V četrtek, 28.11.2024 je potekalo drugo srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2024/2025, kjer smo nadaljevali s prerokom Jeremijem.
Na vsakem kraju, kjer te bom spomnil na svoje ime, bom prišel k tebi in te blagoslovil. 2 Mz 20,24
- Zgodovinske knjige potrjujejo, da so ob istem času opravljali bogoslužje Jahveju na več krajih.
- Razlogi izhajajo iz družbenega razvoja: stalna naselitev, ki je razrahljala rodovne vezi in je na zemljo navezala majhne samostojne skupine, je razdrobila tudi bogočastje, ki je postalo vaška ali mestna zadeva.
- Knjiga zaveze priznava obstoj več svetišč kot zakonit: 2 Mz 20,24‑26.
- David ni dosegel centralizacije za svojega življenja: še po njegovi smrti je Gibeon ostal „najimenitnejša višina“, kamor se je podal Salomon, da bi daroval daritve pred skrinjo zaveze (1 Kr 3,4‑15).
- Patriarhi Abraham, Izak in Jakob so v bližini večjih mest gradili oltarje na prostem, ki so včasih vključevali znane kultne ali verske predmete, kot so stoječi kamni (masseba) (1 Mz 35,14) in posvečena drevesa (1 Mz 12,6-7; 13,18).
Jakob je na kraju, kjer je govoril z njim, postavil spomenik, kamnit spomenik. Izlil je nanj pitno daritev in ga oblil z oljem.
Abram je šotoril ter prišel in se naselil pri Mamrejevih hrastih, ki so pri Hebrónu. Tam je postavil oltar Gospodu.
- Kasneje je bila ta praksa gradnje oltarjev in čaščenja na visokih mestih prepovedana (5 Mz 12,2-6):
Popolnoma uničite vse kraje, kjer so narodi, ki jih boste razlastili, služili svojim bogovom na visokih gorah, na gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, sežgite svete kole v ognju, razbijte rezane podobe njihovih bogov in izbrišite njihovo ime s tistega kraja! Ne delajte tako Gospodu, svojemu Bogu! Temveč poiščite kraj, ki ga izbere Gospod, vaš Bog, izmed vseh vaših rodov, da tam naseli svoje ime in bo tam prebival! Tja prihajajte in tja prinašajte žgalne in klavne daritve, desetine, vzdigovanje svoje roke, zaobljube, prostovoljne darove in prvence goveda in drobnice!
Masseba je pokonci stoječ kamen, spominska stela. Postavljen je kot priča kake zaveze ali spomin kakšnega dogovora (1 Mz 31,45.51-52; 2 Mz 24,4; Iz 19,19-20); s temi besedili lahko primerjamo »kamen,« ki ga je Jozue postavil v svetišču v Sihemu (Joz 24,26-27). Lahko je postavljen tudi kot spomenik (spominski steber) v čast pokojnemu (1 Mz 35,20; 2 Sam 18,18). Kot predmet bogočastja spominja na Božje razodetje in je znamenje Božje navzočnosti. Po videnju v Betelu Jakob kot massebo postavi kamen, ki mu je služil za vzglavje, in razglasi, da je to bet El, »hiša Božja« (1 Mz 28,18; prim. 31,13 in vzporedno tradicijo v 1 Mz 35,14).
„Povsod ob vznožju stebrov in po celotnem območju višine je bilo pokopališče, na katerem so bili pokopani okostnjaki mladih dojenčkov. Ti dojenčki niso bili star več kot teden dni. Odložili so jih v velike posode, zraven pa so postavili manjše kozarce, morda za hrano za onstranstvo. Vsaj dva okostja sta kažeta sledi ognja (sl. 18). Tu imamo dokaze o razširjeni navadi posvečevanja prvorojencev; del običaja, po katerem so prvine človeka, živali in njive posvečene božanstvu.“
BIBLE SIDE-LIGHTS, FROM THE MOUND OF GEZER: A Record of Excavation and Discovery in Palestine R. A. STEWART MACALISTER
Sveta drevesa
- Po vsem starem Bližnjem vzhodu so nekaterim drevesom, samotnim ali skupini dreves, pripisovali verski pomen.
