V četrtek, 27. marca 2025, je potekalo šesto srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025. Z Žalostinkami in simbolnimi dejanji preroka Jeremije smo opazovali razrušen Jeruzalem in okoliščine, ki so privedle do tega dogodka.
PREROK JEREMIJA: PADEC TEMPLJA
Smrt Jošíja pri bitki v Megidu (609) je bila prelomnica v življenju Juda in tudi v življenju preroka.
V začetku kraljevanja Jojakíma je Jeremija svoj slavni govor izrekel v templju, na katerega so bili Judje ponosni, čeprav so ga po prerokovih besedah spremenili v razbojniško jamo (7,1-15).
Po tem govoru je ogroženo njegovo življenje (Jer 26).
Ko leta 605 Babilonci zmagajo v Kermišu proti Egipčanom in Babilon postane največja trenutna nadvlada, Jeremija s simbolnim dejanjem razbitja glinastega vrča (19,1-2a.10-11) in z govorom, ki temu sledi, kot Božjo kazen naznani vdor Babiloncev s severa.
Upravitelj templja ga da bičati in zapre v ječo (20,1-6).
Temu obdobju strokovnjaki pripisujejo pisanje Jeremijevih izpovedi.
Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, rekoč: Postavi se k vratom Gospodove hiše; tam oznani to besedo in reci: Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki prihajate skozi ta vrata molit Gospoda. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Poboljšajte svoja pota in svoja dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na varljive besede: » Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to.« Le če zares poboljšate svoja pota in svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi na tem kraju, ne hodili v svojo nesrečo za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom od vekov in na veke. Glejte, zanašate se na varljive besede, ki ne veljajo nič. Kradete, morite, prešuštvujete, krivo prisegate, Báalu zažigate kadilo in hodite za drugimi bogovi, ki jih ne poznate, potem pa prihajate in stopate predme v tej hiši, na katero je priklicano moje ime, in govorite: »Varni smo«, pa še naprej počenjate vse te gnusobe. Ali je ta hiša, na katero je priklicano moje ime, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Dobro, potem tudi jaz tako gledam nanjo, govori Gospod. Pojdite vendar v moj kraj, v Šilo, kjer sem nekdaj naredil, da je prebivalo moje ime, in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobije svojega ljudstva, Izraela! Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori Gospod, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: tej hiši, na katero je priklicano moje ime in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, bom storil, kakor sem storil Šilu. Zavrgel vas bom izpred svojega obličja, kakor sem zavrgel vse vaše brate, ves Efrájimov rod. (Jer 7,1-15)
- Začetek izgnanstva (ter prej padec Severnega kraljestva ) je za Izraelce pomenil, da Bog ni brezpogojno branil svojega ljudstva.
- To dejstvo je zelo prizadelo Jude.
- Tako so prišli do sklepa, da so bili izgnani krivični, tisti, ki so si zaslužili Božjo kazen, zato niso bili več Božje ljudstvo, bili so odgovorni za vse, kar se je zgodilo. Tisti, ki so ostali v Izraelu in Jeruzalemu, so imeli sebe za dobre, za tiste, nad katerimi ima Bog veselje.
- Jeremija je strogo zavrnil takšne razlage in jih obsodil kot enostavne in krivične, gl. npr. videnje o dveh košarah smokev (Jer 24).
- Jeremija je napisal pismo tudi izgnancem (Jer 29) in jih opozoril, da bo izgnanstvo dolgo trajalo in naj ne gojijo lažnih pričakovanj, da bi se kmalu vrnili v Izrael (tudi zaradi tega stališča bo Jeremija preganjan, gl. Jer 29,24-32).
O naslednjem simbolnem dejanju jarma, ki si ga je prerok nadel po naročilu Boga, beremo (27,1-3.12b):
V začetku vladanja Jošíjevega sina Sedekíja, Judovega kralja, je Jeremiju prišla ta beseda od Gospoda, rekoč: Tako mi je rekel Gospod: Napravi si vezi in jarem ter si jih deni na vrat. Potem daj sporočiti edómskemu, moábskemu, amónskemu, tirskemu in sidónskemu kralju po poslancih, ki so prišli v Jeruzalem k Sedekíju, Judovemu kralju… Judovemu kralju Sedekíju sem govoril prav enako: Uklonite vratove pod jarem babilonskega kralja in bodite podložni njemu in njegovemu ljudstvu, pa boste živeli.
- Zgodovinsko ozadje dogajanja: leta 594, ko so vsa ljudstva, ki prebivajo na področju sedanjega Izraela, pod jarmom Nebukadnezarja, babilonskega kralja, je potekalo v Jeruzalemu srečanje, da bi se združili v uporu proti kralju.
- Na tej točki nastopi Jeremija, ki po Božjem naročilu pove, da je boljše sprejeti tuji jarem, saj bo sicer ljudstvo uničeno, izgubili bodo življenje.
- Vse to bi lahko prerok povedal z besedami, vendar bi bil učinek njegovega govora manjši.
