Peto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VII (2022/2023)

Objavljeno pred 2 leta

V sredo, 15.2.2023 je potekalo 5. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023.

Bog, ki daje hrano, čas in svobodo; 2 Mz 16

V antiki so se bolj kot o obstoju Boga spraševali o odnosu Boga do sveta, naroda in posameznika. Pomembno je bilo vprašanje, kateri Bog je odgovoren za človekovo življenje, kateri ga varuje pred nevarnostmi, kateri mu daje hrano, čas, svobodo. V 2 Mz 16 se vsa ta vprašanja obravnavajo na enem mestu. Za vsemi pa je temeljno vprašanje: kako človek dojema svoje življenje.

2 Mz 16 je del pripovedi iz 2 Mz in 4 Mz o potovanju Izraelcev po puščavi, tj. o Božjem vodenju ljudstva na potovanju iz Egipta v obljubljeno deželo. O tem govorijo 2 Mz 15,22-18,27 in 4 Mz 11,1-20,13. V 2 Mz je potovanje po puščavi postavljeno pred dogodke na Sinaju, v 4 Mz po Sinaju. Prepleta se več izročil o istih dogodkih. 2 Mz 16 je večinoma iz duhovniškega izročila.

Ti dogodki so postavljeni v okvir puščave med Egiptom kot krajem suženjstva na eni strani ter obljubljeno deželo kot krajem svobode na drugi. S tem potovanje po puščavi dobi teološko razsežnost. Motiv puščave je večplasten: puščava je kraj, kjer je Bog preizkušal svoje ljudstvo, da bi se tako utrdilo, vendar je godrnjalo in se upiralo Gospodovemu vodenju. Raje bi bilo v egiptovski sužnosti ob vsaj minimalni preskrbljenosti kot v puščavi, kjer so bili povsem odvisni od Boga in njegovega vodstva. Za preroka Ozeja in Jeremija pa je puščava kraj, kjer je bilo ljudstvo zvesto Bogu.

3. 2. 4. 1 Zgradba besedila in pripovedni zapleti

Besedilo opisuje dogodek v Sinski puščavi, med Elimom in Sinajem, kamor so prišli petnajsti dan po odhodu iz Egipta. Sestavljajo ga:

uvod (16,1-3)

prvi prizor (16,4-15)

drugi prizor (16,16-30)

sklep (16,31-36)

V uvodu so navedeni kraj in čas dogodka ter godrnjanje ljudstva. Prvi prizor vsebuje pet pogovorov med Bogom, Mojzesom in Aronom ter njiju z ljudstvom (v. 4-12), razodetje Gospodovega veličastva in izpolnitev Božje obljube, da jim bo dal kruha in mesa (v. 13-15). V drugem prizoru so štirje predpisi o nabiranju hrane ter zapoved o sobotnem počitku. Sklep povzema celotno poglavje o mani.

Prvi prizor – izhodišče je pomanjkanje hrane v puščavi, ki ga Bog reši tako, da ljudstvu podari (ntn) mano. Iz tega naj bi videli (r’h) in spoznali (yd‘), da je to Božji dar. V drugem prizoru pa naj bi iz predpisov o šestih dneh nabiranja mane in sedmem dnevu počitka prav tako spoznali, da jim tudi čas daje Gospod (oboje skupaj v v. 29). Izraelova usoda je vezana na njihov odnos do Gospodovega daru, v katerem je konkretizirana njegova ljubezen. Toda na samem začetku preizkušnje zaradi lakote ljudstvo godrnja. Bolje se jim zdi umreti v egiptovskem suženjstvu kakor v puščavi svobode, ki je s svojo suženjsko miselnostjo ne morejo prenesti. V godrnjanju po krivem obtožijo Mojzesa in Arona – v bistvu pa Gospoda- da sta jih s hudobnim namenom odpeljala v puščavo. Iz te napetosti sledijo nadaljnji dogodki.