- Nobeno od teh besedil ne govori o čaščenju teh dreves; označujejo samo bogoslužni prostor.
- Tudi v starem Izraelu lahko drevo označuje legitimen bogoslužni kraj.
- Blizu Hebrona je stal Mamrejev hrast, kjer je Abraham postavil oltar (1 Mz 13,18) in sprejel tri goste (1 Mz 18,4.8); častili so ga vse do bizantinske dobe.
- Začetke bogoslužnega kraja v Beeršebi 1 Mz 21,33 predstavlja Abrahamovo dejanje, ko je tam „zasadil tamarisko”.
- Prevod „hrast“ ali „terebinta“ izvira iz starih prevodov in je le približen. Zdi se, da sta obe hebrejski besedi sopomenki in da pomenita preprosto veliko drevo.
Mamrejev hrast
- Po 1 Mz 13,18 je Abraham postavil oltar pod Mamrejevim hrastom. To je edina omemba Mamrejevega hrasta v 1 Mz kot bogoslužnega kraja.
- Abraham je pod Mamrejevim hrastom sprejel tri skrivnostne goste, med katerimi je bil Jahve (1 Mz 18). Mamre je tudi najustreznejši kraj za sklenitev zaveze (1 Mz 15).
- Dve teofaniji, oltar in drevo kažejo na obstoj svetišča.
- Sveto pismo z izjemo Geneze nikjer več ne omenja Mamreja, toda druga besedila pričajo o neprekinjenem bogoslužju.
- O svetem drevesu je nastalo tudi mnogo legend; Jožef Flavij (Bell. IV,ix,7 in Ant. I,x,4) poroča, da je Abrahamov hrast obstajal od stvarjenja sveta. Druge apokrifne knjige ga razlagajo kot kraj razodevanja skrivnosti.
- Še dandanes v Ramat el-Khalilu, 3 km severno od Hebrona, obstajajo rimske in bizantinske ruševine Mamreja, pod njimi, kasnejšimi svetišči, so našli izraelske sledi (kasneje je dejaven tudi Herod).
- Verjetno so na tem kraju opravljali sinkretistično bogoslužje, ki ga je pravoverni jahvizem obsodil.
„To bi razložilo molk svetopisemskih knjig (z izjemo Geneze) in, kot se zdi, namerno zmedo na mestih, kjer se omeni Mamre. V 1 Mz 13,18; 14,13; 18,1 govori hebrejsko besedilo o Mamrejevih hrastih v množini, medtem ko imajo dobri prevodi ednino (ednino dejansko zahteva pripoved v 1 Mz 18,4.8). Z uporabo množine so hoteli zakriti pogansko čaščenje posebnega drevesa, judovski razlagalci pa so šli še korak naprej in ga nadomestili z »Mamrejevo ravnino«. Tako so hoteli svetišču vzeti njegovo avtonomijo in zmesti bralca o pravi lokaciji: Mamrejevi hrasti so »pri Hebronu« (1 Mz 13,18) in drugje v »Mahpeli nasproti Mamreju« (1 Mz 23,17; 25,9; 49,30; 50,13) – grob očakov je bil dejansko nasproti Hebronu. Nazadnje so v 1 Mz 23,19 Mamre preprosto poistovetili s Hebronom: »v votlini na polju Mahpeli nasproti Mamreju, to je Hebronu«, enako v 1 Mz 35,27: Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v »Mamre, v Kirjat Arbo, to je Hebron«. Ta besedila so kasnejše redakcije.“ Ronald de Vaux
Jeremija 2
Prva prerokovanja: Izraelovo odpadništvo
To poglavje je klasičen primer Jeremijevega napada na greh ljudstva – na neodpustljiv odpad. V poglavju se prepletajo svarjenje, tožba, prošnja – vse to Jahve izreka po svojem preroku. Zaradi različnih naslovljencev in navezav na različne zgodovinske okoliščine lahko trdimo, da pesnitev ni bila sestavljena naenkrat, ampak je bila kasneje sestavljena zaradi skupne teme iz različnih pesmi in odlomkov.
