Brati Sveto pismo, kot ga bere Cerkev že vse od prvih stoletij
V različnih redovnih skupnostih se člani redno zbirajo k lectio divina. To molitev doživljajo kot izredno pomoč pri osebni duhovni rasti in graditvi skupnosti. Tudi številne laiške skupine se poslužujejo tega načina molitve, ki ga Cerkev od nekdaj ceni kot dragoceno pot duhovnega življenja. Lectio divina dejansko vodi v intimen stik z Bogom po njegovi besedi.
Samo z darom Svetega Duha smo sposobni dojeti pomen Božje besede. Brez tega daru ostane Sveto pismo za nas zaklenjena knjiga. Zato je potrebna stalna prošnja k Svetemu Duhu.
Lectio divina je postopen vstop v svetopisemski odlomek. Metoda se zgleduje pri antičnih cerkvenih očetih, ti pa se sklicujejo na rabinsko prakso. Gre za zelo staro in preizkušeno metodo. Lectio divina kot »lectio continua« (vsakodnevno zaporedno branje Svetega pisma) je resen način približevanja Svetemu pismu, ki nas more vpeljati in obdržati v Božjem svetu. Tako prevlada v nas Beseda in duhovna Božja modrost nasprotno od posvetne človeške modrosti (prim. 1 Kor 1,17-3,23; Jak 3,13-18) in postane naš trajni bivanjski horizont ter model našega delovanja.
Temeljni elementi, ki jih lectio divina vsebuje, so branje, meditacija, molitev, kontemplacija.
Branje – lectio
Prebrati in ponovno prebrati vse knjige Svetega pisma kot enovito knjigo
Prvi korak bi lahko imenovali tudi študij Svetega pisma in askeza. Redno vsakodnevno ukvarjanje s Svetim pismom vodi v domačnost z Božjo besedo. Pri tem je pomemben dobesedni, literarni pomen Svetega pisma, ker je osnova vsem ostalim. Najpogostejši načini te prve stopnje so učenje Božje besede na pamet ter prepisovanje in pozorno prebiranje, povezano z bedenjem in postom. V pomoč so jezikovne analize, poznavanje obdobja in okolja nastanka besedila, predvsem pa samo branje Svetega pisma.
»Lectio« je zahtevna disciplina Duha in celovita strategija spreobrnjenja. Za vstop v »Božjo deželo« se je potrebno najprej osvoboditi vsakega malikovanja. To je spreobrnjenje do korenin vseh naših mentalnih in čutenjskih navad, najintimnejših hrepenenj in najglobljih gonov, našega načina čutenja in reagiranja, tudi instinktivnega …
Lectio je v branju in ponovnem branju izbranega odlomka Svetega pisma, tako da izstopijo nosilni elementi. Zato se svetuje branje s svinčnikom v roki, da lahko podčrtamo besede, ki so nas posebej zadele, ali zapišemo znake, ki opozarjajo na pomembne besede, dejanja, osebe, občutja … Na ta način lahko celo odlomek, ki nas je najprej pustil hladnega, postane vir novih uvidov. Ta prva stopnja lahko zavzame precej časa, če smo odprti Svetemu Duhu.
Poglobitev – meditatio
Dojemati prebrano Božjo besedo z Božjo besedo samo in to v celovitosti Stare in Nove zaveze
V drugem koraku se zavemo, da je pod literarnim pomenom veliko globljih pomenov. Kot je Bog brez meja, tako je brez meja tudi Božja beseda.
Meditacija je sestavljena iz treh dejavnosti, ki jih lahko primerjamo z dejavnostjo mravelj ali čebel (prim. Prg 6,6-11): zbiranje, premišljevanje, soočanje.
Faza zbiranja je budno ukvarjanje z Božjo besedo. Ko smo pri iskanju literarnega pomena kakor s kladivom »razbijali« ključne besede, so letele iskre na vse strani in osvetlile ta ali oni odlomek Božje besede. Vsa ta razsvetljena mesta poskušamo zdaj videti kot nekaj celovitega in si tam nabrati hrane za preživetje.
Faza premišljevanja (prežvekovanje) – meletan, meditatio, »delati med«. Ko je zbrana vsa žetev, pride čas, da se zapremo v svojo celico kot čebela in tam vse predelamo. Tu slavimo Božjo besedo, kar pomeni, da jo obdamo z vso potrebno toplino, da se lahko zakorenini v naši zemlji, se razvije v rastlino in dozori sad.
Faza soočenja. Na tej stopnji se naše zadržanje spremeni; cerkveni očetje to imenujejo synkrisis (s sodbo, razločevanjem). Gre za razločevanje med besedami, ki smo jih zbrali, in nami samimi. Če se ob luči Božje besede osvetli kaj, česar ne bi radi pokazali, nastopi kriza. Božja beseda je ognjeni meč, ki razsvetli celotno osebo. To se lahko zgodi v trenutku, ko je naša notranjost presvetljena z Božjo besedo, ki je postala v nas ogenj.
