V sredo, 15. decembra 2021, je potekalo tretje srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VI (2021/2022). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Kača je “prekanjena”, človeku želi posredovati napačno podobo Boga, sprevrača besede Boga. Kje v svojem življenju prepoznavam kačino “strategijo”?
Kačina strategija je, da je vedno prisotna, da skuša ustvariti in vzdrževati zmedo in nemir, da vsiljuje napačne podobe o Bogu, kar pade na zelo plodna tla, posebej pri ljudeh, ki imajo zmotne predstave o delovanju in bistvu Boga.
Besede kače niso nič nasilne, nič grobe, le malo drugačne so od resnice, a nas odpeljejo daleč od tega, kar je prav. Zato je zelo pomembna veščina razlikovanja, znati stvari sortirati. Kača pa v nas dela zmešnjavo in ta nam velikokrat celo ustreza zaradi lastnih interesov. Pomembno je razločevanje brez sebičnih interesov.
Razločevati je velikokrat težko, stvari moramo osvetliti s Svetim Duhom in računati na Božjo pomoč.
Strategija kače je, da je vedno korak pred človekom, kot bi igrala šah s človekom, npr. v nakupovalnih centrih zamolčijo slabosti določenega proizvoda z namenom , da bi ga prikazali v najboljši luči.
Kačino »strategijo« prepoznavam že v mojih notranjih razmišljanjih, kaj bi bilo potrebno še narediti, kaj nam še manjka, kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli, kako bomo preživeli praznike in druge dogodke, kam na počitnice, kaj ljudje mislijo o meni, moji družini, moje razmišljanje o drugih, ki največkrat ni realno, itd.
Vidimo ta Božji sprehod po vrtu, ko nas Bog neprenehoma išče. Mi pa, ko se počutimo grešne, se hočemo skriti tako, da nočemo razmišljati o svojih padcih. Odmikamo se tudi od branja Božje besede, ker vemo, kam nas pelje, pelje v razločevanje, človek pa pogosto ne želi tega.
V vsakem grehu, ki ga storim, prepoznavam strategijo kače. Greh prikazuje kot nekaj dobrega, vrednega, končni rezultat pa je oddaljevanje od Boga in bližnjega ter občutek sramu.
Se mi je zgodilo, ko sem hotela same sebe opravičiti za kakšno manj dobro dejanje in sem iskala izgovore. Naenkrat je bilo polno če-jev in sicer, če ne bi ta naredil to… , rekel ono… , bi bilo vse drugače… Ko se »streznim«, se zavedam, da je odločitev samo moja.
Kača hoče, da smo sami. To je njena zmaga. Da nas izolira. In da smo tiho. Torej jo premagamo s tem, da nismo sami –> povemo Bogu, povemu drugemu človeku in takoj nismo več v temi.
»Prekanjenost« kače vidim v tem, da se mnogi ljudje zelo težko znebijo napačne podobe Boga. Ostajajo zgolj ob podobi Boga sodnika, v strahu, da ne bi izpolnili vseh zahtev in predpisov. Meni je bližja podoba ljubečega Očeta in sem rada v njegovem objemu, naročju.
2. Koliko sem podoben svojim “prastaršem”? Skrivanje, prelaganje odgovornosti na druge …
V svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.( Rim 7,23)
Da, ugotavljam podobnost. Kot da je to vgrajeno v človekovo notranjost. Nočem si priznati, da je krivda na moji strani, rajši iščem olajševalne okoliščine. Za odpravljanje tega je potrebna pomoč bližnjega, ki mi nastavi ogledalo mojega početja, pa tudi milost Njega, ki najbolj pozna moje slabosti. Prosim ga za pomoč v moji nemoči.
Če pomislimo na Božjo besedo in 5 Mz 30,19 …predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje,… V vsakem trenutku lahko iz tega, kar imaš, narediš nekaj dobrega ali slabega. Kako bi bilo lažje živeti, če bi se tega človek v vsakem trenutki zavedal in da lahko z Božjo pomočjo vsako stvar obrnemo v dobro.