v. 2,2
Beseda hesed (ljubezen, milost, milina) ki jo srečamo v tej vrstici, ko Gospod govori o »ljubezni tvoje zaročne dobe«, izraža odnos med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom v času izhoda iz Egipta. Pojem označuje njun medsebojni odnos, ki se je konkretiziral v zavezi (ki je zvesta in usmiljena ljubezen).
v. 2,3
Izrael je za Gospoda prvina (njegov delež – Jahvejev prvorojenec) in zato je tudi sveti (qodeš) – (sveti v smislu ločeni od tega sveta in določeni za Božji svet). Izrael je Jahvejev prvorojenec, svet in nedotakljiv (»…vsi ki ga jedo, postanejo krivi, nesreča jih zadene…« v. 2,3b) – prerok se tukaj spominja dobe sodnikov, kjer je vsak sosednji narod, ki si je hotel podvreči Izrael, bil kaznovan od Jahveja.
v. 2,4-13
V teh vrsticah govori o tem, kako je Izrael pozabil na Jahvejevo naklonjenost in hodil za drugimi bogovi (spominja na čas pred Jošijevo versko reformo l. 622). Pesem v vrsticah 2,2-3 spominja Izrael, kako je bil v puščavi vdan Jahveju in kakšen privilegiran položaj mu je pripravil sam Jahve. Kaj kmalu (vrstica 14) pa se začne spraševati: Kako je mogoče, da je Izrael postal plen, suženj in je pahnjen v takšno bedo, če je Jahvejeva lastnina? Kako je mogoče razložiti sedanje stanje (je asirski podložnik, večkrat napaden, njegovo glavo brijejo tudi sinovi Memfisa – Egipčani pritiskajo nanj (prim. 2,15), … Odgovor na to je v vrstici 17: »Ali te ni to doletelo zato,ker si zapustil GOSPODA, svojega Boga,v času, ko te je vodil po poti?«
v. 2,5-8
V tem sklopu Jahve ostro obsodi malikovanje Izraelcev, ki je za Jahveja najtežji prestopek. Čisto antropomorfno se sprašuje: »Kaj so vaši očetje našli krivičnega na meni, da so šli za puhlimi maliki in postali puhli?« Izraz hebel (puhli, nični) je pomemben, kajti sami maliki so nični, puhli in tisti, ki hodijo za njimi, postajajo njim podobni (ta pojem je zelo važen za Pridigarja).
v. 2,12
Za pričo kliče nebesa, ki naj osupnejo nad tem, da Izrael krši zavezo. Nebesa, zemljo in gore ponavadi Bog ali kdo drug kliče za pričo, ko se sklepa zaveza (prim. 5 Mz 4,26; 30,19; 31,29), poklicani so tudi zdaj za pričo, ko jo je Izrael prekršil.
v. 2,13
Prerok uporabi lepo primero razpokanih kapnic, s katero ponazori nevrednost malikov in brezkoristnost zavez z drugimi narodi. Ker je zapustil studenec žive vode – Jahveja – lahko pričakuje samo sušo, tj. strogo kazen. Le Stvarnik je studenec življenja.
v. 2,21
Primerjava, ki jo Jeremija predlaga v tej vrstici, je zopet zelo močna: »Sam sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo, pristno sadiko. Kako si se mi spridila v poganjke viničja?« Gre za namig na Iz 5,1-7; Oz 10,1; Ps 80,9.
v. 2,23
Govori o tem, da je dežela tekala za Báali: Báal je bil kánaanski bog rodovitnosti in viharja, ki prinaša dež. Simboliziral ga je bik. Preroki, zlasti Elija, Jeremija in Ozej, so se ognjevito bojevali proti njegovemu češčenju. Omenja tudi Izraelovo početje v dolini: gre za dolino (=Ge) Ben Hinóm, južno od Jeruzalema, kjer so v ognju žrtvovali otroke; prim. 7,31; 19,2.6; 32,35; 2 Kr 23,10; 2 Krn 28,3. Ta kraj (gehena) bo postal simbol dokončnega prekletstva (prim. Mt 5,22).