2. 4. 2 Razlaga

a) Prvi prizor (16,4-15): Problem hrane

Po izhodiščnem problemu sledi prvi prizor, ki je (v hiastični zgradbi) sestavljen iz petih pogovorov med Bogom, Mojzesom, Aronom in ljudstvom (v. 4-12). Ponavljata se glagola rekel je (wayyō’mer) in zgodilo se je (wayĕhî; ni v SSP). S tem odlomek spominja na opis stvarjenja sveta v 1 Mz 1,1-2,4a.

V prvem pogovoru Gospod Mojzesu obljubi za ljudstvo kruh z neba in da predpis, kdaj in koliko naj ga nabirajo. Pomembni izrazi so kruh, preizkusiti, postava in šest dni nabiranja. V drugem pogovoru Mojzes in Aron to posredujeta ljudem. Opomnita jih zaradi godrnjanja. Pomembni izrazi so zvečer, zjutraj, spoznati, videti. To pomeni, da je izkustvo Boga rešitelja povezano z naravnim ritmom časa. Iz tega naj bi ljudje videli in spoznali, da je Bog, ki jih je rešil, Bog stvarnik. Stvarnik narave je njihov Odrešenik. Besedilo spominja na 1 Mz 1,1-4a (»In bil je večer in bilo je jutro …«). Ljudje naj bi spoznali in videli, da tako, kot je bilo dobro vse, kar je Bog ustvaril, je dobro tudi, kako jih zdaj rešuje. To Mojzes reče tudi v tretjem pogovoru, z ljudstvom. V četrtem pogovoru je ukaz, naj ljudstvo stopi pred Gospoda (v. 9). Ker so se z godrnjanjem obrnili od njega, je potrebno, da se obrnejo k njemu, da se jim bo lahko razodel.

V 16,10-12 je prizor, ki ima središčno vlogo v odlomku in na katerega je pripoved pripravljala. Ljudstvo je ubogalo Aronov ukaz in »so se obrnili proti puščavi, in glej, Gospodovo veličastvo se je prikazalo v oblaku« (v. 10). Prej so se z godrnjanjem obrnili proč od Gospoda proti Egiptu in suženjstvu, kamor so se želeli vrniti. Zdaj so se obrnili »proti puščavi«, tj. naprej, proti Sinaju, proti postavi, proti svobodi obljubljene dežele, proti Bogu, ki prihaja iz puščave. Ko so se obrnili proti puščavi, k njemu, se jim je prikazal. Razodetje Boga je najvažnejši dogodek v tem delu. Z njim se je zgodil preobrat: Bog Stvarnik in Odrešenik se je neumorno trudil za ljudstvo, le-to pa je godrnjalo proti njemu. Zdaj pa se je ljudstvo obrnilo h Gospodu in Gospod k njemu.

Peti pogovor (v. 11-12) spominja na tretjega. Nova trditev, »in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog«, spominja na obrazec sklepanja zaveze na Sinaju, po katerem bo Gospod njihov Bog, oni pa njegovo ljudstvo (2 Mz 20). Avtor 2 Mojzesove knjige vidi vrhunec potovanja skozi puščavo v sklenitvi zaveze na Sinaju.

Rešitev problema lakote je v zadnjem delu (v. 13-15). Gospod jim pošlje prepelice in mano. Ponovijo se glagoli biti, videti, (ne) spoznati / vedeti – vendar v nasprotju: bilo je (večer in jutro), videli so (meso in kruh), pa niso vedeli, kaj je to. To, kar jim je Gospod dal, zanje predstavlja vprašanje: »Kaj je to?« (mān hû). Odgovor jim je povedal Mojzes: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti« (v. 15). Boga je mogoče videti in spoznati skozi njegove darove. To, kar ljudje vedno znova počno, je, da postavljajo vprašanje: Kaj je to? Odgovor prihaja od zgoraj, slišati in prepoznati pa ga je treba tukaj.

