V četrtek, 21.12.2023 je potekalo 3. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Politični programi skrbijo le za blaginjo in ne za odrešitev ljudi, ker ne morejo odstraniti grožnje, ki jo predstavlja smrt. Kristjani pa verujemo, da resnično odrešitev lahko pričakujemo le od Boga in da je pot do nje odprta s pomočjo Jezusovih besed in dejanj. V tem sklopu Cerkev svari pred uničenjem človeške družbe, ki ga povzroča zatiranje in nasilje. Kako živa je zavest tega poslanstva med verniki? Jo božično praznovanje poglobi?
Zavest med verniki glede poslanstva Cerkve, ki svari pred uničenjem človeške družbe v večini ni preveč prisotna. Način sedanjega življenja človeka pahne v ustaljene tirnice hitenja, s tem se izgubi občutek za družbene probleme in se usmerja le individualne – svoje. Današnji človek pogosto nima časa zase in za bližnjega, kaj šele za Boga. Zato se ne ustavi in razmisli, kam vse skupaj vodi.
Božično praznovanje sicer vernikovo zavest za nekaj časa poglobi, a nato v tempu življenja s časoma izpuhti, zbledi.
Izaija govori o obstanku naroda, gotovo pa s tem tudi vsakega človeka (Če ne boste verovali, ne boste obstali, Iz 7,9). Obstanek naroda, posebno majhnega, kot je n.pr slovenski narod, pa je v današnjem času na preizkusu prav zaradi nevere. Cerkev se res trudi ozavestiti ljudi, vendar je med mnogimi verniki njena avtoriteta vsaj okrnjena, če že ne celo izničena. Poslušamo papeževe besede, prizadeva si za mir, sožitje, dialog, razčiščevanje dogajanj v cerkvi, ki ji niso v čast, pa so med verniki različna mnenja celo o njegovem poslanstvu, o njegovi nezmotljivosti. Morda res umiri vsa nesoglasja vsaj za božične praznike podoživljanje prihoda obljubljenega Mesija, ki kot majhen otrok vstopa v naš svet, v naša življenja in ki ga napoveduje tudi Izaija. Božični prazniki minejo in stvari se ne spremenijo, ker se bolj veruje in ukvarja s političnimi programi, ki le na videz skrbijo za blaginjo, pri avtorjih teh programov ni videti ne razumnosti ne modrosti, vsaj v Sloveniji trenutno je tako, kaj šele da bi skrbeli za odrešitev ljudi, tako kot se trudi cerkev. Vere pri večini ljudeh ni ali je le navidezna ali ne dovolj poglobljena. Narod pa smo vsi ljudje. Stopicamo na mestu, s katerega se ne zmoremo premakniti, tudi Cerkev ni sposobna pomagati, ker je vse težje priti do srca človeka, ki je zasvojen s posvetnimi stvarmi. Bog pa nam je dal svobodo, pomen katere je izrabljen in narobe razumljen. Gotovo pa je, da je obstaja rešilna bilka, za katero se bomo morali oprijeti in mnogo nas je, ki vemo, kdo nam jo ponuja.
V današnjem svetu z razvojem tehnologije so grožnje in nasilje lahko katastrofalne in usodne za človeštvo. Izaijevo sporočilo, ki pravi, da če ne bomo verovali, ne bomo obstali. Ob praznovanju božiča nam daje ta misel neko gotovost, ki pa ni absolutna. Opravljamo tradicijo blagoslovitve prostorov in celotnega domovanja, v molitvi se poglobljeno spominjamo naših pokojnih, ki so zaspali v Bogu in verjamemo v blagoslov in Božje usmiljenje. S prazničnim vzdušjem, ko postavimo jaslice in drevesce, se srečamo z občestvom pri maši poudarimo še zunanji vidik praznovanja božiča.
Pogosto se sprašujem, kje je vloga Cerkve in kristjanov v politiki. Zdi se mi, da se večinoma postavljamo na dve stališči:
1. Politika je pokvarjena in verniki se z njo ne moremo aktivno ukvarjati, ne da bi tudi nas pokvarila.
2. Politično delovanje je potrebno, celo nujno in lotevamo se ga aktivistično – kot to delajo vse stranke.
Ne eno ne drugo se mi ne zdi učinkovito in Bog ve, koliko je to po njegovem načrtu.
