V sredo, 15. decembra 2021, je bilo tretje srečanje VI. študijskega leta Biblične šole Evangelii Gaudium.
Greh prvega človeka (1 Mz 3)
Ta prizor tvori skupaj z zgodovino padlega človeka (4,1-25) neke vrste religiozni ep o človekovi skušnjavi in padcu ter Božjem usmiljenju, ki se sklanja k človeku in ga v njegovi izgubljenosti ne prepusti samemu sebi. V pogovoru med kačo in ženo, uživanju sadu ter v nadaljnjem zadržanju moža in žene do Boga in drug do drugega je jedrnato podana psihologija vsakega greha.
1. Kača
Na pozornico stopi novo bitje – kača. Njegova prva lastnost je, da je prekanjena. Označevanje nastopajočih je v hebrejskem pripovedništvu redko. S tem da ga tukaj uporabi, se zdi, da nas pisec opozarja: Pazite na kačine besede! Ne vzemite jih dobesedno, kot jih je žena!
Kača je bila torej prekanjena (hebr. arum). Ta izraz je dvoumen: izraža takó modrost, ki naj bi jo gojili (Prg 12,16; 13,16), kakor tudi njeno zlorabo v prevari (Job 5,12; 2 Mz 21,14; Joz 9,4). Z uporabo izraza arum pa pisec tukaj izvede besedno igro: človek in njegova žena sta označena s podobno hebrejsko besedo erom, ki pomeni nag (2,25). Želela sta postati prekanjena (prim. 3,6), pa sta ugotovila, da sta naga (3,7.10)!
Kača je opisana kot ena od živali, ki jih je naredil Gospod Bog. Zakaj je torej preizkušala ženo? Zgodnja judovska in krščanska tradicija gleda v njej hudobnega duha, satana (Mdr 2,24, Raz 12,9; 20,2 itd.). V dialogu z ženo kača izkrivlja Božjo zapoved (3,1), vzbudi v ženi dvom nad resničnostjo Božjih besed in še huje, dvom o Božji dobroti do človeka. Po drugi razlagi izvira opis prvega greha iz borbe proti kanaanskemu Baalovemu kultu plodnosti skupaj s sakralno prostitucijo. V njem je kača imela pomembno vlogo. S tem kultom so Kanaanci menili, da bodo dosegli plodnost ter pobožanstvenje. Kult je predstavljal za Izraelce veliko skušnjavo. Pisec hoče pokazati njegovo zgrešenost – obljublja sicer pobožanstvenje, dejansko pa rodi duhovno smrt. Pri prerokih in v Pentatevhu je greh nasploh odpad od Jahveja in sprejem Baalovega kulta. V luči tega “izraelskega greha” opisuje biblični pisec greh prvega človeka. Tako kot je sakralna prostitucija s simbolom kače smrtonosna za Izrael, ker ubije njegovo zavezo z Bogom, tako sta tudi prva človeka po kačinem zapeljevanju prezrla zavezo z Bogom in padla v suženjstvo hudobnega duha.
Bolj verjetno pa kača glede na razvrstitev živali v Tretji Mojzesovi knjigi 11 predstavlja najbolj tipično nečisto žival. Zaradi plazenja po tleh je najdlje od čistih živali, ki so primerne za daritev Bogu. Zato je kandidat številka ena za proti-Božji simbol, četudi je ustvarjena od Boga. Samo mrtva žival bi bila še “boljši” kandidat – a v zgodbi bi bilo absurdno, da govori mrlič. Kača poleg tega v Epu o Gilgamešu ukrade zel življenja in tako Gilgameša oropa nesmrtnosti – podobna simbolika.
2. Dialog med kačo in ženo
Kača začne z navidez nedolžnim vprašanjem: “Ali je Bog res rekel …?” V besedi “res” se da zaznati sled presenečenosti kače nad takšno totalno Božjo omejitvijo “z nobenega drevesa”. Dejansko to vprašanje izraža totalno popačenje Božje velikodušne obljube (2,16). Ampak, kako pa je kača sploh vedela karkoli o Božjem ukazu? Če je slišala to naročilo, zakaj ga je potem tako surovo popačila? S tem je po prvih kačinih besedah ilustrirana njena prekanjenost. Nadalje se v njenem imenovanju Boga zgolj kot Boga in ne Gospoda Boga, kakor je poimenovan v ostalem besedilu 1 Mz 2–3, kaže distanca kače od Boga. Bog je le oddaljen stvarnik in ne Gospod, ki je z Izraelom v zavezi.