Napetost pripovedi je naraščala do razodetja Boga, v katerem je Bog posegel v človeško stvarnost, jo spremenil z darom svoje ljubezni v konkretni obliki mesa in kruha. Njegovega daru se ne da vzeti in zadržati zase, temveč se je treba o njem spraševati in za njim iskati darovalca. S tem prizor dobiva svoj pomen in se umiri. Godrnjanje ljudstva potone v veličini Božje ljubezni.

b) Drugi prizor (16,16-30): Problem časa

Drugi prizor govori o zapovedi glede časa, ki je tesno povezan s hrano, delom in zapovedjo. Najprej je dana zapoved o nabiranju mane za vsak dan v tednu (v. 16-21), nato so predpisi o soboti (v. 22-30). Zgradba prizora vsebuje postavitev zapovedi in njeno ne/izvrševanje. Med predpisi za vsak dan in za soboto je vzporednost:

vsak dan nabirati (v. 16-18) šesti dan nabirati dvojno (v. 22-24)

ne puščati do jutra (v. 19-20) v soboto ne nabirati (v. 25-29)

sklep (v. 21) sklep (v. 30)

Ponavlja se glagol nabirati (lqt), ki nakazuje, da je mana darovana, dar pa je treba sprejeti, ne more se ga nakopičiti in hraniti zase. Z nabiranjem mane je bila izraelska skupnost vsak dan usmerjena na Gospoda in njegove darove. V tem je izražala svojo poslušnost – toda nekateri niso poslušali. Iz odlomka je vidno, da je Gospod daroval dar (hrano) pa tudi zapoved. Izrael je sprejel dar pa tudi zapoved. Zapoved je vsebovala trud nabiranja in odpoved prilaščanju daru. Največji dar, ki ga je Bog dal Izraelu, pa je njegov zgodovinski obstoj kot narod. Izraelov odnos do mane je postal preizkušnja za Izraelov odnos do Gospoda in za njegov obstoj kot narod.

V. 22-30 dajejo zapoved za soboto in urejujejo nabiranje na šesti dan. »Praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu« (v. 23) se povezuje s 1 Mz 1,1-2,4a. Dan pred njo je bilo po Božji zapovedi mane za dvakratno mero, sedmi dan pa se ni pojavila. Vendar so jo nekateri proti Božji volji šli iskat. Jahve se je razsrdil: »Do kdaj se boste branili izpolnjevati moje zapovedi in postave?« (v. 28). To je temeljno vprašanje odnosa do Gospoda, vprašanje zvestobe in nezvestobe, pokorščine in nepokorščine. Izrael bi moral videti, da Gospod daje čas in hrano. V v. 30 se prizor konča in umiri. Ljudstvo je sedmi dan počivalo.

V v. 31-36 so naknadna pojasnila o mani bralcu, ki je ne pozna. S tem ko so jo postavili pred Gospoda, so jo uokvirili v kultno področje.

Sklep

V poglavju je govor o treh eksistencialno pomembnih danostih, hrani, času in svobodi. Hrana govori o človekovi nezadostnosti: da lahko živi, potrebuje hrano. V 2 Mz 16 Bog na Izraelovo godrnjanje, ker nimajo hrane, da ljudstvu hrano: poskrbi za njihovo življenje. Izrael pa s tem spozna, da je odvisen od Boga. V Egiptu je užival suženjsko hrano, za katero je moral delati, v puščavi pa darovano hrano, kot dar ljubezni, ki naj jo s hvaležnostjo sprejme. Prav tako čas označuje človekovo ustvarjenost in omejenost. Po šestih dneh dela sedmi dan počitka kaže, da rodovitnost končno ni sad človekovega dela, temveč prihaja z neba kakor mana. Čas služi človeku tudi za to, da stopi v stik z Bogom. Tako čas kakor hrana sta Božji dar. Čas in hrana sta stvarnosti, s pomočjo katerih lahko človek da življenju smisel. V odnosu do obojega pa je človek postavljen na preizkušnjo pokorščine, v kateri se vzgaja in zori za svobodo (prim. 5 Mz 8,2-3). Bog je z darovanjem zapovedi, časa in hrane omogočil svobodo. Obstajali sta dve možnosti: pot nazaj v Egipt, v suženjstvo, ali pot naprej, v obljubljeno deželo, v svobodo. Za poslednje se je Izrael odločil ob Božji pomoči. 2 Mz 16 kaže, kako odvisnost od Boga nikakor ne pomeni za človeka suženjstvo, temveč nasprotno, pravo svobodo. Gospod opozarja ljudstvo, naj ne bo suženj ne kruha ne dela ne časa. Za vse skrbi Bog, človek pa naj ima čas za njega in zase.

