V sredo, 28. oktobra 2020, smo začeli z novim ciklusom Biblične šole Evangelii Gaudium, ki tokrat ni potekal v živo v Celju, ampak po zoom aplikaciji.
Tema tokratnega ciklusa je Pismo Galačanom. To je poseben biser med Pavlovimi pismi, kjer nam Pavel oznanja teme, ki jih moramo slišati prav danes. Kaj pomeni živeti evangelij svobode in sinovstva!
Beseda papeža Frančiška
Kot navadno bomo začeli z Božjo besedo pretekle nedelje in besedami papeža Frančiška. »Katera je največja zapoved v Postavi?« Jezus govori specialistom Božje besede, ki so najtežji poslušalci; ki poznajo Postavo in jo izpolnjujejo. So pa v nevarnosti, de ne bodo prišli dlje od védenja, da bodo polni predsodkov. Tudi mi pogovore začenjamo provokativno, da bi se vnaprej zaščitili, da bi imeli prednost. Govorimo iz sebe. Ča pa še v jezi (ker so drugi v zmoti ali celo hudobni), potem se pogovor ne more dobro končati in besede ne obrodijo pozitivnih sadov. To naj bo naša osebna prošnja, da nas Gospod očisti predsodkov, naše pameti; misli, kako znamo mi bolje in pametneje. Potem ne slišimo sporočila. Potrebna je iskrenost in pristnost. Moramo reči »ne« farizejskemu poslušanju, ki je blokada misli. Papež Frančišek v pridigi pravi, da vprašanje, katera je največja zapoved, postavljamo, da bi se lotili odgovora in naredili najboljše. Frančišek pravi, da naj bo zapoved dana srcu (od znotraj), da jo sprejmemo, ne pa kot zapoved od zunaj, da jo nosimo.
Ne smemo delovati iz zaskrbljenosti, strahu in obveznosti. Glavno počelo je ljubezen (Jezus v odlomu kar 2-krat pravi »ljubite«). So ljudje, ki hočejo zapovedi izpolnjevati z zaskrbljenostjo in prisiljeno. Ljubezen ima eno samo smer: proti Bogu in bližnjemu, in to je temeljna novost Jezusovega nauka. Ni prave ljubezni do Boga, če se ne izrazi v ljubezni do bližnjega. Ljubezen govori, da nisem sam, da ne delam sam. To je pobožanstvena lastnost oz. temeljna bit Boga. Ljubezen je Božja nezaslužena naklonjenost.
Okvir razmišljanja pri branju Božje besede
- Občestvenost. Evangeljska vera in način branja; verujemo z vero Jezusa Kristusa (farizejem je manjkala ravno ljubezen in povezanost).
- Evharističnost. Evangeljska vera je darujoča se oz. evharistična. To je vzajemno podarjanje Boga in človeka v ljubezni. Jezus nam je postal enak v vsem (tudi v stiskah).
- Sinovstvo. To je cilj, da bi prepoznali darovalca, ki je razodetje Boga Očeta; da smo ljubljeni kot sinovi/hčere. Vse SP nas vodi v to spoznanje – biti in živeti kot sin/hči.
Pismo Galačanom
Pismo Galačanom je pismo milosti. Je biser med pismi, ker je kompaktno in poenoteno v bistvenem. Pavlov vzor milosti je njegovo radikalno osebno izkustvo Kristusa pred Damaskom, ki mu je spremenilo celotno življenje. Na take dogodke v svojem življenju moramo biti pozorni tudi mi.
Pismo Galačanom je tudi pismo resnice evangelija (oz. kaj je bistvo evangelija). Pavel to razlaga na več primerih (judovsto, religiozne praksem …) – srčika evangelija je Kristusov zastonjski dar, v katerem se je pokazala Očetova ljubezen, ki nas opravičuje. Tega bi se morali vedno znova zavedati.
Pismo Galačanom je pismo o svobodi sinovstva. Prepoznati se moramo kot ljubljeni Božji otroci; kot sinovi in hčere. Svobodni smo lahko samo v ljubezni. Kdo sem jaz in kdo je moj Oče, ki me je rodil po Jezusu Kristusu (Silvano Fausti pravi, da bi morali Pismo Galačanom prebrati enkrat na mesec, da ne bi pozabili, da živimo v Kristusovi milosti in ne bi zapadli v svoje načrte). Ljubezen osvobaja, ker gradi na milostnem daru sinovstva; ne pa na zapovedih, ki jih bomo izpolnjevali, da bomo všeč Bogu.
