V sredo, 24. februarja 2021, je potekalo peto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Ob 16.30 smo se povezali ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapisali močne Besede, ki so nas nagovorile, spremljale (LECTIO BIBLICA 4).
Uvodna molitev s Frančiškom
Molitev se opravlja danes. Jezus nam prihaja naproti danes, v tem danes, ki ga živimo. Danes srečujem Boga, srečanje je vedno danes. Ne obstaja drugi čudoviti dan, kot je danes, ki ga živimo. Danes je realen, danes je konkreten. Molitev se opravlja v danes. Jezus nam prihaja naproti danes, v tem danes, ki ga živimo.
V katehezi v sredo, 10. februarja, je papež Frančišek spodbujal, da prepoznamo Gospodov obisk v konkretnem dnevu, to je »danes«. »Čas je v Očetovih rokah; srečujemo ga v sedanjosti, ne včeraj in ne jutri, temveč danes. Iz bogoslužja se vedno vračamo v vsakdanje življenje: na ulice, v pisarne, na domove … Tam se nadaljuje pogovor z Bogom: kdor moli, je kakor zaljubljenec, ki vedno nosi v srcu ljubljeno osebo, kjerkoli že je. Dejansko je vse zaobjeto v ta pogovor z Bogom: vsako veselje postane razlog za slavljenje, vsaka preizkušnja je priložnost za prošnjo na pomoč. Molitev je v življenju vedno živa, kakor ogenj žerjavice, tudi ko usta ne govorijo, srce govori. Vsaka misel, čeprav je na videz ‘profana’, je lahko prepojena z molitvijo. Molitev nam pomaga ljubiti druge kljub njihovim napakam in njihovim grehom. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj. Jezus ni sodil sveta, ampak ga je rešil.«
V glavni Jezusovi molitvi, prosimo za »danes«: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« (Mt 6,11) Tudi v Stari zavezi Bog »danes« razodeva človeku svojo postavo: »Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ni oddaljena. Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ… Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh… Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni… Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš …« (5 Mz 30, 11-20). Celotna 5 Mz knjiga vsebuje 50 krat besedo danes. Pravzaprav je to večni danes, ker je Gospod Bog v vsem ves čas Navzoči v vsem skrivnostno delujoči Stvarnik, popolnoma je vse odvisno od Njega. Molitev prebuja v nas zavest, da smo »sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45)
Branje in razlaga odlomka Gal 1,18–2,10
Prvi obisk Jeruzalema
Pavel pri prvem ponovnem obisku Jeruzalema po njegovem odhodu v Damask, posebej opiše srečanje s Kefom, ki ga je očitno obiskal kot voditelja krščanske skupnosti. Ima ga za prvo pričo Kristusovega evangelija. Prav on tudi največkrat od vseh piscev Nove zaveze uporablja zanj aramejsko obliko imena Kephas (1 Kor 1,12; 3,22; 9,5; 15,5; Gal 1,18; 2,9.11.14). Za Jakoba, Gospodovega brata pravi, da ga je samo »videl«, čeprav je imel vodilno vlogo v jeruzalemski Cerkvi (prim. Apd 12,17; 15,13-21; 21,18). Najverjetneje gre za ožjega Jezusovega sorodnika, ki je omenjen v Mr 6,3 in v 1 Kor 15,7 in torej ni bil član skupine Dvanajsterih. Skupnosti se je verjetno pridružil šele po vstajenju, saj je bil verjetno do Jezusa v času njegovega delovanja bolj zdržan (prim. Mr 3,20-21.31-35; Jn 7,3.5). Najverjetneje gre za Jakoba mlajšega, sina Marije, žene, ki Jezusa spremljale vse do groba (prim. Mr 15,40; Jn 19,25). Na apostolskem zboru v Jeruzalemu bo Jakob podprl Petra in Pavla s kompromisnim predlogom za sobivanje med kristjani iz poganstva in judovstva. Kasneje je postal prvi jeruzalemski škof in po poročanju Jožefa Flavija v času velikega duhovnika Ane II. prestal umrl mučeniške smrti leta 62. Tradicija mu prepisuje tudi avtorstvo Jakobovega pisma (Jak 1,1).
Pavel zelo goreče zagotavljanje, da to kar govori, ni laž (v. 20), kar preseneča. Očitno so njegovi nasprotniki že močno razširili laži o njem. Hkrati je to tudi odraz njegovega močnega značaja, saj pogosto uporablja podobno govorico rotenja (prim. Rim 1,9; 2 Kor 1,23; 11,31; Flp 1,18; 1 Tes 2,5). Le-ta ostaja sestavni del njegovega oznanjevanja. Je njegov dar, in hkrati izziv in napor.
