V četrtek, 24.10.2024 je potekalo prvo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2024/2025. Letos nadaljujemo z razlago in aktualizacijo preroških besedil. Na prvem srečanju smo spoznavali preroka Jeremija.
JEREMIJA
Jeremijevo življenje, nauk in vpliv
Jeremija (Jirmejahu, od ramah – Jahve je zavrgel svoj narod ali Jahve je vzvišen, Jahve povišuje) je opravljal svojo preroško službo v tistih štiridesetih letih, ki so vodila Izrael od gorečih časov Jošíjeve verske prenove do usodnih dni porušenja Jeruzalema (od l. 626 do 587 pr. Kr. – prim Jer 1,2; 25,3; 44). Rodil se je okrog leta 645 pr. Kr. v Anatόtu, ki leži 6 km severno od Jeruzalema. Ker je izhajal iz kmečkega okolja, je imel smisel za vse preprosto, za to, kar je človeku vsakdanje (ptice, mlinski kamen, svetilka …). Po značaju je blag, rahločuten, tudi vase zaprt. Kar ga žene, je ljubezen do njegovega naroda in do svetega mesta Jeruzalema. Rad ima tiho veselje in družbo, a kljub temu mora živeti v samoti, odmaknjen od veseljaške družbe. Popolnoma se je dal na razpolago GOSPODU za poslanstvo, ki mu ga je poveril. Deluje v Jeruzalemu, a njegovo srce bije za Benjaminov rod in za razdeljeno izraelsko kraljestvo. Poslan je judejskemu kraljestvu, vendar ni samo judejski prerok. Obrača se na vse Izraelove rodove in upa ter veruje v rešitev in vrnitev »device Izraelove«, »hčere odpadnice« (prim. Jer 31,21.22). Ne pozna ločnice sever-jug, zanj obstaja samo »Božje ljudstvo«, ki je sicer zaradi razkola izročeno v roke poganov, a bo na koncu zopet zedinjeno. Prerok je poslan tudi vsem ostalim narodom, ki jim dá vedeti, da je GOSPOD vladar štirih strani neba in gospodar zgodovine.
Jeremija je svojo preroško službo opravljal pod petimi kralji. Dva sta vladala zelo kratko, ostali trije (Jošíja, Jojakím, Sedekíja) in njihov čas pa pomenljivo zaznamujejo tri obdobja prerokovega življenja. Pod Jojakímom in Sedekíjem je preživljal svoje najtežje obdobje.
Prerokovanje za časa kralja Jošíja (626-609 pr. Kr.)
Kralju Ezekíju, ki si je prizadeval za duhovno obnovo v južnem kraljestvu, sta sledila dva kralja, Manáse in Amόn, ki sta delala, »kar je hudo v GOSPODOVIH očeh« (2 Kr 21,2 itd.). Ko so ljudje odkrili, da je kralj Jošíja popolnoma drugačen od njiju, so se srca vernih med ljudstvom zelo razveselila. To veselje se je še povečalo, ko je duhovni obnovi mladi kralj pridružil tudi neke vrste ponovno osvojitev severnega kraljestva.
Leto 626: V tem letu Jeremija doživi poklicno videnje (Jer 1). Ta dogodek ni v zvezi s kakšnim svetim krajem, npr. templjem, o katerem Jeremija ni našel dovolj trdih besed (Jer 7). Besede »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal« (Jer 1,5) kažejo na tesen osebni odnos preroka z Bogom.
Leta 626-622: Osnovne misli, ki so značilne za ta leta (Jer 2–6) so podobne tistim, ki jih srečamo že prej pri Ozeju in Izaiju: zakonska zveza med Bogom in Izraelom, srečni časi v puščavi in grajanje sedanjega Izraelovega nečistovanja, njegove zveze s tujimi narodi, kult na višinah ter naznanilo kazni za vse te pregrehe.
