V sredo, 24. februarja 2021, je potekalo peto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni na tej povezavi.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Pavel ima močan značaj, ki zaznamuje tudi njegovo oznanjevanje. Preberite enkrat pismo Gal pod tem vidikom! Podčrtajte sledi njegovega značaja! Značaj je človekovo bogastvo in njegov izziv. Premislimo zase, za kaj se zahvaljujemo, s čim pa se bojujemo!
- Pavel nikakor ni bil zgolj opazovalec družbenega in verskega dogajanja v svojem času, pač pa se je čutil poklicanega, da mišljenje in življenje ljudi oblikuje. Ta poklicanost ga je zaznamovala že v mladosti, ko se je odločil za temeljito izobrazbo in usposobitev. Izrazito se je nadaljevala, ko je preganjal Pot, učence Jezusa Kristusa. Najmočneje pa je prišla do izraza, ko je kot Božji poslanec in Kristusov “apostol” ustanavljal cerkve med neobrezanimi; pri tem ga niso ustavili niti nasprotovanja niti zasmehovanje niti lakota niti kamnanje… Vsem ne-Judom je izboril svobodo od judovske postave v zameno za svobodo, ki izhaja iz podvrženosti veri v Gospoda in ljubezni.
Njegova življenjska pot govori v prid temu, da človek ne sme zakopati svojih talentov, pa čeprav – kljub dobrim namenom – tvega, da jih začne uporabljati na napačen način, za neprave cilje, saj na ta način ostaja angažiran, se uči in daje Bogu priložnost, da slej ko prej uporabi njegov napor v pravi smeri.
Čeprav se z apostolom Pavlom nikakor ne morem primerjati, najdem nekoliko podobnosti z njim v tem, da sem se v svojih najboljših letih z vsem bitjem in vso močjo vključil v bitko za spremembe v naši domovini, spremembe, ki so bile zame vsaj toliko kot družbeno-politično tudi versko vzpodbujene, saj je šlo tudi za versko svobodo in pravičnost. Žal rezultati niso v skladu s pričakovanji, zato sem sedaj na preskušnji, če bom razočaran obnemogel ali pa bom tudi v teh potrošniških razmerah videl in gradil pot naprej – v smeri nebeškega kraljestva. - Pavel je zasledoval resnico, ki jo je prejel ob razodetju in od tega ni odstopal. Resnico je branil z vsemi močmi in s srcem. Npr. ko je Kefa zatajil Mojzesovo postavo in ga je Pavel okaral (Gal 2,11-15). Imel je trden značaj, bil je dosleden, stanoviten in neomahljiv. Bil je spreobrnjenec in ljudje so slavili Boga v njem (Gal 1, 24).
Obrezane ali neobrezane kristjane je obravnaval enako, vsi so enakovredni. Pavel je vero živel. Zahvaljujeva se Bogu za milost vere, saj je življenje z vero lažje in bolj smiselno. Občasno pa nas obhajajo tudi dvomi, predvsem, če ne izpolnjujemo postave. Z molitvijo in dejanji poskušava utrjevati vero. - Pavel ima močan značaj. Sam je bil po Jezusovem prikazovanju rešen okovov Postave in oznanja nov evangelij. Želi razrešiti vprašanje obreze. Želi svobodo od Postave za kristjane iz poganstva. Sam je suveren v vprašanjih Stare zaveze in se ne omejuje z avtoritetami, saj je zanj na prvem mestu Kristus, in to križani. Zahvaljujem se Gospodu za vse dobre duhovnike in ljudi, ki so mi pomagali pri spoznavanju Božje besede in utrjevanju vere.
- Pavel piše Galačanom ne kot nekdo, ki ima oblast, kot so govorili za Jezusa, ampak kot nekdo, ki se mu je razodel pravi evangelij. Apostole, h katerim je šel, “da ne bi tekel teka zaman”, nič ne sprašuje, od njih želi le potrditev, da lahko naprej oznanja, kot je oznanjal doslej. Apostolom da vedeti, da je z njimi enak, čeprav ni spremljal Jezusa, tako kot apostoli. Celo negoduje nad njimi, ko vidi, da so dvolični.
