V četrtek, 21.12.2023 je potekalo 3. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024.
Izaija 7,1-17
Zakrknjenje iz Iz 6,9-13 se začne kazati v neveri kralja Ahaza v Iz 7. Vendar to poglavje uvaja tudi temo mesijanskega upanja in misel o rešenem ostanku ljudstva. Pri razlagi se srečujemo z velikimi težavami. Te izhajajo iz razgibane zgodovine razlage in iz pomena prerokbe za novozavezno teologijo (kristologijo).
Iz 7,3-9
S posegom (v politične razmere), ki je opisan v teh vrsticah, je Izaija stopil v javnost. Odlomek se začenja s točno določitvijo časa dogajanja (leto 735), ko sta nad Jeruzalem šla izraelski kralj Pekah in damaščanski kralj Recín. Šlo je za poskus anti-asirske koalicije, da bi tudi Juda pritegnili v proti-asirsko politiko. Ker se Ahaz anti-asirski koaliciji ni hotel pridružiti, sta izraelski in damaščanski kralj hotela zavzeti Jeruzalem in na Davidov prestol postaviti »Tebeélovega sina za kralja« (Iz 7,6). V to dogajanje poseže Gospod, ko pravi, da to ne bo uspelo (7,7). Po preroškem besedilu v 2 Sam 7 je Bog zagotovil, da bo na Davidovem prestolu sedel vedno kdo od njegovih potomcev (izvolitev Davidove kraljevske rodovine je eden od treh nosilnih stebrov izraelske narodne in verske identitete, poleg izvolitve očakov in sinajske zaveze). Kralj Pekah in Recin se torej hočeta zoperstaviti Božji obljubi – to je jalovo delo, nujno obsojeno na propad.
Vendar Ahaz kot Davidov potomec v tem dogajanju ni izkazal dolžnega zaupanja Bogu kot tistemu, ki je dal obljubo o prestolu. Na skrivaj je sklenil zavezništvo z Asirci in v tem napadu dveh kraljev je njegovo srce vztrepetalo v strahu (7,2). (Ahaz ni neveren kot današnji človek, ki ne veruje v obstoj Boga, ampak ne veruje v njegovo učinkovito delovanje v konkretni zgodovini). V to dogajanje poseže Gospod in izbere Izaija za posrednika. Pošlje ga k Ahazu skupaj z njegovim sinom Šear Jašubom (ime je simbolično in naznanja, da bo »ostanek ostal in se spreobrnil h Gospodu«).
Izaija posreduje Ahazu odrešenjski izrek ali orakelj (oblika, v kateri duhovniki ali preroki posredujejo Božji odgovor). Uvod, da naj »se ne plaši teh dveh koncev kadečih se ogorkov« (7,4) označi oba kralja za minljiva in nemočna. Njun načrt je obsojen na propad, namreč, da bi v Jeruzalemu na Davidov prestol postavila aramskega človeka, ko pa je prestol vendarle rezerviran za Davidovega potomca. To se ne bo zgodilo (7,7); nasproti jima stoji »Vsemogočni Gospod«. In zakaj se ne bo zgodilo, razloži v 7,8-9: »Kajti glava Arama je Damask in glava Damaska je Recín … Glava Efrajima je Samarija in glava Samarije je Remaljájev sin.« Čeprav misel ni izrečena, se pa predvideva in nadaljuje: »Judu je glava Jeruzalem in Jeruzalemu je glava Davidov potomec« – samo ta ima Božje obljube in zagotovilo trajnega nasledstva. Do tega sklepa bi moral priti Ahaz. Ker pa ne veruje, naredi sklep prerok Izaija, vendar drugačnega: »Če ne boste verovali, ne boste obstali« (Iz 7,9).
To je vrhunec izreka in središčni stavek Izaijeve teologije in njegovega sporočila. Obstati je enako kot verovati. V hebrejščini imata oba izraza (obstati, verovati) isti besedni koren ’mn, ki predstavlja trdnost, varnost, zanesljivost, zvestobo, vero (iz tega izvira tudi pritrdilna beseda amen). Samo v popolnem zaupanju Bogu je zagotovljen obstoj naroda. Izrek vzpodbuja Ahaza, naj se zanese na Božjo zavezo z Davidom in veruje. Gre za t.i. »politiko vere-svetosti«. Če bodo Judovci gledali na svojo državo le kot na človeško (politično) zadevo in pozabljali, da je to tudi Božja stvaritev, to zanje ne bo dobro. Vera je življenjskega pomena; gre za obstati ali ne obstati.