Besedilo 2. Mojzesove knjige se zdi kot bi bilo razpeto med več večjih kosov, kar daje tudi besedilu samemu pomen.

Teme, ki so zelo pomembne so teme prava, hrane, vode, poželenja.

Besedilo se pojavi v več strukturnih oblikah. Gre za večje strukturne kose in manjše. Zdi se, da so poglavja od 15 do 18 ena sama strukturna enota, ki jo lahko beremo kot pomemben zgodovinski prelom, ki ga je doživelo ljudstvo.

Pomembno dejstvo je, da se zgodba 2 Mz 15 poglavja konča z zadnjim stikom z Egipčani. Judje so pod egipčansko oblastjo živeli 210 let, suženjstvo je trajalo največ 116 let. Ves čas bivanja v Egiptu Judje niso bili sužnji, to so postali šele po nekaj desetletjih: “Tedaj je vstal nad Egiptom nov kralj, ki ni poznal Jožefa”. (2 Mz 1,8). Zgodba se zaključi s stikom z Midjánci in tudi skrbno opiše njihov vpliv, ki je v novem načinu razumevanja vladanja oz. pravnega sistema.

Jude je iz Egipta vodil judovski uradnik, zato je zgodba judovskega prava v marsičem tudi Mojzesova zgodba, kar je zelo pomembno.

14. poglavje se zaključi tako, da vidijo Judje Egipčane, mrtve na morskem obrežju. To gotovo ne moremo šteti samo kot dogodek ampak tudi kot prelom s tradicijo in vplivom nekega ljudstva. Če štejemo po kasnejših izkušnjah judovskega ljudstva, za časa nadvlade vladarjev, ki so jim vnašali drugo kulturo. Ta problem se pojavi na primer v dobi kralja Salomona, nadalj vladarjev, ki so vpeljevali grško kulturo – helenezacijo; nato v babilonskem suženjstvu. Judovsko ljudstvo je kulturo naroda razumelo vedno v povezavi z vero v enega Boga, kar je bilo vedno tesno povezano. To je izraženo v 1 Mkb 1,13: “…in nekateri iz ljudstva so bili pripravljeni iti h kralju, da delajo po običaju drugih kraljev”.

Še bolj pa je povezano z vero vprašanje prava. In s tem vprašanjem se srečamo na koncu. Morda je to osrednja tema tega prehoda. Obenem je to zgodba judovskega ljudstva in tudi zgodba Mojzesa samega. Mojzes je bil visok egiptovski uradnik in šolan v egiptovskih upravnih zadevah. Če vzamemo paradigmo, da je egiptovski pravni sistem podobno kot sorodni sistemi utemeljen na kralju, ki je obenem tudi božanstvo, pa je zgodba poglavij od 15 do 18 ravno zgodba o tem. In tema godrnjanja in obenem tudi tema prepiranja (upora) je tako tema, ki v resnici kaže na to rdečo nit.

Struktura

15, 1b-18.21b – Hvalospev zmage, Izraelcev in Aronove sestre Mirijam.