Zahvaljujem se, da sem v življenju srečala ljudi, ki so mi približali pravi evangelij in da sem jih poslušala in skušala posnemati in da danes stojim trdno na poti za Jezusom, čeprav se še vedno bojujem s svojimi napakami, pomanjkljivostmi, grešnostjo (nepotrpežljivost, jezljivost, napuhom, sitnostjo…), pa tudi z mislijo, da bi kar poučevala druge. - Značaj – V mojem značaju mi je všeč, da sem rada prijazna in da pogosto rada poslušam. Moti pa me nagla jeza.
2. Pavel opisuje konkretno uporabo krščanske svobode v 1 Kor 8 in Rim 14. Preberite odlomke in potegnite vzporednice s svojim življenjem!
- Večkrat v življenju se mi je zgodilo, da sem imel določene načrte in sem delal na tem, da jih uresničim, pa so prišli drugi vplivi od zunaj in so se stvari sfižile. Ob tem sem skoraj obupal nad tem, da bi bil poseben zgled slabotnim v veri. Čeprav se zavedam, da imam tudi omejene zmožnosti za presojanje samega sebe. To se mi dogaja kljub temu, da hočem gledati Jezusa in ga po svojih zmožnostih posnemati.
Pavel pravi: “Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh.” (1 Kor 14,23b) Pri tem postavlja vero v razmerje do dvoma. S tem me opominja, da moram bolj paziti in se izogibati dejanjem, ki so pod določeno stopnjo dvoma – če se oziram na druge. - Potrebno je dajati praktične vzglede, spoznanje samo ni dosti vredno in je premalo. Iz Rim 14 sledi, da naj se človek vsak zase svobodno odloča glede prehrane. Sočloveka ne obsojamo, glede njegovih dejanj, njegovega vedenja, glede načina prehranjevanja, saj bomo Bogu ob svojem času sami polagali račune samo zase in za svoja dejanja.
- Vprašanje omejevanja svobode Pavel postavlja v kontekst pohujšanja bratov. Opozarja nas, naj ne sodimo, obsojamo bližnjih, ampak se ravnamo po svoji vesti (veri). Zavedam se, da v svojem življenju nisem bil vedno najboljši zgled bratom. Preveč sem gledal samo nase in ne na skupnost. Tudi pri obsojanju drugih sem potreboval mnogo časa, da sem se ozavestil, kako je to škodljivo zame in za druge.
- Svojo vlogo uda enega Kristusovega telesa prepoznavam v zakonskem življenju. Nadalje v delovanju v zakonski skupini Najina pot. Poleg tega mi je zelo pomembno druženje v biblični skupini in Biblični šoli, kjer spoznavam Božjo besedo in Božjo voljo.
- Posebno me nagovarja stavek (1 Kor 8): “Če si kdo domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati.” Pavel govori o konkretnem življenju, kako živim z drugimi, kakšen vzgled sem jim s svojim življenjem, z dejanji in ne le z besedami ali morebitnimi spoznanji. Lahko pogledam svoje izkušnje v družini, v okolju, v katerem sem živela, in se vprašam: Sem bila vzgled otrokom, za katere me danes skrbi, ker so se oddaljili od cerkve? Kakšna sem bila, sem v odnosu do moža? Kako se obnašam do sorodnikov, prijateljev? Do drugih ljudi? Kakšna so bila moja dejanja, ko sem bila še v službi, moj odnos do sodelavcev? Tudi če sem spoznavala, kakšna moram biti, nisem bila vedno takšna, kot je Božja volja, pa sem si vendar domišljala, da sem spoznala in mnogokrat tudi, da zaradi mojega spoznanja lahko učim druge.
