V sredo, 27. januarja 2021, je potekalo četrto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Preberi Gal 1,10-24, podčrtaj ali izpiši si besede, ki te najmočneje nagovarjajo. Izmed podčrtanih oz. izpisanih si izberi tri in iz njih oblikuj molitev.
Ljubi Bog, v zavedanju, da si me izbral že v materinem telesu in mi daješ svojo milost, me imaš zapisano v svojih dlaneh. Te prosim, da mi pokažeš način, kako priti v »Arabijo, puščavo« in tam poiskati v tišini svojo pot. To Te prosim po tvojem Sinu, Jezusu Kristusu, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Dobri Oče, izbral si me, da sem postala Božji otrok. Prosim te, da bi te vsi poklicani slavili, ti služili v svojih bližnjih, sočloveku in po tvoji milosti dosegli večno življenje. Amen.
2. Zahvali se, da te je Gospod izbral in poklical (v. 15)! Spomni se na posamezne klice v svojem življenju! Imajo kaj skupnega?
Zahvalim se Ti, Gospod, da vodiš moje življenje. Mogoče sedaj res ne razumem, zakaj sem tu, ker tako neuspešno oznanjam. A se spomnim, kako lepo mi je bilo nekoč, ko mi je nekdo zaželel Božjega vodstva. Do takrat sem želela le Božjega varstva, saj se mi je zdelo skoraj bogokletno, da bi smela prositi za Božje vodstvo! A, če si me izbral… in poklical… in me tudi poslal, da oznanjam, me tudi vodiš! Odpri mi oči srca, da bom videla in vedela, kako! Amen.
Hvala ti Gospod za dar življenja in za ta klic bivanja po evangeliju, Božji besedi; hvala, da si me izbral, da v tem času, na tem mestu v svoji družini in občestvu, opravljam svoje poslanstvo in se trudim spolnjevati Božjo voljo. S tvojo pomočjo, Gospod, in po moči Sv. Duha premagujem preizkušnje, se veselim življenja in zrem z upanjem v »svet«.
3. Preberi Jon 4; Jer 1,5-10; Iz 6,3-8; 49,6; moli s temi besedili, zapiši si svoja občutja, podeli v skupini.
Ko prebiram Jonovo knjigo, me vedno zadene prva vrstica četrtega poglavja. Tudi Jonu se je zdelo to hudo, zelo hudo in se je jezil. Tudi jaz imam veliko teh občutij, da je nekaj hudo, zelo hudo in se tudi velikokrat jezim. Že velikokrat sem molila podobno Jonu: »Vzemi, prosim moje življenje od mene«, ali »Bolje je zame da umrem, kakor da živim,« ker se mi zdi, da ničesar ne uspem narediti prav. Globoko v sebi čutim, da to ni prav in da Bog najbolje ve, kaj je zame prav. Verjetno se ne zavedam dovolj, da Jer 1,5 velja tudi zame! Zdi se mi prevzetno, če bi tako razmišljala! Prevzetnim pa se upira (Jak 4,6; 1 Pet 5,5)
Jon 4: Ob tem odlomku razmišljam takole: Gospod je usmiljen, dober, pa tudi preizkuša. Na tak način resnično spoznamo, kako je, ko nas zadene hudo in spoznamo razliko med dobrim in slabim in da je Gospod gospodar življenja.
Jer 1, 5-10: Po svoji volji je Gospod izbral Jeremija za preroka že ob njegovem spočetju. Deček Jeremija je iskal izgovore kot jih iščemo včasih tudi mi… Gospod je Jeremiju rekel, naj se ničesar ne boji, saj je ON sam, Gospod, z njim in ga bo varoval in vodil. Z zaupanjem v Gospoda ima moje življenje smisel, vse je lažje.
Iz 6, 3-8; 49, 6: Izaija pravi, da je mož z nečistimi ustnicami in da so taki tudi tisti, s katerimi živi. Gospod ga očisti krivde, mu odpusti grehe in Izaija sprejme Gospodov klic. Izaija je vzor in Božji posrednik vsemu ljudstvo. Posnemajmo ga!
4. Kako je Bog v tebi razodel svojega Sina (v. 16)? Podelite med seboj izkušnjo, kako ste kdaj uspeli to pokazati drugim!
