V sredo, 25.5.2022 je potekalo 8. srečanje Biblične šole. Ob 16:30 smo se na ZOOM povezali ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapisali uvodne besede:
Nadaljevali smo z branjem 1 Mz. Tokrat smo se ustavili ob zgodbi Egiptovskega Jožefa, ki nam jo je na začetku srečanja predstavil Samo Skralovnik:
Jožefova zgodba (1 Mz 37-50)
V nadaljevanju nas je nagovoril je p. Bogdan Rus s temo:
Skrb za uboge ob rob zgodbi Egiptovskega Jožefa (1 Mz 37-50)
Egiptovski Jožef je človek, ki je po našem razumevanju rešitelj revežev. Ko v 1. Mojzesovi knjigi beremo zgodbo tega velikega in pogumnega moža, se nam odpira več vprašanj.
Naše srečevanje v biblični šoli EG je na neki način že samo po sebi uresničitev namena te šole, saj je čas, ko v skupnosti beremo, si delimo in oznanjamo Božjo besedo, obenem že tudi čas izpolnitve. Podatki in študijske poglobitve, ki jih ob tem posredujemo, le pripomorejo, da bi se to dogajalo še bolj intenzivno. Vedno pa je naše osnovno dejanje vračanje k besedilu, najsi bo to poslušanje ali branje.
Jožefova zgodba je presenetljiva. Da ne bi bila presenetljiva le v neznanem, poskušajmo odgovoriti na nekaj vprašanj.
- Kako se je lahko zgodilo, da je nek izraelski suženj postal tako rekoč drugi človek za faraonom, ki je bil v takratnem Egiptu celo v vlogi boga?
- Kaj so vodilne teme njegove zgodbe, v katerih se nam izkaže kot pomočnih ubogih in lačnih?
Da bi lahko izluščili glavne teme si najprej poglejmo strukturo besedila.
(37,1-11) – Odlomek je kot uvod, ki povzame vse. Že omemba, da je to Jakobova zgodba, Jakobov rodovnik (37,2) kaže, da vendarle ne gre za kronološki opis z Jožefom v čistem središču. Ta prvi del nam za razliko od preostalega besedila ne pove nič časovnega. Ne gre za zgodbo, ampak za opis nekaterih bistvenih dejstev, kakor da bi šlo za navajanje osnovnih tem.
In tu se izluščita že dve temi, ki slonita na dveh podobah sanj.
Prva podoba so sanje o tem, kako so vezali snope na polju (37,7). Osnova tega dela je delo na polju, torej žito – lahko bi sklepali, da je ena bistvenih tem zgodbe gmotno preživetje ljudi.
Druga zgodba sanj (37,9) pa je bolj usmerjena na človeka, na samo osebo Jožefa (pri prejšnjih sanjah gre za to, da so se snopi priklanjali snopu, tu pa, da so se nebesna bitja priklanjala Ježefu samemu).
Prva tema bi torej lahko bila – gmotno preživetje oz. pomanjkanje, lakota; druga tema pa je osebno stanje človeka, povišanje (se pravi, podreditev celo nebesnih sil, celo boj med Jahvejem in egiptovskim bogom) ali najhujše povišanje – suženjstvo. In v resnici sta to temi, ki se nam kažeta skozi celotno zgodbo.
Zgodovinska spoznanja
Sledim nekaterim spoznanjem profesorja Izraela Knohla, profesorja na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu.
Za časa faraona Siptaha (vladanje 1197 – 1191 pr. Kr) je imel Egipt vplivnega vezirja, visokega državnega uradnika, ki mu je bilo ime Baya. Arheološke raziskave kažejo, da je se je to dogajalo sredi dolgega obdobja suše in lakote, ki je pestila Sredozemlje. Lakota se ni pojavila samo v Egiptu, ampak tudi v okoliških deželah. To se je dogajalo ob koncu 13. stoletja in v prvih desetletjih 12. stoletja pr. Kr. Lakota se je začela za časa Ramzesa II., ki je vladal 66 let od 1279-1231 pr. Kr.