Iz 7,10-17
Da bi Izaija kralju Ahazu pomagal na pot vere, mu ponudi, da si izprosi »znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj« (7,11). Ahaz odgovori s pravovernimi besedami: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda« (7,12); saj ni mala stvar, prositi (ali celo zahtevati?) neskončnega Boga za znamenje upanja. Toda s temi besedami prikrije svojo nevero. Ne želi pomoči od Boga, ampak že pričakuje pomoč asirskega kralja, h kateremu je poslal svoje poslance (prim. 2 Kr 16,7-9). Izaija sprevidi navidezno pobožnost teh besed in ga posvari, da z njimi samo »utruja« Boga. Izaija, ne da bi izrekel kazen za Ahazovo nevero, napove znamenje, ki ga bo dal sam Gospod: »Glej mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel« (7,14).
To je zelo običajna napoved rojstva in sama po sebi pozitivno znamenje (prim. 1 Mz 16,11; Sod 13,3; Mih 5,2; Mt 1,23; Lk 1,31). Toda za eksegezo predstavlja enega težjih odlomkov. Najtežje je identificirati tega otroka in njegovo mater. Izvirnik zanjo uporablja izraz almāh, ki lahko pomeni mlado dekle ali pa mlajšo poročeno ženo. Septuaginta (3 stol. pr. Kr.) ter kasneje Vulgata ta izraz prevedeta s parthenos, kar pomeni devica – pa čeprav v izvirniku poudarek ni na devištvu, almah namreč pomeni spolno zrelo mladenko, ki je godna za zakon. Vendar almah v daleč največ primerih dejansko pomeni devico.
Postavlja se vprašanje po identiteti mladenke in njenega sina – kdo sta, koga predstavljata? Mati bo dala sinu ime Emanuel, kar pomeni »z nami je Bog«. To naj bi bil vzklik v času stiske ali tudi v svetih vojnah, obenem pa predstavlja tudi star kultni izraz. Označuje zaupanje v Božjo bližino, ki rešuje Izrael. Ostaja pa odprto, na kaj bi to znamenje konkretno merilo. Ali gre za konkretno zgodovinsko osebo ali za kaj drugega? Preroški izrek je zelo skrivnosten in nedoločen. V zgodovini so se razvile različne razlage.
Y Tradicionalna katoliška razlaga vidi v mladenki Marijo in v Emanuelu Jezusa (prim. Mt 1,23).
Y Judje so v prerokbi o tej ženi in otroku videli izpolnitev, ki mora biti uresničena v Ahazovem času, ker je to znamenje za njega. Tudi besedilo govori o tem: »Kajti preden bo znal deček zavračati húdo in izbirati dobro, bo opustošena dežela, ki te je groza dveh njenih kraljev«. Judovsko in sodobno kritično pojmovanje, da se hā‘almāh nanaša na žensko, ki je bila Izaijeva in Ahazova sodobnica, zato sta jo oba poznala. Najbolj pogost sklep je, da gre za prerokovo ali Ahazovo ženo. Bolj verjetno za kraljevo ženo.
Y kraljeva žena: prerok Izaija potrjuje in naglašuje pomen Natanovega preroštva o prihodu Davidovega potomca na prestol, ki bo izpolnil obljube, dane Davidu. To bo torej Ahazov otrok. Ahaz, ki ravno stopa na prestol, ima dvajset let. In je že pripeljal svojo almah (verjetno so mlado kraljico v Jeruzalemu imenovali almah) na dvor. Ahazovi ženi je bilo ime Abí in je bila mati poznejšega kralja Ezekija (glej 2 Kr 18,2). Torej bi bil ta otrok (Emanuel) Ezekija. Težave v zvezi z uskladitvijo datumov sirsko-efrajimske vojne in Ezekijeve starosti narekujejo zadržanost.
Če je izraz Emanuel povezan z davidovsko tradicijo prestolonasledstva, potem ni izključujoče, da je almah kraljeva žena, Emanuel pa kraljev sin. Sporočilo bi torej lahko strnili v trditev: Bog skrbi za kontinuiteto Davidove rodovine! To, da bo rojen kraljev naslednik, pokaže, da bo Bog ostal z ljudstvom, da ne bo sledilo uničenje te Davidove dinastije. In v tem je znamenje – namreč, da bo zgodovina Davidove hiše šla naprej po načrtih Boga. V. 16 to potrdi – opustošena bo dežela, katerih kralja zdaj grozita Ahazu!
