V četrtek, 28. maja, je potekalo osmo srečanje v okviru »modrostnega« leta Biblične šole (2025/2026), na katerem nas je doc. dr. Snežna Večko uvedla v razumevanje Jobove knjige.
JOB
Problem trpljenja v antični orientalski literaturi
Jobova knjiga se ob primeru velike življenjske preizkušnje vprašuje po njenem vzroku in namenu in pri tem obravnava vprašanje vere in zaupanja v Boga. Problem, ki ga obravnava, je problem trpečega pravičnika, ki se sooča z nevzdržnim nasprotjem, srečo grešnikov. To je problem vseh časov in bolj ko je moralna zavest prečiščena, ostrejša je njegova kontradiktornost.
Problem je vznemirjal ljudi od nekdaj, o tem pričuje literatura starodavnih civilizacij. V Egiptu 3. tisočletja misleci objokujejo bedo malih ljudi, ki trdo garajo za preživetje, medtem ko jim brezskrbna sreča bogatinov predstavlja kričeče nasprotje. Ne lotevajo se še moralnega vidika težave, pričakujejo le pomoč od oblastnikov. Drugačen je pogovor obupanca s svojo dušo, ki ne najde nikogar, ki bi mu stal ob strani, in nazadnje konča s samomorom. Tragična je tudi usoda mrtvih v harfistovi pesmi. Druga pesem pa slavi posmrtno življenje kot resnično, pravično in brez groze.
V Mezopotamiji je problem trpljenja navdihnil raznovrstne spise od žalostink preko psalmov do rotilnih molitev. Pri Sumercih se je začela nakazovati zveza med trpljenjem in grehom in se izrazila v spokornih psalmih. Najdene so bile prošnje k božanstvu s pretresljivimi opisi zapuščenosti in trpljenja, ki se zdi nezasluženo. Trpeči na boga ali boginjo naslavljajo prošnje za ozdravljenje in obljube, da jim bodo služili. Iz Babilona je znana daljša žalostinka, v kateri trpeči toži, da je iz kneza postal suženj in so ga pri tem zapustili njegovi bogovi ter vedeževalci in zaklinjevalci. In vendar je zelo natančno izpolnjeval svoje verske dolžnosti. Tukaj se pojavi vprašanje, kako razumeti načrte bogov. Trpeči pravičnik preživlja vsakovrstne muke. Njegovo telo in duša sta vsa razbolela. Pred njim je odprt grob. V tem pogrebnem ozračju zagleda v sanjah nekdanjega kralja njegovega mesta, ki opravlja obrede očiščevanja in mu lajša bedo. Odslej je rešen in z ganljivimi besedami se zahvaljuje bogu.
V drugi pesnitvi pravičnik, ki močno trpi od otroštva dalje, toži prijatelju o svoji bedni usodi, toda ta nima z njim sočutja. Njegovo trpljenje pripisuje njegovim zlim dejanjem. Toda trpeči odgovarja, da je bil vedno vdan bogovom in da so ga oni pahnili v nesrečo. Zdaj začne obtoževati bogove in se posmehovati njihovemu ravnanju, kajti brezbožni so srečni, častilci bogov pa padejo v uboštvo. Nazadnje prosi za usmiljenje in navaja razloge, zakaj naj bodo bogovi dobrohotni do njega. Konec pesnitve manjka, predvidevamo, da je bil trpeči rešen. Po mnenju raziskovalcev je ta pesnitev literarni in filozofski osnutek za Jobovo knjigo, s tem da je Job v svojih tožbah Bogu veliko bolj spoštljiv.
Tudi grška literatura je obdelovala vprašanje nesreče pravičnih. Najsi gre za Prometeja, kralja Ojdipa ali Heraklesa, jih globoko zadeva nerazumljiva zla usoda. Filozofi niso našli druge rešitve, kot da se zatečeš h kakšnemu od zlohotnih božanstev.
Jobova knjiga
Med tovrstno literaturo se nahaja tudi svetopisemska Jobova knjiga, čeprav ji je težko najti mesto med njimi. Njen pisec je bil podobne misli o pravi človekovi drži, prevzel je marsikatero pritožbo, toda temeljni navdih za Joba izvira iz svojstvenega svetopisemskega razodetja in s tem se njegovo sporočilo dvigne nad domet sorodne literature.