V. 2-3 Žena je kačino izjavo o Božjem ukazu popravila, a ne povsem natančno. Medtem ko je Bog rekel: “Z vseh dreves v vrtu smeš jesti …”, je Eva zanemarila točno Božje naročilo, izpustila besedico “vseh”, in preprosto dejala: “Od sadu drevja v vrtu jeva …” Prav tako je po kači povzela pojmovanje Boga zgolj kot Boga in izpustila naziv Gospod. In še bolj pomenljivo: Eva je prepovedi jesti z drevesa spoznanja dodala prepoved dotikanja tega drevesa, češ da bi ob dotiku umrla. Te Evine rahle spremembe Božjih opomb nakazujejo, da se je žena rahlo umaknila od Boga proti kačini drži. Stvarnikove velikodušnosti ni izrazila v dolžni resnici, označila ga je kot nekako ostrega in zatiralskega, saj ni bilo smrtno le uživanje sadežev, pač pa tudi dotikanje drevesa.
Bog je glede drevesa zapovedal (swh, 1 Mz 2,16). Kača pa to spremeni, češ da je rekel (’mr 1 Mz 3,1). Reči pa je manj intenzivno kot zapovedati. In Eva tako odgovori: “… je rekel Bog” (3,3). Bog je za prekršitev zapovedi napovedal: “… boš gotovo umrl” (2,17). Ta gotovost se v hebrejščini izraža s podvojitvijo besede (môt tāmût). Eva pa v odgovoru kači izpusti podvojitev, reče samo: “… sicer bosta umrla!” (3,3). Tako Eva odpre vrata dvomu v gotovost Božje grožnje. Kača pa ne okleva, izkoristi Evin dvom in podvoji isti izraz, toda v laži: “Nikakor ne bosta umrla (lō’ môt tĕmutûn). V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo” (3,4-5).
V. 4-5 V kačinem odgovoru se skriva vzrok, zaradi katerega je opisana kot prekanjena (v. 1). Kačine besede so ostra zavrnitev Boga. In vendar, na naše veliko presenečenje so kačine besede navidez potrjene. Mož in žena ne umreta, vse dokler Adam ne doseže 930 let (5,5)! V v. 7 je rečeno, da so se jima odprle oči, v v. 22 pa Bog sam pravi, da je človek postal kakor “eden izmed nas”, ker pozna dobro in hudo. Nenazadnje izgleda, da je Bog skušal prevarati človeka z grožnjo, ki je pozneje ni izpolnil. Resnico je povedala kača, ne Gospod Bog!
Vendar je kača izrekla pol-resnice. V njenih besedah gre za tanko dvoumnost, za prekanjenost. Kača ni zapovedala, naj bi žena jedla – razumela je umetnost zapeljevanja. Dvoumnost je najbolj jasna v kačini trditvi, da se jima bodo oči odprle. Zares so se, vendar z več kot le kančkom patosa in ironije zgodba nadaljuje: spoznala sta, da sta naga! Postala sta podobna Bogu v tem, da sta poznala dobro in hudo, a to je služilo le ločitvi od Boga. Ko sta zaslišala Božji prihod, sta se skrila za grmovje. Končno sta bila izgnana iz raja. Kačina obljuba se je izpolnila, a na povsem drugačen način.
Kača je predstavila ženi podobo o Bogu kot o zavistnem bitju, ki hoče človeka držati v nezrelosti in zaostalosti. Želela je uničiti v človekovem srcu vero v Boga kot dobrega očeta – kar ji je tudi uspelo. V tem je že vsa tragedija – to nezaupanje v Boga je že greh. Od tod do prekršitve Božje zapovedi je najkrajša pot.
Kako torej lahko razumemo Božjo grožnjo “Na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl”, ko dejansko ni. Videli smo, da je rajski vrt pripoved, polna simbolike, ki prikazuje prisotnost Boga. Drevesa, zlato, reke in dragulji so krasili najsvetejše v templju. Izraelci so resnično življenje izkušali, ko so prihajali v svetišče. Verovali so, da je tam prisoten Bog. Kdor ni smel v svetišče – veliki grešniki, in kdor je bil izključen iz skupnosti – gobavci, je vstopil v kraljestvo smrti. Ti nesrečneži, gobavci, so se morali obnašati kot žalujoči, z raztrganimi oblačili in razkuštranimi lasmi (3 Mz 13,45). Če je pomenilo biti izključen iz Izraela isto kot umreti, je bila izobčitev iz raja še veliko bolj drastičen način “smrti”. V tem smislu sta Adam in Eva umrla na dan, ko sta jedla z drevesa: nista bila več sposobna vsakodnevno se družiti z Bogom. Namesto tega sta morala garati za hrano, trpeti in se ob koncu povrniti v prah, iz katerega sta bila narejena.
Če gledamo na kačine besede v tej luči, je bila res prekanjena. Ni govorila odkritih laži, temveč zelo prepričljive pol-resnice. Na prvi pogled so nasprotovale Božjim opozorilom o smrti, na globljem nivoju pa so bila Božja opozorila resnična.