v. 2,29-30
Obtoženi Izrael je med drugim ubijal tudi preroke in zato bo kaznovan. Namreč takšno ravnanje s strani podložnikov je na Vzhodu izzvalo vojno napoved, ki ji je sledilo popolno uničenje.
v. 2,31-33
Jeremija sklene pesem z uvodnim motivom puščave (gl. 2,2). Gospod tukaj po prerokovih besedah govori o zavezi, z mnogimi prispodobami. Nekaj časa je prevladovalo mnenje, da se preroki niso kaj dosti ozirali na zavezo. Danes vemo, da so ravno preroki imeli najgloblje razumevanje za religiozni pomen zaveze.
Konec poglavja se deli na dva večja dela. Prvi del (v. 20-28) opisuje odpad naroda z mnogimi prispodobami (vol, ki je zlomil jarem, vinska trta, ki rodi viničje, umazanija, ki se ne dá izmiti, lahka kamela, divja oslica, …). Drugi del (v. 29-37) pa nosi sporočilo, da si narod zasluži Jahvejevo jezo in ne sočutja.
Jeremija, ki je bil v 1. poglavju poklican, zdaj v vsej resnosti govori vse besede, ki mu jih v usta polaga Jahve.
Jeremija 3–5
Poziv k spreobrnjenju
Oba dela govorita o Izraelovem odpadu in ga primerjata s prešuštvom. Ključna beseda obeh odlomkov je šub, ki lahko pomeni odpasti ali pa vrniti se. Poglavje tako nadaljuje misel o nezvestobi, ki jo je prerok začel razvijati v 2. poglavju in mu zdaj dodaja prošnjo za spreobrnjenje skupaj z zagotovilom Jahvejevega odpuščanja in usmiljenja. Kljub temu, da se po Mojzesovi postavi (prim. 5 Mz 24,1-4) žena, ki jo je mož odslovil, pa se poroči z drugim, ne sme spet poročiti s prvim možem: izraelska skupnost, ki se je »vlačugala« z maliki (prim. 2,20), še bolj zasluži, da bi jo pravi mož, Bog, odslovil. Torej navkljub tej zapovedi Bog vseeno daje v svojem velikem usmiljenju upanje in možnost ljudem.
v. 3,3
Ob spomladanskem deževju se je razcvetel kult plodnosti. V tej vrstici Bog pokaže, da so ti kulti nesmiselni, kajti on je tisti, ki daje ta dež in on je tisti, ki bo ta dež odvzel (nastala bo suša) ravno zaradi teh malikovalskih kultov.
v. 3,4
Izraz »moj oče« je isti kot v Jer 2,27, kjer gre za kanaanski simbol kulta plodnosti. Izraelci so ta kult prevzeli od prvotnih prebivalcev (Kanaancev) in so verjeli, da Baal in Astarta povzročata rodovitnost. Zato so ju klicali oče in mati. Prerok Ozej je to misel demitologiziral in izraz naobrnil na Jahveja (Oz 11,1sl.), da bi služil za podobo zaveze. Tukaj omenjena očetovska ljubezen, je izraz nežne zavezne ljubezni.
v. 3,1-22a
V teh vrsticah Jeremija primerja Juda s prešuštnico; v vrsticah 22b-25 pa Jeremija polaga v usta narodu spokorno liturgijo s skesanim priznanjem grehov. Potem Jahve odgovarja, če je njihovo spreobrnjenje iskreno, bodo zopet njegovo ljudstvo in on bo uresničil obljube, ki jih je dal njihovim očetom. V nasprotnem primeru, če njihovo spreobrnjenje ni iskreno, pa vrstice 3, 3-4 resno svarijo pred hudimi posledicami.