ŽALOSTINKE
»Kako samotno leži mesto, nekdaj polno ljudstva!
Kakor vdova je postalo, nekdaj velikan med narodi.
Nekdaj kneginja med pokrajinami je postala tlačanka.
Bridko joka ponoči, solze ji teko po licih.
Ni ga, ki bi jo tolažil med vsemi njenimi ljubimi;
vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, postali so ji sovražni« (Žal 1,1-2).
Knjiga je v hebrejščini naslovljena »Kako« (ʼekah) po prvi besedi prve in četrte žalostinke. Sestavljena je iz petih žalostink, od katerih se vsaka kitica, razen peta, začne z zaporedno črko hebrejske abecede. Pesnitev objokuje zavzetje Jeruzalema in porušenje templja leta 587 pr. Kr, prva žalostinka morda sega celo v dobo prve preselitve leta 598 pr. Kr. Judje knjigo berejo na obletnico porušenja templja, 9. aba (julij/avgust). Dandanes se ob tem spominjajo podobne usode Jeruzalema in templja pod Rimljani leta 70 po Kr. Cerkev bere Žalostinke v velikem tednu v spomin na Kristusovo trpljenje.
Po mnenju nekaterih razlagalcev ta drobna knjiga združuje pet pesmi različnega nastanka, po drugih pa je delo enega samega avtorja. V hebrejskem Svetem pismu se nahaja med Hagiografi (Spisi), in sicer med petimi zvitki, ki so jih brali na velike praznike. Grško Sveto pismo, Septuaginata, ter latinsko, Vulgata, jo postavljata za Jeremija in jo naslavljata »Jeremijeve žalostinke«. To temelji na navedku v 2 Krn 35,25, po katerem je Jeremija za padlim kraljem Jošijem zložil žalostinko. Vendar se pričujoča knjiga ne nanaša na smrt judovskega kralja Jošija leta 609 pr. Kr., temveč na izgon Judov v babilonsko izgnanstvo. In tudi je ni zložil prerok Jeremija, ki se v pogledu na takratne dogodke razlikuje od miselnosti, ki jo izražajo Žalostinke.
Žalostinke so po literarni vrsti pogrebne pesmi objokovanja. V najtemnejših barvah slikajo usodo porušenega Jeruzalema in bedo njegovih prebivalcev doma in v izgnanstvu. Bolečina postane brez primere, ko se pesnik spominja nekdanje moči in sijaja Jeruzalema ter škodoželjnega zmagoslavja sovražnikov. Jeruzalem je ranjen v svojih najdražjih: otrocih (Žal 1,5.20 …), mladenkah (Žal 1,4.15.18 …), mladeničih (Žal 1,15.18 …), starešinah in starcih (Žal 1,19 …), duhovnikih (Žal 1,4.19 …), prerokih (Žal 2,9.20) in knezih (Žal 1,6; …). Oskrunjen je v svojih najsvetejših resničnostih: templju (Žal 1,4.10 …) in skupnosti, ki je zvesta svetim shodom (Žal 1,4.10; 2,6).
Pesnik je izredno sočuten do trpečega ljudstva. Vendar ga čustva ne zavedejo, da bi si prizadeval za ceneno tolažbo in hitro rešitev. Kot teolog miselnih sintez in prerok izrednega poguma prodira v ozadje dogajanja in z vso jasnostjo razkriva vzrok sedanje nesreče. Vse se je zgodilo zaradi Izraelove krivde, pretekle in sedanje. Bog zaradi krivde spusti na svoje ljudstvo roko sovražnikov, ki je dejansko njegova lastna roka. Zaradi svojega greha Izrael izkuša njegovo jezo (Žal 1,12), srditost (Žal 2,4), bes (Žal 2,2) in žareči ogenj (Žal 1,13).
Ljudstvo se v takem položaju sprašuje, kaj se je zgodilo z njihovim Bogom. Muči jih dvom o njegovi vsemogočnosti, zvestobi in usmiljenju. Še so zaverovani v lastno izvoljenost. Pesnik pa jih usmeri v Božjo svetost in njegovo pričakovanje njihovega odgovora na izvoljenost. Prodre onkraj trenutnega razdejanja v Božja obzorja. Ko mnogi obupujejo in ne vidijo več prihodnosti, pesnik trdno veruje, da je spreobrnjenje edina pot do rešitve. V svetlobi Božje luči vidi veličastno zagotovilo GOSPODOVE dobrote in usmiljenja, ki tudi v kaznovanju nista minila (Žal 3,22-23). Bog je v svojem bistvu dobroten in usmiljen, zato je trajanje kazni omejeno. Spokorjeno ljudstvo lahko upa. Nesreča, posledica greha, postane največja milost, ker vodi k spreobrnjenju (Žal 3,40). A tega ne izvrši človek sam, temveč Bog v človeku:
»Obrni nas k sebi, GOSPOD, in se spreobrnemo,
obnovi naše dni kakor nekdaj« (Žal 5,21).
Na koncu pri branju Žalostink v sinagogi ponovijo vrstico, ker je polna upanja.