3. Žena in mož zaužijeta prepovedani sad
V. 6-8 V središčnem prizoru pripoved doseže vrhunec. Izjemno jedrnato so pogubni koraki opisani v enajstih zaporednih stavkih, ki nakazujejo hitrost dejanja – je videla, vzela je, dala pa je … V. 6-8 so v središču poglavij 2–3, znotraj tega središčnega prizora je središčna točka “in je jedel”; uporablja ključni glagol te pripovedi – jesti. Na obeh straneh imamo ženine motive, zakaj jesti – dobro za jed, mikavno za oči, daje spoznanje – soočene z njegovimi posledicami – oči so se jima odprle, spoznala sta, da sta naga, skrila sta se sredi drevja. Ti kontrasti so namerno naslikani. Ženina napihnjena pričakovanja modrosti so nakazana v v. 6. Nato pa so v v. 7 prave posledice, omenjene v zelo realnem načinu, tako komične, da bi bile že humoristične, če zadeva ne bi bila resna.
Tukaj so vloge obrnjene: mož posluša svojo ženo namesto Boga, žena posluša stvar itd. Dejanja stvarnika so zdaj pripisana ženi. “Videla je, da je drevo dobro” jasno ponavlja refren Geneze 1 “Bog je videl, da je dobro.” V poglavju 2 Gospod Bog vzame človeku rebro (15. 21. 22. 23); tukaj pa je ona, ki vzame sadež. Doslej je Bog ustvaril vse, kar je človek potreboval, zdaj pa si človek in njegova žena poskušata narediti predpasnika (1,7.11.26.31; 2,18…). Človeški par si prisvaja tisto, kar je Božje delo in se upira Božji besedi. Ko jima Bog naredi obleko iz kože v 3,21, je to dejanje njegove milosti in zatrditev stvarnikovih pravic.
V. 6 “Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje” (prim. 2,9). Ženina pohlepnost je opisana z izrazom iz desete zapovedi. Ko je dala sad tudi možu, ga je zaužil. Njegovo grižljaj je zadnje in odločilno dejanje neposlušnosti, za tem so takoj opisane posledice njunega greha.
V. 7 “Tedaj so se obema odprle oči” – vsebuje fraze iz 2,25 (Bila sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram) in 3,5 (v resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hudo). Kačina napoved je izpolnjena, toda njuna vizija je razočaranje: spoznala sta, da sta gola in sta sešila smokvine liste. Dejanje predstavlja nujo in obup; nedolžna vedrina iz 2,25 je raztreščena. (Bila sta oba naga, ni ju motilo). Toda pred kom se želi par skriti? Drug pred drugim ali pred Bogom? Vsekakor njuno vedenje pred srečanjem z Bogom kaže, da sta imela občutek krivde.
Iz raznih mest vemo, kakšno sramoto in nemoč je v Stari zavezi pomenilo “biti nag” (1 Mz 9,21sl.; 2 Mz 20,26; Iz 3,17; 20,4; Žal 1,8 itd.). Pomenilo je biti oropan svoje časti in dostojanstva, propasti v človeškem in družbenem pogledu, biti daleč od Boga v verskem pogledu. V 1 Mz 2–3 gre za goloto, ki pomeni mnogo več kot telesna golota: po grehu se človek čuti pred Bogom ponižan, beden, zato se boji pogledati Bogu v obraz. Večkrat je v Svetem pismu izražena trditev, da človek ne more videti Boga in ostati živ (Iz 6,5).
V. 8 “Zaslišala sta glas gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu.” Zdi se, da so bili dnevni pomenki med Vsemogočnim in njegovimi bitji običajni. Izraz “hoditi” je kasneje uporabljen za Božjo prisotnost v izraelskem svetem šotoru, znova podobnost med vrtom in kasnejšim svetiščem. Hoja Boga po vrtu ni bila nenavadna, toda odziv moža in njegove žene je bil. Skrila sta se med drevesa vrta. Večjega kontrasta ne bi moglo biti. Zaupanje nedolžnosti je zamenjano s strahom krivde.
4. Zasliševanje in kazen
V. 9-13 predstavijo Božje zasliševanje. Grehe sta prestopnika prisiljena izreči s svojimi lastnimi usti. Toda pri zasliševanju je določena nežnost. Bog stvarnik zdaj kot Bog odrešenik išče izgubljeno. Z vrnitvijo k izrazu “Gospod Bog” iz v. 8 pripovedovalec namigne, da je Bog še vedno človekov zaveznik kot tudi njegov stvarnik in sodnik.