Toda Ahaz ni izkazal vere! Ali mu more Izaija napovedati odrešenje, ko pa je rekel: »Če ne boste verovali, ne boste obstali?« Rešitev mnogi vidijo v tem. da ima znamenje ambivalenten značaj. V bistvu vsebuje znamenje odrešenja, za Ahaza grožnjo. Jahve stoji za svojo obljubo, zato ima Davidova dinastija še bodočnost. A pred tolikšno Božjo zvestobo ima Ahazov dvom veliko težo. Ne more ostati brez posledic. In res – to se ujema z vsebino 7. in 8. poglavja. 8,5sl. govori o kazni za Juda po asirskem kralju
Postavlja se vprašanje: »Zakaj se v NZ to besedilo izključno nanaša na Kristusa?« Novozavezni pisci so doživeli razodetje Boga v Kristusu. V veri so spoznali, da je Božji Sin, spočet od Svetega Duha in rojen iz Device. Ko so novozavezni pisci brali Staro zavezo, so že imeli osebno izkustvo s Kristusom, ki jim je odprl oči. Tako so jim vsa starozavezna mesta, ki so imela kakšno analogijo s Kristusom, vzbudila pozornost (npr. trpeči služabnik, …). Ko Matej bere Izaijevo napoved o rojstvu otroka, to zlahka poveže z napovedjo Kristusovega rojstva.
Izaija 8,23-9,6
Prihaja knez miru
Odlomek bi lahko imenovali preroško himno zahvale. Z njo pisec izraža svojo gotovost, da se bodo odrešenjska GOSPODOVA dela, ki jih pričakuje, zares zgodila. Kakor popotnik, ki se po dolgi in žalostni noči razveseli vzhajajočega sonca, tako bodo ljudje sprejeli odrešenje, ki ga bo podelil GOSPOD. Svetloba, ki sije nanje ter prinaša svobodo in veselje, je Božja navzočnost. Ta navzočnost se razodeva po njegovih delih.
Izaijevi napovedi rojstva Ahazovega sina, ki ji ni verjel, sledi napoved opustošenja dežele po Asircih (Iz 7,17 – 8,22). Asirski kralj Tiglat Pileser je 732 pr. Kr. odgnal Izraelce v izgnanstvo in na njihovo mesto naselili tuje narode (2 Kr 15,29) – zato »poganska Galileja« (Iz 8,23). Del Svete dežele je od tedaj obsojen na življenje v temi poganske okupacije. 721 pr. Kr. pade tudi Samarija pod Asirijo.
Iz 8,23b Vojne grozote so ljudstvo še bolj oddaljile od Gospoda in uničile njegov odnos z njim (Iz 8,19-23). Iz 8,23b – 9,6 pa postavlja nasproti tej ponižanja polni preteklosti severnega kraljestva slavno prihodnost, ko bo dežela osvobojena in ji bo vladal novorojeni kralj. Ta izrek se navezuje na Iz 7.
Iz 9,1 Namesto začetnega povabila k slavljenju Boga se preroška himna v 9,1 začne z metaforičnim opisom osvoboditve ljudstva. S »temo« pisec označi sužnost in trpljenje, »velika luč« pa predstavlja odrešenje in veselje.
Iz 9,2 Slavospev se nadaljuje v jeziku, naslovljenem na GOSPODA, govoreč o veselju, ki ga je povzročil, in posledično o zahvali.
Iz 9,3-6b Navedeni so trije razlogi za zahvaljevanje. Začnejo se z besedo »kajti«, ki pojasni, zakaj je GOSPOD prinesel veselje svojemu ljudstvu. Zaporedje navedb teh razlogov se hkrati ujema z dejanskim potekom zgodovinskih dogodkov: vrstica 3 poroča o zmagi nad zatiralci oziroma o porazu sovražnikov, vrstica 4 govori o uničenju vseh znamenj vojnega nasilja, vrstici 5-6 pa o kralju, ki bo sedel na Davidov prestol.
Vidimo, da je preroški poudarek na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva, kar bo izključno GOSPODOVO delo.