Tretja žalostinka (Žal 3)
Po literarni obliki se ta pesem naslanja na prvi dve žalostinki. Podobna je prošnjim psalmom, vrstice 22-39 pa povzemajo teme iz modrostne literature. V prvih dveh žalostinkah Jeruzalem pooseblja žena, tukaj govori moški, v vrsticah 40-47 preide v izpoved skupnosti. Govori kot predstavnik trpečega ljudstva. Velika sorodnost z Jeremijevo knjigo nam da slutiti, da je avtor verjetno iz Jeremijevega kroga. Čuti se razlika med trpljenjem kot kaznijo za krivdo in trpljenjem, ki ga nekdo vzame nase zato, ker se hoče spreobrniti.
Žal 3,1-9 Pesnik je izkusil trpljenje, ki je hkrati trpljenje vsega ljudstva, zato lahko spregovori trpečim. Trpljenje slika z živimi metaforami: gnati v temo, pozidati z grenkobo, pogrezniti v temine kot mrtve, obtežiti z okovi, skriviti steze … Trpljenje mu povzroča GOSPOD. Zdi se brezizhodno.
Žal 3,10-18 Preide na nove podobe trpljenja. GOSPOD je zanj kot medved in lev, ki ga je raztrgal, streljal je vanj kakor lovec na divjad; potem je neusmiljeni gostitelj, ki ga siti z bridkostmi in napaja s pelinom, tako da je pesnik pozabil, kaj je sreča.
Žal 3,19-21 Zdaj se od bridkosti, ki mu jih povzroča GOSPOD, obrne nanj s prošnjo, naj se ga spomni. Tudi v največjem trpljenju se ne odvrne od svojega Boga. Zatem ugotavlja, da preveč razglablja o bridkostih, tuhtanje ne vodi nikamor. V največjem trpljenju je potrebno spremeniti odnos z Bogom, pritrditi Bogu, ki tepe njegov narod.
Žal 3,22-33 Pesnik je prišel do globokega uvida v Božje ravnanje z Jeruzalemom. Ta uvid preraste v himno in priznanje Božjega dobrotnega delovanja. Končno Bog postane zanj tisti, ki je zvest, ki se ne izneveri in ki vse to počenja zato, da bi človeku podaril odrešenje. Vrstici 22-23 sta višek pesnitve:
»GOSPODOVA dobrota se ni končala,
njegovo usmiljenje ni prenehalo;
vsako jutro se obnavlja,
velika je tvoja zvestoba.«
To spoznanje avtor obrača nase, saj je zmagal nad stisko; če so prej samo duhovniki imeli delež v GOSPODU (njegovi dediščini), ga zdaj ima vsak, ki mu je zvest. Dobi novo upanje za prihodnost, novo izkustvo, da se izplača ponižno čakati na GOSPODOVO pomoč. Lasten verski uvid posploši v versko trditev: Božja dobrota je zadnji nagib za vse, ki vanj upajo in ga iščejo; rešitev bo prišla, ker GOSPOD ne zavrača na veke in ne muči iz naslade. Trpljenje dobi nov smisel v podaritvi samega sebe Bogu. Namesto da človek toži, naj sedi v samoti, molči ter upajoč čaka na GOSPODA. Njegova jeza in sodba nista merilo za presojo njegovega odnosa do človeka, visoko ju prerašča njegova brezmejna milost.
Žal 3,34-39 Vse, kar se na Sionu in na svetu dogaja, se dogaja po Božjem načrtu – tudi uničenje Jeruzalema je on odločil in izpeljal. Poslušalci naj se ne pritožujejo nad tegobami, kajti vsi udarci so posledica greha, Juda naj jih pripiše sebi.
Žal 3,40-50 Iz tega sledi nov korak: vsa skupnost naj si izpraša vest, spozna in prizna svojo krivdo ter se spreobrne h GOSPODU:
»Preiščimo svoja pota in preudarimo,
spreobrnimo se h GOSPODU.
Povzdignimo svoja srca in roke
k Bogu v nebesih« (Žal 3,40-41).
Tu je opaziti povezavo z devteronomistično teologijo in preroštvom. Spreobrniti se pomeni obrniti se na poti, ki vodi od Boga, in se vrniti k Bogu. Zatem pesnik ponovno priznava krivdo in nepokornost, ki je Bog ni odpustil. Toda to ni samo tožba, temveč priznanje krivde, ki je povzročila takšno GOSPODOVO ravnanje preko sovražnikov (Žal 3,42sl.). Avtor sprejme nase delež usode Jeruzalema; takšna tožba je pri GOSPODU vendarle našla tolažbo in uslišanje:
»Bil si mi blizu, ko sem te klical,
Rekel si: ‘Nikar se ne boj!’« (Žal 3,57).
LECTIO BIBLICA:
- Komu bi si ob njegovem trpljenju upal/a reči, naj preišče svoja pota in se spreobrne?
- Moje izkustvo o koristnosti tuhtanja
- Ali lahko rečem, da Gospod zame ni dober?