Leta 622: To je čas, ko je Jeremija zapustil Anatόt in prišel v Jeruzalem, kjer je bil do tedaj še nepoznan. V tem času kralj Jošíja izvaja versko prenovo. Jeremija je navdušen, vendar tudi previden glede tega prenovitvenega gibanja, ki odpravlja kult »na višinah« in ga osredotoča na jeruzalemski tempelj. Prepričan, da bodo zanj dobro skrbeli levitski duhovniki, zaveda pa se, da so vsa politična in kultna sredstva, ki jih uporablja verska obnova, nezadostna. Potrebna je notranja obnova in Jeremiju je jasno, da edino GOSPODOV odločilni poseg lahko očisti pokvarjeno dno Izraelovega srca.
Po letu 622: Jošija je raztegnil svojo moč tudi na severno kraljestvo in vsem se je zdelo, da je zedinjenje obeh kraljestev tik pred vrati – tudi Jeremija glede tega izraža upanje, veselje in zahvalo. V Jer 30,1–31,22 se nahajajo oraklji, ki so bili prvotno namenjeni severnemu kraljestvu, v izgnanstvu pa so jih začeli tolmačiti, da se nanašajo tudi na Juda in na skorajšnji konec njegove nesreče. Jeremija podaja misli, ki so jih povzeli oznanjevalci iz dobe izgnanstva: rešitev iz izgnanstva, slovo od tujih dežel, vrnitev v obnovljeno deželo, potem ko bodo uničeni njihovi tlačitelji, njihova dežela bo spet obljudena in v njej bo vse cvetelo … To je primerjava z izhodom iz Egipta.
Leto 609: Kralj Jošíja umre v bitki z egiptovskim faraonom Nehom (609-594 pr. Kr.), ki je s svojo vojsko šel na pomoč zadnjemu asirskemu kralju. Jošíja posreduje, da bi preprečil združitev obeh armad; pade v bitki pri Megidu. Kralj Jošíja je predstavljal veliko upanje za obnovo jahvističnega kulta in dvig duhovnega stanja. To upanje je z njegovo smrtjo zamrlo.
Prerokovanje za časa kralja Jojakíma (609-597 pr. Kr.)
Druga knjiga kraljev poroča, da je za Jošíjem zavladal njegov sin Joaház: »Joaház je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hamutála; bila je hči Jirmejája iz Libne. Delal je, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. Faraon Neho ga je vklenil v Ribli v deželi Hamátu, da ne bi več kraljeval v Jeruzalemu, deželi pa je naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. Faraon Neho je postavil Jošíjevega sina Eljakíma za kralja namesto njegovega očeta Jošíja ter ga preimenoval v Jojakíma. Joaháza pa je vzel in odpeljal v Egipt; tam je tudi umrl. Jojakím je oddal faraonu srebro in zlato, vendar je moral naložiti deželi davek, da je mogel oddati denar na faraonovo zahtevo. Od ljudstva je izterjal srebro in zlato, od vsakega, kolikor so mu določili, da bi ga dal faraonu Nehu.« (2 Kr 23,31-35).
Sprememba imena, ki jo izvrši faraon Neho nad kraljem Jojakímom, je znamenje, da je postavljen od njega in da je podložen faraonu. Kmalu bo tudi nad Egipt prišla kazen – to je Babilonija, katere moč je nevarno naraščala, in bo naredila konec znamenitim egiptovskim dinastijam; sedanja 26. dinastija je tako zadnja.