15,22 – vstop v puščavo Šur, ki je bila stara trgovska pot.

1 Mz 16, omenja izvir na poti v Šur, kjer je Gospod najdel Hagaro na njenem begu od Sare. “Gospodov angel jo je našel pri studencu v puščavi, pri izviru ob poti proti Šuru.”

Pot proti Šuru je verjetno stara pot karavan, zadnji del severne poti kraljeve poti, ki je prihajala iz Edoma, šla skozi puščavo Zin (drugo lokalno krajevno poimenovanje kot puščava Sin), do Kadeš-barnea in prišla v Egipt skozi Puščavo Šur.”

15,23 – Mara; grenka voda.

15,24 – godrnjanje zaradi grenke vode.

15,25 – Tam mu je določil zakon in pravo in tam ga je preskušal.

Tedaj je zaklical h Gospodu in Gospod mu je pokazal les. Vrgel ga je v vodo in voda je postala sladka.

Tam mu je določil zakon in pravo in tam ga je preskušal.

Prejšnji stavki nič ne nakazujejo na pravo, a tu se ta tema pojavi neposredno.

V vrstici 27 pride nepričakovano obilje. 12 vodnih studencev in sedemdeset palm, kar je v razmerah puščave izjemna pridobitev. Če predpostavljamo, da ne gre za kronološko urejeno zgodbo, ki bi podajala stvari dosledno tako, kakor so se zgodile, brez simbolnega pomena, je vprašanje vsebine te omembe še posebej na mestu.

Nov gradnik besedila je v 16. poglavju, ko Izraelci vstopijo v puščavo Sin.

16,1 – Vstop v puščavo Sin

Zanimivo dejstvo je v imenu. Stari semitski bog je bil imenovan Sin, torej bi lahko bila Puščava Sin tudi noč, kjer je vladal bog lune. Ko so Izraelci zapustili njegovo oblast – ko je zasvetil dan so se borili s pomočjo sonca.

Na tej osnovi bi lahko bila puščava Sin poetični opis noči, ki je v nasprotje postavila boga lune in boga sonca, ki je pomagal premagati Amalečane. Danes ni jasno, kje naj bi bila puščava Sin; na temelju te domneve ta kraj morda sploh ni obstajal, razen kot zelo močna prispodoba. (Vir: https://hermeneutics.stackexchange.com)

16,2 – Godrnjanje zoper Mojzesa in Arona.

16,7-8 – Godrnjanje (lun) zoper Mojzesa in Arona je godrnjanje zoper Gospoda.

Pomemben premik se zgodi, ko Mojzes pove, da je godrnjanje zoper Mojzesa in Arona pravzaprav godrnjanje zoper Gospoda. Od te omembe naprej se beseda godrnjanje samo še enkrat pojavi. Večinoma gre nadalje za omembo upora zoper Mojzesa in Arona.

17,1 – Izraelci odidejo iz Sinske puščave.

Pot ni več zaznamovana tako, da grejo v neko puščavo ampak je določena tako, da hodijo po poti Gospodovega povelja. V tem morda ni več zaznamovano, da drugi pomeni prevladujejo, na primer argument najkrajše poti, ampak Gospodova beseda.

17,1 – Ponovni problem vode. Ta kraj se imenuje Masa in Meriba (17,7)

17,2 – Ljudstvo se prepira z Mojzesom.

17,3 – Zadnjič beseda godrnjati.

17,7 – Je Gospod v naši sredi ali ne? Tukaj se vprašanje vere popolnoma izostri.

Ravno problem prava postane tukaj osrednji. Medtem ko Mojzes še vedno sam hoče razsojati pa mu tast predlaga nek pravni sistem. Morda je tukaj prelom med prazgodovinskim pravom in pravnim sistemom. Dogajanje na poti jasno opiše, kaj se je dogajalo znotraj skupine Izraelcev.