V. 9 Vendar izraz “Gospod Bog je poklical” namiguje, da sodnik vesoljne zemlje kliče človeka zato, da zahteva račun o njegovem ravnanju. Tudi drugi besni gospodarji kličejo svoje partnerje k razlagi njihovih dejanj (Abimelek 20,9; 26,9-10; faraon 2 Mz 12,18). Bog je človeku rekel: “Kje si?” Gospod je vedel, kje je človek, in vprašanje “Kje si?” je retorično (prim. vprašanje Kajnu “Kje je tvoj brat Abel?” (4,9). Adam in Eva sta naivna v igri skrivanja. Tako kot starši, ki vidijo, kje je otrok skrit in ga z vprašanjem “kje si?” napeljujejo, da pride ven, tako stori Bog. In par se prikaže izza dreves. Njun odziv na Božje povpraševanje kaže, da razumeta vprašanje kot povabilo, da prideta ven in razložita svoje vedenje.
V. 10 Človek si ni drznil lagati pred svojim Stvarnikom, vendar še ni bil pripravljen priznati svojega greha. Zato si je prizadeval speljati pogovor na drugo temo, na zadnjo stvar, ki se je zgodila, potem ko je grešil: skril se je; razlog: ker je nag.
V. 11 Z vprašanji “Kdo ti je povedal …? Si mar jedel …?” je vsevedni detektiv spodbujal zaslišanega, da bi priznal krivdo.
V. 12 “Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.” Kakor je navada v takšnih situacijah, skuša človek opravičiti svojo krivdo tako, da obtoži ženo in namiguje, da je kriv sam Bog, ker mu je dal to žensko. Tukaj so sijajno naslikane posledice greha, ki so v odtujitvi od najdražje spremljevalke in od skrbnega Boga. Tako ravna človek: opravičuje svoje ravnanje s tem, da kaže na razmere in usodo, ki mu jih je namenil Bog.
V. 13 “Kaj si to storila?” Izprašana je žena. Oblika vprašanja “Kaj si storil/a?” je izgovorjena v pretresenem tonu in izraža zaprepaščenost (prim. Jakob Labanu v 29,25). Tudi žena krivdo prenaša na drugega, tokrat na kačo: “Kača me je zapeljala in sem jedla.” Mir, ki je bil značilen za človekov prvotni odnos z živalmi, je uničen. Greh je prinesel odtujenost med Bogom in človekom, med moškim in žensko in med živalmi in ljudmi.
V. 14-21 Bog razglasi vrsto prekletstev nad vpletenimi. Kači ni dana nobena možnost, da se zagovarja.
V. 14-15 Prekletstvo nad kačo: “Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi poljskimi živalmi.” Samo tukaj Bog uporabi tradicionalno formulo “Preklet si.” Drugod prekletstvo razglasi neka tretja oseba (prim. 5 Mz 28,16). “Prekleti” je nasprotje od “blagosloviti” (prim. 1 Mz 12,3). V Svetem pismu prekleti pomeni prositi za Božjo sodbo nad nekom za velike, a skrivne grehe, ki jih je težko dokazati na sodišču (prim. 5 Mz 27,15-26). Ti prekleti lahko pričakujejo vse vrste nesreče, ki se bodo zgrnile nanje. V modernem svetu bi rekli, da se koga drži nesreča, v biblijskem svetu pa, da je “preklet”.
Značilno vedenje kače, da se plazi, jé prah in da jo človek preganja, je dokaz, da je prekletstvo izpolnjeno. “Na trebuhu se boš plazila” ima vzporednico v 3 Mz 11,42, ki vse takšne živali označuje kot nečiste, kot “gnusobo”, ki se ne smejo ne uživati ne darovati Bogu. Dvomljivo je, da bi pisec mislil, da so kače nekoč imele noge in da so lahko hodile (ta ideja je izražena v Targumu Psevdo Jonatan in še v nekaterih judovskih spisih).
“… in prah jedla vse dni življenja” ne pomeni, da se kače hranijo s prahom, ampak je v prenesenem pomenu to izraz za ponižanje, zlasti poraženih sovražnikov, ki so morali med sprevodom zmagovalca ležati na tleh (prim. Ps 72,9; Iz 49,23; Mih 7,17). To velja tudi za kačine potomce (v. 15). Pisec je gledal kačo s človeškimi očmi in je to, kar je za kačo naravno (plazenje po tleh), smatral za veliko ponižanje in sramoto. Gre za poraz tistega, ki ga kača predstavlja.
V. 15 Potem ko Bog izreče nad kačo prekletstvo, napove sovraštvo med njo in ženo ter njunima zarodoma, ki bo privedlo do končnega kačinega poraza:
Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
ter med tvojim zarodom in njenim zarodom.
Gre za dolgotrajno sovraštvo (4 Mz 35,21-22; Ezk 25,15; 35,5). Tisti, ki so se povezali v nasprotovanju stvarniku, se bodo od zdaj naprej bojevali drug proti drugemu.
On bo prežal na tvojo glavo,
ti pa boš prežala na njegovo peto.
