V četrtek, 22. maja 2025, je potekalo osmo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025, kjer smo nadaljevali z branjem preroka Daniela.
Daniel 5: Belšacarjeva gostija
Nebukadnezarjev sin oziroma vnuk Belšacar je svojega prednika, ki je odnesel svete posode iz jeruzalemskega templja, prekosil v skrunitvi, ko jih je uporabil za popivanje na gostiji. Herodot in Ksenofan pa tudi poročata, da je Kir zavzel mesto brez boja med veseljačenjem v kraljevi palači. To je bilo 11. oktobra 539 pr. Kr.
Dan 5,1-9 Veliki vladarji preteklosti so se kasnejši izraelski literarni domišljiji prikazovali, kot da stalno praznujejo (Est idr.). Prisotnost žensk nižjega statusa ne pušča dvoma o razuzdanosti na teh pojedinah (2 Mkb 6,4). Tokrat si je kralj dovolil oskruniti svete posode iz jeruzalemskega templja, da so iz njih nazdravljali babilonskim bogovom. Posode, ki so bile posvečenje v čast Bogu, so zdaj služile najnižjim nagonom. Moralno izzivanje je prešlo v versko žalitev. V ozadju je oskrunjenje templja po Antiohu IV. Epifanu.
Orgiastično veseljačenje nenadoma prekine roka, ki piše po steni kraljeve palače. Kralj se na smrt prestraši. Z istimi besedami kot v 4. poglavju – »ob isti uri« – se začne drama, v kateri je ponižan človeški napuh. Sin se ni ničesar naučil iz ponižanmu ponudi ja, v katero je bil pahnjen Nebukadnezar s svojo blaznostjo. Kralj pokliče babilonske vedeževalce, zvezdarje, skratka modrece, in jim obljubi sijajno nagrado, če bodo prebrali in razložili pisanje. Podobno kot v 2. in 4. poglavju tega niso zmožni. Zato je kralj še bolj zgrožen.
Dan 5,10-16 Kraljica, tj. Nebukadnezarjeva vdova, opiše izjemne sposobnosti Daniela, in privedejo ga pred kralja. Ta mu ponudi visoko nagrado, če prebere pisanje in razkrije njegovo razlago – morda je od tega pričakoval ublažitev katastrofe, ki jo je slutil …
Dan 5,17-28 Daniel gladko odkloni darove. Napove, da bo prebral in razložil pisanje. Preden to stori, da kralju verski in moralni pouk o veličini in padcu njegovega očeta Nebukadnezarja, ki sta ga izzvala njegov napuh in predrznost, dokončalo pa njegovo priznanje vrhovne Božje oblasti. Zdaj izpostavi Belšacarjevo oholost in povzdigovanje nad Gospoda nebes, kar je storil, ko je z vso svojo družbo pil iz posod Gospodove hiše in slavil svoje bogove, ni pa častil pravega Boga. Končno pove, kaj je od Boga poslana roka napisala na zid: mene, mene, tekel, uparsin. Pod besedami se skrivajo imena uteži, ki so hkrati denarne enote. Daniel razloži njihov skrivnostni pomen: »mene: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; tekel: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; peres: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in dano Medijcem in Perzijcem« (Dan 5,26-28).
Kljub grozeči napovedi kralj izpolni obljubo, ki jo je dal Danielu. Ukaže ga obleči v škrlat, mu dati zlato verižico okrog vratu in ga razglasiti za enega od treh vladajočih v kraljestvu. Toda za kralja je bila to zadnja noč: »Še isto noč je bil umorjen Belšacar, kaldejski kralj« (Dan 5,30). O tem umoru ni zgodovinskih pričevanj, so pa o zavzetju Babilona med veseljačenjem na dvoru.
Daniel 7: Videnje štirih zveri in Sina človekovega
S tem videnjem se začenja apokaliptični del Danielove knjige. V treh simboličnih prispodobah nam pisec najprej predstavi videnje (v. 2-14) in nato razlago (v. 15-28), ki jo poda angel.
Videnje (Dan 7,1-14)
Čeprav gre za očitne razlike, vendarle ni težko opaziti nekaterih podobnosti z 2. poglavjem. Veliko podobo iz Nebukadnezarjevih sanj tukaj zamenjajo štiri zveri, ki se dvigajo iz morja in predstavljajo štiri zaporedna kraljestva. Nasproti temu je videnje Boga, v podobi Staroletnega, ki daje oblast, čast in kraljestvo Sinu človekovemu.