Egipt je bil v drugačnem položaju kot druge države, ker je njegovo kmetijstvo temeljilo na poplavljanju Nila in ne na padavinah. Dokaz v besedilu: Bratje so bili v Dotanu, in so Jožefa vrgli v vodnjak. Ta je bil suh, se pravi, suša je bila že takrat. (37,24).
Lakota je bila tako huda, da je Egipt dobil prošnjo celo iz Hetitskega imperija iz Anatolije (današnja Turčija). Hetiti so prosili za hrano svojega takratnega tekmeca – Egipt. Egipt seveda hrane ni dal zastonj. Zabeležen je posel, v katerem je Egipt poslal 15 ton žita, Hetiti pa so plačali v srebru in dodali še 100 šeklov modro in rožnato obarvane volne, kar je ogromno plačilo za tako malo žita. Hetitsko kraljestvo se je ravno zaradi lakote sesulo. Iz istega razloga se je sesula tudi mikenska kultura.
Mnoga ljudstva so hodila v Egipt, saj so si iskali hrano. Naselili so se večinoma v delti Nila, ki je najbolj rodovitna. To je lahko tudi ozadje Jožefove zgodbe.
Tretje sanje, ki spremenijo Jožefovo življenje, pa so sanje faraona o sedmih suhih in sedmih debelih kravah. Jožef je te sanje razložil. Jožefov odgovor v 41,25-36 je obširen in nas navduši, ker uspe Jožefu prek sanj razložitis krivnostno resnico. Nad tem delom smo navdušeni tako, da morda niti ne opazimo zadnjega dela odgovora 41,33-36, kjer Jožef faraonu pove tudi za strategijo, s katero naj faraon reši ljudstvo.
Za Egipt je bilo nekaj običajnega, da je nekdo upravljal s premoženjem faraonove hiše in bil priključen kraljevi hiši, bilo pa je zelo nenavadno, da je tak položaj dobil tujec.
Visok državnik Baya je bil pomemben pisar in dvorni uradnik, ki je izhajal iz severa (Kanaan, Transjordanija ali Sirija) med vladanjem faraona Setija II (1203-1179). Njegov visoki položaj razodeva tudi njegova velika grobnica, ki je bila ogromna in na pomembnem mestu (v egiptu je bilo prepričanje v posmrtno življenje zelo močno, zato je način pokopa zelo pomenljiv).
Ime Baja
Nekoč so egiptologi pisali njegovo ime kot “Baj”, kar pomeni “človek”. Po jezikovnih raziskavah najdb pa so prišli do odkritja, da so na koncu imena izgovarjali samoglasnik a – Baja. V egipčanskem jeziku beseda Baja nima posebnega pomena, zato domnevajo, da je beseda semitska.
V pomoč nam boste dve vrstici.
Ps 68,5 (hebr: 68,4):
Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu,
poveličujte njega, ki jezdi skozi puščavo;
GOSPOD [בְּיָהּ] se imenuje, vriskajte pred njegovim obličjem.
Iz 26,4
Zaupajte v GOSPODA vekomaj,
kajti samo GOSPOD [בְּיָהּ]BOG je večna skala.
To isto poimenovanje najdemo tudi v kasnejši, rabinski literaturi. Vsekakor gre za jahvistično poimenovanje in pri tem obstaja neka povezava. V 5 Mojzesovi knjigi in v Knjigi sodnikov se različica pojavi tudi kot ime kraja.
Kaj druži Jožefa in Baja:
+ Oba sta bila tujca in sta prihajala iz severa ter sta delala za faraona.
+ Oba sta delala v času lakote.
+ Oba sta opravljala delo državnega funkcionarja in zakladnika.
+ Baja je služil kot regent faraonu, ko je bil še otrok, Jožef pa zase pravi: “Tako torej, niste me vi poslali sem, temveč Bog. On me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši …” (1 Mz 45,8)
+ Baja je imel povezave z Onom (Heliopolis, prebivališče Boga sonca), Jožef pa se je poročil s hčerko duhovnika On-a – Boga sonca.