Izgovarjanje, sprenevedanje, stopnjevanje konfliktnost. Nezdrave ambicije nas naredijo podobne » prastaršem«. Če uspemo opustiti igro skrivaštva, čutimo odrešenost. Bivanje v raju je za človeka iluzija. Bog ima celosten »pogled«, mi ljudje pa samo uokvirjenega, delnega. Če ne opravimo z napuhom, vedno pademo v greh. Bog nam je podaril čudovite lastnosti (intelekt, voljo, čustva, duhovne sposobnosti), ki smo jih kljub grehu še vedno ohranili. Zato ostaja vprašanje: kako jih uporabljamo: v dobro ali slabo?
Z leti se človek pogosto obrača nazaj na svoje življenje in razmišlja o svojih odločitvah, ki so obvezno terjale tudi odgovornost in posledice. To se je dogodilo tudi Adamu in Evi. Na svojih telesih, duši in srcu nosimo vse življenje sledove prejšnjih let, bremena pa nam pomaga nositi Gospod.
Ko pomislimo na figov list – kaj vse delamo, da nas ne bi videli take, kot smo – to skrivanje, to delanje zunanjega videza je slaba stvar. Lažno samopodobo zgradimo celo pred samim sabo. In ko se stvari sesujejo, smo šokirani in sprijazniti se moramo z dejstvi, ki so resnična in daleč od naših lažnih predstav.
3. Morem v svojih življenjskih preizkušnjah videti bolj milost kot kazen?
Ko sem bila mlada, sem se ob težavah večkrat spraševala: »Zakaj ravno jaz?« Ko pa potem pogledaš z distance, vidiš zakaj je moralo biti tako! Bogu sem hvaležna za preizkušnje, saj sem ga le tako lahko našla! Drugače bi živela površno tradicionalno krščanstvo kot večina.
Ne moremo si predstavljati, da bi bilo karkoli, kar nam pošilja Bog, kazen. To z Božjo logiko ne gre skupaj. ❤️
Kazen si zakuhamo sami. V tem, kar nam pošlje Bog v začetku, ko je hudo, lahko ne vidimo smisla, kasneje pa spoznamo, da je bilo to doživeti za nas nujno. Pomembna je perspektiva večnosti. Vedno znova je potrebno krepiti vero, da je za nas dobro to, kar prihaja.
Na začetku preizkušnjo vidim kot kazen, ko pa je ta mimo, ko se z Božjo pomočjo »poberem« ugotovim, da mi je v vsaki preizkušnji dana milost ali celo več milosti, marsikaj postane boljše…
V mladih letih je bila v ospredju zgodba, greh Adama in Eve, žalosten izgon iz raja. Ob dozorevanju je pomembnejše to, da Bog še vedno usmiljeno in milostno ravna s padlim človekom in ga ne kaznuje, kot bi po svojih človeških merilih pričakovali.
Čeprav se oddaljiš, imaš še vedno možnosti, da te Bog sprejme v svoje naročje.
V dosedanjem življenju sem doživel in doživljam več milosti kot kazni. To doživljam, ne kot zasluženje ampak kot dar. Mogoče tudi zaradi molitev, drugih, prednikov in sopotnikov.
Ali ne bi bilo povsem dobro brez preizkušenj? Nekam lahko prideš le z naporom – preizkušnje so del življenja in so za nas koristne. Verujemo, do bo Bog na koncu vse obrnil v dobro, tudi hudo trpljenje, česar s človeškimi razlagami ni mogoče razložiti.
Bog nam ne pošilja preizkušenj, te pridejo same po sebi, dogajajo se nam vsem. Bog pa jih neprenehoma spreobrača v milost. In preizkušnje obrodijo dober sad.
4. Rajski vrt je naslikan s potezami svetišča, kjer se je mogoče z Bogom srečati par excellence. Se zavedam te možnosti za bivanje v raju? Se je poslužujem?
Za naju je delček raja obisk maše, kjer se lahko priporočimo Bogu… Prav tako je skrivnost pri prehranjevanju, ko se prekrižamo in uživamo v hrani.
Bog nas vrača v raj z vsemi zakramenti, od krsta naprej, kjer smo potopljeni v večno življenje – v raj. Močen zakrament je spoved, po vsakem prejemu tega zakramenta smo vrnjeni v odnos z Bogom. V zakramentu zakona je raj, če zakonca v svoj odnos sprejmeta Boga. In tu je evharistija, ki nas združuje z Bogom in vso Cerkvijo. Se pa vsega zakramentalnega bogastva ne zavedamo v polnosti. Imamo izkušnjo, da smo drugačni, ko gremo od spovedi, maše, če molimo in vztrajno beremo Božje besedo, če te milosti opuščamo, izgubljamo mir.
