V četrtek, 28.11.2024 je potekalo 2. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Poznam oz. prepoznam kakšno višino ali visok grič v svojem življenju, okolju? Ali sem kdaj sezidal kakšno gomilo tudi sam?
Če višina ali visok grč, ki v Svetem pismu predstavlja prostor molitve in hvaležnosti Bogu, se lahko tudi sama zahvalim Bogu za vse priložnosti, ki predstavljajo tak prostor: sklenitev svetega zakona; rojstva in zakramenti otrok; spoznanje, kaj mi pomeni vera in s tem Božja beseda; srečevanja z ljudmi, ki so mi pomagali pri rasti in utrjevanju poti za Jezusom. In če pomeni gomila prostor padcev in spotikanj, jih je tudi bilo, a ne bi jih naštevala. Pavel pravi: »Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi (2 Kor 11,30), meni to še ne uspeva.
Sprašujem se ali je v vprašanju mišljena višina v negativnem smislu, kot kraj malikovanja, ali kot kraj molitve, približevanja Bogu. Prerok Izaija govori naj izravnamo pot Gospodu. Iz 40,4: »Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.« To je pot spreobrnjenja in ponižnosti. Gotovo je sklenitev zakonske zveze eden pomembnih mejnikov v mojem življenju. Prehod od odgovornosti sam zase k življenju v dvoje. Seveda ni vse idealno. Vendar sem se učil odpovedovati sebi in storiti pomembne stvari tudi za zakonca in otroke. To je dolgotrajen proces, ki še vedno traja.
Iz višjega mesta je človek bolj viden in slišen. Tako je človek bolj razumljiv, kar je tudi namen prerokov, da sporočajo pomembne novice. V današnjem času so modernejši mediji za sporočanje (ozvočeni megafoni, TV ipd).
2. Drevo v Svetem pismu lahko predstavlja kraj malikovanja ali (k)raj (odrešenja), kaj predstavlja zame?
Ob vsem dobrem, kar je ob stvarjenju sveta je Bog ustvaril, so tudi drevesa: »Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. (1 Mz 12). Ps 3,1 pa primerja drevo s človekom, ki posluša Gospoda:
»Tak je kakor drevo,
zasajeno ob vodnih strugah,
ki daje svoj sad ob svojem času
in njegovo listje ne ovene;
vse, kar dela, uspeva.«
Drevesa dajejo življenje, so pljuča zemlje, a ustvarjajo tudi priložnost malikovanja, ker jih človek neusmiljeno seka zaradi svojega pohlepa. Na zakonskih duhovnih vajah pred leti nas je duhovni voditelj presenetil z razmišljanjem o drevesu, ki predstavlja moža in ženo v zakonskem odnosu. Tudi zakonca dajeta življenje z rojevanjem otrok in če sta dobra človeka, ustvarjata pogoje, da se razvijejo v odrasle zdrave osebnosti z raznimi poslanstvi in poklici. Drevo je bilo predstavljeno kot deblo, ki simbolizira moža in krošnjo, kot ženo, imata skupne korenine, ki predstavljajo trden temelj, ki je nastal s pomočjo prednikov, da sta spoznala Jezusa, ki sta ga povabila tudi v svoj zakon. Odvisno od obeh pa je, ali je zakon kraj malikovanja ali kraj odrešenja. Zame je to kraj odrešenja. Po duhovnih vajah sem napisala pesem:
DREVO
Glej,
sredi gozda
deblo mogočno,
visoko se k nebu steguje
obdano je s krošnjo košato.
Saj to sem jaz in deblo si ti,
že nekaj časa sva taka!
Iz štora
in grma
je zraslo
drevo,
od kar
sva Njega spoznala.
Iz korenin trdno v Besedo vpetih,
lahko sva kot eno pognala.
V drugi kitici pesem govori še o drugih drevesih, ki predstavljajo zakonsko občestvo, v katero sta zakonca vključena.
Drevo v Svetem pismu zame predstavlja rast Božjega načrta tako zame kot za vse ljudi za vse stvarstvu. Drevo življenja je postavljeno že v raju. Prav tako drevo spoznanja dobrega in hudega. Adam in Eva sta imela svobodo izbirati med dobrim in hudim. Dobro je poslušati in izvrševati Božje zapovedi, hudo pa je upirati se Bogu in kršiti njegova navodila (Božjo voljo). Enako velja dandanašnji tudi zame. Razlika je v tem, da imamo sedaj z nami Kristusa in njegov evangelij, ki nam pomaga v naših slabostih. Še vedno pa imamo svobodo odločanja za dobro in ko pademo se lahko nadejamo Božjega usmiljenja.
Drevo nam predstavlja mesto združevanja in čaščenja Boga. Hrast daje ljudem blagodejno senco in zaščito pred živalmi, da se lahko umakneš na drevo. Vsako drevo je živo, ker raste in predstavlja življenje narave.
3. Stvarjenjski Božji posegi v mojem življenju …
Največji Božji poseg je bil zame srečanje z možem in sklenitev svetega zakona. Drugi tak poseg pa so bile prve duhovne vaje pred 25 leti, ki je najin zakon utrdil in nama pomagal pri razvoju v pravo smer. Duhovne vaje obiskujeva z možem v zadnjih 25 letih vsako leto, ob tem pa se srečujeva vsak mesec z zakonsko skupino, ki pomeni eno dvanajstino duhovnih vaj. Kot Božje posege spoznavam tudi vključevanja v razna izobraževanje in skupine, med njimi tudi v biblično šolo, ki mi pomaga, da redno premišljujem Božjo besedo.
Rojstvo, smrt matere, spoznanje žene, smrt očeta, rojstva otrok, duhovne vaje, bolezen. Vse našteto in tudi vsak trenutek, ki ga živim ( saj ne pade niti las z glave), razumem kot Božje posege v moje življenje ki so me in me še vedno oblikujejo tako kot On hoče.
Verujemo, da je Bog v našem življenju prisoten, ko se nam zgodijo pomembni dogodki, v slabem ali v dobrem smislu, na katere sami ne moremo vplivati. Kot pravi pregovor, človek obrača, Bog pa obrne.
4. Kako mi lahko Božje ravnanje, s katerim človeka izpelje iz prepada, pomaga v mojih pogovorih z ljudmi v preizkušnjah?
Z možem pomagava pri vodenje mlajše zakonske skupine. Zakonci so imeli v času, ko se poznamo tudi kar nekaj preizkušenj, zato so od naju pričakovali, da jim govoriva, kako sva prebrodila najine težave, če so bile enake ali podobne. Šele ko sva se jim odprla na ta način, in nisva več govorila le, kako bi moralo biti v zakonu, so naju sprejeli za svoje prijatelje, kar je trajalo več let. Pri našem pričevanju nam vsem skupaj pomaga, da se opiramo na besede evangelija, v katere trdno verjamemo, saj iščemo besede, ki so namenjene prav nam zakoncem. Jezus v njih mnogokrat navaja besede iz Stare zaveze, kjer lahko najdemo mnoge primere ljudi v preizkušnjah.
Na misel mi prihaja drugo Pavlovo pismo Korinčanom (2 Kor1,4): »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.«
Z mejnimi situacijami človek duhovno raste in zori in človeka, ki je bil v hudi preizkušnji na novo oblikuje tako, da bolj prisluhne sebi in drugim ljudem, da je bolj senzibilen in se bolj zaveda vrednosti ljubezni. Največkrat spoznamo, da smo ljudje sami zelo krhki in nebogljeni.