+ Oba imata jahvistično ime in sta privzela egipčansko ime.
Ni gotovo, da gre za isto osebo, ta primerjava pa nam govori, da obstajajo zgodovinske osnove za to.
Vodilne teme. Lakota in suženjstvo.
Gotovo je, da je vodilna tema te zgodbe Božji načrt. Toda od stranskih tem se nam pokažeta še dve. Prva je revščina oz. skrajna revščina, lakota in druga, suženjstvo, kratenje osebne svobode in izguba vseh pravic.
Judje so imeli zelo izdelan sistem suženjstva. Poleg vojn, ki so zasužnjile cele pokrajine, je bila prav revščina tista, ki je povzročila zasužnjevanje. Izjemno pomembno je, da so Judje gledali tudi na duhovne ravni človeka, predvsem se je to izražalo v bogoslužnih prvinah. Na ta način so imel nekakšen nadnaravno razširjen sistem človekovih pravic.
V 37,27 je zapisana beseda Juda, enega od Jožefovih bratov:
Dajte, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa se ga ne loti, saj je naš brat, naše meso.
Na tem mestu gre za nekakšno redukcijo gledanja na človeka. Judje so priznavali sužnost. Glede tega je obstajal določen sistem. Toda ta sistem je veljal le znotraj izraelskega naroda. Kdor je obubožal je lahko prodal svoje sorodnike ali sebe kakemu judovskemu gospodarju. Sčasoma se je lahko osvobodil. Prepovedano pa je bilo prodajati Juda tujcem, ker mu tujec ne bi zagotavljal možnosti, da bi lahko Jud na tujem opravljal svoje verske oz. bogoslužne dolžnosti. To je bilo prepovedano.
Zato je tudi dejanje Judovih bratov strogo prepovedano in predstavlja prelom. Samo Bog lahko popravi to hudo dejanje. Kar se v Jožefovi zgodbi tudi zgodi.
*Ob rob tej zgodbi. Jožefov načrt, kako bi ljudi ohranil pri življenju in pomagal faraonu, se zdi genialen. Toda v resnici ni bil. Bil je naravnan tako, da je v zameno za hrano zasužnjeval množice in jih podredil faraonu. To ni bil dobrodelen, ampak zelo premišljen sistem. Z izjemo Jožefove družine oz. verjetno Judov. Na tem mestu se kaže problematičnost koncepta izvoljenega ljudstva, ki ga kasneje naslovi Jezus na več mestih in je povzročila tako hudo jezo njegovih sodobnikov. Izvoljenost kot ekskluzivnost (kakor da drugi niso pomembni) je zelo problematičen pojem.
Lakota
V 43,11 beremo:
Nato jim je oče Izrael rekel: “Če je pa tako, storite tole: vzemite v svojih vrečah najboljše pridelke te dežele in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov….”
Iz tega lahko jasno vidimo, da revščina ni bila popolna in skrajna. Ni šlo za to, da ne bi mogli preživeti. Tisto, kar so Judje potrebovali, je bilo žito. Žito je bilo v vsem Sredozemlju osrednja hrana in brez tega si niso mogli predstavljati svojega načina življenja.
Uživali so različne stvari. Toda žito je po pojmovanju sredozemskega človeka edino zagotavljalo podlago za prehranski minimum zdravega človeka.
Na koncu naj omenim še dve lepi omembi egiptovskega Jožefa.
Mdr 10,13-14.
Ko so pravičnega podali, ga ni zapustila,
ampak ga je rešila iz greha.
Z njim je šla dol v ječo
in v verigah ga ni zapustila,
dokler mu ni prinesla kraljevskega žezla
in oblasti nad njegovimi gospodovalci.
S tem je postavila na laž njegove obrekovalce,
njemu pa podelila večno slavo.
Sir 49,15
Tudi se ni rodil mož, kakršen je bil Jožef,
voditelj svojih bratov, opora svojemu ljudstvu;
celo njegovim kostem so izražali spoštovanje.