Gal 1,1-5
1 Pavel, apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih,
2 in vsi bratje, ki so z mano, Cerkvam v Galatiji:
3 milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa,
4 ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče,
5 kateremu bodi slava na veke vekov! Amen.
Pavel se predstavi v najpomembnejši identiteti, da je apostol – ne od ljudi in ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu. V resnici je v 1. vrstici že povedano bistvo. Pavel, rojen v Tarzu v Kilikiji, je bil rimski državljan, sicer Jud iz Benjaminovega rodu in iz zelo pravoverne družine. Zato je dobil ime Savel (pomeni izprošen od Boga) po prvem judovskem kralju.
Pavel se zaveda apostolskega poslanstva posredovati evangelij. Bog Oče ga je izbral, da evangelij prinese poganom. Pavel (ime pomeni majhen) večkrat govori o svoji majhnosti v smislu grešnosti, ponižnosti, nezasluženosti nasproti drugim apostolom in krhkosti telesa. Njegov poklic za apostola izhaja iz razodetja samega. To najbrž poudari zato, ker so mu oporekali apostolstvo (da jim ni oznanil vsega, ne dovolj natančno razložil vsebine in obveznosti iz Postave). Judje niso mogli razumeti, da Postava ni več pomembna, da niso pomembni koledarji in prazniki , čista in nečista hrana … Kristjani v Jeruzalemu (ki so bili najbolj pravoverni in konservativni) so bili skeptični do Antiohijske skupnosti, ki so jo sestavljali v glavnem spreobrnjenci iz poganstva. Zato so jim pošiljali »inšpekcije« in jih preverjali (Peter, Sila …). Zato Pavel pravi, da se evangelija ni naučil od Judov (od Barnaba ali Petra) ampak po razodetju Jezusa Kristusa in Boga Očeta. Posebej poudari srečanje pri Damasku – trenutek spreobrnjenja, ki se ga je globoko dotaknil. Vendar je bil to šele prvi del; takrat še ni dobil vse modrosti in Božjega spoznanja. Dobil je le kanal za posredovanje spoznanja. Tega je izpopolnjeval naslednjih 10 let (največ v samoti), preden je leta 46 uradno začel z misijonom. Sklepamo, da je bil zanj najtežje dokončno spoznanje o Bogu Očetu – da Bog ni le zakonodajalec in zapovedovalec. In tega Boga Očeta je moral oznaniti vsem ljudem. To se vidi iz konca 1. vrstice: … ki ga je obudil od mrtvih – to je srčika. V Jezusu Kristusu se je razodela ljubezen Boga Očeta. Ljubezen, ki je šla do konca; do Jezusovega sestopa v kraljestvo smrti in osamljenost (solidarnost z nami) – in od tam ga je obudil Oče. Obuditev od mrtvih je sklepno dejanje Očetove ljubezni do Sina in do vsakega, ki sprejme Jezusa.
V 2. vrstici sledi naslovnik: ta kaže na posebnost Pisma Galačanom. Pismo je nastalo iz močne skrbi za usodo ljudi in je strog preroški opomin. Tokrat ne omenja posebnih imen sodelavcev, ki bi bili povezani s skupnostjo, ampak pravi: vsi bratje. Prav tako uporablja množino: Cerkvam v Galatiji, ne posameznim cerkvenim občinam posameznih mest. Ne slišimo o njihovih dobrih delih kot npr. pri Tes ali Flp. Njihova vera se izkaže kot trhla, ker se uklanjajo vplivnežem, ki širijo čudne ideje, ki so nasprotne nauku, ki jim ga je predal Pavel.
Zgodovinski okvir
Ključni zgodovinski okvir pisma je Pax Romana oz. Avgustov mir od leta 27 pr. Kr. do 180. Cesar Avgust si za podobo na eni strani kovanca izbere bika – antični traktor, ki lahko dela le v miru. In dejansko je v tem času mir, država je povezana z odličnim cestnim sistemom, enotnim denarjem in jezikom. Država se ne širi navzven ampak se utrjuje navznoter (štetje prebivalcev).
