V sredo, 15.2.2023 je potekalo 5. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Spomnim se na en svoj močan upor v življenju. Je mogoče iz njega prišlo kaj dobrega?
Upor človeka pomeni že greh, če ga ne v kali zatre. Ni nujno, da pride iz njega dobro, je pa možno. Tudi iz mojega največjega upora v življenju je prišlo nekaj dobrega. Ko pogledam v to obdobje in ga primerjam z obdobjem po uporu in po zavedanju, da je bilo moje dejanje pravzaprav ignoriranje Boga in da sem storila veliko napako, lahko ugotovim, da se je začela dogajati sprememba v mojem ravnanju, a da me posledice dejanja spremljajo stalno še danes. Vendar pa sem od takrat naprej tudi bolj po skrbela za svojo rast v odnosu do Boga in do bližnjih.
Sem generacija, ki ni bila uporniška. Spoštovali smo voljo staršev in jo udejanjali. Poznamo pa primer v sorodstvu, ko se je fant zoperstavil volji staršev in si je po svoji želji izbral življenjsko sopotnico. S tem si je začrtal svojo življenjsko pot. Bila sta srečno poročena, ima otroke, sicer Bog ve, kakšno bi bilo njuno življenje, če se svojim staršem ne bi uprl.
Ko sem se zavedel, da je bil upor greh proti Bogu, sem obžaloval svoje ravnanje in se trudil popraviti svoje bodoče ravnanje.
Skupaj beremo Sveto pismo, Božjo Besedo. Preberemo 2 Mz, 15-18. Občudujemo Mojzesa, kako suvereno je komuniciral z Bogom. Bog ga je 40 let vzgajal. Slišali smo, da 40 pomeni polnost. No, torej je še upanje tudi za nas.
- V telefonskem imeniku je izbrisala številko človeka, da bi za vedno izginil iz njenega obzorja, saj je imela z njim izrazito neprijetno izkušnjo. A po neverjetnem naključju ga je ravno po izbrisu številke spet srečala.
- Takoj po končani specializaciji jo je mentor želel spraviti na magistrski študij. Imela pa je že družino in se je temu uprla. Družina se je kmalu lepo povečala.
- O življenju v dvoje je gojila predstave, ki so se izkazale za stereotipne. Na srečo je to še pravi čas dojela.
- Včasih se ni znala postaviti zase. Ko se je končno uprla zakonskemu nasilju, je doživela čisto posebno moč. Sedaj se zna upreti vsiljivcem.
- Kot študentje so imeli kateheta, ki je imel težave z alkoholom. Agape po srečanju je postajal vse pomembnejši in temu se je uprl. Bolje pa bi bilo, če bi to naredil na štiri oči.
- V družini je opazovala ljudi, ki so se upirali, zato se sama ni upirala. Še zdaj jo je strah staršev, bratov, sester, sebe. Iz uporov konec koncev ni prišlo nič dobrega. Morda ji manjka medsebojnega brušenja.
2. Se mi kdaj zdi, da se Bog ne meni zame in ga ni z mano (2 Mz 17,5-7)?
Res se mi večkrat poraja vprašanje: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Vendar se mi zdi, da se to dogodi takrat, ko jaz nisem z njim, ko se ne trudim izpolnjevati Božje volje, ko ga zanemarjam, ko premalo molim, ko ga neham iskati v vsakem trenutku mojega življenja. Ko »se najdeva« in ga čutim v svojem srcu, vem, da ne bo storil ničesar, da bi poravnal vse krivice, nepravičnosti, razdore, nesoglasja na svetu, ker nam je dal svobodo in se moramo mi truditi, da se vse našteto poravna. Vem tudi, da ne bo ustavil vojne, ker je zanje kriv človek, ki nosi odgovornost, da jo konča; ne bo odpravil bolezni in trpljenja, saj je oboje del življenja. Njegov Sin nam je pokazal, kako ravnati, ko smo bolni in ko trpimo. Bog pa želi izničiti smrt, da se «sestanemo« z njim, ko se odpravljamo v večno življenje.
V času velikih preizkušenj imamo občutek, da nas je vse zapustilo, tudi Bog. Čas in molitev počasi spreminjata našo težko preizkušnjo, ki jo sčasoma tudi bolje razumemo. V teh preizkušnjah je veliko lažje, če se povežemo s prijatelji in bližnjimi in poiščemo tudi strokovno pomoč, če je potrebno. Če je le mogoče, naj se človek v preizkušnjah ne zapira vase, ampak naj se odpre in aktivno išče rešitve, da ne zapade lažjim oblikam reševanja težav kot so droge, alkohol.
Ne, nimam občutka, da se Bog ne zmeni zame. Nasprotno pa se jaz mnogokrat zavem, da sem jaz v svojih mislih in dejanjih premalo z njim. Da svoj čas porabljam za stvari, ki niso bistvene ne zame, ne za moje bližnje.
3. Kakšna je dobra izkušnja puščave (sušnega, težkega obdobja mojega življenja), ki sem ga doživel?
Dobra izkušnja puščave je zavedanje, da je Bog usmiljen, da odpušča grehe, da njegovi namestniki na zemlji izrekajo besede: »Bog ti je odpustil grehe. Pojdi v miru!« Ko prideš k njim, te ne obsojajo, dajejo novo možnost in te na novo povežejo z Bogom. Po težkem obdobju te potolažijo in usmerijo spet na pot za Bogom in Njegovim Sinom Jezusom. V molitvi in prošnji za usmiljenje moramo vztrajati tako kot vdova v Jezusovi priliki.
Človek s preizkušnjami lahko raste in zori. Vsako obdobje v življenju nam prinaša nove izzive. Ko smo mladi, vse napore prenašamo lažje in iz njih ne delamo drame, starejši ko smo, težje se je prilagajati težkim obdobjem in npr. zdravstvenim izkušnjam.
Puščava je bilo moje služenje vojaškega roka. Težko mi je bilo, ker sem bil več časa ločen od svojih najbližjih. Dobra izkušnja pa je, da se v preizkušnjah ljudje pokažejo takšni, kot so, dobri ali slabi. Tako spoznaš najboljše prijatelje.
- Ne ve, ali je domišljav, a nikoli nima občutka, da je Bog pozabil nanj.
- Ne pozabi Bog nanjo, ampak ona nanj.
- Nikoli ni imela občutka zapuščenosti dolgo časa. Po prestani bolezni, ko je bilo življenje spet v redu,
je šele premišljevala o tem. Nikoli pa med boleznijo. - Ko sta se otroka poročila, pa ni bilo potomcev in so jima povedali, da jih na naraven način ne bosta dobila, takrat je Boga spraševala – zakaj?! Trpljenje ob otrokovi stiski je hujše kot ob lastni. A že v tistem trenutku je čutila, da je Bog z njimi. Danes imajo tri otroke!
- Občutek nemoči je hud, a nikoli ni podvomil v Božjo bližino. To je bilo zelo prečiščevalno obdobje.
- Sanje o Maši, ki hodi in govori. »Ti govoriš?« »Kaj se pa čudiš? Seveda govorim.«
- Bog dela iz nas puščavske kamne.