Iz 9,3 Zaznavajoč uro velike in končne osvoboditve svojega ljudstva pesnik poveličuje Boga, ki bo storil to veličastno delo in tako povzročil neskončno veselje. Jarem, palica in šiba priganjalcev bodo zlomljeni. Osvobojenci se bodo zbrali pred njim v templju v Jeruzalemu kakor za praznik žetve in vojne zmage, ko se deli plen. Primerjava z veseljem nad žetvijo in delitvijo plena nakazuje, da bo dejanje osvoboditve dalo ljudem življenje in nepričakovano obilje.
Iz 9,4 Skladno z značajem hvalnic se ta vrstica v treh delih povzpne do vrhunca pripovedi o rešilnem posredovanju GOSPODA za njegovo ljudstvo: uničenje tuje vojaške sile. Samo, kadar je sovražnik uničen, lahko človek, ki je bil doslej ujetnik, začne načrtovati in misliti na imenovanje novega kralja.
Iz 9,5 Napovedano je rojstvo kraljevega sina, kar naznačuje dobo novega upanja, rešitve in prenove. Otrok prejme kraljevske insignije in štiri vzvišena imena. Tu je očiten egipčanski vpliv. Izrek se nanaša na rojstvo in kronanje Judovega kralja Ezekija (716-687 pr. Kr.), kar pa je težko uskladiti s kronologijo dogodkov. Izrek je oblikovan tako, da meri daleč preko Ezekijevega rojstva in govori o vesoljnem miru, ki ga bo vzpostavil kralj iz Jeruzalema. Toda preden se bo izrek izpolnil, bo potrebno obdobje očiščevanja od slepote, o kateri govori konec 8. poglavja.
Imena novorojenega označujejo njegove izredne sposobnosti, ki jih bo uporabil v službi vzpostavitve strte skupnosti. Prvo ime, Čudoviti svetovalec, predstavlja vladarja kot človeka, ki lahko sprejme enkratne odločitve in jih nato tudi izpelje. Razsvetljen od GOSPODA ne potrebuje nasvetov drugih ljudi.
Drugo ime, Močni Bog, poudarja izobilje moči, kar mu omogoča, da spremeni svojo odločenost v dejanja, ker mu ne more nihče oporekati. Drugje v Stari zavezi je kralj imenovan Bog še v Ps 45,7. Kralj je Božji poslanec in namestnik na zemlji, ki je obdarjen z GOSPODOVIM duhom (Iz 11,1).
Tretje ime je Večni Oče. To naznanja, da je kralju obljubljeno dolgo življenje. Enako v vrstici 6. Nalogo, ki kralja sooča s prihodnostjo, nakazuje četrto ime, Knez miru. On naj ljudstvu zagotovi večni mir in skrbi za pravico in pravičnost širom svojega kraljestva. Brez tega po prepričanju Stare zaveze ne more biti odrešenja na zemlji.
Iz 9,6 Ta vrstica povzema, kar so obljubila imena vladarja o sposobnosti vladanja, modrosti in moči pričakovanega kralja: novo vzpostavljeno Davidovo kraljestvo bo ostalo trdno in neomajno v času njegovega vladanja in vladanja njegovih naslednikov. Ne bo upora, ki bi mogel raztrgati mir. Središče kraljestva, Davidov prestol kot simbol kraljev iz njegove družine, ostaja trden, tako tudi samo kraljestvo. Kralj in njegovi nasledniki ga bodo utrdili s pravico in pravičnostjo. Njihovo vladanje opravičuje njihova sposobnost, da se soočajo s spori, ki nastanejo v kraljestvu, in da odstranijo nepravičnosti, ki so jih utrpeli nekateri, ter preprečijo nove. Množice, katerih glas slišimo v tem odlomku, so upale, da bo kljub propadu dinastije, ki je izgubila prestol v katastrofi 587 pr. Kr., kraljestvo obnovljeno. Niso si mogle predstavljati nobene druge oblike vladavine, ki bi lahko dosegla primerljiv rezultat v reševanju problemov.
Mesijansko prerokbo v Iz 9,1-6 je izvirno interpretiral Albrecht Alt (leta 1950). Menil je, da Iz 9,1 predstavlja uvod v to preroštvo in ponuja ključ za njegovo razumevanje. Šlo naj bi za nočno dejanje odrešenja (v. 3-4), ki je bilo delo GOSPODA, noč osvoboditve pa naj bi sledila nastopu Davidovega sina v Jeruzalemu (v. 5-6). V tem primeru bi imeli v Iz 9,5-6 uradno poročilo sodišča v Jeruzalemu v slavnostnem slogu, ki govori o spremembah in programu novega vladarja. Ta poročila so bila istega dne poslana osvobojenim provincam. Zanimivost Altove interpretacije je, da daje pozornost institucionalnemu ozadju prerokbe.