Predlog za branje:
- Preberimo zgodbo s stališče osebne svobode. Kako se spreminja osebna svoboda pri katerikoli izmed oseb. Npr. v 44,16 se kar bratje kar sami javijo, da bodo sužnji.
- Preberimo zgodbo iz stališče revščine in pomoči revežem.
V zadnjem delu srečanja smo prisluhnili s. Snežni Večko:
Jožef in njegovi bratje (1 Mz 37-50)
Jakobova življenjska zgodba se na enem mestu razširi v zgodbo o Rahelinem prvorojencu Jožefu. Kot sina ljubljene žene ga je Jakob ljubil bolj kakor Leine sinove, to pa je posredno povzročilo več kot dvajset let trajajočo družinsko dramo.
Jakob sam je izkusil, da je imel njegov oče rajši njegovega brata Ezava, medtem ko je bil on ljubljenček svoje matere. Njegovi ženi sta trpeli od ljubosumja, kajti svojo ljubezen je dal lepši Raheli, Bog pa je podaril rodovitnost zapostavljeni Lei. In zdaj je Jakob prenesel svojo prvenstveno ljubezen na Rahelinega sina Jožefa. Rodil se mu je v starosti – tako dolgo sta Jakob in Rahela potrebovala, da se je njun odnos tako prečistil, da sta bila sposobna čiste in rodovitne ljubezni.
Kot prvorojencu in svojemu ljubljencu želi Jakob Jožefu priskrbeti čim več tistih življenjskih vsebin, ki jih je kot otrok sam najbolj pogrešal. Dolga suknja z rokavi, ki mu jo je naredil, predstavlja več od zgolj materialnih in drugih sekundarnih ugodnosti. Takšna halja je bila znamenje višjih slojev, pravzaprav simbol kraljevskega stanu. Halja oziroma plašč simbolizira zavarovanost in varnost, toplino in »materinsko« brezskrbnost, zvit plašč pa tudi življenjsko energijo, moškost in moč. V otroških letih daje Jožefu očetova naklonjenost občutek varnosti, topline in brezskrbnosti, v puberteti in adolescenci pa to naklonjenost Jožef v skladu s psihološkimi značilnostmi mladostniškega odraščanja pretvori v znamenje moči in arogantnega vedenja, ki se hrani iz njegovega privilegiranega statusa. Izstopa nam torej Jožefov privilegiran položaj med brati in temu primerno sovražno razpoloženje bratov do Jožefa, ki ima kljub vsemu tudi spoznavne in preverljive razloge v Jožefovem ravnanju. Jožef je svoje brate, v otroški in najstniški naivnosti, tožil očetu, ko se mu je želel posebno prikupiti, s tem tudi morda kako novico nekoliko dopolnil in prikrojil po svoje, si jo celo izmislil, če se pač kdaj, ko je potreboval znamenja očetove naklonjenosti, ni zgodilo nič posebnega. Se pravi, Jožef je hitro odkril v svojem očetu dobrega sogovornika in učitelja, odkril njegovo naklonjenost in jo vztrajno izkoriščal v svoj prid.
Tako je Jožef s tožarjenjem bratov, na poseben način pa s svojimi sanjami (37,5-11) ustvaril prepad med brati in seboj. Jožefove sanje so v povezavi z njegovo vlogo enostavne in razumljive ter so pravzaprav posledica njegovega statusa. Jožef je bil doslej vse življenje privilegiran. V skladu z dosedanjim življenjem vidi pred seboj »sanjsko« prihodnost in je prepričan, da bo obvladal svet vrstnikov ter jih s pokončno držo spremenil v svoje občudovalce in služabnike. Brate je verjetno razjezilo ne le Jožefovo sanjarjenje in pretiravanje, marveč dejstvo, da se je tako tudi obnašal in z njimi komuniciral. Svojih prvih sanj ne pove očetu, marveč le bratom. Očitno se počuti dovolj močnega in za obvladanje konkurentov ne potrebuje več njegove pomoči. Jakob bodisi ne ve za Jožefovo sanjarjenje ali pa se spreneveda in njegove sanje ignorira. Ničesar ne ukrene, ampak pusti, da se sinovi o tem sami prepirajo. Zaradi dosedanjih negativnih izkušenj bratje ne reagirajo nasilno, marveč zaskrbljeno in zadržano. Agresivnost pa kopičijo v sebi in čakajo na primeren trenutek.
