V četrtek, 23.11.2023 je potekalo 2. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI posameznikov in bibličnih skupin
Hvala za gradivo drugega predavanja. Večer mi je bil zelo zanimiv, saj sem nazorno videl, kako težko je včasih razumeti novo zavezo brez stare. In kako se v staro zavezo premalo poglabljamo. Ko sta predavatelja predelala ta odlomek iz Izaija, mi je bilo marsikaj iz evangelijev precej bolj jasno. Ko o tem govorim na naši svetopisemski skupini, vidim, da je ljudem težka, se je raje ogibajo in raje ostajajo samo pri novi zavezi.
Lansko leto sem se precej poglabljal v Razodetje. Med branjem Izaijevega klica in sestrinim predavanjem me je prešinilo, da za Razodetje nista pomembna samo Daniel in Ezekiel, ampak že Izaija. Prej nisem pomislil, da je imel Izaija videnje v samem templju, zato si zdaj čisto predstavljam, da je bil Janez “v duhu prenesen” “na Gospodov dan” ravno med obhajanjem nedeljskega bogoslužja. Oba vidita isti prizor v nebesih (angeli, svet si!), oba slišita/vidita težke stvari, obema sledi porušenje templja, uničenje velikega dela etičnih Izraelcev, a Bog ne ostane samo pri tem: tolaži in obljublja/uresniči novi Jeruzalem.
Moja predstava (moje »videnje«) o Bogu
Glede na to, kaj vse je o Bogu napisanega v Svetem pismu in povedanega ob njegovi razlagi, si ga predstavljamo kot ljubečega Očeta. Zagotavlja nam, da je vedno z nami, da nas bo varoval kjerkoli bomo hodile in če bomo zašle, nas bo pripeljal nazaj v Njegovo deželo. »Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.« (1 Mz 28,15)
Okrepil nas bo in podpiral s svojo pravičnostjo. »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41,10) »Saj sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešim.« (Jer 30,11) Zato vse svoje upanje polagamo Vanj, saj bosta njegovo veličastvo in moč trajala večno »in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,33) Je močnejši, mogočnejši od vsega kar nas obdaja, On je vir najboljšega, je Ljubezen.
Če Bog v meni ‘dela’ ljubezen, moralo in druga čustvovanja, lahko v meni dela tudi zakrknjeno srce. Zato je za dojemanje njegove Besede pomembno, kako jo čutim in doživljam, saj je tudi to Božji ‘poseg’. Eno je doživljanje Boga na nekem zemeljskem – praktičnem? – nivoju, drugo pa je zavedanje, da je vse to kar doživljaš (okušaš, občutiš), od Boga. In če se želiš pred Bogom ‘sestavit’, se je potrebno najprej razstavit. Kje sem kot sveža vernica na poti te razstavljanke?
Bog kot spremljevalec, duhovna okrepitev. Bog kot odločevalec, ki me razstavlja in sestavlja.
Bog je zelo toleranten do judovskega ljudstva, saj le to ni upoštevalo božjih navodil za skupno življenje med ljudmi. V ta namen je določil Izaija, da naj bo glasnik njegove volje in naj pove ljudem, da v primeru neposlušnosti lahko sledijo hude posledice in trpljenje ljudstva. Bližino Boga slutimo, kadar molimo ali pri mašni daritvi, kjer ga bolj ali manj intenzivno doživljamo.
Boga vidim kot stvarnika vsega, kar je vidno mojim očem, pa tudi tistega, kar je nevidno, ker je tako veliko in široko kot je vesolje, ali tako majhno, kot so najmanjši delčki vidni le pod mikroskopom. Najbolj se veselim njegove stvaritve, ki jo vidim v naravi in v človeku in se čudim njegovi ustvarjalnosti, njegovi modrosti in iznajdljivosti. Preostane mi le, da ga poveličujem in izrekam hvaležnost, da sem del njegovega stvarstva.
Nasprotje med Božjo svetostjo in človeško grešnostjo v meni izzove …
Bolj, ko se Bog v današnjem svetu ‘trudi’ ljudem kazati pravo pot, bolj se pomikamo na rob nekega brez(d)na. In izgleda da tudi nekoč ni bilo nič drugače. Obdelujemo Božji vinograd samo v lastno korist. Kljub temu, da Bog v svoji dobroti človeku – kot višku stvarjenja – podarja orodja, da se izvleče iz grešnosti in čim bolj spoznava samega sebe, se vendar obnašamo, kot da nas preteklost ni nič naučila. Bog je z nami neizmerno potrpežljiv.
Otroško držo zaupljivosti; zavedamo se, da smo ustvarjena bitja, da nas je Bog hotel ravno takšne kot smo z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in prav ta šibkost, majhnost nas privede do ponižnosti, da Bogu lahko zaupamo in izročamo vso svojo bedo ter se mu za ves nam nedoumljiv načrt zahvaljujemo, ga ob tem slavimo, poveličujemo.
Če grešim imam slabo vest, da se tega rešim, prosim za odvezo in pričakujem božje odpuščanje. Pomembno pa je, da naša drža ni grešna in da se trudimo za resnico in pravičnost. Nasprotje med Božjo svetostjo in človeško grešnostjo v meni izzove ponižnost, spraševanje vesti in željo po
osvoboditvi od grešnosti.