Pod Jojakímom se je vzdušje v deželi popolnoma spremenilo. Povrnili so se malikovanje in moralne zablode. Zato je Jeremija nastopil drugače. Pozival je k spreobrnjenju in napovedoval uničenje po babilonskem kralju Nebukadnezarju (Jer 25,1-13). V oraklju, ki je ohranjen v dveh verzijah (Jer 7; 26), Jeremija napoveduje skorajšnje razdejanje templja, ki bo podobno razdejanju v Šilu, ki je bilo najpomembnejše svetišče v času sodnikov (30 km severno od Jeruzalema); tam je bil tudi shodni šotor in v njem skrinja zaveze (Joz 18,1; 1 Sam 4,3-5). S tem orakljem proti templju in z nekaterimi izjavami proti Davidovi dinastiji, o kateri je izgubil upanje, pokaže, da bodo vsa zagotovila za varnost (kraljevsko dostojanstvo, bogastvo, tradicionalno verovanje, modrost, postava, preroki) odstranjena iz življenja Izraela, ostala bosta le modrost in spoznanje GOSPODA (9,22-23).
Zaradi svaril z grožnjami (Jer 19) je duhovnik Pašhúr, glavni nadzornik v GOSPODOVI hiši, dal Jeremija pretepsti in ga del v okove (Jer 20,1-6). Kralj Jojakím pa je Jeremijev zvitek Božje besede sežgal (Jer 36). Tak prezir do njegovih prerokb in zakrknjenost ter hudobija so globoko pretresli Jeremijevo dušo in spravili v krizo njegovo preroško poslanstvo. Oropan človeškega dostojanstva in izločen od ljudi je zapadel v dvom o smiselnosti svojega delovanja in izrazil notranjo stisko v pretresljivih »Izpovedih«, ki so na več mestih vtkane v njegovo knjigo.
Ko Jojakím umre, za njim zavlada njegov sin Jojahín. Po nekajmesečnem obleganju Jeruzalema so Babilonci kralja Jojahína 598 pr. Kr. odpeljali v ujetništvo in z njim okrog deset tisoč drugih ujetnikov (2 Kr 24,10-16). Na njegovo mesto je kralj Nebukadnezar postavil njegovega strica Sedekíja.
Prerokovanje za časa kralja Sedekija (597-587 pr. Kr.)
Sedekíja je zanesla narodna nestrpnost in je začel z anti-babilonsko politiko. Naslanjal se je na Egipt in se zatekal k njemu po pomoč. Jeremija to ostro obsodi kot povsem nespametno politiko. Ko bo Juda v nevarnosti, mu Egipt ne bo priskočil na pomoč (Jer 46; 37,7). Vsako zavezništvo z Egiptom je proti Božji volji.
Leta 593 pr. Kr. začne Jeremija svoj intenzivni boj proti krivim prerokom. Obenem zagovarja pro-babilonsko politiko in pravi, da bodo rešeni vsi, ki se uklonijo babilonski oblasti, tisti, ki se upirajo, pa bodo zagotovo propadli. Kajti Jeremija ve, da bo Babilon nekega dne uničen, Izrael pa bo obstal. V njegovih prerokbah se vse bolj pojavljajo tolažilne besede, znanilke upanja. Leta 589 pr. Kr. postavlja nasproti nespametnim pastirjem modro in pravično Davidovo mladiko, o kateri je prepričan, da jo bo Bog obudil (Jer 23,1-8). Pred svoje ljudstvo postavlja dvoje poti: pot življenja za vse tiste, ki se izročijo Babiloncem, in pot smrti za vse tiste, ki se bodo še naprej bojevali za sveto mesto. Kralj in meščani bodo izročeni v roke zmagovalcem – Babiloncem. Tako se je zgodilo. Leta 587 pr. Kr. pade Jeruzalem. Jeremija ve, da se je to moralo zgoditi, kajti sam GOSPOD se bojuje proti svojemu ljudstvu. Kralja so ujeli in odvedli k babilonskemu kralju, ki ga je strogo sodil (2 Kr 25,7).