Dan 7,1-8 Danielu se v sanjah prikaže kaotično morje, iz katerega se dvigajo zveri. Veliko morje, ki ga razburkajo štirje vetrovi, je prispodoba, izposojena iz orientalskih mitov. V njih so prvotni Ocean častili kot boga Jama ali boginjo Tiamat. Prispodoba kaže na moč zla, iz katerega bodo prišle Bogu sovražne pošasti.
Prva zver predstavlja babilonsko oblast. V Ezekielovi prerokbi je babilonski kralj velik orel z ogromnimi perutmi (Ezk 17,3). Druga zver predstavlja medijsko kraljestvo. Troje reber med njenimi zobmi verjetno pomeni tri Medijcem podjarmljene velesile. Tretja zver je kakor panter. Ta je večkrat omenjen pri prerokih in simbolizira tako Božjo (Oz 13,7) kakor človeško moč (Jer 5,6). Štiri ptičje peruti in štiri glave lahko predstavljajo vesoljnost imperija ali štiri perzijske kralje, ki so omenjeni v Ezrovi in Nehemijevi knjigi (Kir, Darej, Kserkses in Artakserkses). Četrta zver je najstrašnejša, ta je žrla, drobila in vse pomendrala. Najverjetneje gre za grški imperij, ki ga je ustanovil Aleksander Veliki – deset rogov se v tem primeru nanaša na deset Aleksandrovih naslednikov (diadohov). Podoba se pojavi spet v Raz 12,3; 13,1; 17,3.7.12-13. Majhen rog predstavlja Antíoha IV. Epifana (175-163 pr. Kr.), ki je neizprosno preganjal judovsko vero. Poslej se ne dvigne nobena zver več, kajti Antioh predstavlja utelešeno zlo. Je simbol Antikrista (Raz 13,5-6).
Dan 7, 9-14 Kot nasprotje temu prizorišču Daniel predstavi nebeško bivališče Boga in kot nasprotje zemeljskim kraljestvom podelitev kraljevanja Sinu človekovemu. Pradavni predstavlja večnega Boga. Ognjeni plameni predstavljajo naravni okvir Božje navzočnosti (2 Mz 19,18; Ps 50,3; 97,3; Iz 6; Ezk 1). Pojavi se v nepristopni svetosti in moči, obdan z nepregledno množico nebeščanov.
Nad četrto zverjo je izvršena sodba z ognjem, kar je pogost motiv v antiki (1 Mz 38,24; 3 Mz 20,14; 21,9; Joz 7,15.25). Druge zveri bodo ostale do določenega časa.
Prizor v vrsticah 13-14 predstavlja ravnotežje prvima dvema. Usmeri pogled od zemlje k nekomu, ki prihaja z oblaki neba. To ni jeruzalemski kralj, temveč presežni »Sin človekov«. Ta, ki prihaja, je kakor Sin človekov, dobesedno Sin človeštva, človeško bitje, človek kot tak. Simbolika človeka je tukaj v nasprotju s simboliko pošasti pred njo: njegov prihod z oblaki ga poveže z območjem Božjega, medtem ko so se živali dvigale iz morja, ki je simbol zla. Prihaja, da prejme kraljestvo in oblast, podobno Božji v njeni univerzalnosti in večnosti. Ko ljudje služijo Sinu človekovemu, posredno služijo Bogu (Iz 60,7.10; 61,6). Toda kdo dejansko je Sin človekov, videnje ne razodene. Pove, da bo svetna kraljestva nadomestilo Božje kraljestvo, ne pove pa, kako.