Preden je Cerkev v tem besedilu prepoznala prerokbo Jezusa iz Nazareta kot Kristusa, ga je že priznala kot začetnika zaupanja v Boga, ki se ne konča niti v smrti. Prepričana je, da lahko le s te perspektive vidimo in prepoznamo vse človeško upanje in pričakovanje svobodnega in polnega življenja. Ta perspektiva v resnici predstavlja odrešitev iz bojazni in smrti. Kjerkoli se ta osvoboditev izvrši, naznanja zarjo nebeškega kraljestva in prisotnost odrešitve, ki jo je izvršil Bog. S trditvijo, da takšno odrešitev lahko pričakujemo le od Boga in da je pot do nje odprta s pomočjo Jezusovih besed in dejanj, odrinemo človeške načrte in politične programe kot poslednjo instanco rešitve sveta. Kajti ti programi so znotraj meja življenja, ki je v senci smrti, in ne morejo odstraniti grožnje, ki jo ta predstavlja. Tako skrbijo le za blaginjo in ne za odrešitev ljudi. Iz tega razloga, glede na sporočilo božiča in na upanje, ki ga spremlja, Cerkev ne sme načrtovati popolnosti sveta na enak način kot politična gibanja. Njena naloga je svariti pred uničenjem človeške družbe, ki ga povzroča zatiranje in nasilje, in to vrši v moči svojega poslanstva, ki je oznanjati Božjo odrešitev vsem ljudem.
Povzeto po O. Kaiser, Isaiah 1-12, Old Testament Library, SCM Press, London 1983, 203-218.
Izaija 11,1-9
Mesija bo Davidov sin; Kraljestvo miru
Če 10. poglavje naznanja kaznovanje Jeruzalema s strani Asirije in istočasno GOSPODOVO grožnjo Asiriji, 11. poglavje kaže na prihod časa odrešenja. Vrstice 1-5 nakazujejo obljubo izpolnitve pravic za socialno šibak del prebivalstva. Temu služi tudi opis spremenjene narave in ravnanja živali v vrsticah 6-8. Vrstice 1-5 in 6-8 kažejo, da mora kralj zagotavljati družbeno pravičnost in mir. Ta je brezpogojno nujna oznaka vladavine nove monarhije. Iz 11,9 je citat iz Hab 2,14. Jedro prerokbe je v vrsticah 1-5.
Iz 11,1 Davidova dinastija se primerja z drevesom. Poganjki rastejo iz korenine, tako da bo kraljeva družina obnovljena (1 Sam 16sl.). Tako kot se je nekoč nenadoma pojavil David, tako bo sedaj po padcu prestola Davidove hiše vstal drugi David iz rodu njegovih prednikov. V Mih 5,1 beremo, da bo nekdo, čigar »izviri so od nekdaj, iz davnih dni«, vstal iz Betlehema in bo vladal nad Izraelom. Ta metafora ne meri na mitični izvor kralja, ampak izraža med semitskimi ljudstvi razširjeno prepričanje, da iz klana raste moč skupnosti, kot moč drevesa leži v njegovih koreninah. Zato je razumljivo, da je tukaj, kot tudi v Jer 23,5; Zah 3,8 in 6,12, Mesija predstavljen kot korenina iz njegovega družinskega drevesa.
Iz 11,2 Ta vrstica opisuje prihajajočega kralja, ki bo deležen mnogovrstnosti GOSPODOVEGA duha. Vpliv tega duha je predstavljen v treh sklopih. Prvi bo dal kralju modrost in razumnost. Modrost pomeni specializirano znanje oziroma sposobnost in znanje za praktično delovanje. Razumnost je sposobnost razločevanja. Vladar potrebuje oba darova, če hoče pravično odločati in soditi v miru in pravici. V 1 Kr 3,9 Salomon prosi GOSPODA za modro in razumno srce, ki posluša. Ko je potem odkril resnico v boju prostitutk za otroka, so vsi prepoznali, da je bila Božja modrost v njem, da bi govoril pravično (1 Kr 3,28).