Prevod tega prekletstva je problematičen, ker ima glagol šup dva pomena (zdrobiti, zlomiti, udarjati, pa tudi vzdihovati za nečim, želeti nekaj). Ni soglasja, kateri pomen je tukaj. Nekateri prevajajo obakrat “zdrobiti”, drugi “prežati” (SSP), nekateri pa vidijo besedno igro: ženin zarod bo zdrobil kačino glavo, kača pa bo prežala na peto ženinega zaroda (EKU). To napoveduje dolgo sovraštvo med človeštvom in kačino raso. Poraja se vprašanje, ali bo kdo zmagal v tej bitki ali pa se ne bo nikoli končala.
Pomenljivo je, da je prekletstvo namenjeno izdajalcu-kači in ne človeku. Kača je v taktično šibkejši situaciji, ker lahko zadene le človekovo peto, medtem ko ji lahko človek zdrobi glavo. Zgodba je polna simbolike. Kača ne more biti samo kača, temveč je simbol greha, smrti in moči zla. V tem smislu pripoved predstavlja dolgotrajen boj med dobrim in zlom, kjer človeštvo na koncu zmaga. To se sklada tudi z odlomkom o Kajnu in Abelu, kjer je Kajn posvarjen o grehu, ki preži nanj, a mu je obljubljena zmaga, če mu ne podleže (1 Mz 4,7).
V najstarejših judovskih spisih (Septuaginta, Targum…) so pojmovali kačo kot simbol satana in čakali na njen poraz v času Mesija. Nova zaveza razume to besedilo v širšem mesijanskem pomenu (Lk 10,17-20; Rim 16,20, Gal 4,4; Rim 16,20; Heb 2,14; Raz 12). Morda sta izraz “sin človekov” za Jezusa in “žena” za Marijo (Jn 2,4; 19,26) odsev te vrstice. Kasnejši krščanski razlagalci so ta odlomek razumeli kot “proto-evangelij”, prvo mesijansko prerokbo v Stari zavezi. Tako je 1 Mz 3,14-15 prvo veselo oznanilo o odrešenju. Pisec ga je mogel napisati iz izkustva svoje zgodovine: naj je bila še tako polna težkih trenutkov, nikoli ni bila brez upanja. Bog je stalno pošiljal svojemu ljudstvu preroke, ki so mu naznanjati rešitev in prihod Mesija.
Usoda edenskega vrta pa se ne ponavlja samo v zgodovini izraelskega naroda, temveč v življenju vsakega posameznika/ce: Bog želi človeka zase, sklepa z njim zavezo prijateljstva. A človek greši in pot do drevesa življenja mu je zaprta. To pot odpira on, ki je rekel: “Jaz sem pot in resnica in življenje” (Jn 14,6); “Jaz sem vrata. Kdor stopi skozi mene, bo rešen.” (Jn 10,9).
V. 16 Potem ko je bila kača nepovratno obsojena, Bog izreče kazen ženi.
Ženi pa je rekel:
“Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti
in v bolečinah boš rojevala otroke…”
Poudariti je treba, da niti mož niti žena nista prekleta, ampak samo kača (v. 14) in zemlja (v. 17) zaradi človeka. Kazen nad možem in ženo obstaja v razdoru med njunima vlogama. Žena je bila ustvarjena, da bi bila pomočnica možu in mati otrok (2,18.23-24). Toda po sodbi je materinstvo povezano s trpljenjem. Materinstvo je bilo znamenje Božjega blagoslova (Ps 127; 128), po drugi strani pa je bolečina rojevanja (brez pripomočkov moderne medicine) veljala za najbridkejšo bolečino (Mih 4,9-10; Iz 13,8; 21,3). Žena trpi tudi v odnosu z možem.
Po možu boš hrepenela,
on pa bo gospodoval nad teboj.
Težko je razumeti natančno avtorjevo namero. Opazno je, da ne gleda na podrejeni položaj ženske kot na posledico sodbe zaradi njenega greha. Saj že s tem, ko je bila ustvarjena kot pomoč možu in jo on poimenuje (2,18.20.23; 3,20), pisec nakazuje moževo avtoriteto nad ženo. Zato “gospodoval” večinoma razlagajo kot trdo in izkoriščajoče podjarmljenje, ki tako pogosto označuje žensko usodo v različnih družbah. Iz “ljubiti in skrbeti” je tako nastalo “želeti in vladati”. Ženske si pogosto dovoljujejo tovrstno izkoriščanje zaradi hrepenenja po možu; njihova spolna težnja jih včasih pripravi do podreditve povsem nerazumnim zahtevam moških.