Zavedam se, da je biti z Bogom v dobrih odnosih, spoštovati njegovo zapoved, ljubiti njega in bližnjega ( biti kot brat, sestra in mati ), že biti v raju.
Bivati v raju ni v naši moči, ampak je darilo z neba. Temu se lahko le čudiš in si hvaležen. Vzgajati se moramo v hvaležnosti, ko se zavedamo, kaj vse nam je dano, je to že del raja.
Ob besedilu možnosti za bivanje v raju, se moje misli usmerijo v življenje po smrti, ko bom z Gospodom »iz obličja v obličje«.
5. Moja refleksija o grehu in kazni.
Vsak del Svetega pisma, ki ga beremo, moramo pozorno poslušati in se prepustiti besedilu. Podrobnosti, nianse so pomembnejše kot sama zgodba, ki je le nek okvir, ki ujame sporočilo. Odpovedati se moramo tudi interpretacijam, ki smo jih v preteklosti slišali in so vedno nekak ujetnik časa, ko so nastale. Izogibati se moramo tudi zgolj moralističnemu branju.
Zgodb o nastanku sveta je bilo v starih civilizacijah veliko, v marsikaterem oziru so si bile podobne. To, kar razlikuje svetopisemsko zgodbo, je monoteizem. Nasproti človekovim izkušnjam stoji en Bog, edino merilo. Izstopajoča vprašanja, ki se nam postavijo ob branju odlomka so: kdo je človek, kaj je življenje, kaj naše odločitve povzročijo in kako se soočiti z vprašanjem smrti.
Ozka je meja, ki obstaja med dobrim in slabim. V dobri veri, morda iskreno ali pa tudi ne, naredimo sočloveku nekaj, kar se izkaže kot delo zla. Zavedanje o tej tanki ločnici ni vedno povsem jasno.
V mladosti sem odraščala v zavesti, da Bog vse vidi, Bog vse ve… Večkrat sem bila tudi priča, ko so nekoga obsodili, da je »vsekakor nekaj zagrešil, ker je imel težave« Na takšne obtožbe sem vedno glasno protestirala. Tega je med preprostimi ljudmi še vedno veliko. Jezus je učil drugače: Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne.( Lk 13,4-5a)
Gospodu Jezusu Kristusu sem neizmerno hvaležna, da nas je s svojim trpljenjem in vstajenjem odrešil.
Božja ljubezen in kazen ne gresta skupaj. Bog nas ima tako rad, da nam je dal svobodo. In zato lahko tudi grešimo. Izgubljenega sina (vsi smo izgubljeni sinovi) Bog ne kaznuje, ker je šel od njega, ampak ga potrpežljivo čaka in mu steče naproti, ko se vrne.
V razlagi ravnanja Boga po grehu je sestra Snežna zapisala: »Bog ne nalaga dodatne kazni, temveč pomaga možu in ženi razumeti to, kar se je zgodilo, razloži jima posledice greha, ki so že nastopile. Harmonija med njima se je porušila, njuno življenje je zaznamovano s smrtjo. Tega ni povzročil Bog, temveč greh. Kazen za greh je greh sam. Ta uničuje človeka. Bog rešuje človeka uničenja, ki si ga je sam izbral z grehom.
Odrešenje ni odrešenje od kazni, temveč od zla. Ko se zdi, da Bog kaznuje, se izkaže, da dejansko odrešuje.«
Jezus ve, da ljudje grešimo, zato nas vabi k spreobrnjenju. Reče tudi, da bodimo budni. Kaj je to drugega kot vabilo k spreobrnitvi in s tem k delovanju po Božjih zapovedih. Dal nam je tudi možnost sprave, zato da povemo njegovemu namestniku na zemlji svoje grehe, da nas očisti greha.
Hvaležni smo, da se izgublja še nedavno zakoreninjena misel med ljudmi, da je Bog strogi sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Bog je ljubezen, Bog je usmiljenje, naredi vse za nas da bi srečno in zadovoljno živeli. Mi pa tako malo razumemo in ne vidimo, kaj vse nam je podarjeno.
Usmiljen in milostljiv je Gospod, potrpežljiv in zelo milosrčen. Ne ravna z nami po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. (Ps 103, 8,10)