Če vemo, da nas po smrti čaka polnost življenja, nas to odrešuje od dela za boljši ta svet? Naj se sprijaznimo s stanjem? Naj s prstom kažemo na krivce za vse, kar je narobe? Ali pa naj v svoji okolici – med bližnjimi, ki jih dosežemo – poskušamo živeti ljubezen in vsaj kdaj pa kdaj komu vsaj malo polepšati dan … in s tem življenje.
Če se že ne upam spustiti v državno politiko, ki je ne razumem in ji ne zaupam, pa se morda lahko lokalno – v župniji, kraju, občini – vključim v kakšen projekt in mu s tem dam bolj krščanski odtenek, z vso spoštljivostjo do drugače mislečih.
Ko sem nekoč za Miklavža vsem sosedom v bloku na kljuke stanovanj obesila zavitke z bomboni, je še dva dni vladalo neverjetno prijetno, domače vzdušje: vsi smo se prijazno pozdravljali in ugibali, kdo je »krivec«; in nihče se ni pritožil, naj mu ne vsiljujemo krščanske tradicije. Mislim, da je potreben tudi boj za pravične zakone – in molitev za poštene politike in pošteno politiko. A mala dejanja, storjena iz ljubezni, ne štejejo nič manj.
Ob avgustovskih poplavah sem pomislila prav na to: toliko poškodovanih in podrtih hiš … po drugi strani pa toliko sočutja, pripravljenosti na konkretno pomoč. Ali to drugo ne prevaga? Ali ni bila ujma potrebna, da nas je spomnila, da še znamo stopiti skupaj? Morda jo je Bog zato dopustil.
Izraelski narod je neposlušen in pogosto nepokoren, Bog pa vedno znova pošilja svoje preroke in poslance. In mi? Smo prav taki, podobni kot Izraelci.
Kralju Ahazu verjetno ni bilo lahko, bil je v stiski, ko se je moral odločati. Se pa v tej stiski ni opiral na Boga, ampak se je povezal z Asirci, ki so bili zelo krut narod. Ni zaupal v božje obljube, da je bilo Davidovemu potomcu zagotovljeno nasledstvo.
Prvič sem razumel tudi odlomek, ko je Ahazu izgovorjeno: izprosi si znamenje…. Vedno se mi je zdelo prav, da se ne sme skušati Gospoda. Vendar pa je Ahaz svojo nevero v Boga skušal prikriti s to frazo.
Izraelci so obljubo o devici, ki bo spočela, razumeli kot napoved o nasledstvu na prestolu kralja Ahaza, nam kristjanom pa je to napoved rojstva odrešenika.
Emanuel- Bog z nami, pa je vedno, v vseh časih napoved, da je dejansko vedno z nami! To velja za vse čase.
Tudi v mojem življenju včasih prosim Gospoda za znamenje. Gospod nam dejansko pošilja znamenja, ki pa jih v danem času pogosto ne razumemo ali pa razumemo in sprejemamo drugače in šele kasneje dojamemo, kaj nam je Gospod želel povedati.
Vse nas močno nagovarja odlomek Iz 9,1-6, opis prihoda kneza miru. Kljub nenehnim vojnam v svetu, ki dajejo vtis, da vzpostavitev miru ni možna, gre tukaj za mir, ki ga ta svet ne more dati. Je pa to mir v srcih, ki se širi znotraj občestva kristjanov ob življenju z Božjo besedo, kajti Božje kraljestvo je že med nami. Samo znotraj tega je možno živeti mir in pravo veselje, ki ga ta svet ne more dati. Zato so pomembna taka občestva, kot je naša mala biblična skupina.
V tem svetu lahko le z življenjem pričujemo o tem kraljestvu, z pristnim veseljem , mirom in odpuščanjem. Obenem pa moramo tudi svariti pred nevarnostjo uničevanja sveta in človeške družbe. Braniti moramo svetost življenja. To je naloga nas kristjanov, moramo pa se zavedati, da je Gospod gospodar življenja in prihodnosti.
2. Besedilo o sožitju človeka in živali ne temelji le na predstavi srečnega obdobja, temveč istočasno kliče narode in vsakega posameznika, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo več pravice na zemlji in da narava izgubi svojo grozljivost. Če velja, da je naše življenje omogočeno z žrtvovanjem drugega življenja in je izpolnjeno le z daritvijo za druge, ali ne čutimo, da je za prenovo sveta potrebno zgolj udejanjiti Jezusa v našem življenju?