Po kratkem obisku Jeruzalema se Pavel ponovno oddalji od ostalih apostolov (v. 21). V Gal ne navede zato nobenega posebnega. Iz Lukovega opisa v Apd 9,26-30 lahko sklepamo, da so mu v Judeji in v Jeruzalemu stregli po življenju in je moral od tam zbežati. Oznaka »pokrajina Sirije in Kilikije« je zelo široka in lahko najprej pomislimo na Antiohijo in Damask v Siriji ali na domači Tarz v Kilikiji. Vsekakor mu je bilo to področje zelo domače. Iz nadaljevanja je možno sklepati, da je v tem času tudi že oznanjal, čeprav konkretno o tem ne poroča. Pavel je bil v tem času dejansko še sam, brez skupnosti in brez sodelavcev ter tako brez cerkvenega občestva, ki bi mu podelilo javno poslanstvo. Barnaba ga šele precej let kasneje, najverjetneje proti koncu leta 42, pride iskat v Tarz, da bi ga pridobil za svojega sodelavca v Antiohiji (Apd 11,25-26). Sam piše, da je bil v tem času Cerkvam po Judeji, ki so »v Kristusu« nepoznan (v. 22). Formulacija »Cerkvam v Kristusu« kaže na to, da so v tem času izraz ekklēsia uporabljale tudi judovske skupnosti, ki so se zbirale v Jahvetovem imenu (qehal yhwh) (prim. 5 Mz 23,3-4 in dr.). Uspehi Pavlovega oznanjevanja so vseeno dosegli Judejo in prebudili začudenje in hkrati pobožno navdušenje ob dejstvu, da nekdanji preganjalec oznanja evangelij (1,23; Apd 9,21). Gre za prvi Pavlov misijonski uspeh, ki potrjuje resničnost njegovega evangelija.
V nadaljevanju (Gal 2,1-10) spregovori Pavel o svojem drugem obisku v Jeruzalemu spomladi leta 48, ko je pridobiti podporo jeruzalemske Cerkve za svoje misijonsko poslanstvo med pogani. O tem podrobneje poroča Luka v Apd 15,1-35. S seboj vzame tudi grškega spreobrnjenca Tita kot svojevrstni dokaz, da je nekdo lahko kristjan tudi brez obreze. Bog dela po Jezusovem evangeliju nove korake. Gre za vprašanje človekove svobode in odrešenja, ki je temeljna »resnica evangelija« (v. 5). Svoboda ne pomeni »pretveza za meso« (5,13), temveč spoznanje svoje prave identitete Božjega sinovstva, ki človeku omogoča, da lahko »služi drug drugemu po ljubezni« (5,13), da lahko nosijo »bremena drug drugemu« in tako izpolnijo »Kristusovo postavo« (6,3). Odrešenje in svoboda ne izvira iz religioznih praks, ampak samo od Gospoda. Nobena pobožnost samo po sebi ne more »kupiti« dostopa do Boga. Odločilen je način, kako človek živi različne religiozne prakse. Najvišji kriterij je Gospodova darujoča ljubezen, ki živi na način pšeničnega zrna (prim. Jn 12,24).
Sad tega Pavlovega srečanja s »stebri« Cerkve je bilo naprej živo cerkveno občestvo (κοινωνία), ki je utemeljeno na bistvenem – na Kristusovem odrešenjskem delu, ki rešuje tako Jude kot pogane. Novost evangelija je, da gre za zastonjski dar Boga, do katerega imajo vsi zagotovljen dostop »po veri v Kristusa in ne po delih postave« (2,16). Nadaljnji sad tega srečanja je »spoznanje milosti« (2,9a), to je Božjega »delovanja« tako v Petru kot v Pavlu. Bog Oče, ki je Sina »obudil od mrtvih (1,1-2), je glavni subjekt misijonskega delovanja (3,5). Kot sklepni sad tega novega občestva in njegov najbolj prepričljivo izraz, je vključevanje drugega in dobrodelnost (2,10). Skrb za reveže spada k osnovnemu načinu oznanjevanja, ki ga določa že samo bistvo evangelija. V velikih pismih Pavel pogosto omenja nabirko za Cerkev v Jeruzalemu (prim. Rim 15,25-32; 1 Kor 16,1-4; 2 Kor 8,1–9,16). V Rim 15,26 imenuje nabirko kar κοινωνία, njene prejemnike pa »uboge med svetimi«.
