V četrtek, 24. aprila 2025, je potekalo sedmo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025, na katerem smo vstopili v knjigo preroka Daniela. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Moje mnenje / izkustvo o trditvi: Tisti, ki se ne podredijo zahtevam, ki nasprotujejo njihovi veri, so za dane jim naloge neprimerno sposobnejši od onih, ki takih zadržkov nimajo. Modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi, prekaša svetno modrost.
Modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi poudarja, da je duhovna modrost, ki izhaja iz povezanosti z Bogom globlja, trajnejša in bolj smiselna, saj presega omejitve človeškega razuma in vodi k izpolnjenju.
Ob tej trditvi, se lahko vprašamo, kaj nas uči Božja postava. V desetih zapovedih nam narekuje, kako naj prav živimo. Jezus je strnil zapovedi v dve, ki ju veže rdeča nit ljubezni, za katero Pavel pravi, da je najpomembnejša za naše življenje predvsem večno življenje. A človeku vse to ni bilo dovolj, že v Mojzesovih časih so se “utapljali” v raznih pravilih, kaj šele danes, ko ustvarjajo številne predpise, tudi krivične in ko je nemogoče vse predpise poznati. Ko so farizeji Jezusa preizkušali, so ga spraševali, zakaj je Mojzes dal zapovedati, da da mož ženi ločitveni list, Jezus odgovori, da zaradi njihove trdosrčnosti. Kaj lahko danes rečemo, zakaj so je potrebna množica predpisov? Ker vsakega človeka ne zanima Bog, ga ne priznava in mu odreka Božje kraljestvo, ker hoče biti sam kakor Bog. Prava modrost za človeka je pokorščina Božji postavi, ki je preprosta in razumljiva. Kako drugače bi bilo lahko na svetu, če bi jo vsi ljudje ponotranjili. Človek, ki upošteva Božjo postavo je umirjen, spoštuje sočloveka, je usmiljen, dobrosrčen, ljubeč, ja, tudi sposobnejši premagovati težave življenja. Tudi iz modrostne knjige je razvidno, kaj človeku da Božja modrost in kako mu lahko pomaga, da je koristen sebi, okolju v katerem živi, domovini in svetu (Mdr 7).
2. Kaj mi pove podoba velikanskega kipa, ki ga zruši majhen kamen?
Majhen kamen predstavlja božje kraljestvo ali duhovno moč, ki lahko razruši velike človekove stvaritve npr. imperije, velike kipe, kraljestva, države, lahko pa predstavlja tudi Jezusa Kristusa, pred katerim se upogne koleno vsakega človeka.
»Majhen kamen« me spominja na gorčično zrno (Mr 4,31-32), ki zraste v veliko drevo, ali kvas (1 Kor 5,7), ki prekvasi testo, da vzhaja. Ko pogledamo na različna obdobja zgodovine, vidimo kako so bila različna velika kraljestva uničena, ljudstva podjarmljena ali pobita, tudi v tistih krajih, kjer so želeli prinesti Božjo zapoved, pa niso delovali po njej, se je zdelo, da bodo zavojevalci neuspešni pri širjenju vere. Pa vendar se je vera v enega Boga in Jezusa razširila na ves svet. Majhen, preprost in živ kamenček, je našel pot, da je razsul kraljestva sveta, spodnašal navidezne templje in skulpture nečimrnosti in odprl pot do žive vode.
3. Poznam kakšen primer, ko je Bog človeka rešil iz »ognjene peči«?
Na Slovenskem je veliko neraziskanih in raziskanih grobišč/ morišč, ki jih sicer sploh ne bi poznali, če se iz posameznih grobišč ne bi nekateri rešili. Na primer: Moj oče se je v času vojne čudežno rešil s cikcak tekom v gosti megli, čeprav so se za njim usuli rafali in gestapo na motorjih, vendar ga niso nikoli ujeli. Rešila ga je megla in Božja previdnost.
Mnogo je primerov, ko so bili ljudje čudežno rešeni. Tudi sama sem doživela tak čudež kot sedemletni otrok. S petletnim bratom sva se v sobi igrala, za posteljo je bil kabel, električna žica, ki pa ni bila ustrezno zaščitena, in sem jo prijela. Roke nisem mogla odtrgati od žice, poskusila sem z drugo roko pa ni šlo, tako je trajalo nekaj časa, da sem se z žico borila. Brat mi je hotel pomagati, pa sem zavpila, naj me ne prime, ker bo še njega stresla elektrika. Potem pa je kar naenkrat popustila, obe roki sem imela poškodovani, na eni dlan, na drugi dva prsta. Ko sem prišla v kuhinjo, so se vsi zgrozili. Stara mama me je vprašala, če sem zjutraj molila. Po navadi sem že na postelji zmolila molitvice, ki mi jih je ona ali starši naučili. »Vidiš«, je rekla stara mama, »zato se je srečno izteklo.« Takrat sicer nisem nič posebnega naredila za svojo vero razen molitve, tudi prisilil me ni nihče k drugačnemu verovanju, nisem se še prav zavedala, kaj je vera, a se je Bog obrnil k meni in me rešil.