v. 3,14-18
Vrstice izražajo upanje za Južno kraljestvo. Pesem govori o pogojih, ki so potrebni za spravo med Jahvejem in Izraelom. Kakor lahko vidimo, je sprava s človeškega stališča nemogoča – Jahve je pobudnik in on jo bo izvršil.
v. 3,19-25; 4,1-4
Gledano iz pravnega vidika, je spreobrnjenje nemogoče. Toda po iskreni pokori ljudstva in po tem, ko bo ljudstvo »odpravilo sprednjo kožico svojih src«, »odpravijo svoje gnusobe izpred Jahvejevega obličja … in če bodo resnicoljubni« ter seveda s pomočjo Jahvejeve milosti, bo med ljudstvom zavel nov duh.
v. 3,21
na goljavah – gre za mesta, kjer so darovali tujim malikom (Aštarti, Ašeri, …). Podobno mesto v vrstici 3,2, vendar tu je nasproten pomen – zdaj na teh mestih objokujejo svoje stranpoti zaradi kazni, ki je sledila malikovanju.
v. 4,2
Izrazi ’emet (resnica), mišpat (sodba), sedaqah (pravičnost) in hesed (ljubezen) označujejo tisto pravo religijo v Izraelu, ki ni samo izpolnjevanje zunanjih pravil, ampak zajame celotno človekovo notranjost. Samo tako bo Izrael dosegel blagoslov, ki je bil obljubljen očakom. Tu je tudi vstopno mesto za to, da bodo narodi zdaj želeli služiti Gospodu. Izraelovo spreobrnjenje bo povzročilo vsesplošno-univerzalno spreobrnjenje. Ti izrazi so bili pogosto uporabljani v preroški tradiciji.
v. 4,4
Obrezanje srca je značilno za preroka Jeremija in Devteronomij (5 Mz 10,16; 30,6). Obreza, ki je bila dana Abrahamu kot znamenje zaveze, ne more uresničiti namena zaveze, dokler je srce daleč od nje. To, kar zahteva Jeremija od Izraela v Jahvejevem imenu, je mnogo več kakor le obnovitev zunanjega znamenja. Potrebno je spreobrnjenje (ki je ena vodilnih tem v Izraelu od izhoda iz Egipta pa vse do konca kraljestva). Izrael mora zapustiti idole, ki ovirajo spreobrnjenje. Čeprav je to spreobrnjenje odvisno od Jahvejevega usmiljenja, Jeremija začenja novo stopnjo v dobi izraelske religije, ko naglaša prednost notranje naravnanosti pred zunanjostjo (izrek bi lahko imenovali tudi »blagovest«).
Jeremija 31,31-34
Nova zaveza na temelju odpuščanja
Odlomek Jer 31,31-34 spada med najpomembnejša besedila Stare zaveze in zaradi svoje nedoločenosti daje velike možnosti za mesijansko-eshatološko razlago.
Vse, kar se je zgodilo z Jeruzalemom in z izvoljenim ljudstvom, je vzpodbudilo preroke, da so začeli premišljevati, posledica česa so te razmere. Po njihovem je vse, kar se je zgodilo, sodba nad ljudstvom, ki je odpadlo. Vendar so prepričani, da Bog svojega ljudstva ne bo zavrgel in mu bo naklonil novo prihodnost. To je izrazito predvsem pri Drugem Izaiju; Jer 24,5-7;31,31-34; 32,37-41; Ezk 16,53-63; 34,25-31; 36,22-35; 37,21-28; Zah 7,7–8,17; Bar 2,29-35.
Odlomek Jer 31,31-34 ni edina obljuba nove prihodnosti Izraelu v Stari zavezi, vendar ima svoje edinstveno sporočilo. Pomembna je antiteza med nekdanjo in prihodnjo zavezo. Poseben poudarek je na besedni zvezi »běrît hădāšāh« (nova zaveza) – ta bo nadomestila nekdanjo, ki so jo Izraelci prelomili. Naslednja bistvena antiteza je nekdaj // prihodnje dni, ki je hkrati tudi podlaga antitezi ljudstvo (oni) // GOSPOD (jaz). Ker je ljudstvo prelomilo zavezo, bo GOSPOD sklenil z njimi novo zavezo, ker hoče svoje ljudstvo rešiti.