Revščina v Svetem pismu
Stara zaveza
Revščino in reveža v Svetem pismu označuje več izrazov. To stanje je lahko povzročilo veliko različnih vzrokov. Lahko je bila rezultat indolence in lenobe (prim. Prg 6,10; 19,15; 24,30), potratnega življenja (prim. Prg 21,17; Prd 18,32), neumnosti in trme (prim. Prg 13,18; 28,19), zatiranja in pohlepa (prim. 2 Mz 1,13, 2 Sam 12,1-2; Jer 22,13; Iz 5,8), posledica slabe žetve (Neh 5,1-3), katastrofe, bolezni, vojne, prevare/goljufije, oderuštva (2 Mz 10,4-5; 4 Mz 11,4-5; Sod 10,8; Ps 105,34 itd.). Reveži v Svetem pismu tako ne predstavljajo posebnega družbenega razreda ali političnega telesa, ampak zaradi najrazličnejših zgoraj omenjenih faktorjev tvorijo zelo raznoliko tvorbo.
Z vprašanjem revščine se v Svetem pismu ukvarjajo različna besedila. Vsako obravnava isto vprašanje pod nekoliko drugačnim zornim kotom. Tako pravni teksti skušajo revežem zagotoviti socialno zaščitno in preživetje z redistribucijo dobrin ter z zakoni, ki zadevajo sužnje (zaradi dolga) in dninarje. Preroški teksti pa se bolj ukvarjajo (protestirajo proti temu, kar vidijo) z reveži, ki jih ekonomsko izkoriščajo zemljiški veleposestniki in vladajoči sloji takratne družbe. Psalmi nudijo še posebej bogat jezik, besedišče in vsebino, ter izpostavijo Boga kot zaščitnika revnih. Zanimivo pa je, da se Pentatevh v svojem narativnem delu, tj. v z zgodovinsko in teološko prepleteni pripovedi (brez zakonodaje), tematike revščine ne dotika. Tudi Ruta, Estera in Daniel vprašanje revščine zapostavljajo. Večjo skrb ji posveti Nehemija.
Obredna zakonodaja
Pomemben vidik odnosa do revežev predstavljajo določbe, ki pretežno zadevajo versko-obredno vsebino in odsevajo. Vsa določila so zapisana v Tretji Mojzesovi knjigi, ki med drugim pokriva tudi obredno zakonodajo, npr. predpise o daritvah (3 Mz 1,1–7,38), obredni čistosti in očiščevanju (11,1–16,34), o odkupu od zaobljub (27,1-34).
Prva enota nas seznani z različnimi predpisi o daritvah (3 Mz 1,1–7,38). V četrtem poglavju spregovori o daritvah za greh. Daritve so se razlikovale glede na to, kdo se je pregrešil: maziljeni duhovnik prinese v daritev za greh mladega neoporečnega junca, Izraelova skupnost daruje mladega junca, knez pa pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca. Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, »pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico« ali »jagnje, tj. neoporečno samico«. Za nas je bolj pomembno naslednje, peto poglavje, ki spregovori o revežih, tj. tistih, ki prej opisane daritve niso premogli. Preberemo lahko:
»Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese GOSPODU kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev. /…/ Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno.« (3 Mz 5,7-10.)
Postava reveža torej ne prikrajša, temveč zniža predpisano daritev. Slednje celo dvakrat:
»Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh … /…/ Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil v kakšni taki zadevi, in mu bo odpuščeno.« (3 Mz 5,11-13.)
Prvo znižanje jasno pokaže, da je bila predpisana daritev za povprečnega Izraelca več, kot si je lahko privoščil. Rabi Abaham Ibn Ezra je drugo znižanje, desetinko škafa bele moke, razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan. Zakon je razumel kot maksimalno prilagoditev »razmeram« (revščini), da je bila izvedljiva celo za najrevnejše sloje družbe. Daritve, ki so razvrščene glede na blagostanje posameznika, z dvema znižanjema, zajamejo celotno družbo brez izjeme. V ozadju tiči ideja, da je moralo biti očiščenje dosegljivo vsem. V tem smislu bogatin s svojim bogastvom ni zmogel storiti ničesar več in revež v svoji bedi nič manj.