Avtor in čas nastanka Jobove knjige nista znana. V sedanji obliki je bila verjetno napisana po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva, vsebuje pa veliko starejšega izročila. Sestavljena je iz več delov. Uvod (1–2) in sklep (42,7-17) sta napisana v prozi, med njima se razvije dolga pesnitev (3,1–42,6). Začne se z Jobovim monologom in nadaljuje v treh krogih pogovorov. Vsak vsebuje govore treh Jobovih prijateljev, torej devet govorov, na katere Job odgovarja in se brani. Njim sledi vrsta Elihujevih govorov. Pesnitev se konča z dvema Gospodovima govoroma, vsakemu od njih pa sledi kratek Jobov odgovor. Epilog je zopet v prozi kot uvod. V njem Bog pohvali Joba pred prijatelji, da je za razliko od njih prav govoril o njem. Postavi ga za njihovega posrednika pred njim. Nazadnje mu dvakratno povrne nekdanjo srečo.
Verjetno je imel pesniški avtor pred seboj ljudsko besedilo, nekaj takega, kot je prozno besedilo v sedanji knjigi. Zelo ga je razširil, ko je včlenil Jobove prijatelje in Gospodov govor.
V času nastanka Jobove knjige, predvidoma v 5. stoletju pr. Kr., je skrb za usodo naroda odstopila prostor usodi posameznika. Polagoma je bil ob nerešljivih težavah življenja storjen tudi prehod od zemeljskega plačila k onstranskemu. Jobovo veliko težavo – trpljenje pravičnega spričo sreče brezbožnežev – prijatelji na vsak način skušajo rešiti s tradicionalnim naukom o trpljenju kot kazni za grehe, ki ga lahko odpravi spreobrnjenje. Job se krčevito upira, nikakor se ne vidi takega grešnika, da bi si zaslužil tolikšno trpljenje.
Job ne ve, kar ve bralec, da mu je to trpljenje pri Bogu izposloval Satan v znameniti stavi. Satan ne more verjeti v zastonjsko ljubezen. Zato zastavi Bogu vprašanje, ki je eno najglobljih teoloških vprašanj: ali je mogoče služiti Bogu zastonj? Služiti Bogu zaradi njega samega ali zaradi koristi, ki jo ima človek od pobožnosti? (Job 1,1-3.6-12)
Satan napačno predvideva, da Job služi Bogu iz preračunljivosti, Bogu pa pripisuje, da je odvisen od zunanjih človekovih dejanj, da ravna po načelu »daj-dam«. Kar sledi, je smel antropomorfizem: Bog sprejme stavo. Dovoli Satanu, da udari Joba s trpljenjem, da bi se ugotovilo, ali služi Bogu zaradi njega samega ali zaradi svoje koristi.
Sledijo težki udarci, še ena stava, po kateri je Job udarjen na svojem telesu, ter prihod prijateljev, ki obnemijo zaradi Jobove bolečine. Tedaj Job prekolne dan svojega rojstva. Pretresljivo, ni se odzval ob blagoslovu, ki je bil Satanovo izhodišče, temveč ob »prekletstvu«. Vendar, ko je oropan vsega in se znajde na robu smrti, izpriča svoj Božji strah. Sledimo mu v treh krogih pogovora, ko Job in prijatelji do konca vztrajajo na nasprotnih stališčih in končajo v slepi ulici. Zagato reši šele Božji poseg v viharju, ki je presenetljiv. Zdaj Job po dolgem trpljenju končno najde odgovor, ki ga je tako goreče iskal.