Po judovskem in krščanskem izročilu naj bi Sin človekov pomenil prihodnjega judovskega kralja, ki bo izpolnil pričakovanja o rešitelju iz Davidovega rodu, mesija, ki ga napovedujejo starozavezna preroštva. Vrstica 18 pa pravi, da »bodo kraljestvo prejeli sveti Najvišjega«, kar govori za kolektivni pomen Sina človekovega, za celoten izraelski narod. Za razliko od izraza »sin človekov«, s katerim GOSPOD naslavlja Ezekiela, je »Sin človekov« v Danielovem videnju bitje nadnaravnega reda, saj pripada nebeškemu zboru. Znotraj sobesedila pa se položaj »Sina človekovega« ne razlikuje od položaja »svetih Najvišjega«. Za vse je pripravljeno večno kraljestvo in s tega vidika je »Sin človekov« simbol Božjega ljudstva, ki ostane zvesto v preizkušnjah ter je deležno nagrade končne zmage. Ta premik v izraelskem mesijanskem pričakovanju je moč razumeti na ozadju neuspešnosti judovskega kraljestva. Vse ljudstvo Bogu zvestih je označeno kot »sveti Najvišjega« in ta pojem korporativno zastopa ljudstvo kot ena oseba. Vrstici 21-22 napovedujeta, da bodo sveti preganjani, a bodo zmagali.
Poznejše judovsko izročilo je Sina človekovega enačilo z Davidovim »mesijem«, Nova zaveza pa ga pripisuje Kristusu (Mr 13,26 vzp.; Mt 25,31; Lk 17,22-30; Mr 14,62 vzp.; Apd 7,55-56; Raz 1,13). Iz tega je razvidno, kako zelo je to poglavje pomembno za krščansko razodetje. V evangelijih Jezus izraz »Sin človekov« pogosto uporablja zase kot emblem svojega poslanstva. Večkrat je ta izraz povezan s trpljenjem (Mt 17,9.22-23; 20,18; 26,2.24.45; Mk 8,31; Lk 9,22). Nanaša pa se na Kristusa tudi kot na sodnika vesoljstva, ko bo prišel na oblakih neba z močjo in veliko slavo (Mt 24,30; 26,64). Iz tega smemo sklepati, da je v evangeljski rabi z izrazom »Sin človekov« poudarjena tako slabotnost človeške narave, saj je Kristus trpel, kakor tudi slava njegove človeške narave. Ta je bila v času njegovega zemeljskega življenja še prikrita, ker se bo v polnosti razodela šele ob koncu časov, ko bo prišel sodit žive in mrtve.
Danielova knjiga je zato neke vrste razlaga teologije zgodovine. Njena visoko izrazna moč zanesljivo zagotavlja dokončno Božje zmagoslavje.
Razlaga (Dan 7,15-28)
V razlagi je Danielu povedano, da zveri predstavljajo štiri kraljestva. Glede na zgodovinska dejstva so to Babilon, Medija, Perzija ter kraljestvo Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov.
Dan 7,15-16 Daniel je ob videnju pretresen in zmeden, zato zaprosi nebeško bitje za razlago.
Dan 7,17-22 Razlagalec pove, da so zveri kralji, ki predstavljajo mogočna kraljestva. Toda sveti Najvišjega bodo prevzeli njihovo kraljestvo za vekomaj. Ti so lahko ves Izrael ali zvesti Bogu znotraj Izraela. Njihova zmaga gotovo ni samo zemeljska zmaga in ne gre samo za zemeljsko vladanje. Z njimi se bori rog, ki je pognal med desetimi rogovi četrte zveri. Rog zmaguje nad svetimi Najvišjega, dokler jim Pradavni ne podeli sodbe.
Dan 7,23-25 Četrto kraljestvo bo požrlo vso zemljo: Aleksander Veliki je svojo oblast razširil od bližnjega Vzhoda do Indije na vzhodu in Grčije na zahodu. Deset rogov pomeni deset kraljev, ki ga bodo nasledili. Vsa pozornost je usmerjena na enajsti rog, ki ga že Sibilske knjige (3,388-400, 2. stoletje pr. Kr.) enačijo z Antíohom IV. Epifanom, mnogi pa z Antikristom. Vrstica 25 navaja tri Antíohove krivde: preklinjanje Boga, zatiranje Božjega ljudstva in spremenitev praznikov v izraelskem koledarju (1 Mkb 1,41-64). Spreminjanje koledarja je pri Judih pomenilo bogoskrunsko dejanje, saj so bili prepričani, da je Bog določil čas. Sveti bodo v njegove roke izročeni »za en čas, za dva časa in za polovico časa«. Čas pomeni leto, skupaj gre za tri leta in pol, kar je polovica števila sedem, ki je simbol popolnosti. Opis da slutiti, da je brezbožni podvig spodletel. Dejansko je Antíohovo preganjanje res trajalo od 167 do 164 pr. Kr., se pravi približno tri leta in pol (prim. Raz 11,2-3; 12,6.14).