GOSPOD obljublja ljudstvu zavezo »po tistih dneh«. Vprašujemo se, kdaj bodo ti dnevi. Besedna zveza »glej, pridejo dnevi« (v. 31) vzbuja vtis, da ima prerok v mislih bližnjo prihodnost, lahko pa je tudi daljna prihodnost. Če je naznanjeno, kaj se bo zgodilo »po tistih dneh«, nas zanima, kaj se mora zgoditi »pred tistimi dnevi«. O tem obstaja več razlag. Ena pravi, da gre za isti čas kot v vrstici 31, ali da »po« (’ahărê) pomeni vmesno dobo med izrekom obljube o novi zavezi in njegovo izpolnitvijo. Bolj zanesljivo je, da se izjava »po tistih dneh« nanaša na neki konkretni dogodek, morda zlom Judovega kraljestva in začetek izgnanstva. Ker je to čas izvršitve Božje sodbe nad neposlušnim ljudstvom, pomeni sklenitev nove zaveze odločilen prelom »po tistih dneh«. Morda prerok s »po tistih dneh« misli že na vrnitev izgnancev in na obnovo dežele. Utemeljeno je sklepati, da prerok zato govori tako nedoločno, ker hoče poudariti GOSPODOVO zvestobo in usmiljenje do ljudstva v času, ko se zdi, da je z njim dokončno pretrgal vse stike.
Os celotnega besedila sta zaveza (běrît) in postava (tôrāh). Težišče je na zavezi in sicer v smislu, da bo GOSPOD z Izraelovo in Judovo hišo sklenil novo zavezo (»běrît hădāšāh«). Ta beseda je edinstvena v celi Stari zavezi, edinstven pa je tudi slog, ki posreduje to novost. Ker prerok govori o zavezi antitetično, uporabi pozitivni in negativni vidik. Negativni vidik je v tem, da ta zaveza, ki jo bo GOSPOD sklenil »po tistih dneh« ne bo takšna, kot je bila ona, ki jo je sklenil z očeti v puščavi ob izhodu iz Egipta. Pozitivni vidik pa je, da bo GOSPOD dal postavo (tôrāh) v njihovo notranjost in jo zapisal v njihovo srce, da bo med GOSPODOM in ljudstvom prijateljsko razmerje, da bo vse ljudstvo poznalo GOSPODA, on pa jim bo odpustil krivdo. Zagotavljanje, da bo Bog dal postavo v notranjost, da jo bo zapisal v srce, pomeni, da je prejšnja zaveza zahteve postave postavljala zaveznemu ljudstvu od zunaj. Dejansko je bila sinajska postava vrezana na kamniti plošči in pozneje zapisana v knjigi. V klasični dobi hebrejskega monoteizma se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da zavezno ljudstvo ni nikoli izpolnjevalo temeljne zahteve postave, da ni nikoli bilo dovolj zvesto edinemu Bogu.
Vzrok za sklenitev nove zaveze je v tem, da je Izrael staro zavezo prelomil in jo s tem razveljavil. Ker je torej zaveza pretrgana, nima GOSPOD do ljudstva nobene obveznosti več. Edino, kar še ljudstvo lahko od njega pričakuje, je kazen, ki pa se že uresničuje – Izrael je že dolgo v ruševinah, Juda doživlja agonijo in mnogi so že v izgnanstvu. GOSPOD nastopa kot zakonski gospodar, ki uveljavlja negativne zakonske pravice do nezveste žene. Vendar ljudstva ne kaznuje zato, da bi ga zavrgel, ampak, da bi si ga pridobil. Globlji razlog za sklenitev nove zaveze je GOSPODOVO odpuščanje na temelju sklepa odrešenja. S tem doseže antiteza nezvestoba ljudstva // zvestoba Boga svoj vrhunec. Odpuščanje je odrešenjski preobrat v brezupnem položaju.