Stališče Jobovih prijateljev
Jobovi prijatelji razlagajo njegovo nesrečo iz starodavnega načela povračila. Vsi trije se obrnejo proti njemu in branijo Božjo pravičnost. Bog v svoji pravičnosti ne more kaznovati pravičnega in nagraditi hudobnega. Zato Jobova nesreča dokazuje, da je grešnik. Če bi bil pravičen, bi njegova nesreča pomenila, da je Bog krivičen, na kar pa ne morejo pristati. Job je torej krivičen. Naj prizna svojo krivdo in Bog bo svojo jezo umaknil od njega. Elifaz razlaga Jobu, da noben človek pred Bogom ni čist, in ga previdno navaja, naj svojo preteklost pošteno pregleda (4,12-21). Razglašati se za nedolžnega in klicati priče nič ne pomaga (5,1-7). Rešitev je potrebno iskati pri Bogu, ki pravično rešuje siromaka in ugonablja krivičnika (5,8-16). Toda iskati je treba ponižno in učljivo in potem bo Bog spremenil Jobovo usodo in mu vrnil izgubljeno srečo (5,17-18; 5,19-27). Podobno je prepričan Bildad, da je Jobovo trpljenje kazen za greh. Jobove otroke je že prepustil njihovi usodi, njemu pa še daje možnost, da se spreobrne. Svojo trditev opira na izkušnjo prejšnjih rodov. Lepša prihodnost bo prišla, če bo Job upošteval njegove nasvete. Tudi Cofar je prepričan v pravično povračilo. Svojo trditev opira na nedoumljivo Božjo modrost, na katero se človek mora zanesti. Job naj odstrani krivico s svojih rok in sreča se mu bo nasmehnila (Job 4,1-11; 5,1-16).
Namen prijateljev je, da branijo Božjo pravičnost, ṣeḏeq. Ta tukaj pomeni pravilnost Božjega ravnanja s človekom. Ta deluje po povračilnem načelu in po načelu odpuščanja. Aksiom, da Bog blagoslavlja samo pravične, jih vodi do jasnega sklepa: Jobove nesreče je mogoče razložiti samo z domnevo, da je krivičen. Zanje je njegova nesreča nedvomen dokaz krivde. Izključeno je, da bi Bog tako ostro ravnal z Jobom, če ne bi bil krivičen, saj bi bil Bog v tem primeru nepravičen. Preostane jim samo en nasvet: Job naj se spreobrne.
Takšno gledanje je zelo ozko. Omejuje Božje delovanje, ki nikakor ni primerljivo človeškemu. V Svetem pismu so odlomki, ki govorijo o Božji kazni v obliki nesreče (vesoljni potop, usoda Sodome in Gomore). Toda pisci ne sklepajo o krivdi neposredno na podlagi nesreče, temveč nasprotno: poznali so vsesplošno sprijenost ljudi in videli vzročno povezavo med krivdo in usodo. Drugi odlomki načelno poudarjajo, da Bog kaznuje človekovo hudobijo, zvestobo pa blagoslavlja, zopet drugi, da hudobija in pravičnost sama po sebi rojevata zlo ali dobro za človeka. Pisci ne dvomijo, da ne bi hudobnih zadela strašna usoda. Vendar ne določajo niti časa niti oblike kazni, ki bo doletela grešnika. Tudi preroki so prepričani, da bo ljudstvo, če se ne bo spreobrnilo, zadela nesreča. Uspevanje hudobnih je le kratkotrajno in le navidezna sreča.
Toda svetopisemska postavka, da človekova hudobija nujno rodi nesrečo, ne vključuje trditve, da je človekova nesreča oziroma sreča izključno posledica njegove krivičnosti ali pravičnosti. Nesreča ni nujno posledica greha, ker obstajajo še drugi vzroki človekovega trpljenja in nesreče. Teh največkrat ni mogoče doumeti. Zato človekova nesreča načelno dopušča možnost, da je nastala zaradi človekove krivde, vendar tega nikakor ne dokazuje. Sklepati na krivdo na podlagi neke nesreče ni v skladu s Svetim pismom. Načelo, da Bog kaznuje greh, dopušča Bogu popolno svobodo glede načina in časa kaznovanja, vendar tudi možnost, da grešniku vse odpusti. Načelo, da je človekovo zlo edini vzrok nesreče, omejuje merila in namene Božjega delovanja v svetu. Tudi nimamo ustreznih meril za ugotavljanje tega, kaj je v svetu dobro ali slabo za človeka. Človek ni ustrezno merilo za vse reči.