V času obleganja Jeruzalema je Jeremija ostro obsodil prevarljivo osvoboditev in ponovno zasužnjenje sužnjev. Ko so sovražniki bili pred vrati Jeruzalema, je Sedekíja dal izpustiti vse hebrejske sužnje – češ, da bi si pridobil Božjo naklonjenost, v resnici pa so z njimi hoteli povečati število bojevnikov. Ko se je pritisk babilonske vojske zaradi egiptovskih čet zmanjšal, so sužnje, ki so jih izpustili na prostost, zopet zasužnjili. Jeremija to početje ostro obsodi: enkrat za vselej osvobojenega Izraelca ne sme nihče več zasužnjiti, njegovo neodtujljivo svobodo morajo vsi spoštovati (Jer 34,8-22).
V zadnjem obdobju burne zgodovine dežele Judeje je Jeremija s svojim zavzemanjem za mirno podreditev Babiloncem odigral ključno vlogo, toda zaradi nje so ga mnogi imeli za malodušneža ali celo za sovražnika lastne domovine. Višji uradniki so ga osumili in obsodili kot izdajalca, ki je hotel prebegniti h Kaldejcem, pretepli so ga in ga vrgli v ječo (Jer 37,11-16). Vendar ga iz nje reši kralj Sedekíja, ki ga prosi za nasvet. Jeremija je neomajen in mu govori, kar je slišal od Gospoda, da se mora predati Kaldejcem, če ne, bo propadel. Sedekíja skrije Jeremija v stražnem dvoru, a višji uradniki to izvejo in ga vržejo v kapnico, v kateri pa ni bilo vode. Iz nje ga reši Etiopec Ebed Meleh in od takrat je Jeremija ostal v stražnem dvoru. Sedekíja ga je še enkrat vprašal za nasvet, vendar se tudi tokrat ni ravnal po Jeremijevemu vnetemu prigovarjanju, naj se preda Babiloncem, ker bodo tako on kot ves Jeruzalem obvarovani. Tedaj so Babilonci prebili mestno obzidje in požgali ter porušili Jeruzalem. Jeremija osvobodijo iz stražnega dvora (Jer 39,14), a po drugem besedilu (Jer 40,1-6) ga najprej vklenejo v verige in vodijo z drugimi v izgnanstvo, pozneje pa oprostijo in Jeremija odide k ljudstvu, ki je ostalo v deželi.
V teh najbolj tragičnih trenutkih je Jeremija izrekel največ prerokovanj, ki so vzbujala upanje v ponovno srečo in blaginjo (Jer 30–33). V njih zagotavlja, da bo v prihodnosti GOSPOD neposredno vplival na človekovo srce in mu bo dal razsodnost; postava ne bo več vrezana na kamnitih ploščah, ampak v srcu vsakega posameznika. Tako bodo vsi poznali GOSPODA, vera bo postala osebna, ne da bi izgubila svoje občestvene razsežnosti (Jer 31,31-34).
Nebukadnezar je za upravitelja v Judeji postavil Gedaljáaja, prerokovega prijatelja, ki pa ga je v zaroti ubil Jišmaél iz kraljevega rodu. Ker so mnogi Judje takrat izgubili vsako upanje na rešitev in ker so se bali, da jih ne bi obtožili soudeležbe pri umoru, so zbežali v Egipt. Jeremija jih je od tega odvračal, a ga niso poslušali in so ga verjetno odvedli s seboj (Jer 40–44). Verjetno je kmalu zatem umrl. Tako je Jeremija po štiridesetih letih oznanjevanja bil prav tako neslišan kot na začetku, ko je obotavljaje sprejel preroško službo.
Jeremija se je najgloblje med preroki spustil v patetičen boj z Bogom. Očita mu, da ga je »zapeljal« in »premagal« ter onemogočil, da bi se mu uprl (Jer 20,7-18). Ob tem pa je ta Bog Jeremiju povsem blizu in njegov edini nemir je odsotnost Boga in edina neugasljiva želja je želja po prijateljstvu z Bogom.