V Rim 14 Pavel poudarja to, kar je pomembno v Gospodovih očeh; vsak dan se lahko vsak sam svobodno odloča, kako bo deloval v svojem življenju: “Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol”. Pomembno je, da je vse delovanje posvečeno Gospodu. Mi, jaz nisem poklicana, da bi presojala delovanja drugega, dolžna pa sem paziti, da nisem s svojim delovanjem v spotiko drugim. Spet gre za moje konkretno življenje, kako živim in kako je moja vera povezana z mojim vsakodnevnim delovanjem v odnosu do drugih. Koliko dela še imam, pa tako malo časa! - Krščanska svoboda: Ne grem čez cesto, kjer ni prehoda, če me gledajo otroci (četudi je sicer varno in ni proti pravilom). K maši dolgo nisem hodila v supergah, ker sem videla, da nekatere moti. Zadnja leta tega ne opažam več. Enako je s skupnimi molitvami in molitvenimi držami.
3. Kako uspemo živeti občestvo v različnosti? Premislite Palovo kerigmo o tem v 1 Kor 12,12-27 in prosite za prepoznanje Daru. Ko je jeruzalemska skupnost prepoznala “milost”, ki je bila dana Pavlu, so sklenili z njim občestvo (2,9). Se trudim v drugim prepoznavati predvsem milosti, ki so mu dane, in te postavljati pred to, kar me moti?
- Milosti in darove Duha hitro zaznam in sem jih vesel. Doživljam pa, da jih je premalo. Tisto, kar je moteče, poskušam spregledati.
Pavlova primerjava s telesom je zanimiva in simpatična. Se mi pa občasno zazdi nekoliko idealizirana – še zlasti spričo ohlapne povezanosti med kristjani. Nekaj tega začutim v malih skupinah – kot so bile majhne tudi cerkve v Pavlovih časih. - Vsak telesni del si zasluži pozornost, šibkejšim delom pa moramo posvečati več pozornosti. Podobno naj bi ravnali tudi ljudje v medsebojnih odnosih (podpiramo in pomagamo šibkejšim po svojih zmožnostih ). Trudimo se prepoznavati milosti, ki so v bližnjem in jih načeloma postavljamo pred tem, kar nas na drugem človeku moti ali razdvaja.
- Svojo vlogo uda enega Kristusovega telesa prepoznavam v zakonskem življenju. Nadalje v delovanju v zakonski skupini skupnosti Najina pot. Poleg tega mi je zelo pomembno druženje v biblični skupini in Biblični šoli, kjer spoznavam Božjo besedo in Božjo voljo.
- “Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa”. Kako se torej v tem telesu obnašamo drug do drugega, smo si v olajšanje ali v breme? Se upoštevamo ali izključujemo? Smo pozorni drug do drugega ali smo ravnodušni ali celo brezbrižni? Smo prijazni? Občutek imam, da ni vedno tako, s čemer spregledamo milosti v drugem. Grenki, zadirčni in osorni prizadenemo Kristusovo telo in prispevamo k svetu, ki je poln trpljenja. Lahko je v nas polno bolečine ali skrbi in smo lahko kljub temu prijazni do drugih. In ko iščemo pomoč, jo dobimo, ko drugemu odpremo srce. Ko smo sočutni, smo sejalci vere vase, v drugega in v Drugega, “v katerem se gibljemo in smo”. Če nismo taki, lahko ostanemo prazni. Vsi smo iz iste snovi, iz katere nas je ustvaril Bog.
- Naša politična situacija me boli: opravičujemo sebe, tako da diskreditiramo “nasprotnik”« – kot da nismo v istem čolnu. Različnost v resnici lahko bogati, če jo sprejmemo s spoštovanjem in brez strahu.
4. V Talmudu beremo: “Dobrota je več kot religija, stiska bližnjega pa bolj glasna od vsake liturgije.” Papež Frančišek dodaja, da ima vsak revež, ki trka na naša vrata, obličje Boga. Vsaka stiska človeka, ki nas ne predrami iz umskega kavča, ki ne vzdrami našega srca, ostaja mrtva črka na papirju, statistika, ki ne seže do srca. Ali zmoremo v revežu, klošarju … prepoznati človeško obličje?