Prav tu se skriva problem; vse preveč je današnji človek površinski in si premalokrat prizadeva, da bi odkrival globine. Materialne dobrine ga preganjajo, da hlepi po vedno več, a notranjega miru ob tem ne najde. Laskavi naslovi, ki iz različnih reklam hrupno vabijo in obljubljajo življenjsko srečo, človeka preusmerjajo, da jim naseda in na koncu človek ostane prazen, razočaran. Toda Bog ga nenehno tiho vabi, kliče. Človek, ki mu je podarjena svobodna volja, se sam odloča, kateremu glasu (tihemu ali hrupnemu) bo sledil. Če je človek del množice, ga množica potegne za seboj. Če pa se izloči iz množice in sledi notranjemu glasu, mora plavati proti toku, pripravljen iskati (po)moč v Gospodu, se z Njim vsak dan povezovati preko molitve, živeti iz zakramentov … Ko se človek uglasi na Božjo dimenzijo, začne udejanjati Jezusa v svojem življenju; vidi bližnjega v stiski, mu izkazuje pomoč in ljubezen ter s tem živi največjo in najpomembnejšo zapoved in se ob tem počuti izpolnjenega. Hkrati pa je zgled v svojem življenjskem okolju, zaradi česar ga to okolje odklanja, ker mu trka na vest. Notranji mir odtehta ves napor, ki je vložen v prizadevanje za daritev lastnega življenja za boljši svet.
Da, za prenovo sveta je potrebno zgolj udejanjiti Jezusa v našem življenju. Vprašanje pa je, kako naj to uresničijo vsi ljudje na svetu, Bog ima vse rad. Če se vsi kristjani s tem strinjamo in v tem smislu delujemo, nas pa je po raziskavi iz leta 2011 po vsem svetu 2,2 milijardi, v primerjavi s približno 600 milijoni leta 1910, je res veliko več, a kako prepričati ostale milijarde ljudi (cca 5,8), če pa še mi nismo složni, smo celo sovražni, med nami divjajo vojne, celo v Evropi. Čeprav jih vodijo «kralji«, ki niso ne modri ne pravični in njihovi podložniki in odvisniki od njih, celo plačanci, pa to še ne spremeni dejstva, da se ostali čutimo nemočne. Ali je dovolj, da naredimo, kar je v naši moči, ko pa smo tako nemočni, tudi če delamo tako, kot na uči Jezus. Kaj lahko še naredimo, da se premaknemo naprej in v pravi smeri? Še naprej poslušati in slišati, kaj nam govori Jezus, tudi na Velikonočni večerji in na križu, predvsem pa na velikonočno jutro in vztrajati do ponovnega prihoda našega Gospoda.
Živimo po določenih pravilih, kjer moramo upoštevati vsa etična pravila za komunikacijo z ljudmi. Totalitarizem tega ne nudi. V vsakdanjem življenju lahko delamo le majhne korake in počasi napredujemo in udejanjamo Jezusov nauk. Idealno bi bilo, da bi bili v komunikaciji z drugimi ljudmi čimbolj čuteči in da bi se zavedali, da nosi vsak človek svoj križ.
Te besede o darovanju me vedno neprijetno zadenejo. Veliko je že, če brez godrnjanja sprejmem neprijetnosti, ki se jim ne morem izogniti. Da bi si sama naložila dodatne žrtve – to pa ne! Udobje je vendar moja pravica in ne želim se prostovoljno darovati namesto drugega. Ob podnebni in okoljski krizi se (pre)počasi le začenjam(o) zavedati, da imamo do narave tudi dolžnosti in ne le pravic; da vse, kar imam jaz odveč, nekdo drug krvavo pogreša. Vsakič, ko kupim nepotreben izdelek, ko pustim teči vodo, ko se peljem z avtom, ko si privoščim potovanje z letalom … vse to nekdo plača, in z njim posredno – tudi jaz. Ne, sreča skupnosti ni mogoča brez prilagajanja – žrtvovanja – in to ne velja le za družino, ampak v našem globalnem svetu vedno bolj za celo svetovno vas.