V sredo, 16. decembra 2020, je potekalo tretje srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Že ob 16.30 smo bili povabljeni, da se povežemo ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapišemo močne besede prebrane Besede.
Papež Frančišek nas vabi k pravi molitvi
Papež Frančišek nas vabi k pravi molitvi, ki gleda na druge z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Frančišek je ob odlomku Ef 6,18-20 spodbujal, naj molimo in prosimo za druge, za vse, tudi tiste, ki so se v življenju zmotili ali ki ne molijo. Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. V središču kateheze je bila prosilna molitev ali molitev posredovanja. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta – za vse; za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Z nežnostjo moliti za druge.
Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Moliti za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Z nežnostjo moliti za druge.
Gal 1,10-16: Evangelij je bil Pavlu razodet po milosti in je spremenil njegovo življenje
Pavel se brani pred očitki, da ne oznanja popolnega Kristusovega evangelija, ker ni bil med izbranimi Jezusovimi učenci (prim. Apd 1,22). Očitali so mu, da potvarja judovsko Postavo, ker želi ugajati poganom. Zaveda se svoje nepopolnosti in časa, ko je deloval na lastno pobudo in z lastnimi močmi (1 Kor 15,8-9). Ko mu je pred Damaskom Bog Oče razodel svojega Sina in ga poslal k poganom, je sprejel novo vizijo vere in postave (Flp 3,4-8). Spoznal je, da Kristusovega evangelija ni mogoče oznanjati samo z besedo, ampak s pričevanjem (1 Kor 1,26–2,5). Oznanjati mora svoje izkustvo odrešenja, to, kar mu je naredil Gospod, »da se ga je usmilil« (Mr 5,19).
Predstavi se kot radikalni prerok, še več, kot Kristusov suženj, ki mu je evangelij podaril novo življenje v Kristusovi svobodi in zato on več ne živi, ampak Kristus živi v njem (2,20). Križani Kristus je njegova edina slava, njegovo življenje! Ne želi biti suženj lastni podobi (maliku), ki je odvisen od sodbe drugih! Njegova vrednost ni odvisna od sodb ljudi, temveč od sodbe tistega, ki ga je ljubil do konca, tako da je dal zanj samega sebe. »Služiti drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13) je najvišji odraz človekove svobode! Popolnoma pripadati Kristusu je garant svobode! To je dejansko naša odločitev za življenje! Ni mogoče služiti dvema gospodoma (Mt 6,24). Kristus je postal zanj novo življenje (Gal 2,20).
V 1,11-12 razkrije prvo tezo (lat. propositio) pisma, da namreč Kristusovega evangelija ni sprejel »po človeku«, temveč »po razodetju Jezusa Kristusa«. Sprejem in »spoznanje« evangelija se lahko zgodi samo »po Kristusu«, po razodetju in izkustvu njegove odrešenjske ljubezni. To velja za vse časa in za vsakogar. Evangelija ne morem spoznati preko učenja, ampak samo »preko srca«. Do srca pa zmore samo Ljubezen!
O tem govori tudi papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen, ko predstavi osnovno držo krščanskega življenja, ki je izkustvo Božje ljubezni: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16). Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. V svojem evangeliju je apostol Janez ta dogodek izrazil s temi besedami: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsak, kdor veruje vanj …, imel večno življenje« (3,16). Z osredotočenjem na ljubezen je krščanska vera sprejela to, kar je bilo jedro izraelske vere, vendar je temu jedru pridala novo globino in širino.«
Pavel bo v nadaljevanju pisma (1,13–2,14) dokazoval, da se je srečal s to Ljubeznijo, ki ga je osvobodila suženjstva samemu sebi. Odslej naprej je Kristus zanj življenje in edina postava. V njem so se uresničile tudi vse obljube, ki jih je Bog dal njegovemu ljudstvu (prim. Jer 31,33).
Posebnost odnosa med Postavo in spolnjevanjem zapovedi
V Gal 1,13-14 smo prebrali Pavlove beseda, kako je nekoč živel v judovstvu, kako je zagrizeno preganjal Cerkev in jo skušal uničiti, da je po vnemi za očetna izročila prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Judovstvo je znano po izredno velikem številu zapovedi, ki segajo na vsa področja človekovega življenja. Če so zapovedi sprejete v pravem duhu, natančno določajo celoten stil življenja, ki je lasten samo izraelskemu ljudstvu, in sicer zaradi zaveze z Bogom, zaradi temeljnega odnosa do osebnega Boga, ki vodi vsakodnevno ravnanje. Ta značilnost spolnjevanja zapovedi se na poseben način odraža v pravilih, ki se tičejo obredne čistosti. Veliko število zakonov je vezano ravno na spolnjevanje norm glede obrednega očiščevanja. Kriterij, ki določa stanje obredne čistosti oz. nečistosti, nam na zgovoren način predstavlja globlji smisel zakonov. Pričakovali bi, da je kriterij moralne narave: nekdo postane nečist, ker je storil nekaj slabega. V judovstvu pa čisto in nečisto ni enakovredno dobremu in slabemu. Pavel je torej, kot vidimo, lahko prekašal mnoge rojake, lahko je bil torej prvi med čistimi, a to ne nujno pomeni tudi dober.