Pravzaprav ne vem, kako, a Sveto pismo me je od nekdaj privlačilo. S premišljevanjem Božje besede sem spoznala, da brez Jezusa in tega, kar je storil za nas, zame ni smisla življenja. Spomnim se, ko je nekoč nek duhovnik vprašal mojo nečakinjo: »A ti si Jezusa pozabila?« Jaz pa sem odgovorila: »Če bi ga spoznala, ga nikoli ne bi mogla pozabiti!« Logično mi je to. Včasih sem v molitvi rekla: »Zaradi tebe to prenašam!« Potem pa sem enkrat zasledila misel Gregorja Čušina, da pri sveti maši molimo. »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu….« V Njem, ki mi daje moč, zmorem! Saj On ne rabi moje žrtve! V Njem pa zmorem, z Njim gre! Upam, da bo POT, na katero kažem, potegnila še koga!
Ker je Božji Sin nedolžen trpel, umrl in vstal za moje odrešenje, odrešenje vsakega človeka od začetka do konca sveta, mi to pomaga, da v imenu Jezusa Kristusa sprejemam vedno znova življenje tako kot je – lepo in s preizkušnjami (kar ni lahko). Soočam se težavami, saj z NJIM zmorem. Pred leti smo se vračali z avtobusom z romanja iz Međugorja. Na avtobusu sem pričevala, kako je Gospod uslišal molitve, se me usmilil in mi vrnil otroka iz primeža teme v novo življenje, za kar se Gospodu vsaki dan zahvaljujem.
5. Preberite Apd 15,7-21. Pogovorite se o tem, kako se pogovarjate z različno mislečimi, kako usklajujete različne argumente, poglede … ? Koliko in kakšne »dekrete« zahtevamo od drugih, da jih lahko sprejmemo v svoje občestvo?
Mislim, da sem nekoč imela veliko predsodkov glede drugih, a sem imela več vztrajnosti pri pogovoru, več potrpljenja pri debatah, ki so mi pomenile izziv. Skoraj uživala sem v dokazovanju Božje navzočnosti v našem življenju. Z leti je potrpljenje splahnelo, saj v okolju, kjer živim, tolerance do drugače mislečih ni. Niti ne poskušam več.
»Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni, tako kot oni!« (Apd 15,11) V Jer 31,33 -34 beremo: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: “Spoznajte GOSPODA!”, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori GOSPOD. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal.«
Zdaj v času korone sem bolj malo v stiku z ljudmi. Pred leti sem bila nejevoljna, ko sem pri sv. maši videla ljudi, ki so bili pokorni prejšnjemu sistemu. Na osnovi dejstva, da ima Gospod vsakega človeka rad in da je v Gospodovi hiši prostor za vse ljudi, sem to mišljenje spremenila. Človek, ki je na poti spreobrnjenja, se preobraža, želi postrgati stari kvas v sebi, postaja novi človek. Različni smo in različno razmišljamo, imamo različna znanja in spoznanja, vendar je resnica o Bogu ena.
Ob besedilih pri 3. točki lectio biblica sem dojela, da sem/smo v času, ko se epidemija vendarle počasi izteka, ponovno pred neke vrste prelomnico. Splošno mnenje je, da ne bo življenje več enako, takšno kot smo ga vajeni. Zdaj pa lahko v nedogled jadikujem, se izogibam in jezim, kakor užaljeni Jona. Lahko čakam »v senci, da bi videla, kaj se bo zgodilo.« Ob Jonovi izjavi, da »je bolje da umrem, kakor da živim,« so mi prišle na misel besede starčka Simeona, o katerem evangelist Luka zapiše, da »je bil pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.« (Lk 2, 25-26) Njegovo neskončno zaupanje v Boga in vztrajno življenje »v Duhu,« ga je pripeljalo do »slavljenja Boga.« (Lk 2, 29-32) Zdaj bolje razumem, da mi je Bog kdaj v življenju pripravil tako kloščevca za senco kot črva, vzhodni veter in sonce. Ampak zakaj? Takrat je bilo težko, skozi čas pa začenjam razumeti. Bog me vzgaja, uči hvaležnosti, ponižnosti, me varuje pred nevoščljivostjo drugim ob njihovih uspehih … Uči me sprejeti resnico, da On ljubi in mu je mar za vse ljudi, tudi počasne Ninivljane, da je On luč in rešitev vsem, da prihaja v razodetje poganom in slavo Izraela. Torej ljubi in skrbi tudi za tiste, ki ne izpolnjujejo vseh mojih zahtev in pričakovanj. Tukaj se dotikam razmišljanja ob 5. točki, o mojem odnosu z različno mislečimi, usklajevanju argumentov, pogledov, tudi