Iz 11,3-5 Strah Gospodov kot najvišji Božji dar (Prg, Mdr, Sir) bo kralja obvaroval pristranosti v razsojanju med ljudmi. Ena beseda iz njegovih ust je dovolj, da uniči hudodelca. Kraljeva beseda ni samo novica ali naznanilo njegove volje, ampak sodeluje s stvariteljsko močjo Božje besede in besede, ki jo izrečejo preroki (Ps 33,6; Jer 23,29; Iz 55,10). Pas v 5. vrstici ni mišljen kot pas, za katerega se vtakne meč, ampak kot predpasnik, ki se ga obleče pod vsem ostalim, da zakriva moško dostojanstvo – tudi takrat, ko so vsa ostala oblačila slečena. Kralj skrbi za pravičnost in zvestobo in prav to je pas njegovih ledij, za to je poklican v kraljevsko službo. Vse troje, pravičnost, zvestoba in neranljivost mu dajejo spoštovanje in svobodo odločanja.
Izrael ni bil edini narod s takšnim razumevanjem kraljevske službe, vzporednice je mogoče najti pri Sumercih, Asircih, Babiloncih, Egipčanih in Kanaancih. V tem pogledu Izrael ni ustvaril novosti. Izraelci so od svojih sosedov prevzeli kraljevske ideale in obrede (1 Sam 8,5). Po padcu kraljestva so iskali temelj za novo kraljestvo, ki je bilo napovedano.
Iz 11,6-9 Presenetljivo je, da je pričakovanje prvotnega miru, sožitja človeka in živali, omejeno v Stari zavezi na ta odlomek. Na kratko je ista vsebina omenjena še v Iz 65,25 in Oz 2,20 ter ob bok temu še predstava, da bo ob času rešitve GOSPOD uničil divje živali (Ezk 34,25; Iz 35,9; 3 Mz 26,6). Predstava, da sta človek in žival živela v sožitju, bila zadovoljna z rastlinsko hrano v pokorščini Božjemu naročilu (1 Mz 1,29sl.), kaže na povezavo med tem pojmovanjem in temeljnim asketsko-vegetarijanskim pogledom. Enaka povezava je značilna za grške vzporednice, kjer je predstava o miru med živalmi vključena v idejo preseljevanja duš, ta pa povezana z doktrino o obdobjih sveta.
Pri Izaiju ne moremo jasno odkriti korenin te podobe. Morda gre za izraz občutka prvinske krivde vsega živečega, ki lahko preživi le preko smrti drugega življenja. Videti je, da se pričakuje povratek prvotne dobe.
Zelo lahko je zreducirati besedilo na gole pobožne želje in ga kot takega zavreči. Toda to besedilo ne temelji le na predstavi srečnega obdobja, temveč istočasno kliče narode in vsakega posameznika, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo več pravice na zemlji in da narava izgubi svojo grozljivost. Če se vprašamo, kako lahko dosežemo to dvoje, smo soočeni z izbiro med duhom navdihnjene religije in totalitarnim stanjem. Brez človekove prenove lahko človeška skupnost kaj kmalu pade v kaos in ne bo ustvarila trajnega svetovnega miru. Do eshatona se moramo trezno držati načela majhnih korakov, poskušati postati osebno bolj pravični in ravnati pravičneje z našim svetom. Pomembno je ponovno pridobiti spoznanje, da je naše življenje omogočeno z žrtvovanjem drugega življenja in je izpolnjeno le z daritvijo za druge. Rezultat tega je lahko nov spoštljiv odnos do življenja, najprej sočloveka in nato tudi živali.
Povzeto po O. Kaiser, Isaiah 1-12, Old Testament Library, 252-261.
Lectio biblica
- Politični programi skrbijo le za blaginjo in ne za odrešitev ljudi, ker ne morejo odstraniti grožnje, ki jo predstavlja smrt. Kristjani pa verujemo, da resnično odrešitev lahko pričakujemo le od Boga in da je pot do nje odprta s pomočjo Jezusovih besed in dejanj. V tem sklopu Cerkev svari pred uničenjem človeške družbe, ki ga povzroča zatiranje in nasilje. Kako živa je zavest tega poslanstva med verniki? Jo božično praznovanje poglobi?
- Besedilo o sožitju človeka in živali ne temelji le na predstavi srečnega obdobja, temveč istočasno kliče narode in vsakega posameznika, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo več pravice na zemlji in da narava izgubi svojo grozljivost. Če velja, da je naše življenje omogočeno z žrtvovanjem drugega življenja in je izpolnjeno le z daritvijo za druge, ali ne čutimo, da je za prenovo sveta potrebno zgolj udejanjiti Jezusa v našem življenju?