Nov začetek je mogoč le, če se bo ljudstvo popolnoma spremenilo. Za to je potrebno ne le odpuščanje, temveč stvarjenjski Božji poseg v notranjost ljudstva. Postavlja se vprašanje, kako široko je Jeremija razumel pojem »postava« – kot dekalog ali devteronomistično postavo ali celotno Sveto pismo v Jeremijevem času? Sama beseda pomeni bistvene svetopisemske zahteve, ki jih ima Bog do človeka, torej deset Božjih zapovedi (dekalog). Novost nove zaveze ni v drugačni vsebini, pač pa v tem, da se mora zavezno ljudstvo usposobiti za izpolnjevanje postave. Potem bo mogoče novo zavezno razmerje, v katerem bodo ljudje iz notranjega nagiba izpolnjevali zavezna določila. Novost nove zaveze je v tem, da jo bo GOSPOD dosledno upošteval, ker je že zdavnaj določil, da bo svoje ljudstvo nepreklicno odrešil. Nova zaveza bo sklenjena zato, ker bo GOSPOD odpustil krivdo ljudstvu (v. 34b). Odpuščanje je prvi pogoj in pripravlja pot novi zavezi. To odpuščanje ni neko abstraktno dejanje Božjega usmiljenja, temveč je utelešeno v tem zgodovinskem položaju. Odpuščanje je dejansko odrešenjski preobrat v brezupnem položaju. Za ljudstvo, ki se je predajalo slepilom lažnih malikov, pomeni popoln polom narodne samostojnosti pretres, ki ga prepriča, da maliki ne prinašajo rešitve. Zato se v njem prebudi želja po vrnitvi h GOSPODU. Popolno vrnitev lahko omogoči odrešenje, npr. vrnitev iz izgnanstva. Ta dogodek bo ljudstvo prepričal, da je GOSPOD edini možni in prizanesljivi Bog, edini vir Izraelove eksistence. Izrael se lahko reši le, če ostane zvest Božji postavi. Ker prerok trdno veruje v čudež rešitve, veruje tudi, da bo ta rešitev pomagala ljudstvu spoznati Boga. To pomeni, da bo Bog dal postavo v notranjost svojega ljudstva – doživetje odrešenja bo ljudstvo najtesneje navezalo na svojega Boga Rešitelja.
Dejanski temelj nove zaveze je GOSPODOVA nepreklicna zvestoba njegovemu odrešenjskemu načrtu. GOSPODOVA zvestoba je razumljiva samo zato, ker je njen temelj stvarjenje sveta in človeka. Bog ostaja zvest temu, kar je ustvaril, tudi v največjih krizah, ki jih povzroča Izraelova nezvestoba. Jeremijeva obljuba je upanje proti upanju, v luči Božje absolutnosti in presežnosti pa je popolnoma realna in edina omogoča preživetje. Obljuba nove zaveze je za preroka najveličastnejše potrdilo njegove vere in verodostojnosti službe preroka, ki stoji med krivdo ljudstva in mogočno milostjo Boga.
Zaradi česa bo Bog odpustil krivdo nezvestemu ljudstvu, ki mu v stari zavezi ni prizanašal? Ker bo ljudstvo v kazni in rešitvi spoznalo ničnost malikov in veličino pravega Boga, se spremenilo, spreobrnilo in se mu približalo
Zdi se, da ima Jeremija pred očmi nastop nove zaveze v bližnji prihodnosti. Ker je v preteklosti bila le manjšina zvesta Bogu, obstaja upanje za novo zavezo, če bo v prihodnosti zaradi višjega spoznanja ostala večina ljudi zvesta. V takem smislu gre razumeti Jeremijevo trditev »vsak«, »vsi«, namreč »večina«. V nesreči in odrešenju se bo večina prepričala v vsemogočno milostno delovanje Boga, spoznala bo, da je imela manjšina prav, in bo tako pripravljena za zvestobo novi zavezi. Jeremija je, poleg manjšine, sam tako globoko doživljal osebni odnos z Bogom. Zdaj tak odnos postavlja v prihodnost kot normalno stanje vseh ljudi.