V. 17-19 Kazen za moža je izražena najobsežneje. On je najbolj odgovoren, ker je sledil ženinemu nasvetu namesto navodilom Boga, ki mu jih je osebno dal. Da je ubogal ženo namesto Boga, je bila njegova temeljna napaka. Ker je jedel s prepovedanega drevesa, je kaznovan s tem, kar bo jedel – “jesti” ima v njegovi kazni osrednji pojem. Garanje za hrano bo odslej spomin na njegov padec, toliko bolj boleč zaradi spomina na hrano iz rajskega vrta (2,9).
Zaradi njega je “zemlja prekleta”. Zemlja, blagoslovljena od Boga, ima veliko vode in je rodovitna (2,8-14; 5 Mz 33,13-16). Ko pa je prekleta, je na njej pomanjkanje teh dobrin: “S trudom boš jedel od nje.” Kot je žena obsojena na trpljenje v svoji temeljni vlogi žene in matere, je moški obremenjen v svoji vlogi, da kot kmet priskrbi hrano za družino.
V. 18 Zemlja bo rodila trnje in osat (kontrast k 2,5.9), poljsko rastlinje, v nasprotju do sadnega drevja v raju, ki ga oskrbuje Bog.
V. 19 “V potu svojega obraza”. Delo sámo ni kazen za greh. Človek je bil postavljen v vrt, da bi ga obdeloval (2,15). Garanje in spremljajoče frustracije so kazen za greh. Kazen za moža je v težkem delu; zadeva ga v njegovem poslanstvu, da dela, proizvaja življenjske potrebščine. Kazen za ženo pa obstaja v njeni najgloblji biti kot žena in mati. Bog ne nalaga dodatne kazni, temveč pomaga možu in ženi razumeti to, kar se je zgodilo, razloži jima posledice greha, ki so že nastopile. Harmonija med njima se je porušila, njuno življenje je zaznamovano s smrtjo. Tega ni povzročil Bog, temveč greh. Kazen za greh je greh sam. Ta uničuje človeka. Bog rešuje človeka uničenja, ki si ga je sam izbral z grehom. Odrešenje ni odrešenje od kazni, temveč od zla. Ko se zdi, da Bog kaznuje, se izkaže, da dejansko odrešuje.
Ženi je Bog napovedal trpljenje v nosečnosti, rojevanju in moževem gospodovalnem odnosu, možu pa neuspeh v obvladovanju zemlje in vrnitev v prah. To so najbolj tipične realnosti življenja žene in moža. Te tipične realnosti so najbolj “božanske” lastnosti moža in žene. Ko žena rodi, daje življenje in je v tem kakor Bog: s svojim lastnim telesom ustvarja novo telo. Nosečnost in rojstvo postavlja ženo v privilegiran odnos z življenjem. Jo napravlja za nositeljico misterija, po katerem je zelo podobna Bogu. Moški pa je podoben Bogu s svojim ustvarjalnim delom, s katerim napravlja nekaj novega. Ženska po rojevanju in moški po delu doživljata izkustvo božanskega v svojih sposobnostih. Če je greh glede na 1 Mz 3 v tem, da človek hoče biti enak Bogu, rojevanje in delo lahko postaneta najnevarnejši skušnjavi za žensko in moškega. Na podlagi teh zmožnosti si lahko rečeta: “Ustvarila sem otroka. Sem Bog … Ustvaril sem to in to. Sem Bog.” Bolečina pri rojevanju in pri delu pa spominja tako žensko kot moškega, da nista Bog, temveč le človek. Bolečina je element izkustva smrti, znamenje, da je harmonija z življenjem porušena, posledica greha. In v tem je, paradoksalno, v pomoč človeku, da postaja odrešen, da več ne greši. Kajti prav v trenutkih, ko sta moški in ženska najbolj podobna Bogu, ju bolečina spomni, da nista Bog. Tako bolečina, trpljenje in smrt, ki so posledica greha in kazen za greh, prinašajo rešitev od greha in se po Božji milosti spreminjajo v dar življenja in rešitve.
“… dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.” Človekova vseživljenjska borba za obstoj se bo končala s smrtjo. Po razlagah je to uresničitev grožnje s smrtjo tistemu, ki bi jedel od drevesa spoznanja (2,17). Drugi pa menijo, da je smrt mišljena kot del naravnega poteka stvari – neizogibna vrnitev človeka tja, od koder je bil vzet.
Trditev o človekovi vrnitvi v prah, iz katerega je narejen, odmeva v številnih svetopisemskih odlomkih (Job 10,9; 34,15; Ps 103,14; Prd 12 itd.). V 1 Mz 3,17-19 je povrnitev v prah predstavljena kot neizbežna. Človek je mogel pričakovati večno življenje, če mu je bilo dovoljeno jesti od drevesa življenja. Zdaj mu je dostop do njega zaprt. Za pisca je življenje v polnem pomenu samo življenje v vrtu. Zunaj vrta je človek oddaljen od Boga in blizu smrti.
