V četrtek, 25.4.2024 je potekalo 7. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024, kjer smo nadaljevali z branjem in razlago preroka Izaija.
Prerok izaija o malikovalstvu
Okoliščine
- Iz 44,9 spada v drugi del Izaijeve knjige, ki odseva dobo izgnanstva (587–538 pr. Kr.) in obsega poglavja 40–55.
- Prerok (t. i. Drugi Izaija) pozdravlja perzijskega kralja Kira kot osvoboditelja, vendar z jasno mislijo, da je ta samo orodje v Božjih rokah za njihovo osvoboditev.
- Babilonski duhovniki so Kirov uspeh pripisovali narodnemu bogu Marduku, prerok pa nasprotno trdi, da je Bog en sam in da so vsi drugi bogovi prazni maliki, s čimer poudarja idejo monoteizma: en sam Bog je, in ta je gospodar vesoljne zgodovine.
- Drugi del Izaijeve knjige lahko razdelimo na dva dela (pogl. 40–48 in pogl. 49–55). V prvem delu (pogl. 40–48) se prerok trudi, da bi opogumil in prepričal tiste, ki so dvomili o moči Izraelovega Boga oz. bi jih moglo zavesti malikovanje. V Iz 44,9-20, kjer najdemo analizirano mesto, se prerok posmehuje izdelovalcem malikov in vsem, ki se nanje opirajo, saj jih čaka sramota.
Bedni malikovalci: Iz 44,9-20
Razlaga
- Iz 44,9-20 je napisano v prozi, kar velja za posebnost, ki je ne zasledimo nikjer drugje v drugem delu Izaijeve knjige (40–55).
- Besedilo, t. i. satira o izdelovanju malikov, se osredotoča na izdelovalce malikov, njihovo delo in proizvode – malike – ki jih prikazuje z zvrhanim tonom sarkazma in posmeha.
- Upodabljanje in malikovanje podob je bilo strogo prepovedano (kar beremo tudi v dekalogu):
Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog. (2 Mz 20,4-5; 5 Mz 5,8-9)
- Ost besedila je v prvi vrsti usmerjena proti izdelovalcem malikov, šele nato proti lažnim podobam, malikom.
- Samostalnik תֹּ֔הוּ, s katerim so poimenovani izdelovalci, kaže na brezobličnost, zmedenost, kaos in praznino (gl.וָבֹ֔הוּ תֹ֙הוּ֙ vv 1 Mz 1,2)
- Enako velja za njihove ulite podobe, ki so “zmeda (וָתֹ֖הוּ)” (Iz 41,29).
- Iz 44,9 s tem nakazuje, da so tako izdelovalci kakor njihovi maliki enako prazni in nekoristni.
- Taka interpretacija se še posebej sklada z dejstvom, da je bilo besedilo napisano v izgnanstvu, ki so ga Izraelci teološko dojemali kot kazen za odpad od Boga.
Izdelovalci svojih zamislekov
- Glagolska oblika korena חמד v pasivni deležniški obliki je poosebljena – (njihovi) ljubljenci. Tudi v LXX:
Gnetilci in vsi oblikovalci so prazni, izdelovalci svojih zamislekov, ki jim ne bodo koristili ampak bodo osramočeni.
- Izaijeva kritika se nanaša na Gospodov dar prisotnosti (v izraelski zgodovini).
- Nič, kar je ustvarjenega, ga ne more predstavljati.
- Gospod je stvarnik vsega, v vsem prisoten na nek način, vendar je nad in več kot vse ustvarjeno.
- Nevarnost predstav in popredmetenja (Jaz sem, ki sem! – drugačen od želja in predstav človeka).
- Zapoved/preroki „ščitijo“ Božje razodetje pred človekovo zlorabo.
- Upodabljanje je bilo vedno namenjeno več kot le dejanju češčenja in pobožnosti, izhajalo je iz želje po zagotovitvi blagoslova in zaščite božanstva, ki je bilo predstavljeno v obliki lesa, kamne ali gline.