Najbolj razširjena pravila, ki se nanašajo na čistost, izhajajo iz nečistosti zaradi stika s truplom, torej s smrtjo (prim. 4 Mz 19), zaradi spolnega življenja, torej stika z rojevanjem, posredovanjem življenja (prim. 3 Mz 12,1-8; 15,16-24). V nobenem od teh primerov nečistost nima moralnega predznaka neizpolnjevanja zakonov, saj je za mrtvega potrebno poskrbeti; rojevanje in spolni odnosi so resničnosti, ki so same v sebi dobre, človek ima obveznost posredovanja novega življenja. Onečastiti se v teh primerih je nekaj moralno nevtralnega, v primeru pokopavanja mrtvih je celo etična dolžnost. Največji izvor nečistosti je vezan torej na rojstvo in na smrt, na dva ekstrema človeškega obstoja, torej na to, kjer se človek najbolj približa območju Božjega, kjer najbolj sodeluje z Bogom, ki edini daje življenje. Pravila čistosti postajajo vedno bolj stroga, ko se približujemo ravni svetega. Zato so bili duhovniki v templju podvrženi najstrožjim pravilom glede čistosti.
Večina »stanj nečistosti« ne izhaja iz dejstva, da se je prekršilo določeno pravilo. Skupno vsem tem pravilom je, da spominjajo na omejenost človeka, na njegovo majhnost, in poudarjajo, da življenje prihaja od Boga (zato je prepovedano zaužiti kri, ki je sedež življenja; prepoved izhaja že iz zaveze z Noetom, prim. 1 Mz 9,4; Apd 15,29). V teh pravilih je torej skrita Božja pedagogika, vzgoja Boga za to, da človek ne bi prekoračil meja in želel sam postati kakor Bog, ko sodeluje v posredovanju življenja … (prim. 1 Mz 3).
Spolnjevanje zapovedi je v temelju povezano s spominjanjem (zikaron). Spominjanje samo ne bi imelo nobene vrednosti, če bi ne vodilo v konkretno spolnjevanje določenih zapovedi. Spomin zato ne vsebuje samo razsežnosti obnavljanja preteklosti, ampak ponavzočanja, preteklost mora postati sedanja resničnost, ki oblikuje vsakodnevno življenje vsakega posameznika in ljudstva. Zapoved ima pomen v tem, da vsakdanje življenje prežema s spominjanjem na dogajanje v odrešenjski zgodovini. Judje imajo tako kar nekaj »svetih predmetov«, ki naj bi jim pri tej nalogi spominjanja pomagali. Ob pogledu na določen predmet naj bi se spominjal besed, razodetih na Sinaju. Zato si v času molitve v sinagogah Judje navežejo molitvene jermene, ki vsebujejo škatlice iz usnja (tefilin), v katerih so napisana izbrana besedila iz Postave (2 Mz 13,1-10.11.16; 5 Mz 6,4-9; 11,13-21). Na podboje vrat obesijo ploščato škatlico z istimi odlomki iz Postave, imenovano mezuza, da bi se ob vstopanju v prostor spomnili na zavezo z Bogom, nosijo molitveni plašč (talit), ki ima cofke, kateri prav tako spominjajo na zavezo z Bogom …
Maksimilijan Matjaž
Samo Skralovnik
LECTIO BIBLICA GAL 1,10-16
- Ob premišljevanju odlomka 1 Kor 1,26–2,5 se pogovorimo izkušnjah lastnih nemoči in o izkušnji Božje moči, moči Božje besede v mojem življenju.
- Prosim Svetega Duha, da mi pokaže, kdaj mi je bil oznanjen evangelij? Po kom ali po čem se me je dotaknil?
- Ob branju Mr 12,38-40 razmislimo o svoji molitvi; je opravljena iz dolžnosti, strahu, navade… ali pa gre za zaupno odpiranje srca in izročanje življenja dobremu Očetu?
- Ob branju Jn 13,1-17 premislimo svoje odnose do bližnjih, svojo držo Jezusovega učenca in oznanjevalca evangelija!