o »dekretih« za sprejem ali ohranitev koga v »mojem« ali »našem« občestvu. Zapisala bi samo izkušnjo, ki je mnogim znana, da gre najtežje z ljudmi, ki so ti najbližji. Pa sem spet pri prerokih in njihovem poslanstvu; sam Jezus je povedal: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« (Mr 6, 4) Zdaj bi lahko spet obstala na mestu (za kar že iz izkušenj vem, da je v bistvu nazadovanje), a me ganejo in ponovno prepričajo besede, ki smo jih dobili v molitev in razmislek ob 3. točki lectio biblica. Kljub vsem stiskam in omejitvam v korona krizi, sem zdaj, ko se bodo »meje«, takšne in drugačne, ponovno odpirale, nepričakovano kar precej vznemirjena. Navadila sem se že na zoom dogodke in možnost izbire, kam se bom »priklopila« ali koga bom povabila. Vem, da je v življenju potrebno delati izbire in da je prav upoštevati svoja občutja … pa vendar je še bolj prav iti preko sebe in prisluhniti Bogu in njegovim načrtom zame! Kakšna zmešnjava! Rada imam spremembe, hkrati pa mi je lepo in ugodno mirno življenje. Iz vseh strahov in negotovosti me hitro premaknejo ganljive besede (tudi solze sreče in hvaležnosti se pojavijo na obrazu) ob Božjem poklicu preroka:
»”Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.” Jaz pa sem rekel: “Oh, Gospod BOG, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.” A GOSPOD mi je odgovoril: “Nikar ne govôri: deček sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori GOSPOD.” Potem je GOSPOD iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; GOSPOD mi je rekel: “Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš.”« (Jer 1,5-10)
Zavedam se, da me Gospod, ki me je upodobil, posvetil in postavil, spet pošilja, vendar me ne pušča nemočne, saj se dotika mojih ustnic in mi daje svojo besedo. Na mojo neodločnost in premlevanja, zakaj, kako, kdaj, mi Gospod odgovarja:
»Tedaj sem rekel: “Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, GOSPODA nad vojskami!”«
»Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: “Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.” Nato sem slišal glas Gospoda: “Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?” Rekel sem: “Tukaj sem, pošlji mene!”« (Iz 6, 5-8)
In če mi še ni dovolj, če še kljub vsemu ostajam na mestu, se bojim in se ne premaknem, slišim besede: »Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« (Iz 49,6) Potrebujem še kaj več? Upam, da ne! Me pa tolaži misel, da je Sveti Duh z menoj.
Gospod, moj Bog, prosim te, naj se predam vetru Svetega Duha, naj me nosi, kamor Ti želiš, da pridem. Naj sprejmem njegovo Luč in zaupam, da mi bo pokazala pot do ljudi, h katerim me Ti pošiljaš. Naj me na poti ogreva ogenj Tvoje ljubezni. Če je Tvoja volja, naj ogreje še koga, ki ga srečam na poti in mi je drag. Amen.
1. Prebrali smo Gal 1,10-24 in se pogovarjali o navdihujočih besedah, sestavili molitev.
Zaustavi me misel: »Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem?« ( Gal 1,10) Meni je všeč ugajati ljudem. Je pa nevarno, če ne ostajaš hkrati Kristusov služabnik.
Pred očmi mi prihaja gospa, s katero sva bili skupaj pri branju Svetega pisma. Sama sem se na branje vedno pripravila, vse preštudirala, a nisem znala nič povedati. Ta gospa, ki niti ni bila Slovenka, ni nič študirala, toda njeni odzivi so zadeli bistvo. Njo je Bog nagovoril in ona ga je poslušala.
Sveti Pavel lepo opiše svojo pot. Tudi mi imamo podobno, saj nas sicer ne bi bilo tukaj. Izvolil nas je v materinem telesu in poklical na pot. Ne vemo pa, ali bodo ljudje slavili Boga zaradi nas in kako bomo živeli svoje poslanstvo poklicanosti.
Moja molitvica: »Gospod, hvala za tvoje besede, ki jih prejemam po evangeliju in branju Svetega pisma. Naj besede živijo in obrodijo tam, kamor si me poklical.«
»Ko se je Bogu zdelo prav …« Želim si, da bi bila vedno naravnana na njegov prav, namesto da se krčevito držim svojega. Če bi pomislila na to, kaj se njemu zdi prav, bi se moja ozkogledost začela spreminjati.