Dan 7,27 Končna zmaga in kraljevanje bosta dana ljudstvu svetih Najvišjega. Danielovo videnje zagotavlja, da je končna zmaga Božja. Na tem svetu je njegovo kraljestvo preganjano, toda po Kristusovem križu je Bog razorožil poglavarstva in oblasti (Kol 2,15). Pisec ima pred očmi teološko pojmovanje zgodovine. Bog je tisti, ki vodi in upravlja svet. Izrael mora le zaupati v Gospoda ter vztrajati v svoji veri do konca. Videnje v poglavju 7 predstavlja višek Danielove knjige.
Celotno videnje se pregiba v treh točkah: štiri živali so prišle iz morja (v. 4-8), Pradavni na prestolu je njihov sodnik (v. 9-12), skrivnostni »Sin človekov« stoji pred njim, da prejme večno oblast (v. 13-14). Razlaga, ki jo dobi Daniel, je ključ za razumevanje tega kompleksnega scenarija, ki je prispodoba zgodovine. Menjava različnih kraljestev in politične igre so opisane v prispodobah leva, medveda in panterja, svoj vrh pa dosežejo ob živali z desetimi rogovi, med katerimi posebej izstopa zadnji, enajsti. Rogovi so simbol moči; zadnji, ki se bojuje zoper predhodne, je kralj Antíoh IV. Epifan (175-164 pr. Kr.), zagrizeni preganjalec in zatiralec Judov, ki jih je hotel prisiliti, da bi se odpovedali svoji veri in je v jeruzalemski tempelj dal vpeljati pogansko bogoslužje. Pisec Razodetja tukaj najde navdih za podobo Antikrista pri opisu preganjanja Cerkve v Rimskem cesarstvu (Raz 13,1; 17,13).
Nasprotje »živalskemu« je »nebeško« kraljestvo, kjer Pradavni, Večni, Bog izreka sodbo proti silam teme. Na pogorišču nekdanjih kraljestev gradi novo kraljestvo, ki bo zaupano »Sinu človekovemu«. Sporočilo Danielove knjige je predvsem sporočilo tolažbe v obdobju zatiranja vernih. Toda obnova ne bo nastopila v tuzemskem Izraelu. Apokaliptična zgodovina vsebuje ključ do Božjih skrivnosti, resnico o koncu zemeljskega in vzponu presežnega Božjega kraljestva. Tukaj gre za kozmično eshatologijo, trans-zgodovinsko, kajti konec ne nastopi znotraj zgodovine, temveč po njej. Apokalipse so bile napisane in brane kot politični manifesti, ki so zatiranemu ljudstvu obljubljale stanje, ki ga bo vzpostavil Bog, ki bo sodil in uničil zlobne sile ter podelil blagoslov in zmago zatiranim zvestim.
Dosledno temu ima zgodovina v Danielovi knjigi mitično obličje, dasiravno je realna. Zato so človeška kraljestva opisana kot pošasti, ki vstajajo iz velikega morja, ki predstavlja prvotni kaos. Uničujejo zemljo in jo napolnjuje z zlom, se povzdigujejo proti nebu, dokler jim Bog ne napravi konec, ko preda sodbo in oblast Sinu človekovemu. Ker je po prepričanju apokaliptikov zlo absolutno, je za njegov poraz potrebno več kot zgolj meseno orožje. Pozneje bo Pavel dejal: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebesih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi …« (Ef 6,12-13).
Danielova knjiga govori o konkretnem zlu v času prvega neposrednega verskega preganjanja v letih 167-164 pr. Kr., ko je oblast pod smrtno kaznijo prepovedala izpolnjevanje postave, ko je bilo obrezati dečka izročiti ga usmrtitvi, ko so dejansko ljudje vseh starosti umirali kot mučenci. Toda bralci Danielovih prerokb so vedeli, da bolj ko tirani besnijo, bliže je čas odrešenja. Ko bo pošast Antioh prišel v »čudovito deželo« Izrael in šel od zmage do zmage, ga bodo preplašile novice z vzhoda in s severa in bo »prišel do svojega konca, vendar mu takrat ne bo pomoči« (Dan 11,41-45). Preganjanja so si zelo podobna, zlo ima omejen domet iznajdljivosti. Naj bo to v antiki ali danes, vedno postavi malika, ki predstavlja megalomanijo zmedenega posameznika ali sistema in zahteva enoumno čaščenje. Hoče pogoltniti slehernega oporečnika, vse neodvisne duše, ki nočejo izginiti v množici (Dan 3). Misli, da bo trajalo večno, da bo tukaj še tisoč let in njegove žrtve ne morejo videti konca svoje bede. V odgovor vizionar izjavlja, da se bliža konec, da je Božje kraljestvo prav blizu.