Jeremija je bil človek upanja in kot tak je verjel, da se je človek zmožen rešiti zaradi mnogih razsvetljenj in pripomočkov, ki mu jih daje vera, zdaj pa ugotovi, da temu ni tako. Verjel je, da Izraelov greh ni do temeljev omajal zaveze z Bogom, zdaj pa odkrije, da ni več nobenega upanja na učinkovito spreobrnjenje zadolženega ljudstva. Greh je tako globoko prežet s čutenjem in mišljenjem ljudstva, da ga lahko odstrani samo GOSPODOV poseg, ki bo strog. Prijateljsko razmerje med Bogom in Izraelom je neozdravljivo prizadeto, zato je treba čakati samo na odločilno dejanje samega GOSPODA, ki bo obnovilo zavezo in to tako, da je več ne bo mogoče prelomiti.
Zato je potrebno ljudstvu iztrgati vse tisto, na kar se naslanja in kar ni Bog: domovino, Jeruzalem, tempelj, kralja, svobodo. Ta koreniti odvzem vsega bo zveličaven. Popolno obubožanje bo ljudstvo privedlo do tega, da odkrije edino veljavno bogastvo: zavezo s svojim Bogom. Prerokovo mistično izkustvo in nepretrgani stik z Bogom sta mu odprla oči za novo obliko religije, ki jo predstavlja nova zaveza s svojimi čudovitimi učinki. Kakor je Bog »edini« v življenju preroka, hoče biti »edini« tudi v življenju Izraela.
Spomin na preroka Jeremija je bil združen z mesijanskimi pričakovanji – v Jezusovem času je bil zelo živ. Nekateri Jezusovo delovanje razumejo tako, da v njem gledajo »Jeremija ali enega izmed prerokov« (Mt 16,14). To je vsekakor izjemno priznanje za preroka, ki je za časa svojega štiridesetletnega oznanjevanja žel zgolj nerazumevanje in neuspeh.
UVOD Jer 1,1-3
- Zgoščen uvod (1,1-3) določa začetek (okoli 626/7 pr. Kr.) in konec (587 pr. Kr.) prerokovega delovanja.
- Anatot: levitsko mesto v Benjaminu, 5 km severovzhodno od Jeruzalema.
- Začetek: v trinajstem letu vladanja kralja Jošíja (640–609 pr. Kr.), vzoren kralj (Jošíjeva verska prenova)
- Jojakím (609–598 pr. Kr.), hud Jeremijev nasprotnik
- Sedekíja (597–587 pr. Kr.)
- Konec: do izgona Jeruzalemcev v petem mesecu (587 pr. Kr.): Jeruzalem poruši Nebukadnezar in odpelje oba južna rodova v izgnanstvo.
- Jeremija se zave, da je bil določen za preroško službo že pred rojstvom.
- Ta dogodek ni povezan s kakšnim svetim krajem, kaže na tesen osebni odnos z Bogom.
- Prerok razume sebe kot Gospodova usta, kot poslanca, ki sporoča to, kar je slišal od Gospoda (prim. 23,16-22: Nikar ne poslušajte besed prerokov, ki vam prerokujejo in vas slepijo. Oznanjajo videnja lastnega srca, ne pa tega, kar prihaja z Gospodovih ust …).
RAZODETJE POKLICANOSTI Jer 1,4-10
Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč:
וַיְהִי דְבַר־יְהוָה אֵלַי לֵאמֹר
- Božja beseda postavljena v človeški okvir.
- Prerok ni pasivni sprejemnik, snemalna naprava, na katerega nekaj deluje od zunaj, brez prisotnosti njegovega srca in volje, niti ni človek, ki je do uvida prišel s svojimi lastnimi močmi in delom.
- Prerokov odgovor na to, kar mu je razkrito, spremeni razodetje v dialog sestavljen iz razodetja Boga in so-razodetja človeka.
- Sveto pismo je več kot Božja beseda: je beseda Boga in človeka; zapis tako razodetja kot odgovora.
… sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja
- Bog vnaprej pozna tiste, ki jih prikliče v bivanje.