V. 20-21 “Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih.” Podobno kot v drugem prizoru (2,18-25) tudi v tem mož poimenuje ženo in omenjajo se njuna oblačila. Eva je druga oblika besede za “življenje” (חיה hayah); tako prevaja LXX: “Zoe” (življenje). Imenoval jo je “Življenje” v trenutku neposredno po razglasitvi kazni, ki razglaša človekovo smrtnost (v. 19), porodne bolečine (v. 16) in boj ženinega zaroda s kačo (v. 15) …
V. 21 “Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože”. Božja oskrba človeka z obleko je velikega pomena. Oblačila so poleg zaščitne vloge eden najbolj prepoznavnih simbolov človeka, s katerim se sporoča njegova vloga in položaj v družbi.
Medtem ko si je človeški par uspel proizvesti le neustrezna predpasnika iz smokvinih listov (3,7), ju je Bog oskrbel s primerno obleko iz kože. Da ju je on sam oblekel, spominja na kraljevo oblačenje počaščenih osebnosti (prim. 1 Mz 41,42; 1 Sam 17, 8), na oblačenje duhovnikov v njihova obredna oblačila (prim. 2 Mz 28,41; 29,8; 40,14; 3 Mz 8,13). Spet je besedišče edenskega vrta vzporedno z besediščem bogočastja v svetišču. Pred grehom niso ne Bog ne onadva bili zaskrbljeni glede njune golote (2,25 / 3,11). V tem kontekstu se Božje dajanje oblačil ne kaže v prvi vrsti kot dejanje milosti, temveč kot nekaj, kar ju spominja na njun greh (Kalvin).
V. 22-24 To je zadnji prizor in se ujema s prvim (2,5-17) Dogajanje v obeh prečka mejo med zemljo in vrtom, v vmesnih prizorih pa se vse dogaja znotraj vrta. To zaokroži pripoved, hkrati pa pokaže, kaj je človek izgubil. V prvem prizoru je bil vrt zasajen za človeka (2,8), bilo mu je dovoljeno jesti z drevesa življenja (2,9.16-17) in njegova služba je bila, da ga obdeluje in varuje (2,15). Vrt je bil popoln dom za človeka, kjer je užival mir z Bogom. Zdaj zvemo, da ne bo imel več dostopa do drevesa življenja. Namesto človeka, ki naj bi varoval vrt, so na to mesto postavljeni oboroženi kerubi, da človeka zadržujejo zunaj vrta. Ta, ki naj bi obdeloval vrt, bo obdeloval zemljo in se vrnil vanjo, iz katere je bil vzet, prah iz prahu (3,19).
V. 22 “Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in hudo.” Tukaj daje Gospod Bog vedeti, da se je kačina obljuba (3,5) v določeni meri izpolnila. Človek ni postal “kot Bog sam”, ampak kot “eden izmed nas”, to je kot nebeška bitja, kar pomeni Boga in angele. Takšen je postal človek s tem, ko pozna dobro in hudo. V nobenem drugem oziru ni postal kot Bog ali angeli. Še posebno ne v nesmrtnosti. Da bi preprečil kakršenkoli poskus, da bi človek to dobil, Bog reče: “Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke.” To kaže, da ko je bil v vrtu, bi človek lahko jedel od drevesa življenja, toda ni. Ko je Bog to izrekel, ju je poslal iz vrta.
V. 23-24 “… je odpravil človeka … Izgnal je človeka.” Izraz se pogosto uporablja v Peteroknjižju za izgon prebivalcev iz Kanaana (2 Mz 23,28-31); za Izraelce iz Egipta (6,1). Bog človeka ni samo poslal ven, ampak, da se ne bi mogel vrniti, ga je izgnal.
“Postavil kerube” To so krilati levi s človeškimi glavami, tradicionalni čuvaji svetih krajev na Bližnjem Vzhodu. V Izraelu so slike kerubov krasile stene svetega šotora in templja (2 Mz 26,31; 1 Kr 6,29), dva zlata keruba sta krasila spravni pokrov na skrinji (2 Mz 25,18-22), dva zelo velika pozlačena keruba pa sta čuvala notranje svetišče templja (1 Kr 6,23-28).
“Plamen bliskajočega se (db. vrtečega se) meča” Ogenj je običajni simbol za prisotnost Boga, posebno v sodbi (prim. 2 Mz 19,18; Ps 104,4). Uporabljeni izraz spominja na švigajočo strelo in nakazuje, da bo takšen vrteč se meč, posebno če ga uporablja angel, gotovo zadel in prinesel smrt (prim. 4 Mz 22,23.31.33).