- Jer 10,1-16
Izaija 54,1-10: Jeruzalem, Božja nevesta
V tej pesmi se umetniška moč Drugega Izaija posebej razodeva. Pesem je oznanilo in prav enota pesmi in oznanila daje besedilu izjemen sijaj. Povezuje se s celotnim delom Drugega Izaija (isti motivi v novi podobi). V njej se združujejo hvalnica (»Zavriskaj, neplodna …!«), odrešenjski izrek (»Ne boj se …!«), odrešenjska obljuba (»A moja milost se ne bo odmaknila od tebe«). Dvojnemu vabilu k vzklikanju v vrstici 1 (»Zavriskaj, … zaženi vrisk in vzklikni«!) ustreza dvojni imperativ v vrstici 4 (»Ne boj se, … ne sramuj se«). To vabilo je utemeljeno s prenehanjem trpljenja (dobila bo potomce, razširila svoj prostor – v. 1b-3) oziroma s prenehanjem sramote (zapuščena bo ponovno sprejeta – v. 4-6). Ta odvzem trpljenja izvira od Boga: on je prešel od jeze v večno usmiljenje (v. 7-8). Tukaj bi se pesem lahko končala, vendar se v vrsticah 9-10 nadaljuje tako, da se poveže z nekdanjo takšno spremembo, s spremembo od vesoljnega potopa na čas po potopu. To razširitev v vrsticah 9-10 s prejšnjim delom povezujeta paralelni trditvi: »… govori GOSPOD, tvoj odkupitelj« (v. 8) / »… govori GOSPOD, ki ima s teboj usmiljenje« (v. 10).
Pesem se deli na tri dele: vrstice 1-3; 4-6; 7-10, ki so enota, saj so zgrajeni na temelju treh delov žalostinke: obtožba Boga, da jih je zapustil, se nanje jezil (v. 7-10), žalostinka žene brez otrok, kot tožba Jeruzalema v Jeremijevih žalostinkah (v. 1-3), žalostinka žene zaradi sramote zapuščenosti kot v ljudskih žalostinkah (v. 4-6).
Iz 54,1 Vrstica je poziv k vriskanju in vzklikanju (prim. Iz 44,23; 49,13; 52,9). Takšen vzklik ima v hvalnicah vlogo odgovora, enako tukaj: Božji poseg, ki končuje njihovo trpljenje, mora prebuditi veselje in vzklikanje. V 44,23 in 49,13 so bila k temu veselemu vzklikanju poklicana nebesa in zemlja, tukaj Izrael sam; vzklikanje stvarstva je zunanji izraz Izraelovega veselja. K temu vriskanju kliče neplodno ženo brez otrok. Pradavna tožba neplodnih žen (npr. Rebeke, Rahele) je tukaj prenesena na skupnost, na mesto, ki je izgubilo svoje prebivalce (prim. Žal 1,1).
Drugi Izaija je prevzel to podobo poosebljenega mesta, ki je bila izgnancem blizu, in jo popolnoma spremenil. Klic: »Zavriskaj, neplodna, ki nisi rodila!« se je moral poslušalcem zdeti kot ostro protislovje. Beseda neplodna (’aqārāh) je imela prizvok »mrtva«. Kako naj bi neplodno klicali k vriskanju? To bi bilo nesmiselno in neusmiljeno! Toda ravno to spotiko je Drugi Izaija hotel vzbuditi s svojo podobo, kajti oznaniti hoče nekaj nezaslišanega, povsem neverjetnega. Razlog klica v vrstici 1 je Božja obljuba, da bo nerodovitna imela mnogo otrok. Poslušalci so uresničenje takšne možnosti že poznali in slavili v bogoslužju: »Nerodovitni ženi daje, da prebiva v hiši kot vesela mati med svojimi otroki. Aleluja« (Ps 113,9).
Iz 54,2-3 Vrstici sta sestavljeni iz več imperativov, kar je znamenje značilne Izaijeve vznesenosti. Ti imperativi utemeljujejo klic k veselju iz vrstice 1: lahko se veseliš, ker boš morala kmalu razširiti prostor svojega bivališča, razširila se boš. Tukaj se Drugi Izaija naslanja na obljube očakom. S tem obljubo o rešitvi razširi z obljubo blagoslova, da jih bo GOSPOD pomnožil. To pa je vzporedno z obljubo o posesti dežele (2 Mz 1sl.).
Iz 54,4-6 Besedilo obljublja Izraelu, da mu bo odvzeta sramota. Ljudstvo je s svojim podložništvom drugemu narodu izgubilo čast pred narodi. V tej brezupni sramoti Izrael zasliši klic: »Ne boj se, saj ne boš osramočena!« Podobno kot v vrstici 1 ji je napovedano novo odrešenjsko stanje: zapuščena in zavržena žena bo zopet sprejeta, zopet poročena, osamljena bo zopet v častnem zakonskem stanu.