Jobovo stališče
Job se svojim prijateljem vztrajno upira. Njihovim dokazom ugovarja na temelju izkušenj. Prijatelji zagovarjajo Božjo pravičnost iz izkušenj, ki potrjujejo povračilno načelo. Enako pa Jobova izkušnja o uspevanju hudobnih dokazuje nasprotno (Job 29,1-10; 30,9-13; 31,16-25.30-40).
Vendar Job ne izstopi iz začaranega kroga, ker z zavračanjem dokazov iz izkušenj ne zavrne hkrati absolutiziranja zakona o Božjem povračilu. Zavrne trditev, da lahko iz človekove življenjske usode že kar sklepamo o njegovi pravičnosti ali krivičnosti. Vendar ostane zanj načelo povračila absolutna postavka. Prepričan je, da mora Bog pravičnega obvarovati pred nesrečami in trpljenjem. Vztrajno si prizadeva, da bi prijatelji in Bog priznali njegovo pravičnost. Bistvo spora med Jobom in prijatelji se vrti prav okoli vprašanja o njegovi pravičnosti. Ker so prijatelji prepričani, da je nesreča zadosten dokaz za Božje nezadovoljstvo nad Jobom, mu ne morejo priznati pravičnosti. Job jih ostro obsodi, da so mučitelji in ne tolažniki, ker so njegovo bolečino samo še povečali. Tako Jobu preostane zadnje upanje: da bi Bog priznal njegovo pravičnost in zatem končal njegovo stisko. Vprašanje Jobove pravičnosti s tem postane vprašanje Božje pravičnosti. Če je vzročna povezava med pravičnostjo in usodo absolutna, mora Bog potem, ko bo potrdil Jobovo nedolžnost, spremeniti njegovo usodo, sicer bi veljal za krivičnega. Jobovo nadčloveško prizadevanje, da bi Bog priznal njegovo pravičnost, priča o njegovi dejanski veri v Božjo pravičnost. Toda strašno trpljenje ga žene v obtožbo Boga, da je neusmiljen in tiran.
Ali je Jobovo stališče bolj v skladu s Svetim pismom kot stališče njegovih prijateljev? Ima prav, ko trdi, da sreča ali nesreča ne dokazujeta nujno človekove pravičnosti ali krivičnosti. Vendar ima s prijatelji isto izhodišče, le njuni smeri sta nasprotni. Prijatelji morajo obtožiti Joba krivičnosti, da lahko branijo Božjo pravičnost. Job mora obtožiti Boga krivičnosti, da lahko brani svojo pravičnost. Vsi se znajdejo v slepi ulici zaradi istega absolutiziranega izhodišča.
Job si vztrajno prizadeva za priznanje lastne pravičnosti, da bi dosegel nekdanjo srečo. Ker še naprej zelo trpi, Boga ne more sprejeti več za svojega Boga; vedno bolj se mu odtujuje. Zanj ostaja Najvišji, Najmočnejši, vendar brez ljubezni, ki bi lahko osrečila njegovo srce. Tako se je tudi poslednje Jobovo upanje, da bi vsaj Bog stal na njegovi strani, končalo s sodbo, da ni nobenega upanja za človeka, ki okuša bližino smrti. Njegovi prijatelji pa mu priporočajo spreobrnjenje, češ da samo za hudobne ne obstaja nobeno upanje. Kolikor večja je Jobova bolečina, toliko bolj zavrača to priporočilo in se vedno bolj oddaljuje od svojega Boga. Zdi se, da ga lahko samo še smrt reši.