Podobno skrb za revne lahko opazimo tudi v sklopu, ki nosi naslov »obredna čistost in očiščevanje« (3 Mz 11,1–16,34). Za nas sta zanimiva primera, ki govorita o očiščenju porodnice (3 Mz 12,1-8) in o gobavosti (3 Mz 13,1–14,57). Hebrejci so zaradi posebnega odnosa do življenja, krvi in greha imeli ženo, ki je rodila bodisi dečka ali deklico, za določen čas za nečisto (3 Mz 12,2-5). Ko so se dnevi očiščevanja iztekli, je duhovniku pripeljala »enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh« (3 Mz 12,6). Vrstica 8 nam ponovno spregovori o revnih: »Če pa ne zmore ovce, naj vzame dve grlici ali dva golobčka: enega za žgalno in drugega za daritev za greh; duhovnik naj zanjo opravi spravo in bo čista.« (3 Mz 12,8) Izjema je ponovno predvidena za revne. Določilo je bilo gotovo pogosto uporabljeno, saj si običajna družina za vsakega otroka ni zmogla privoščiti enoletnega jagnjeta ter golobčka oz. grlice. To potrjuje primer Marije, Jezusove matere, ki je zanj darovala »kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka« (Lk 2,24), tj. po ceni za revne.
Gobavost (3 Mz 13,1–14,57) je označevala različne vrste kožnih bolezni. Gobavec je v svojem bolezenskem stanju veljal za nečistega, zato je moral biti tudi v primeru, da je bil ozdravljen gobavosti, obredno očiščen. Daritev, ki jo je ozdravljeni moral prinesti za spravo, je bila »dve neoporečni jagnjeti in enoletno ovco brez madeža in tri desetinke bele moke, umešene z oljem, in vrček olja.« (3 Mz 14,10) Vendar se že nekaj vrstic naprej daritev zniža:
»Če pa je reven in tega ne zmore, naj vzame le eno jagnje za spravno daritev, da se daruje s primikanjem in se tako zanj opravi sprava, in desetinko bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev in vrček olja, dalje dve grlici ali dva golobčka, kar pač lahko kupi; eden naj bo za daritev za greh in drugi za žgalno daritev.« (3 Mz 14,21-22.)
Namesto dveh jagnjet je revež moral darovati le dva golobčka ali dve grlici. Predpis o treh desetinkah je bil za reveža znižan na eno desetinko bele moke, ovca kot spravna daritev s primikanjem pa je ostala v obeh primer nespremenjena. Tako ponovno vidimo, da zakonodajalec naredi izjemo za revne in tudi njim omogoča očiščenje po nižji, njim dostopni ceni.
Nova zaveza
Jezus v svojem oznanilu nadaljuje preroško tradicijo Stare zaveze, ki neločljivo povezuje čaščenje Boga in ljubezen do bližnjega, ki se najbolj konkretno kaže prav v odnosu do revščine in uboštva. Redkokdaj je Jezus tako radikalen v svoji govorici, kot takrat, ko govori o človekovem odnosu do bogastva. Ob srečanju z bogatim mladeničem, ki bi želel hoditi z njim, preseneti njega in učence s težko prestavljivo primerjavo: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mr 10,25) Tudi v govoru na gori, ko spregovori o odnosu do premoženja in materialnih dobrin, postavi Jezus svoje poslušalce pred nujno odločitev: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) Mamon, »malik vlitih bogov« (prim. 2 Mz 34,17), ni preprosto eden od mnogih malikov, ampak je simbol za vse malike. Z uporabo tega izraza označi Jezus pohlep po bogastvu kot najbolj nevarno skušnjavo, kot malikovanje (prim. Kol 3,5), ki človeku najbolj trdno zapira pot do Boga in ga vodi v smrt.
Na podlagi tega se ponuja sicer hiter, a napačen sklep, da Sveto pismo Nove zaveze zavrača bogastvo in zemeljske dobrine ter zagovarja revščino in uboštvo. Tako Stara kot Nova zveza vidita v bogastvu najprej znamenje Božjega blagoslova, saj se po njem razodeva Božja naklonjenost človeku (prim. 5 Mz 7). Bog želi, da človek v polnosti živi svoje življenje in izkoristi vse darove, ki mu jih daje. Zato gospodar v Jezusovi priliki pohvali služabnika, ki je pomnožil njegove talente in ga povabi v svoje »veselje«” (Mt 25,21). Vendar se lahko bogastvo za človeka zelo hitro iz veselja in sladkosti spremeni v žalost in strup (prim. Job 20,15). Zapeljivost bogastva lahko namreč zaduši Božjo besedo, da postane nerodovitna v njegovem življenju (Mt 13,22). Tudi v zadnji knjigi Svetega pisma je prikazano bogastvo kot usodna človekova skušnjava, ki razkriva vso njegovo šibkost: »Praviš: Premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Vendar tako revščina kot uboštvo samo po sebi nista nekaj boljšega, bolj duhovnega in v božjih očeh bolj vrednega. Nasprotno! Za bibličnega človeka obstoj revščine in revežev v družbi opozarja na nepravičnost in greh v družbi.