Iz 54,7-8 Ti vrstici govorita drugače kot vrstice 1-6, naravnost, brez podobe. Povesta isto kot prejšnje vrstice, a v govorici psalmov: »Kajti njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje« (Ps 30,6). Drugi Izaija to polaga v GOSPODOVA usta. Zelo je naglašena večnost novega odrešenja (prim. Ps 136). Vrstici 7-8 predstavljata višek pesmi, tukaj je središčno oznanilo Drugega Izaija. V Bogu samem se je zgodil preobrat in s tem se je vse spremenilo. Božja jeza se je preobrnila in Izraelu je naklonil usmiljenje. Zato je zdaj vse dobro. To je govorica psalmov: tožečemu gre za to, da bi se Božja jeza spremenila v usmiljenje, in v hvalnicah opevajo prav takšno izkustvo. Te molitve povedo nekaj o Izraelovem doživljanju Božjega srca in razumevanju svojega lastnega bistva. Odkrivajo, kako se v zapleteni in nepregledni prepletenosti s svetovno zgodovino preprosto in mirno vidijo v Božjem delovanju.
Iz 54,9-10 sklene pesnitev. V vrstici 9 je narejena primerjava z vrsticama 7-8. Sprememba, ki se je zgodila zdaj, je podobna neki prejšnji spremembi. Vrstica 10 utemeljuje to primerjavo: novo odrešenje bo prav tako večno. Primerjava z Noetovo zavezo se razlikuje od ostale pesnitve že po tem, da je pravzaprav proza. In – za Staro zavezo je ta primerjava smel napredek. Ko je Drugi Izaija skušal v preteklosti najti primerjavo za svoje oznanilo o spremembi, ki je bo deležen Izrael, je ni našel v Izraelovi zgodovini. Moral je seči nazaj do prazgodovine, do katastrofe človeštva, ki se je končala z dokončnim preobratom. Sedanji dogodki so v bistvu enake vrste kot obljuba Noetu po vesoljnem potopu. Tudi sedanja sprememba bo imela pomen, ki bo segel daleč onkraj Izraela samega. To primerjavo moramo gledati skupaj z ostalimi mesti, kjer Drugi Izaija naglaša, da je Izraelov Rešitelj Stvarnik.
Jasno je, da je v vrsticah 9-10 napovedano nekaj trajnega, novo stanje. To je bilo možno izraziti najbolje prav s pomočjo Noetove zaveze, saj tukaj Bog po potopu obljublja obstoj svetu (1 Mz 8,22). Temu stalnemu obstoju ustreza izraz berît šālom, zaveza miru v vrstici 10. Šalom spada v govorico blagoslova, pomeni zdravo, popolno stanje neke skupnosti. To stalnost novega stanja poudarjata glagola »se ne bo odmaknila«, »se ne bo zamajala«. To je samo še v Iz 55,3. Na teh dveh mestih govori Drugi Izaija o Božjem rešenju kot stanju. V tem se razodeva za Staro zavezo nekaj pomembnega: Božje odrešenjsko delo do njegovega ljudstva je rešitev, odrešenje, ne sklenitev zaveze. Zaveza Božje odrešenjsko delovanje ne utemelji, temveč ga potrdi. Novi odnos med Bogom in Izraelom, ki je utemeljen z Božjim odrešenjskim dejanjem, se potrdi v zavezi. Enako je v 2 Mz 34 in Joz 24. Ta pomen zaveze kot potrditev stanja je viden v Iz 55,3 v izrazu »večna zaveza«, v 54,9 pa v »prisegam«. Kar je prisegel, gre preko zgodovinske realnosti. Ta obljuba se v po-eksilskem Izraelu ni izpolnila. Gre tudi preko izpolnitve v Kristusu. Ta obljuba kaže preko zgodovine, tj. preko poti Božjega ljudstva skozi zgodovino.
Lectio biblica
- Si lahko predstavljam, da besede »tvoj soprog je tvoj stvarnik« veljajo tudi zame?
- Poiščem trditve, ki me v težkih trenutkih lahko opogumijo in preženejo žalost.