Ko berem, sprejemam, izročam, se pogovarjam z Bogom, nastaja prostor, kjer lahko pride do nečesa novega. Pretrese me, kako je Pavel lahko bil takšen, da se je obrnil v drugo smer. Sama sem bila prezgodaj rojena. Oče in mama sta me krstila že v porodnišnici. Tako sem bila dvakrat krščena. To me pretrese. Bog je s tem, da sem preživela, nekaj hotel. Hotel je, da sem zdaj tu, kot sem.
2. O Gospodovih klicih v našem življenju
Lepo se mi zdi, da nas Bog pokliče že v materinem telesu.
Premalo se zavedam, da sem izbran in poklican. Da živim, delam, sem veren, imam družino – vse to je posledica izbranosti in poklicanosti, za kar bi se moral zahvaljevati. Z leti, ko vidim okrog sebe v odnosih toliko hudega, še bolj vem, kakšen dar je živeti v družini, občestvih.
Zame ni težka naloga čuvati vnuke. Hvaležna sem, da jih imam, da so radi pri meni, da so danes z nami in da lahko to delim z vami.
Včasih sem pretresena, ko se sprašujem, če imajo Božji klici, ki jih doživljam v življenju, kaj skupnega. Včasih jih bolj čutijo drugi. Kaj imajo skupnega, čutim, ko jasno spoznam, da to niso bili načrtovani klici, ali klici, ki bi se jih želela. Želela sem si kaj drugega, a klic je prišel nenadoma. Kasneje sem občutila, da je bil to močan Božji klic. Jaz bi delala stvari po svoje. Pri Karitas, npr., imam svoje zamisli, pa pride nekaj, kar je bistveno težjega. Dva tedna nazaj sem spremljala dva zakonca v težki stiski. Oskrbujemo ju s hrano, plačujemo položnice, vedno sta nekaj rabila. Navezala sta se name. Ko sem bila nazadnje pri njima, smo se celo skregali. Potem pa me je župnik obvestil, da jima je hči umrla za covidom. To pa je veliko težje od vsega prejšnjega. Soočila sem se s hudo tragedijo. Zdaj sta ostala čisto sama. To je bilo prvič naše globoko osebno srečanje. Vsi smo jokali in čutili hvaležnost. Presegla sem sebe. To dojemam kot Božji klic, kot to, za kar smo poslani.
Stična točka teh klicev je poslanstvo služiti drugemu. Ti imaš svoje načrte in ti to včasih seveda ni všeč.
Kje je klic? Ko si v situaciji, da lahko nekomu pomagaš, takrat čutiš Božji klic. Čutiš smisel, da živiš. Če ne živiš tako, da lahko narediš nekaj dobrega, si daleč od smisla življenja. Tudi če misliš, da ne boš zmogel, delaš in to ti daje smisel.
V tem trenutku se težko zahvaljujem za delovno mesto, kjer sem. Včasih imam občutek, da nisem na pravem mestu, da bi lahko dala nekaj na svoj način. Zdaj imamo tranzicijo v računalniškem sistemu, da se že več ne znajdem. Težko vidim, zakaj me Bog tu rabi. In kaj naj naredim, da to ne bo životarjenje znotraj sistema.
Hudo mi je ob bratovi stiski. Po eni strani ima zdravstvene težave, po drugi pa ga muči osamljenost. Kljub velikim različnostim sva si zelo blizu. Molim, da bi dobila navdih za prave poteze, prave besede, da bi mu lahko pomagala.
3. Beremo Jon 4; Jer 1,5-10; Iz 6,3-8; 49,6; molimo in se pogovarjamo.
Ob Jonu razmišljam, kako smo malenkostni. Gospod mu potrpežljivo pokaže, da je sam v svoji ljubezni zaskrbljen za veliko večje stvari.
Pri Izaiju se me je dotaknilo: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico«. (Iz 6,6) Presunilo me je, saj sem prvič razumel to kot obhajilo. Ko prejmem obhajilo, se Bog dotakne mojih ustnic in moja krivda je izbrisana. On polaga besede v moja usta. Tega se skušam zavedati. Da ne bi govoril iz sebe, ampak to, kar Gospod želi, da povem.
Nagovarjajo me besede: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« (Jer 1,5)
Jona Gospod sprašuje, mar je prav, da se jezi. Jaz se tudi jezim, pa to očitno ni prav.