- V revežu in klošarju vsekakor prepoznavam človeško obličje. Pred leti sem imel pisarno v središču Ljubljane in sem jih pogosto srečeval ter jim dal kaj denarja. Med ljubeznijo do Boga in dobroto do ljudi ne vidim konkurenčnosti, saj se med seboj podpirata. Ko sem bil mlajši, sem verjel, da je mogoče z razvojem in večjo pravičnostjo človeško bedo odpraviti. Preizkusil sem se v politiki in tudi nekaj tega uresničil. Kljub temu mi je sedaj jasno, da bodo ubogi vedno med nami. Občasno poskušam komu pomagati. Da bi laže naredil kaj več, sem se prijavil tudi v Karitas, pa me niso sprejeli. Morda bom poskusil še pri Rdečem križu. Čutim se precej nemočnega in nekoristnega, ne mislim pa še “vreči puške v koruzo”.
- Včasih se je ob takih primerih potrebno potruditi, da prepoznamo takega reveža za sebi enakega in poskušamo ukrepati tako, da darujemo nekaj sredstev ali potrebne obleke ali hrane. Take reveže srečujemo le občasno, več je skritih osamljenih ljudi, ki so hvaležni za drobnejšo in vsakdanjo pozornost kot je besedna vzpodbuda.
- Da, zmorem prepoznati človeka v ubogem. Žal nas korona kriza drži v osami, saj se še s svojimi ne moremo srečati, manjka nam teh pravih stikov z ljudmi, ki jih drugače srečujemo in jim prisluhnemo in vrnemo tolažilno besedo.
- Ko grem mimo klošarja in pogledam njegove zanemarjeno oblačilo in telo, si res težko predstavljam, da je njegovo obličje človeško obličje, kaj šele obličje Boga, a vendar je. Velikokrat sem ravno tem ljudem na poti v službo ali domov iz službe namenila kako besedo in kak drobiž. Tudi v trgovino so šli z mano in sem jim nakupila hrane. A vedno sem se spraševala, če je to dovolj. Ali ne bi lahko naredila nekaj, da bi bilo tem ljudem lažje živeti. Tudi če revežu pomagam tako, da na Karitas nakažem neko vsoto, se mi zdi, da je to le za pomiritev moje vesti, vedno sem se spraševala, kaj bi lahko še storila. V zadnjem času, ko živiva z možem odmaknjena od vsega zaradi epidemije, se čutim glede tega še bolj nekoristna.
- Odnos do revnih: dajem miloščino, pogosto pa ne vidim ljudi; bojim se jih srečati.
Spominjam se dogodka, ko sva z malo nečakinjo šli s tržnice in sva srečali klošarja. Nisem mu dala denarja, ampak smo skupaj pojedli košarico jagod. In je bil vesel, pa tudi nečakinji je ostal lep, zgovoren spomin. Drugikrat pa sem mladeniču, ki je v mrazu prosil na Čopovi šla kupit topel zavitek. Njegov pogled mi je povedal, da si ni želel hrane (opazila sem še več podobnih zavitkov ob njem). Mislila sem dobro, a ga v resnici nisem slišala. Verjetno je potreboval denar, sicer ga lastnik kaznuje … moderno suženjstvo.
Revščina je lakmusov papir naše vere – zrcalo naše vere; kaže nam, koliko so naše misli in ideje usklajene z resničnostjo. Ali zmoremo skladno s tem tudi ukrepati in živeti? Jezus je bogatašu – in danes smo vsi v resnici bogataši – dejal: “Daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.” (Mt 19,21) Kje so naši zakladi?
- Navadili smo se živeti kot bogataši. Marsikdo sicer kot bogataš, ki je lahko jutri revež. Zato zdravstvene in pokojninske sheme, zavarovanja, varčevanja, skladi, otroci… In navadili smo se, da so tam daleč revni in ubogi. Navadili smo se misliti, da svetovni problemi presegajo naše moči in da naša morebitna kaplja v morje nič ne pomaga. Ob tem se nam dogaja, da ne opazimo niti ubogih v svoji bližini. In vendar si polovica sveta želi priti sem… Iz Jezusovega zgleda smo napravili lepe zgodbe… ki pa nam posameznikom še vedno sežejo do srca. Kljub relativnemu obilju hrepenimo po nebesih, po nebeškem kraljestvu… To hrepenenje imamo za zaklad. Pravih zakladov v nebesih, o katerih govori Jezus, pa nam manjka. Govorim zase.