“Da bi stražili pot do drevesa življenja” – zlat svečnik v templju je predstavljal drevo življenja (2,9) in prisotnost Boga. “Vzhodno od vrta” – angela sta nameščena vzhodno, ker je tempelj obrnjen proti vzhodu in je imel vhod na vzhodu.
Na ta način je v zadnji vrstici v pripovedi izjemna koncentracija močnih simbolov, ki jih lahko razložimo v luči kasnejšega oblikovanja svetišča. Druge značilnosti vrta, ki prav tako spominjajo na svetišče – reke, zlato, dragi kamni – se omenjajo v prvem prizoru pripovedi (2,5-17). Te poteze skupaj nakazujejo, da je edenski vrt podoba svetišča, kjer je bil Bog edinstveno navzoč v vsej svoji življenje-dajajoči moči. To je tisto, kar je človek zapravil, ko je zaužil prepovedani sad z drevesa spoznanja.
5. Sklep
V tej prvi pripovedi v Svetem pismu je hebrejska pripovedna umetnost na svojem višku. Odličen čar zgodbe služi temu, da poglobi tragedijo, ki jo opisuje, medtem ko v navidezni preprostosti stila prikriva bogastvo teološkega razmišljanja, ki ga filozofi in teologi še niso izčrpali. In morda je to najvišje priznanje, ki ga lahko poklonimo piscu: govori vsem – mladim in starim, izobraženim in preprostim. Opisuje Božje odnose z ljudmi ne v visokem abstraktnem teološkem jeziku, temveč v preprostem besednjaku, vzetem iz kmečkega življenja. Vendar ideje, ki jih v zgodbi postavlja tako jasno, s svojimi teološkimi poganjki vedno znova presenečajo največje mislece.
Pripoved je naslovljena z 2,4: “To je nastanek neba in zemlje …”, kar pokriva vsebino poglavij 2–3. Ta naslov vključuje božanski naziv “GOSPOD Bog”, ki je značilnost poglavij 2–3: ta zgodba razkriva Boga kot vrhovnega stvarnika vesoljstva (Bog) kakor tudi kot zaupnega zaveznega partnerja s človeštvom (GOSPOD).
Obe razsežnosti Boga sta izraziti v prvem prizoru (2,5-17). Kažeta, kako Gospod Bog ustvari človeka v popolnem okolju zanj, kar razkriva Božjo suverenost nad človekom, ki je njegova stvaritev, ter ljubezen in skrb za njegovo dobrobit. Gospod Bog ustvari človeka iz prahu zemlje. Ampak človeška narava je več kot izoblikovana glina: človek dolguje svoje življenje vdihnjenju življenjskega diha od Boga. Zgodba dalje opisuje čudovit vrt v deželi radosti (Eden), ki ga je stvarnik pripravil za človeka. Tudi Bog je bival tam.
Dve drevesi sta izpostavljeni – drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega. Nasprotno od pričakovanja je človeku dovoljeno jesti z drevesa življenja ne pa z drevesa spoznanja, ker to vodi k človekovi neodvisnosti od stvarnika, to pa je nezdružljivo z zaupljivim odnosom med človekom in Bogom. Človekovo delo v vrtu je kot bogočastje. Samo ena omejitev je postavljena njegovi svobodi: pod grožnjo smrti mu je prepovedano jesti z drevesa spoznanja.
Nadaljnji pokazatelj Božje očetovske skrbi za človeka je stvarjenje žene v drugem prizoru (2,18-25). Potem ko sta v tretjem (3,1-5) in četrtem prizoru (3,6-8) predstavljena skušnjava in človekov greh, nudijo nadaljnji trije prizori (3,9-13; 3,14-21; 3,22-24) razplet te drame. V njem je podana paradigma greha v njegovem bistvu in posledicah. Jo je pisec videl kot resničen dogodek na začetku zgodovine? Izraelci so dejanjem staršev dajali velik pomen za usodo njihovih potomcev. Geneza izvaja vse človeštvo iz prvega človeškega para – torej vidi tudi v njunem dejanju posledice za vse človeštvo. V tem smislu pripoved v 1 Mz 2–3 podaja proto-zgodovinsko poročilo o človekovem izvoru in njegovem grehu.
LECTIO BIBLICA 1 MZ 3
- Kača je “prekanjena”, človeku želi posredovati napačno podobo Boga, sprevrača besede Boga. Kje v svojem življenju prepoznavam kačino “strategijo”?
- Koliko sem podoben svojim “prastaršem”? Skrivanje, prelaganje odgovornosti na druge …
- Morem v svojih življenjskih preizkušnjah videti bolj milost kot kazen?
- Rajski vrt je naslikan s potezami svetišča, kjer se je mogoče z Bogom srečati par excellence. Se zavedam te možnosti za bivanje v raju? Se je poslužujem?
- Moja refleksija o grehu in kazni.
Celotno srečanje si lahko ogledate na spodnji povezavi: