjega vidika pot povsem jasno začrtana. Pred odprto prihodnostjo se razgrne njegov celoten načrt. Vse ovire, za katere se zdi, da druga za drugo naraščajo, so del njegovega načrta. Ampak prerok se spotakne že pri prvi. Mojzes odgovori: »Glej, ne bodo mi verjeli«  (4,1). Bog se mora spet vrniti na začetek ter ogovarjati svojega preroka, ki je globoko v dvomih in ni sposoben premagati niti prve ovire, češ da bo moral dokazati svoj klic od Boga.

Prerok mora biti prepričan o navzočnosti Božje moči v njem. Zato mu Bog da znamenja. Na tla vrže svojo palico in spremeni se v kačo. Roko vtakne v nedrje  in vidi, kako postane gobava in nato ozdravi. Ista znamenja pomagajo prepričati ljudstvo. V. 5 to izrecno pokaže: »Da bodo verjeli, da se ti je prikazal Gospod, Bog njihovih očetov.« Znamenja so dokaz Božje moči in z njimi je opremil svojega odposlanca. Nazadnje znamenja prikažejo Božjo moč faraonu in Egipčanom. Nejeveren in uporen bo faraon in Egipčani. Če ne bodo verjeli, potem ima Bog za njih pripravljeno prvo in naslednje nadloge. Zgodi se sprememba iz ‘znamenja’ v ‘nadlogo’. Prva je sprememba vode Nila v kri in izzove razdejanje. Pisec usmeri pozornost bralca k nadlogam, ki sledijo znamenjem.

4,10-17 Četrti Mojzesov ugovor se že bolj naravnost približuje temu, da bi bil očitno opravičilo. Zopet se vrne k osebnim sposobnostim odposlanca in ima podobne značilnosti kot začetni ugovor. »Prosim, Gospod, nikoli nisem bil vešč govorjenja …« Poudarek na rabi besede, ki služi preroku kot zaščitni znak, odseva glavno temo klasičnih prerokov (Iz 6,5-7; Jer 1,6; Ezk 3,1-3). Božji odgovor je podan v obliki modrostnega izreka, podobnega kot v Ps 94,9. »Kdo je človeku dal usta? … Mar ne jaz, Gospod?« Vprašanje izgubi svojo pomembnost pred resničnostjo, da je Gospod Bog stvarnik. Spet zveni velelnik (v.12), spet zagotovilo, ki presega preteklo: »Jaz bom s tvojimi usti in te bom poučil, kaj govori.« Gospodov odgovor odseva enako potrpežljivost, vendar je tempo pripovedovanja hitrejši.

Mojzesu se čas izteka. Ni več nobenih razlogov za odlašanje, ki bi jih lahko navedel. Sedaj mora ali iti ali zavrniti. Odloči se za zadnje: »Prosim, Gospod, pošlji nekoga drugega.« Prošnja je boječa, prihaja naravnost iz drobovja in zveni obupano. Božja jezna reakcija je prav tako spontana. Nato Bog privoli, da mu določi Arona za govornika. Kakorkoli, Mojzes ni osvobojen svojih dolžnosti. Kot je Mojzes zastopnik Boga, tako bo sedaj Aron govornik za Mojzesa. Mojzes je bil pooblaščen. Zadnji stavek povzame temo palice in znamenj. Palica je mil namig na to, da je Mojzes Božji posrednik moči za prihajajočo osvoboditev.

_________________________________________________________________________________________________________________________

12 Mz 3,3

Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!

KAKO

Nato je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.« 2 Mz 33,20
Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo? 5 Mz 4, 33

• Za bibličnega človeka je največja neznanka, kako je izkušnja razodetja mogoča? Kako je mogoče za človeka, da preživi prisotnost Boga?
• Da se je Bog lahko razkril, se je moral prekriti.
• Goreči grm je predpodoba Sinaja. Grm ob Božji prisotnosti ni bil uničen, Izrael ob Božji prisotnosti prav tako ne.

PRIKAZEN

• מַרְאֶה (videz, izgled, pojava, podoba (osebe); ogledalo)

Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. (1 Kor 13,12)

• Sveto pismo z doslednostjo poroča, da so se teofanije, pri katerih je bil navzoč Mojzes, dogajale v oblaku:

Bog je Mojzesa poklical iz srede oblaka (2 Mz 24,16)

Bog se je prikazal in govoril Mojzesu v oblačnem stebru (4 Mz 12,5; Ps 99,7)

Bog je sestopil na Sinaj v oblaku (2 Mz 34,5; 4 Mz 11,25)

Njegovo veličastvo se je pokazalo v oblaku (2 Mz 16,10)

… kajti prikazoval se bom v oblaku  (3 Mz 16,2)

• Bog, ki se je razodel, je ostal skrit.

TUKAJ SEM

 Mz 3,4 Ko je GOSPOD (יְהוָה) videl, da prihaja gledat, ga je Bog (אֱלֹהִים) poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.«

• Teorija dveh virov (avtorjev) – J in E.
• Poznati ime (nekoga)?
• Ponovitev imena (Bog pozna svoje ljudstvo, stvarstvo) kaže na močno naklonjenost; vzbudi pozornost
• Tukaj sem; pripravljenost slišati, spoštovati in izpolniti besede Boga.

SEZUJ SI SANDALE Z NOG

2 Mz 3,5 Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« 

• Mojzes se nahaja na kraju, kjer bo Bog izročil deset zapovedi.

NE HODI SEM אַל־תִּקְרַב הֲלֹם

• Bog zahteva razdaljo – spoštovanje! Nasprotje bližine.

SEZUJ SI SANDALE Z NOG  שַׁל־נְעָלֶיךָ מֵעַל רַגְלֶיךָ

• znak spoštovanja Božjega veličastva;
• znak ponižnosti, nevrednosti – zaradi greha;

David se je vzpenjal po pobočju Oljske gore, in ko se je vzpenjal, je jokal. Glavo je imel zakrito in je hodil bos. 2 Sam 15,30

• znak pripravljenosti spoštovati Božjo voljo (sužnji so pristopiti h gospodarju bosi);
• znak priprave na čiščenje umazanije za pristop k Bogu;

Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Jn 13,10

• Formulacija SEZUJ SI SANDALE je starozavezni poziv k spreobrnjenju (μετάνοια), spremembi smeri.

JAZ SEM

2 Mz 3,6 Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga.

• bal se je … v SZ je srečanje z Bogom doživetje smrtnega tveganja, obenem pa je to milost, ki kliče v novo življenje.

• • Isti strah je pretresel priče Jezusove slave (prim. Mr 9,6).

• Bog tvojega očeta (אָבִיךָ)… db. prednikov; kontinuiteta odrešenjske zgodovine (ne gre za razodetje kakšnega novega božanstva), izpolnitev zaveze.

Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Mt 22,32

• »Abraham, Izak in Jakob niso filozofska načela, ki bi jih morali razumeti, ampak življenja, ki jih moramo nadaljevati.« (Abraham J. H.)

ABRAHAM JOSHUA HESCHEL:

Besedna zveza »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba« je semantično drugačna od besedne zveze, kot je »Bog resnice, dobrote in lepote«. Abraham, Izak in Jakob ne pomenijo idej, načel ali abstraktnih vrednot. Niti ne predstavljajo učiteljev in mislecev in ne moremo je razumeti na enak način kot »Bog Kanta, Hegla in Schellinga«. Abraham, Izak in Jakob niso načela, ki bi jih morali razumeti, ampak življenja, ki jih moramo nadaljevati. Življenje človeka, ki se pridruži Abrahamovi zavezi, je nadaljevanje Abrahamovega življenja. Sedanjost namreč ni ločena od preteklosti. »Abraham pa je še stal pred Gospodom.« (1 Mz 18,22). Abraham traja večno. Mi smo Abraham, Izak, Jakob.

MOJZESOVI UGOVORI

• Pripoved o Mojzesovem poklicu utemeljuje (legalizira) njegov status preroka, zato zasluži poslušnost ljudstva.
  • Izraelci so se Mojzesu večkrat uprli.
  • Mojzesova uveljavitev in potrditev ni bila samoumevna ali enostavna.
• Božji klic izzove Mojzesovo upiranje;
  • med pristno skromnostjo, strahom pred neznanim, očitkom ljudstva in izgovorom.

Mojzes v primerjavi z drugimi preroki predstavi največ ugovorov.

PRVI UGOVOR

3,11: PRVI UGOVOR odraža spontan (logičen) odgovor Mojzesa, ki je zaznal neskladnost med svojo lastno sposobnostjo, družbenim statusom itd. in zahtevnostjo naloge.

• • To je tradicionalen odgovor poklicanega (Jer 1,6; 1 Sam 9,21; Sod 6,15).

• Ad sensum: Kaj ima navaden pastir opraviti s kraljem, s takšnim poslanstvom!?

• • Mojzes dobi zagotovilo (znamenje), da ga bo Bog spremljal.
  • Znamenje gorečega grma – obljuba (od)rešenega ljudstva, ki bo častilo Boga na istem kraju.

• Mojzesovo poslanstvo ne sloni na njegovih sposobnostih.

DRUGI UGOVOR

JAZ SEM, KI SEM; SEM, KAR SEM; BOM, KAR BOM;       gr. JAZ SEM BIVAJOČI. 

• Gre za nekakšno skrivnostno razlago Božjega imena, kakor da Bog svojega imena ne bi hotel razodeti.
• Izjava je nekakšna besedna igra, ki Božje ime (JHVH) povezuje s hebr. glag. hajá ›biti, biti prisoten, postati‹.
• Bog je tisti, katerega bivanja nima ne začetka ne konca (prim. Raz 1,4.8).
• Novejše razlage pravijo, da sobesedilo bolj govori za naslednji pomen: Jaz sem tisti Bog, ki sem tu za vas, da vas rešim.
• Za razumevanje Božjega imena je pomemben kontekst: Bog je tisti, ki pošilja Mojzesa, in tisti, ki bo rešil ljudstvo iz suženjstva.
• Boga zanima usoda ljudstva, usoda zatiranih, ki jih želi rešiti: 2 Mz 3,7-10.
• V SZ se Bog predstavlja kot Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta (2 Mz 6,7; 20,2; 29,46; 3 Mz 11,45;19,36; 22,32-33).

TRETJI UGOVOR

4,1: TRETJI UGOVOR odraža nevero (Mojzesa, ljudstva).

• Prerok mora biti prepričan o navzočnosti Božje moči v njem.

Zato mu Bog da znamenja (palica-kača, roka-gobavost, Nil-kri), ki so dokaz Božje moči, navzočnosti.

• Če ne bodo verjeli (Egipčani, Izraelci), potem ima Bog pripravljeno prvo nadlogo.

Zgodi se sprememba iz znamenja v nadlogo.

ČETRTI UGOVOR

4,10: ČETRTI UGOVOR se dotika osebnih (retoričnih) sposobnosti Mojzesa

• Ugovor izgubi svojo pomembnost pred resničnostjo Boga stvarnika.

Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, GOSPOD? 2 Mz 4,11

• Gospodov odgovor odseva potrpežljivost, vendar je tempo (intenzivnost) pripovedovanja hitrejši.
  • Mojzesu se čas izteka.

4,13: PETI UGOVOR prihaja iz obupa, ni več racionalnih razlogov za odlašanje, ki bi jih lahko navedel.

• Mojzes mora ali privoliti ali zavrniti.

• Bog privoli, da Arona določi za govornika, vendar Mojzes ni osvobojen svojih dolžnosti.
• Kot je Mojzes zastopnik Boga, tako bo sedaj Aron govornik za Mojzesa.

_________________________________________________________________________________________________________________________

LECTIO BILICA

1. Srečanja z Bogom so v Sv. pismu zapisana zato, da prebudijo nova srečanja. V kakšni obliki – s kakšnim imenom – s kakšnimi lastnostmi se Bog razodeva meni?
2. Kaj mi odkriva dejstvo, da je grm gorel, pa ni zgorel?
3. V katerem od Mojzesovih ugovorov se najdem?