Jeremija verjetno ni mislil toliko na eno, nepreklicno zavezo, ampak bolj na večno veljavnost vseobsegajoče zgodovinske vzgoje zaveznega ljudstva pod Božjim vodstvom. Posebnost take Božje vzgoje je v tem, da celotno ljudstvo po polomu malikov vedno bolj spoznava, da je samo GOSPOD tisti, ki vzdržuje njihovo življenje. In v tem spoznanju vedno bolj dozoreva za osebno zavezno razmerje.
Temelji, na katerih bo v bodoče mogoče skleniti novo zavezo:
- naklonjenost in presežna moč Boga Stvarnika, ki kljub človeški upornosti vodi zgodovino do veličastne dopolnitve
- izkušnja, da so ob Božji sodbi maliki vseh vrst nemočni
- skrivnostna človekova sposobnost, da tudi po najbolj dramatičnih porazih spet vstane
Obljuba nove zaveze sloni na medsebojni povezanosti vseh treh temeljev.
Možnosti kristološke razlage Jer 31,31-34
S Kristusovim nastopom se je Jeremijeva obljuba nove zaveze v polnosti uresničila. Vendar celostna in poglobljena primerjava vsebine tega besedila in Kristusove osebnosti ter učinkov njegovega odrešenjskega dela kaže, da Kristus ne more v celoti in v dobesednem smislu veljati za izpolnitev obljube. V Kristusu se ni mogla izpolniti obljuba o odpuščanju krivde, ker je edini pravični in torej ne potrebuje odpuščanja. Pač pa se je v njem toliko bolj izpolnila obljuba o daru postave v srcu. Glede učinkov Kristusovega odrešenja za človeštvo velja poudariti, da je njegov prvi namen prav to, česar sam ne potrebuje, to je odpuščanje krivde. Nadaljnji namen je usposobiti človeka za izpolnjevanje postave. To je dosegel tako, da je namesto pozunanjene religioznosti postavljal v ospredje skrajno osebno zavezno razmerje med Bogom in človekom. Le tako lahko Bog neposredno deluje v človekovi notranjosti. Pomembna je osebna odgovornost, a ostaja seveda tudi možnost odpada.
Tisti, ki sprejmejo Kristusovo odrešenje, so lahko manjšina. Eden od razlogov je v tem, ker Kristus zahteva popolno odpoved vsemu, česar se človek najbolj oklepa (materialne dobrine, kariera, oblast …). S svojo prostovoljno smrtjo na križu je Kristus poudaril, da brez smrti starega človeka ne more biti nove zaveze. Vendar je nova zaveza kljub temu mogoča. Začetek človekove rešitve je v tem, da ga struktura njegovega bitja in življenjske okoliščine prej ali slej prisilijo k spoznanju in priznanju resničnosti Kristusove življenjske poti. Kristus končno za človeka ne pomeni sklenitev nove zaveze enkrat za vselej, temveč pot življenja v razponu od rojstva do smrti. V tem razponu mu je dano, da se prepriča o njegovi vrednosti, da jo sprejme v svojem srcu za edino absolutno možnost lastne biti. Ker je Kristusovo odrešenje edini možni zakon človeške eksistence, ne le zunanji zgodovinski odrešenjski dogodek, se prej ali slej, zavestno ali nezavestno, z njim sreča vsak človek.
Lectio biblica:
- Poznam oz. prepoznam kakšno višino ali visok grič v svojem življenju, okolju? Ali sem kdaj sezidal kakšno gomilo tudi sam?
- Drevo v Svetem pismu lahko predstavlja kraj malikovanja ali (k)raj (odrešenja), kaj predstavlja zame?
- Stvarjenjski Božji posegi v mojem življenju …
- Kako mi lahko Božje ravnanje, s katerim človeka izpelje iz prepada, pomaga v mojih pogovorih z ljudmi v preizkušnjah?