Ko sem to brala, me je vmes klicala mama. Rekla je, da bi najraje umrla. Nisem imela nobene besede, da bi jo potolažila. Lahko sem bila samo tiho. Nisem slišala, kaj bi ji morala reči. Bilo je kar težko. Ali ne slišimo, kaj nam Bog polaga v usta? Najbrž ne slišim, kar poslušam samo sebe, ne pa tistega, kar prihaja od drugje. Si poražen, ker ne slišiš in si lahko samo tiho.
Odziv 1: Kaj pa, če je Bog tako hotel, da poslušaš in si tiho?
Odziv 2: Ko je oče umrl, je mama ostala sama v Prekmurju. Jokala je v telefon, da je vse umrlo. Tudi jaz nisem našel besed in sem le poslušal. Čez en teden sem ji napisal pismo in našel besede tolažbe. Včasih je dovolj, da poslušaš in kasneje narediš kaj več.
Odziv 3: V situacijah, ko za nekoga ne najdem besed ali ko rečem kaj takega, za kar mi je kasneje žal, molim za tisto osebo, naj ji Gospod pomaga, ker ji jaz ne znam.
Odziv 4: Da je mama tako rekla, pomeni, da si je upala to izreči. Jaz kdaj kaj takega rečem in sploh ne želim odgovora in tega, da me tolažijo.
Odziv 5: Ker ni bilo besed tolažbe, ki bi bile iskrene, sem bila tiho. Morda je pa to, da je povedala svoje občutke, bilo zanjo morda že lažje. Berem: »Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« (Jon 4,3) Ali je to želja, ki jo lahko izrečeš? Včasih ljudje pridejo v takšno situacijo, da čisto iskreno prosijo za to. Ni pa nič v naših rokah.
4. Kako je Bog v tebi razodel svojega Sina? Kako to kažeš drugim?
Tu si ne bi upal nič reči.
To drug vidi v človeku, tega sam ne moreš reči.
Tudi sama si ne bi upala. Spomnim pa se, da sem bila včasih zelo šokirana, če mi je kdo to rekel. Nekaj sem delala, kar se sploh nisem zavedala. To se mi zdi skrivnost. Zdi se mi kar grešno o tem razmišljati in skušam pozabiti. Vidim, da Bog dela po svoje. Moram pa se mu zahvaliti. Počutim se kot priča dogodka in hvaležna sem za to.
5. Beremo Apd 15,7-21. Kako se pogovarjamo z različno mislečimi?
Najbrž so tu mišljeni različno misleči kristjani, ki naj jih sprejmemo v občestvo. Sam sem kar oster, avtoritaren in se me ljudje kar bojijo. Hkrati pa sem strpen in kritičen do tistih, ki koga odklonijo zaradi česarkoli.
Redkokdaj imamo v tem svetu priložnost za pogovor o duhovnih stvareh. Če pogledam v službi, se malo pogovarjamo o tem. Imam prijateljico, ki je ateistično vzgojena. Rada pa bere Vede. Veliko se pogovarjava in najdeva veliko podobnosti. Občudujem jo, kako je predana, goreča in kako vse zagovarja. Prepričana je v to, kar bere. Od nje se lahko marsikaj naučim. V najinem pogovoru je srčnejša od mene. Moram se potruditi, da ji znam povedati, kaj je Sveto pismo, kdo je Jezus.
Ni se enostavno pogovarjati o intimnih stvareh, ne da bi se dobro poznali in si zaupali. Če bi imeli med seboj neudomačene, pogovori ne bi bili globoki kot danes. Zelo sem hvaležna za naše občestvo. To je genialni navdih Sv. Duha Maksimilijanu Matjažu, da imamo možnost, da se pogovarjamo o duhovnih stvareh in o naših življenjskih izkušnjah. Da znamo ubesediti, kaj se v nas dogaja in kako razmišljamo o teh stvareh.
Zelo dragocena se mi zdi Mala biblična skupina. Sv. Duh deluje popolnoma po svoje. Ko sem se priključila Biblični šoli, se mi je zdelo, da bo zelo študijsko. Vedno znova sem presenečena, kaj se je iz tega razvilo. Če bi se odločala, da bi pustila šolo, je ne bi spustila zaradi naše skupine. Ne vem, če se prof. Matjaž zaveda, kaj je povzročil s svojo šolo. Marsikaj, kar ni od Sv. Duha, se razbije.
Gospod nas je odbral, v pravem času poklical in skupaj zložil. Tako se mu je zdelo prav. Za ganljiv zaključek je poskrbela Majda in zapela Angelček, varuh moj.
Foto: Nina Šavli