Gospodov odgovor – rešitev zagate
Bog poseže v brezizhoden pogovor na presenetljiv način. Ne pojavi se kot sodnik med prijatelji in se ne dotakne ne Jobove pravičnosti ne načela povračila. Tisto, kar pove, zadeva Joba samega. Ne očita mu ničesar drugega razen neznanja. Job je bil v bistvu neveden človek, ker če bi bil moder, bi se mu njegov položaj ne zdel tako črn. Tako pravi Maimonides, namreč da nikjer ne zasledimo, da bi pisec Jobu pripisal modrost, pač pa samo moralne vrline in pravičnost. Ker je bil Job neveden, je za reševanje svoje stiske izbral popolnoma zgrešeno pot. Bog v svojem govoru Jobu sproži plaz vprašanj, na katera zahteva odgovore. Tako Jobu odpre popolnoma novo obzorje in novo smer, v katero naj išče (Job 38,1-21; 39,1-8.19-30). Postane jasno, da Job ne pozna niti naravnih zakonov vesolja niti delovanja posameznih bitij, pa si upa ocenjevati Boga Stvarnika. Vse čudovito stvarstvo priča o neizmerni Božji modrosti in moči. In postavi se vprašanje: »Mar ni pri takem Bogu rešitev tudi za njegovo stisko?«
Job se začne spreminjati in v duši postaja nov. Spoznal je, da mora ostati Stvarnik popolnoma svoboden in vzvišen nad človeškimi merili. Človek se mu mora ukloniti, tudi če ne doume njegovega ravnanja. Job odgovori: »Spoznal sem, da vse premoreš in ni mogoče preprečiti nobene tvoje namere. Kdo je ta, ki zatemnjuje posvet z besedami brez spoznanja? Zato sem govoril, česar nisem razumel, stvari, ki so prečudovite zame in jih nisem dojel« (Job 42,2-3). Ta izjava razodeva, da je sprejel Boga z vsem srcem, čeprav se na zunaj ni še nič spremenilo. Vse se je spremenilo v njegovi notranjosti. Boga ne doživlja več kot svojega preganjalca, gleda njegovo vsemogočnost in okuša njegovo bližino. Spozna, da človek ne more nastopati pred Bogom kakor pred človekom. Nima pravice, da bi se postavljal s svojo pravičnostjo in dvomil o Božji pravičnosti, ki je neizmerna.
Pred to uklonitvijo Job in prijatelji v pogovoru izčrpajo vse možne razumske poti za rešitev stiske. Njihov končni rezultat je, da odgovora niso našli. Jobovo prizadevanje, da bi Bog priznal njegovo pravičnost in mu vrnil izgubljeno, se je izkazalo brezplodno. Tudi če bi bil Job rešen trpljenja, smrti ne bi ubežal – ta zadene tako pravične kot krivične. Maimonides pravi, da ko je Job poznal Boga samo iz poslušanja tradicionalnih zgodb, ne pa iz premišljevanja o njem, je mislil, da so končni cilj vseh stvari in sreča zdravje, blaginja in otroci. Zato se je ob njihovi izgubi počutil tako zbeganega. Izkušnja bližine smrti ga je postavila pred izbiro, ali naj dokončno obupa ali naj zaupa v Boga. Ni se odločil za obup. Popoln obup ni naraven. Job je po dolgem iskanju, na robu obupa našel ključ svoje rešitve v zaupanju v Boga. Bog mu je pokazal čuda sveta, ki ga je ustvaril, in Job je v njih našel Stvarnika: »S sluhom ušesa sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Job 42,5). Prej je samo slišal od drugih pripovedovati o Bogu. Zdaj se ga je Bog dotaknil s trpljenjem in se mu dal videti, spoznati v neizmerni veličini in skrivnosti, pred katero se globoko prikloni. Doume, da ima v tem čudovitem svetu tudi trpljenje svoje mesto in smisel.
Bog na koncu poveri Jobu posredniško vlogo za svoje prijatelje, katerih prizadevanje za njegovo opravičenje mu ni ugajalo. S tem Job predstavlja Božjega služabnika, čigar žrtev je prinesla spravo grešnikom. Bog Jobu dvakratno povrne njegovo imetje.
Literatura:
Krašovec, Jože. 1999. Nagrada, kazen in odpuščanje, 691-702. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Lisseau, H. 1979. Drugi hagiografi. V: Henri Cazelles s sodelavci. Uvod v Sveto pismo Stare zaveze, 482-498. Celje: Mohorjeva.
LECTIO BIBLICA
- Kaj imam od tega, če služim Bogu zaradi njega samega?
- Koliko me vodi tradicionalno načelo povračila?
- Mislim, da mora Bog pravičnega obvarovati pred trpljenjem?
- Lahko odgovor, ki je pomiril Joba, pomiri tudi mene?