Rimski imperij v Pavlovem času je v bistvu ves znani svet. Pavel ne piše konkretnim skupnostim kot sicer (Tes, Ef, Flp,…) ampak skupini mest v rimski provinci Galatiji. Zakaj lahko Pavel uspešno širi evangelij? Ker je (kot rečeno) ozemlje enotno in dobro povezano – kot nasprotje množici kneževin, ki ne bi imele istega jezika, denarja in bi se bojevale med seboj. Glavni Pavlovi punkti, kjer začenja oznanjevanje, so sinagoge, ki jih ima judovska diaspora po vsem cesarstvu.
Zanimivo je, da prav dva največja nasprotnika krščanstva (Judje in Rimljani) z vzpostavitvijo omenjenih okoliščin (sinagoge in Pax Romana) najbolj pripomoreta k širjenju krščanstva.
V Galatiji so živeli Kelti. Ob reorganizaciji države je Avgust leta 25 ustanovil upravno enoto Galatijo, ki je bila širša kot prejšnja. Pridružil ji je ozemlje z mesti, ki jih je Pavel obiskal na prvem misijonskem potovanju (Pizidijska Antiohija, Listra, Ikonij in Derbe) (Apd 13–14). Občestva v njih so bila zbrana okoli sinagog, sicer pa je bil živelj v glavnem poganski. Pavel je vsa tri svoja potovanja začel v Antiohiji – na prvem od 45–47 je prehodil in preplul kar 2100 km. Pri svojem oznanjevanju se je vedno najprej obrnil na Jude.
Pismo je napisal v času 3. potovanja (52 – 56; Apd 18,23–21,16). V Efezu je najbrž izvedel za težave v Galatiji in kako nekateri »konkurenčni pridigarji« delajo zdraho in spodbijajo njegove nauke, pismo pa je napisal v Korintu leta 55. Tretje potovanje je opravil po kopnem do prehoda čez morje pri Neapoli, vrnil pa se je po morju (vmes se je ustavil v Miletu).
Pavel je uporabil literarno zvrst Šeelot uTešuvot, kar pomeni vprašanja in odgovori. Zaradi diaspore so se Judje večkrat z vprašanji obračali na odgovorne in ti so jim v pismih poslali odgovor. Zato je Pavlov način povsem običajen in je v resnici živ še danes.
Kot zanimivost: rabin iz Maribora je napisal pismo Terumat ha-dešen (dar pepela). Iz 2 Mz 35,5 sledi, da so ljudje prinašali v tempelj darove: plemenite kovine (zlato, srebro), predvsem tolščo. Del daru je duhovnik vzel zase, ostalo pa zažgal (da ne bi kdo drug kot Bog imel kaj od tega). Potem je bilo treba oltar očistiti maščobe in pepela in za to delo, ki je bilo prestižno in sveto, so se potegovali vsi duhovniki. Ko je bil tempelj razrušen, so se začeli darovi nanašati na duhovne napore, zato je dar pepela mogoče razumeti kot ponižno služenje Bogu. In to je vedel tudi Pavel – njegov namen je graditi Božjo veličino (ne svoje).
Pavel je pisal na podlagi grške epistole, ki je bila striktna in jasno določena. Strukturiral in pisal je z grško retorično tehniko, za katero so veljala zelo natančna navodila. Pavel sicer ni slepo sledil tem navodilom, ampak jih je prilagajal svojim namenom. V 2 Kor 11,6 sicer zanika svoje retorične spretnosti – pri tem cilja na izvotljenost govorjenja, ko je bila govorcem bolj pomembna učinkovitost kot resničnost.
Lectio Biblica
- Prosimo za milost, da se spomnimo trenutkov, ko smo doživeli Božjo bližino, odpuščanje, radost, življenje, nov začetek… Apostol nas spodbuja: »Spominjajte se prejšnjih dni, v katerih ste bili razsvetljeni in ste prestali velik bolj v trpljenju« (Heb 10,10-39).
- Kako Bog danes, v tem tednu živi in dela v meni? K čemu me spodbuja, nagovarja, pošilja? O tem se lahko pogovorimo v skupini, po telefonu, po video povezavah …
- Prosimo, da bi spoznali ljubezen in zvestobo Boga Očeta (Mt 6,7-15.25-34) in milost, ki mi je bila darovana po Sinu (Mr 10,42-45), ki je po svoji smrti in vstajenju posinovil tudi mene (Rim 5,6-11; 6,3-11), postal sem del njegovega sinovskega telesa (1 Kor 10,16-17) – lahko smo šibki ali celo omrtveli del tega telesa, vseeno smo del Telesa – darujoče se ljubezni, »vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus« (Ef 2,20).