V konceptu Jezusovega oznanila o Božjem kraljestvu imajo revni in ubogi svojo nenadomestljivo mesto. Najprej so oni tisti, ki so Gospodu, ki je sam postal ubog, najbližji. Hkrati pa človeka srečevanje z ubogimi izziva, da presega samega sebe in začuti svojo izvorno resničnost. Ker je človek telesno in duhovno bitje, ga lahko pot vodi do resnično duhovnega samo preko telesnega in materialnega. Duhovnost namreč ni neko skrivnostno in neoprijemljivo dogajanje in ne obredi in molitve, ki bi prebujalo neke nadnaravne občutke in ideale. Duhovnost je resnično življenje. Človek je po novozavezni teologiji toliko duhoven, kolikor je resničen. V resničnost pa ga prebuja prav srečanje s konkretnim – z bližnjimi, z uboštvom in revščino.
To sporočilo naglasi že starozavezni redaktor Pete Mojzesove knjige: »Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu GOSPOD, naš Bog, kadar koli ga kličemo?« (5 Mz 4,7.) Pri tem je »klicanje« referenca na vpitje revnega k Bogu zaradi izkoriščanja (prim. 5 Mz 15,9; 24,15). Družbena in socialna angažiranost ni zgolj »stranski učinek«, temveč spada k bistvu ne samo judovske, temveč tudi krščanske duhovnosti. Vprašanje revščine ni akademsko, ampak praktično. Za bibličnega človeka obstoj revščine in revežev v družbi opozarja na nepravičnost in greh v družbi. Velik del ponovljene Postave (5 Mz 12–26) je prepleten s socialnimi predpisi, s katerimi naj bi Izrael na podlagi vere v edinega Boga ustvarjal drugačno družbo, kjer ne bo ubogih in izključenih. Tema solidarnosti je predstavljena kot bistvena lastnost izvoljenega ljudstva. Občutljivost za reveža pomeni poslušnost Bogu: pomoč človeku v stiski, ki jo zahteva Postava, ni nekaj sekundarnega, nekaj manj vrednega v primerjavi s sakralnim, saj socialni in liturgični vidik življenja v Izraelu ni bil nikoli ločen, temveč se je tesno prepletal. Tudi Jezus, kot Pavel, v svojem oznanilu nadaljuje preroško tradicijo Stare zaveze, ki neločljivo povezuje čaščenje Boga in ljubezen do bližnjega, ki se najbolj konkretno kaže prav v odnosu do revščine in uboštva.
Maksimilijan Matjaž
Samo Skralovnik
LECTIO BIBLICA GAL 1,18–2,10
- Pavel ima močan značaj, ki zaznamuje tudi njegovo oznanjevanje. Preberite enkrat pismo Gal pod tem vidikom! Podčrtajte sledi njegovega značaja! Značaj je človekovo bogastvo in njegov izziv. Premislimo zase, za kaj se zahvaljujemo, s čim pa se bojujemo!
- Pavel opisuje konkretno uporabo krščanske svobode v 1 Kor 8 in Rim 14. Preberite odlomke in potegnite vzporednice s svojim življenjem!
- Kako uspemo živeti občestvo v različnosti? Premislite Palovo kerigmo o tem v 1 Kor 12,12-27 in prosimo za prepoznanje Daru. Ko je jeruzalemska skupnost prepoznala »milost«, ki je bila dana Pavlu, so sklenili z njim občestvo (2,9). Se trudim v drugim prepoznavati predvsem milosti, ki so mu dane, in te postavljati pred to, kar me moti?
- V Talmudu beremo: »Dobrota je več kot religija, stiska bližnjega pa bolj glasna od vsake liturgije.« Papež Frančišek dodaja, da ima vsak revež, ki trka na naša vrata, obličje Boga. Vsaka stiska človeka, ki nas ne predrami iz umskega kavča, ki ne vzdrami našega srca, ostaja mrtva črka na papirju, statistika, ki ne seže do srca. Ali zmoremo v revežu, klošarju … prepoznati človeško obličje?
- Revščina je lakmusov papir naše vere – zrcalo naše vere; kaže nam, koliko so naše misli in ideje usklajene z resničnostjo. Ali zmoremo skladno s tem tudi ukrepati in živeti? Jezus je bogatašu – in danes smo vsi v resnici bogataši – dejal: »Daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.« (Mt 19,21) Kje so naši zakladi?