Meditacija je refleksija o večnih vrednotah besedila. Sprašujemo se, kaj pravi danes meni. Meditacija se prične z razodeto zgodovino in prehaja v našo osebno zgodovino. Razodeti dogodek, ki se je zgodil zunaj nas, prične govoriti o nas. To je pravi ključ za meditacijo.
Meditacija nadaljuje branje in uvaja v molitev. Je pozorno in natančno branje ter živo, aktivno in ljubeče poslušanje, ki ga usmerja hrepenenje. Tako postane bralec neutrudni iskalec pravega pomena.
V tem meditativnem dogajanju se zgodi zanimiv zasuk. Dejavnost, ki se je začela kot gibanje človeka proti Božji besedi, se konča tako, da se človek spremeni po delovanju Božje besede. Tako je Božja beseda tista, ki deluje in spreminja, in ne človek (prim. Jak 1,19-25).
Molitev – oratio
Svetloba, ki se iz Božje besede sprošča, razsvetli položaj, iz katerega nato spregovorimo Bogu
Molitev ima lahko različne oblike:
– molitev skesanosti, majhnosti, ničnosti: Božja beseda nas je razgalila: posledica so solze, občutek grešnosti in spontani vzgib, da bi začel novo pot spreobrnjenja;
– prosilna molitev: molitev se stopnjuje do osnovne zvestobe do Gospoda z željo po temeljni odločitvi zanj. Pomembno je prositi v Jezusovem imenu dar novosti Svetega Duha, ki daje moč za tisto, česar še ne zmoremo;
– evharistična molitev: ob tem lahko svojo življenjsko zgodbo prepoznamo kot zgodovino odrešenja. Vsi trenutki našega življenja imajo svoj pomen – tudi grešni, kajti greh ne bo nikoli imel zadnje besede, zadnja beseda vedno pripada Gospodu;
– slavilna molitev: ko nas Božja beseda napolni z veseljem in nismo sposobni reči nič več kot to, da je lepo. To so posebni trenutki zastonjskosti, ustvarjalnosti, z okusom po lepem in dobrem, z okusom po Bogu.
Zrenje – contemplatio
Razcvet novih čutov
Zrenje je kot vrnitev v raj, vdor Božjega v zgodovino, gledanje križanega in vstalega Kristusa v zgodovini.
Kontemplacija je težko izrazna resničnost. To je počivanje v besedilu z ljubeznijo, za prehod od besedila in sporočila h kontemplaciji tistega, ki govori prek Svetega pisma, k Jezusu, Božjemu Sinu, ki pošilja Svetega Duha. Kontemplacija je adoracija, slava, tihota pred njim, ki je zadnji cilj moje molitve. Kontemplirati pomeni pustiti, da nas Bog ljubi in zardeti v njegovi bližini. Vedno mu je treba biti pripravljen privoliti, kajti Bog je Bog. On je vedno pred nami, On je vedno tukaj. Vedno nas ljubi, tudi ko ga mi ne ljubimo ali ne mislimo nanj.
Sad takšne molitve ni »nekaj«, ni neka »stvar«, ampak smo mi sami, ki smo postali po tej izkušnji ljubezni zopet bolj »nove žene in novi možje«. Molitev nam spremeni srce in to dejstvo ima odločilen pomen za duhovno razločevanje. Z novim srcem bomo šli v presojanje in odločanje glede stvari in možnosti v življenju. Naše srce se ogreva počasi, a ko se zagreje, je sposobno herojskih dejanj.
Sklep
Naša molitev je kot rdeča nit, ki povezuje naše dneve. Na nekem besedilu se lahko en dan zaustavimo predvsem z meditacijo, medtem ko drugič hitro vstopimo v kontemplacijo. Ta način branja – spreobrnjenja predpostavlja in zahteva daljši čas in dosledno vztrajnost. Za popolno spreobrnjenje v Božji svet je potrebno vložiti vse življenje. Ignacij Lojolski priporoča najmanj štiri tedne intenzivnega branja Svetega pisma pred odločitvijo, da bi jo zares storili pod navdihom Božje besede. Duševne in čutenjske navade vplivajo na naša dejanja in odločitve mnogo bolj kot vsa spoznanja in misli, ki jih uspemo zbrati v zadnjem trenutku pred odločitvijo. Zato niti tedenske duhovne vaje niso dovolj za resnično spreobrnjenje.
Metoda je povzeta po: Marjan Turnšek. 2011. Lectio divina (Lectio continua): Brati Sveto pismo, kot ga bere Cerkev že vse od prvih stoletij. V: s. Snežna Večko. Metode dela s Svetim pismom, 36–43. Teološka fakulteta Ljubljana. Katehetsko pastoralna šola. Biblična specializacija.