V četrtek, 24. aprila 2025, je potekalo sedmo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025, na katerem smo vstopili v knjigo preroka Daniela. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Moje mnenje / izkustvo o trditvi: Tisti, ki se ne podredijo zahtevam, ki nasprotujejo njihovi veri, so za dane jim naloge neprimerno sposobnejši od onih, ki takih zadržkov nimajo. Modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi, prekaša svetno modrost.
Modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi poudarja, da je duhovna modrost, ki izhaja iz povezanosti z Bogom globlja, trajnejša in bolj smiselna, saj presega omejitve človeškega razuma in vodi k izpolnjenju.
Ob tej trditvi, se lahko vprašamo, kaj nas uči Božja postava. V desetih zapovedih nam narekuje, kako naj prav živimo. Jezus je strnil zapovedi v dve, ki ju veže rdeča nit ljubezni, za katero Pavel pravi, da je najpomembnejša za naše življenje predvsem večno življenje. A človeku vse to ni bilo dovolj, že v Mojzesovih časih so se “utapljali” v raznih pravilih, kaj šele danes, ko ustvarjajo številne predpise, tudi krivične in ko je nemogoče vse predpise poznati. Ko so farizeji Jezusa preizkušali, so ga spraševali, zakaj je Mojzes dal zapovedati, da da mož ženi ločitveni list, Jezus odgovori, da zaradi njihove trdosrčnosti. Kaj lahko danes rečemo, zakaj so je potrebna množica predpisov? Ker vsakega človeka ne zanima Bog, ga ne priznava in mu odreka Božje kraljestvo, ker hoče biti sam kakor Bog. Prava modrost za človeka je pokorščina Božji postavi, ki je preprosta in razumljiva. Kako drugače bi bilo lahko na svetu, če bi jo vsi ljudje ponotranjili. Človek, ki upošteva Božjo postavo je umirjen, spoštuje sočloveka, je usmiljen, dobrosrčen, ljubeč, ja, tudi sposobnejši premagovati težave življenja. Tudi iz modrostne knjige je razvidno, kaj človeku da Božja modrost in kako mu lahko pomaga, da je koristen sebi, okolju v katerem živi, domovini in svetu (Mdr 7).
Modri voditelji bi se verjetno strinjali s trditvijo. A marsikateri voditelj ni moder (včasih niti pameten ne, predvsem pa ne vešč). Po mojih izkušnjah je ob takem konfliktu žal prepogosta reakcija voditelja jeza: kdo se mi upa upirati! Ali pa celo strah pred izgubo avtoritete. Zelo verjetno bi tudi jaz reagirala tako. Zdi se mi, da se mlade premalo vzgaja za vodenje: nimajo priložnosti niti preveriti, ali so primerni za voditelje niti ne trenirajo veščin, brez katerih je vodenje neučinkovito. O tem sem veliko razmišljala, ko sem obiskovala Šolo za poslanstvo, ki so jo pripravili jezuiti skupaj s Socialno akademijo: ponudili so nam prav to. Kakšno bogastvo! Hvala Bogu za skavte in animatorske skupine, ki imajo podobno vlogo. Kajti šele ko je voditelj usposobljen, postane suveren, dovolj samozavesten, da lahko prenese kritiko in celo upor ter modro odreagira nanj.
2. Kaj mi pove podoba velikanskega kipa, ki ga zruši majhen kamen?
Majhen kamen predstavlja božje kraljestvo ali duhovno moč, ki lahko razruši velike človekove stvaritve npr. imperije, velike kipe, kraljestva, države, lahko pa predstavlja tudi Jezusa Kristusa, pred katerim se upogne koleno vsakega človeka.
»Majhen kamen« me spominja na gorčično zrno (Mr 4,31-32), ki zraste v veliko drevo, ali kvas (1 Kor 5,7), ki prekvasi testo, da vzhaja. Ko pogledamo na različna obdobja zgodovine, vidimo kako so bila različna velika kraljestva uničena, ljudstva podjarmljena ali pobita, tudi v tistih krajih, kjer so želeli prinesti Božjo zapoved, pa niso delovali po njej, se je zdelo, da bodo zavojevalci neuspešni pri širjenju vere. Pa vendar se je vera v enega Boga in Jezusa razširila na ves svet. Majhen, preprost in živ kamenček, je našel pot, da je razsul kraljestva sveta, spodnašal navidezne templje in skulpture nečimrnosti in odprl pot do žive vode.
Kot bi Daniel opisoval trenutno domačo in svetovno politično situacijo. Voditelji, ki se imajo za bogove, a nekje globoko v sebi vedo, da to niso in se zato strašno bojijo; v strahu pa zver izključi razum in samo grize. In vendar nam Božja beseda (ne samo Daniel) govori, naj ne skrbimo: Gospod je edini resnični vladar, ves svet in vsak posameznik je v dobrih, ljubečih rokah. Vsak trenutek. Vedno. To pa je res razlog za veselje.
3. Poznam kakšen primer, ko je Bog človeka rešil iz »ognjene peči«?
Na Slovenskem je veliko neraziskanih in raziskanih grobišč/ morišč, ki jih sicer sploh ne bi poznali, če se iz posameznih grobišč ne bi nekateri rešili. Na primer: Moj oče se je v času vojne čudežno rešil s cikcak tekom v gosti megli, čeprav so se za njim usuli rafali in gestapo na motorjih, vendar ga niso nikoli ujeli. Rešila ga je megla in Božja previdnost.
Mnogo je primerov, ko so bili ljudje čudežno rešeni. Tudi sama sem doživela tak čudež kot sedemletni otrok. S petletnim bratom sva se v sobi igrala, za posteljo je bil kabel, električna žica, ki pa ni bila ustrezno zaščitena, in sem jo prijela. Roke nisem mogla odtrgati od žice, poskusila sem z drugo roko pa ni šlo, tako je trajalo nekaj časa, da sem se z žico borila. Brat mi je hotel pomagati, pa sem zavpila, naj me ne prime, ker bo še njega stresla elektrika. Potem pa je kar naenkrat popustila, obe roki sem imela poškodovani, na eni dlan, na drugi dva prsta. Ko sem prišla v kuhinjo, so se vsi zgrozili. Stara mama me je vprašala, če sem zjutraj molila. Po navadi sem že na postelji zmolila molitvice, ki mi jih je ona ali starši naučili. »Vidiš«, je rekla stara mama, »zato se je srečno izteklo.« Takrat sicer nisem nič posebnega naredila za svojo vero razen molitve, tudi prisilil me ni nihče k drugačnemu verovanju, nisem se še prav zavedala, kaj je vera, a se je Bog obrnil k meni in me rešil.
Jaz nimam te izkušnje (in, po pravici povedano, si je niti ne želim). Ne spomnim se nobenega res težavnega položaja; pogosto pa me Gospod rešuje iz malih neprijetnosti, to pa vsak dan. Včasih tudi na neverjetne načine. Gospoda pogosto doživljam kot zelo iznajdljivega in celo hudomušnega. Če mu le prepustim vajeti, to pa mi gre težko od rok…
Spomnim pa se mamine zgodbe, ko so jo po vojni 13-letno zasliševali na policiji. Povedala je, da je odgovarjala brez strahu in z besedami, ki niso bile njene. Menda je zasliševalec ostal z odprtimi usti. Potrdile so se Jezusove besede: »Dano vam bo tisto uro, kaj naj bi govorili. Sveti Duh bo govoril v vas« (prim. Mt 10,19; Mr 13,11).