- Poznati (heb. yada) ne pomeni samo razumskega spoznanja.
Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Jn 10,15
- Glagol se lahko nanaša na znanje v različnih kontekstih, vključno z intelektualnim razumevanjem, izkustvenim znanjem in vključuje tudi intimno razumevanje ali zavedanje, zlasti v kontekstu odnosov.
- „spoznati“ v semitski kulturi pomeni celovito spoznanje (ta v odnosu med možem in ženo vključuje tudi spolne odnose)
… sem te posvetil
- qadaš pomeni odbrati za posebno službo; ne gre za to, da je on boljši od drugih ali da je očiščen izvirnega greha – gre za določenost za neko službo.
Potem narêdi ploščico iz čistega zlata in vreži vanjo, kakor vrezujejo v pečat: »Sveto GOSPODU.« (2 Mz 28,36)
- Duhovniki v SZ niso bili »posvečeni«.
- Nastopili so službo brez kakšnega verskega obreda, ki bi jim podelil milost ali posebna pooblastila. Toda duhovnik je bil vseeno svet in posvečen zaradi narave svoje službe.
… te postavil za preroka narodom
- Jeremija mora oznanjati vsem narodom (לַגּוֹיִ֖ם), ne le Izraelcem.
- Zgodovina izvoljenega ljudstva je bila vedno tesno povezana s širšo zgodovino.
- Preroki so imeli oster čut za Jahvejevo vesoljno vladarstvo – On je Gospod vseh ljudi.
- Referenca na Abrahama: očeta množice narodov (לְאַב הֲמוֹן גּוֹיִם).
- 1 Mz 12,2: Iz tebe bom naredil velik narod (לְגוֹי גָּדוֹל) …
- Pred tem Abraham sliši: Pojdi iz svoje dežele …
… Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti
- Na Jeremijeve pomisleke, Jahve jasno pove, da je on odgovoren za to, kar je treba povedati, on daje besede in podpira svojega poslanca.
- V videnju se dotakne Jeremijevih ustnic (podobno pri Izaiju, Ezekielu, Danielu).
- Podobno ugovarja Mojzes: O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren. 2 Mz 4,10
Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, GOSPOD? (2 Mz 4,11)
… Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj
- Ko Bog človeku kaj naloži, mu obenem zagotovi svojo navzočnost in pomoč; (prim. 2 Mz 3,12; Sod 6,12 … Mt 28,19-20)
Bog je rekel: »Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori.«
Tedaj se mu je prikazal Gospodov angel in mu rekel: »Gospod s teboj, močni junak!«
In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.
… da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš
- Antiteza označuje dvojni vidik prerokovega poslanstva: da ruši, kar je napačno, in sadi (v pogl. 30—33), ko bo poglabljal religiozno dediščino.
- Jeremija bo moral napovedovati predvsem kazni.
Judov greh je zapisan z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na tablo njihovega srca in na rogove njihovih oltarjev. (Jer 17,1)
- Greh je tako globoko prežel čutenje in mišljenje ljudstva, da ga lahko odstrani samo Božji poseg, dan poloma (Jer 17,16).
Dneva poloma si nisem želel. Ti veš. Kar je prišlo z mojih ustnic, je bilo pred tvojim obličjem. (Jer 17,16)
LECTIO BIBLICA
- S klicem v preroško službo je Bog prekrižal Jeremijeve načrte. Mi to zveni znano?
- Jeremija si je s svojim oznanilom o Bogu in njegovih zapovedih nakopal nasprotovanje in sovraštvo pri svojih domačih, rojakih, vladarjih. Jaz zaradi ljubega miru raje molčim?
- Večja bolečina kot odrinjenost iz družbe bi za Jeremija bila izguba Boga. Zame …
- Ko se je Jeremija ozrl nazaj na življenje, je bilo v njem veliko trpljenja in neuspehov, a tudi čudovitih trenutkov Božje bližine. Ko jaz pogledam na svoje življenje …