Toda Jožefove mladostniške sanje ne poznajo meja in se stopnjujejo, dokler ne trčijo ob steno realnosti. Reakcija bratov na Jožefove prve sanje očitno ni bila dovolj prepričljiva in ga ni zaustavila v pretiravanju glede pomembnosti in moči. Tako druge sanje še bolj potencirajo njegovo vlogo. Jožef jih najprej pove bratom, ki pa na njegova pretiravanja ne reagirajo več. Zato jih posreduje tudi očetu, ki je tokrat skupaj s pokojno ženo, Jožefovo materjo, tudi sam vpleten vanje. Dejstvo, da Jožef doživlja svojo mater v sanjah, je bolj znamenje njegove ranljivosti in strahu kot občutka večvrednosti. Išče namreč podporo in potrditev pokojne matere.
Jakob je slutil, kaj se dogaja v Jožefovi notranjosti pa tudi v razmerju med njim in brati. Tako je čakal priložnost, da omeji njegove sanje in sina postavi na realna tla. Sina ne osmeši in ne zavrne, pač pa vsebino njegovih sanj poveže z realnostjo in nato postavi pod vprašaj. Jožef tukaj ni zavrnjen niti osmešen, marveč kot resen sogovornik izzvan k refleksiji, tehtanju in premisleku izrečenih trditev. Jakob razume kontekst Jožefovih sanj in verjetno prepoznava tudi lastne vzgojne napake, a preteklosti ne more spremeniti. Njegov sin zdaj sanja tako, kot ga je vzgojil in naučil. Jožefovega doživljanja sebe, okolja in njegove vizije ne more na silo spremeniti. Vso zadevo si tako zapomni, o njej razmišlja in pripravlja načrt, kako Jožefa bolje pripraviti na socializacijo v družbo odraslih in s tem na odraslo življenje.
Vendar se sinovom ponudi »ugodna« priložnost, ko jim oče pošlje Jožefa brez svojega varstva v roke, daleč od doma. Priložnost nemudoma izkoristijo ter očeta prehitijo. Njihov naklep je umor! Prvorojenec Ruben skuša Jožefa rešiti in ga vrniti očetu, Juda, ne vedoč za Rubenovo namero, ga reši s prodajo Midjancem. Laž z okrvavljeno Jožefovo haljo očeta pahne v neutolažljivo žalovanje. Njihov zločin jim ni prinesel, kar so si obetali: Jakob je stalno žaloval za Jožefom in jih tako stalno spominjal nanj in na svojo ljubezen do njega ter na njihov zločin. Tako so neodrešeni živeli v svojem kraju, medtem ko je njihov zavrženi brat na tujem doživel osupljivo zgodbo.
Ko so Jožefa lastni bratje vrgli v vodnjak, nato pa prodali tujcem in je bil kupljen na egiptovski tržnici kot suženj, je padel iz idilične družinske sreče v temno brezno človeške usode. Toda pripovedovalec njegove zgodbe za bratskim hudodelstvom odgrne tančico globlje skrivnosti. Tega nesrečnega mladeniča vodi sijajen načrt in deležen je najmočnejšega spremstva. »Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek« (1 Mz 39,2). V Egiptu se v hiši svojega gospodarja kmalu povzpne na najvišji položaj. Novo zgodbo padca mu spleteta ženska poželjivost in zloba ter se zdi, da je kaznovan zaradi svoje kreposti. Jožef namreč nedolžen pristane v ječi. Pripovedovalec vztraja, da je bil Gospod z Jožefom (prim. 39,21), tem bolj, ker je v gospodarjevo nemilost padel prav zaradi zvestobe Gospodu in svojemu gospodarju. Gospod je bil res z njim in ga je ob svojem času častno spravil iz ječe kot razlagalca faraonovih sanj. Njegov moder gospodarski načrt za rešitev dežele pred lakoto pa mu odpre pot v sam vrh države. Pripovedovalec poroča, da je bil Jožef ves čas zvesto predan Gospodu (41,16.51-52).