Nasprotje med Božjo svetostjo in človeško grešnostjo izzove začudenje in lahko le ponovimo vrstico iz Psalma (Ps 8,5): Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Ponuja nekakšno protislovje v Božji stvaritvi, ki je ne razumem, a jo moramo živeti z zavedanjem, da nas Bog ljubi tako kot vsakega človeka kljub našim slabostim in vedno znova vabi na pot spreobrnjenja.
Jaz kot znanilec / znanilka sporočila, ki povzroča nasprotovanje.
Ker večkrat gledamo in ne vidimo, poslušamo in ne slišimo, vztrajamo pri svojih napačnih odločitvah. Ne pustimo se voditi in usmerjati, kljub temu, da nas okolje obvešča, da naj spremenimo način razmišljanja in delovanja.
Način našega življenja, čeprav smo ravno ta človek » iz Psalma (Ps 8), sporoča drugim, da je vera v Boga nedosegljiva človeškemu razumu, čeprav je Bog okoli nas in v nas, zato moramo sprejeti Božjo modrost, ki nam jo ponuja s svojo Besedo, s svojim Sinom, ki je ravno zaradi naše nezmožnosti razumevanja vere in naše grešnosti, umrl za nas, da nas je odrešil. Tisti, ki tega ne dojamejo, nas imajo za naivne vernike v pravljice in mite.
Da to nasprotovanje vzdržimo (ko povemo svoje mnenje oz. z zgledom oznanjamo svojo držo), moramo imeti hrbtenico, toda ne s svojo močjo ampak z Božjo – v vsakdanjem osebnem odnosu z Gospodom preko molitve; v črpanju moči iz zakramenta ozdravljanja (sprave) in zakramenta uvajanja (sv. evharistije).
Odkar verujem mi je precej stvari v našem – poganskem – svetu postalo manj ‘logičnih’. Veliko stvari v meni povzroča nasprotovanja, posledično najbrž tudi jaz povzročam nasprotovanja drugim. Mojim starim prijateljem (ki niso verni) se najbrž zdim polna nasprotovanj. Ljubi svojega sovražnika, nastavi drugo lice, bodi prijazna do ljudi, ki do tebe ravno niso, strpna do nestrpnega sveta… ne ravno logična nasprotja za ta svet. Pa vendar vsa ta nasprotovanja (zame) so logična, edina pravilna in sprejemljiva. Ne vem, ali sem znanilka česarkoli. Poskušam se učiti in razbirati Božja delovanja ter razumet in živet te paradokse. Ne delati razlik med ‘enimi’ in ‘drugimi’, poskusiti prenesti čim več paradoksov v moje okolje.
V Novi zavezi najdemo vzporednico Pesmi o vinogradu v Mr 12,1-12; Mt 21,33-46; Lk 20,9-19. Ugotovi, kako Nova zaveza nadaljuje in nadgrajuje Izaijevo parabolo!
Ni bil dovolj le ‘razvrat’ človeške moralne sprijenosti in materialen požrešnosti v preteklosti (najemniki v vinogradu), pač pa je bilo nujno umoriti Božjega sina, po katerem smo bili odrešeni (razstaviti navidezno logiko)! Božja dela so polna paradoksov, ki jih človek najbrž lahko razume le, če sledi Njegovi volji in se mu ponižno preda. Zavedajmo se, da smo le najemniki in da nič ni naše. In da je le Bog tisti, kateremu odgovarjamo za svoje misli in dejanja.
»Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Od Gospoda je bilo to; to je čudovito v naših očeh.« (Ps 118,22-23)
Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.« (Mt 21,42)
Ali niste brali tega Pisma: » Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« (Mr 12,10)
On pa se je ozrl vanje in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« (Lk 20,17)
V Novi zavezi sam Jezus oznani voditeljem ljudstva, da je njegova oblast, oblast »zavrženega kamna«, ki postane »vogalni kamen«. »Zavrženi« je sprejel križ, ki je nespamet in nemoč za učene in mogočne. Za verujočega, ponižnega človeka – grešnika pa je križ modrost in moč Boga – »vogalni« , ki ga rešuje in uničuje njegovo duhovno pogubo. To je nedoumljivo delo Boga, da na našo bedo prikliče njegovo usmiljenje. Zares vse, tudi hudo, pripomore k dobremu. Bog hoče, da ga spoznavamo in končno spoznamo kakšen je, da tudi po teh krivih poteh, ki jih delamo, ne želi našega propada.
V Novi zavezi je tema o zakrknjenju ljudstva povzeta večkrat Mt 13, 13-16 in Jn 12, 40. Jezusovo učenje in delovanje so evangelisti razumeli kot nadaljevanje starozavezne teme o Bogu, ki se mu ljudstvo upira in ga noče razumeti. Jezusa so rojaki zavrgli in izdali v smrt.
Tudi v času Janeza Krstnika se mnogi niso spremenili in ga niso poslušali, tako kot niso sprejeli pobude Boga, ki so jo oznanjali preroki v prejšnjih časih, kako naj ravnajo v življenju, zato je Bog (»vinogradnik«) poslal svojega edinega Sina, Sina človekovega, ki je hotel in bil podoben človeku po
vsemu razen po grehu, da bi mu približal Boga in razložil Njegovo voljo, kar so preroki tudi napovedali. Pa tudi njemu niso verjeli in so ga ubili. Na srečo pa je med ljudmi veliko takih v zgodovini in danes, ki so ga sprejeli in razumeli, da lahko nam govorijo o Njem in se mu jaz, mi trudimo slediti.