- Nekaj od tega, kar imam, dajem za darove Cerkvi. Bolj sem podoben farizeju, ki pravi, da daje desetino od svojega. Sam se s tem sicer ne hvalim, ne pred ljudmi ne pred Bogom. Sem pa še daleč od tega, da bi zmogel vse prodati in podariti ubogim. Zavedam se, da moje življenje ni dovolj usmerjeno k temu cilju. Skušal bom več razmišljati, kaj konkretno bom na tem področju naredil.
- “Danes smo vsi v resnici bogataši”. Res je. Po svojih zmožnostih se trudim, da nekaj mojega bogastva na svetu spremenim v zaklad v nebesih, a vse to je res še veliko premalo. Lahko pa naredim več z močnim orodjem, ki je molitev. Posebno v postnem času imam veliko priložnosti, da uporabim ta način nabiranja zakladov v nebesih. Obdobje, ko nam virus kroji gibanje in druženje in nam zato “ostaja čas”, je ravno molitev in premišljevanje o Božji besedi tisto, kar me duhovno povezuje z drugimi: z možem, z otroci, s sorodniki, s prijatelji, z ljudmi v misijonih, z duhovniki in redovniki, pa tudi z reveži tega sveta.
- Razporejava materialne in finančne dobrine po svojih zmožnostih, res pa je, da ne dajemo tako velikodušno, kot če bi bil revež naš najbližji. Vedno bi lahko dajali več, pomembno pa se nama zdi, da pogosto sodelujeva, če lahko pomagava. Včasih je pomembno že najti čas za bližnjega, ga poslušati in vzpostaviti odnos, kar je v današnjih časih epidemije in interneta dosti težje, kot je bilo pred tem.
- “Kar daš revežu, je posojilo v nebesih … vse se ti povrne z obrestmi.” (avtorja se ne spomnim)
Damijan, Metka in Andrej, Peter, Tatjana, Lilijana
Pavlov značaj: piker, oster, strog, vnet, zagrizen, ponižen, globok, razmišljujoč, iskren, dobronameren, odpuščajoč, usmiljen, pogumen, goreč, resnicoljuben, direkten, skrben, nežen, vztrajen, požrtvovalen, materinski in očetovski, darujoč, čuteč, živčen, jezen, grob, napet, hudomušen, krotak, pozitiven, veder, prijazen, spoštljiv …
Kljub tudi negativnim lastnostim v njem zmagujeta Božji duh in moč, ki sta nad njegovo naravo.
“Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.” (Gal 2,20)
Kljub raznolikim značajskim lastnostim je bil verodostojen, ker ni bil značaj njegovo bistvo, ampak Kristus.
Novost je gledati na svoj značaj kot na lepoto in bogastvo. Predvsem pa videti, da to ni moje bistvo. Za lepe značajske lastnosti se ni težko zahvalit, težje se je za stvari, ki mi pri sebi niso všeč.
S temi se bojujem, ker jih:
- hočem spremenit
- ne morem spremenit
Med tema dvema točkama pa je napetost.
Najlepša pa je 3. točka: da vse izročim Bogu očetu. Sebe kot celoto, telo, duša, duh, z vsemi značilnostmi. Jezus ni prišel, da bi nas naredil popolne, ampak njegove.
“Evangelij bližine želi biti izražen v delu za brate,” je rekel papež Frančišek v nedeljo 14. 3. 2021.
Ne, da se jaz izrazim, ampak evangelij! Ko se potapljaš v evangelij in pustiš Besedi, da se ukvarja s tabo, sploh ne moreš, da ne bi pomagal drugemu.
Še več, celo ustvarjeni smo za dobra dela (prim. Ef 2,10)” Še več, celo ljudje, ki naša dobra dela vidijo, lahko zaradi tega slavijo Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).
Ko se začne spreminjati srce, se začnejo spreminjati tudi glava, roke, noge, zato brez iskanja najdeš vedno nove načine pomoči ubogim. In to je res lepo živeti. In ne utrudi, čeprav si utrujen;)
Resnično imam samo to, kar darujem. (Janez Zlatousti)
Foto/oblikovanje: Nina Šavli