Odslej se dogodki odvijajo v skladu s faraonovimi sanjami in Jožefovo razlago. Nekega dne se med tujci, ki jih je lakota prignala v Egipt kupit žito, pred Jožefom pojavijo njegovi bratje … Sveto pismo ne pripoveduje o čustvih, ki so se porodila v Jožefovem srcu. Njegove besede in ravnanje z brati pa jih odstirajo. Jožef, ki ga bratje niso spoznali, je z njimi trdo govoril, jih obsodil vohunstva, skratka, postavljal jih je v situacije, ki naj bi jih spomnile na njihov davni greh nad njim. In jih je opazoval. Odkril je čudovito resnico – bratje so se v svoji stiski spomnili svojega greha in so stisko sprejeli kot pravično Božjo kazen. In Jožef »se je obrnil proč od njih in se razjokal« (42,24). Toda njihova preizkušnja še ni bila pri kraju. Moral se je prepričati, ali je v njih še kaj hudobnosti srca, ki sovraži tistega, ki je bolj ljubljen. Zato jih je spravil v precep, da so, če so hoteli preživeti, pri naslednjem nakupu žita s seboj morali pripeljati njihovega najmlajšega brata Benjamina, Jožefovega brata po materi Raheli. Oče ga je silno težko pustil z njimi. Zdaj je bil on njegov najljubši sin. Ob srečanju z njim je Jožefa preplavilo silno čustvo. Toda moral je še preizkusiti brate. In obtožil je Benjamina kraje ter ga hotel zadržati kot sužnja. Tedaj se je razodelo novo srce njegovih bratov. Vsi skupaj so se s pretrganimi oblačili vrnili k njemu, Juda, ki je očetu zastavil samega sebe za Benjamina, pa je spregovoril (44,18-34). Njegov govor je izpoved sinovske in bratske ljubezni, ki je prerasla ljubosumnost do bolj ljubljenega in je vsa v skrbeh za tistega, ki mu vsi dolgujejo življenje, očeta. Zato nikakor ne morejo dopustiti, da bi se očetu ponovila tragedija izpred dvajsetih let. Zato se Juda ponudi za sužnja namesto Benjamina, ker »ne bi mogel gledati bridkosti, ki bi zadela mojega očeta« (44,34). Ob tej izpovedi je Jožef premagan. Bratje so prehodili dolgo pot od sovraštva do zastonjske ljubezni, ki zdaj slavi zmago. Jožef jim pokaže na vrhovnega Gospodarja, ki jih je pripeljal do sem: »Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju« (45,5).
S preselitvijo Jakoba in njegovih sinov v Egipt pisec pripravi scenarij za epopejo o največjem Jahvejevem dejanju za Izraela, o njihovi rešitvi iz suženjstva in sklenitvi zaveze s podelitvijo postave, kar tvori vsebino Druge Mojzesove knjige, dejansko pa Peteroknjižja do konca.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
LECTIO BIBLICA
- Preteklosti se ne da spremeniti. Kaj pa lahko …?
- V družini se lahko dogajajo hude stvari … Moj odziv: žalost, razočaranje, jeza, obup, molitev, upanje, odpuščanje, vdanost, hvaležnost, ljubezen, mir …?
- Jožefova zgodba uspeha – dokaz, da se ravnanje po Božjih zapovedih kljub vsemu obrestuje …
- Bratje so prehodili dolgo pot od sovraštva do zastonjske ljubezni. Je lahko na svetu še večja zmaga?
- »Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje … Niste me vi poslali sem, temveč Bog« (1 Mz 45,5.7). Preobrati mojega življenja.