Tako tukaj zazveni sporočilo, da smrt ni zadnja beseda Boga. Ni naključje, da prav Danielova knjiga vsebuje prvo svetopisemsko besedilo, ki izraža vero v vstajenje mrtvih, zvestih, ki so vero izpričali z mučeništvom (Dan 12; prim. 1 Mkb 1,49-64; 2 Mkb 6–7). Vstajenje bo sledilo vesoljni Božji sodbi (Dan 7). Tradicionalni starozavezni nauk je pojmoval smrt kot konec določenega ciklusa (1 Mz 3,19; Prd 12,7), na življenje pa so gledali kot na edino možnost, da človek spoznava Boga in mu izkazuje dolžno čast (Ps 6,6). S smrtjo preneha bivanje in začne se stanje nerazločnega in skritega življenja v senci podzemlja (šeól), kjer nihče ne more več slaviti Boga (Ps 88,11-13). Vstajenje mrtvih se sicer omenja že v Iz 26,19, vendar se je verovanje v življenje po smrti prav razmahnilo šele v apokaliptični literaturi, od 2. stoletja dalje. Nekatere judovske skupnosti, saduceji in Samarijani, so zavračali vero v vstajenje, medtem ko so jo farizeji na splošno sprejeli. S pojmom vstajenje od mrtvih so poimenovali vnovično združenje telesa in duše, kar je povezano s končnim obdobjem zgodovine. V starejših besedilih te vere v posmrtno življenje ne zasledimo kakor tudi ne vere v nesmrtnost duše (Ps 115,17-18). Dualistični vidik telo-duša je bil nekakšen tujek v hebrejski miselnosti, vse dokler se ni vsaj malo izkristalizirala ideja o vstajenju od mrtvih. V poznejšem judovstvu je bila ta ideja že zelo blizu grški, ki je zagovarjala nesmrtnost duše.
V Danielovi knjigi nastopajo tudi angeli. Nauk o angelih v Stari zavezi pogosto srečamo, še posebej se je razvil po babilonskem izgnanstvu. Tako v Danielovi knjigi duhovna bitja – angeli stopajo v dialog s človekom. So posredniki med Bogom in ljudmi. Pri Danielu se angel vedno predstavi s svojim imenom, ki nakazuje njegovo službo. Gabriel, »Božja moč«, razodeva popolno Božjo suverenost nad človeško zgodovino kakor tudi nad samovoljnimi dejanji mogočnežev (Dan 9,26-27). Angel Gabriel ob zarji odrešenja zopet nastopi s slovesnim oznanilom Božje vrhovnosti (Lk 1,19; Lk 1,26-27). Mihael, »Kdo je kakor Bog«, je »veliki knez«, ki bedi nad Izraelom in s svojim imenom spominja na absolutno Božjo edinost, kakor jo Božje ljudstvo v svoji veri priznava (5 Mz 6,4). Nova zaveza pozna Mihaela kot nadangela, ki se je s svojimi angeli vojskoval proti zmaju (Raz 12,7). Mihael je nasprotnik temnih sil in vsega zla, ki zavrača, da je samo Bog GOSPOD.
Danielova knjiga povzema in razpira pričakovanja preteklih pa tudi prihodnjih vekov. Različni elementi, ki so imeli pomembno vlogo pri sestavi knjige, vplivajo na različne možnosti njene razlage. Redakcija v treh jezikih, hebrejskem, aramejskem in grškem, je posledica vsega tega. In vendar je delo polno enotnosti, navdihnjenja in trajne vrednosti.
Lectio biblica:
- Kako je mogoče v kaosu neusmiljenih kraljestev zaznati, da ima vrhovno oblast nad svetom in nad mojim srcem Sin človekov?
- Vera v vstajenje mrtvih je bila čudovito odkritje za vernike Danielovega časa? Je tudi za današnje? Je meni v tolažbo?
- Angeli v mojem življenju