Za pripravljanje in uživanje telesne hrane obstaja neskončno receptov. Podobno je tudi z Božjo kulinariko. V tem prispevku je opisan način prehranjevanja z Besedo v domu duhovnosti Eden. Otrokom in mladim od petega do petindvajsetega leta želimo pokazati način življenja, kot si ga je zamislil Gospod Bog v edenskem vrtu.
Ko z otroki beremo: »Človek naj ne živi samo od kruha…«, se brž najde kdo, ki doda: »… ampak tudi od nutele!« Ljudje se skozi zgodovino nismo kaj dosti spremenili. V času izhoda iz Egipta, ko so Izraelci godrnjali nad mano ter žalovali za egiptovskim mesom in čebulo, jim je Mojzes skušal dopovedati, da je pomembna hrana za življenje tudi vse, kar pride iz Gospodovih ust (prim. 5 Mz 8,3). Mnogo let kasneje bi Satan s staro zvijačo, ki mu je uspela v edenskem vrtu, rad prepričal Jezusa, da je Bog slab Oče, ki ne skrbi za svojega otroka, naj si sam preskrbi kruh, če je res njegov Sin. Jezus ga je zavrnil z Mojzesovimi besedami, da nas hrani in ohranja pri življenju tudi Beseda (prim. Mt 4,4).
Je danes kaj drugače? Kulinarika je eden najbolj razširjenih sodobnih malikov. Revije, časopisi, spletne strani … tudi verske. Težko se najde nekaj, kjer ne bi bilo vsaj enega recepta, prehranjevalnega namiga ali privlačnih slaščičarskih delavnic za otroke.
Zakaj je tako? Pri delu z otroki opažamo določene vzorce. Kakršen odnos imajo do telesne hrane, takega imajo tudi do stvari, ljudi in Boga. Zanimivo je primerjati, kako se vedejo v vsakdanjem življenju tisti, ki jedo spoštljivo, in kako tisti, ki brskajo po krožniku, se nažirajo, puščajo ali drobijo po mizi, izbirajo … Že pregovor pravi Kot pri jelu, tako pri delu. Jezus ne naroča učencem brez tehtnega razloga »jejte, s čimer vam postrežejo« (Lk 10,8). Nek drugi duh pod krinko usmiljenja in sočutja prišepetava tako in drugačno neurejenost pri telesni hrani, ker ve, da je ravno želodec odlično vstopno mesto v človeka, kjer bo potem rovaril naprej. Torej se najprej učimo spoštljivega odnosa do telesne hrane, da bo smiselno vzeti v roke Sveto pismo. Sliši se preprosto, pa ni.
Vsak vzgojitelj je postavljen pred odločitev: naj ugaja otrokom (in njihovim staršem pa še komu) ter jim ponudi, kar jim je všeč, zadosti trenutnim željam, ali naj misli na njihovo prihodnost ter postreže s tem, kar je dobro zanje? Pogosto se sliši: »Tistih par dni na duhovni obnovi! Kaj se bodo naučili? Samo odpor do Boga bodo dobili in izgubili vero (česar nimam, pravzaprav ne morem izgubiti). Naj se zabavajo! Naj jedo, kot in kar jim paše, saj nas je Bog ustvaril za svobodo!« Ali pa kompromis: »Vzemi od vsake poti po malo – pri zunanjih stvareh popuščaj, hkrati postrezi z duhovno vsebino«. Modri Sirah svari: »Gorje strahopetnim srcem in mlahavim rokam in grešniku, ki ubira dve poti!« (Sir 2,12). Morda gre pri takih nasvetih tudi za zlorabo Jezusovih besed: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« (Lk 16,9).
Kako torej postreči otrokom z Božjo besedo, da se bodo nahranili, zahrepeneli po ŠE, si znali sami pripraviti obrok in postreči drugim?
Priprava obroka Božje besede
Obrok telesne hrane ni samo to, da sedem za mizo in pojem ali celo zmečem vase med drugimi opravili. Tako je tudi z Božjo besedo. Potreben je postopek: priprava hrane, priprava mize, prošnja za blagoslov, zaužitje, pogovor pri mizi, zahvala in pospravljanje.
Ko je Bog ustvarjal svet, je najprej iz kaosa ustvaril kozmos – prostor kot urejeno celoto. Torej je tudi pri branju Besede potrebno najprej pripraviti prostor, zunanji okvir in red, če želimo, da bo Beseda obrodila vsaj trideseteren, če ne stoteren sad. Vsak vrt ima ograjo, ki varuje pred divjadjo. Tako pred branjem Besede umaknemo vse, kar bi nas lahko motilo. Da bo zemlja rodovitna, jo je treba pognojiti in prekopati – se čemu odpovedati, potrpeti in dati prostor Svetemu Duhu. Seme bo hitreje vzklilo, če zemljo pred setvijo ogreje sonce – za branje je potrebna tišina in prijetno vzdušje. Potem se šele seje – bere. Mlade rastline potrebujejo nego, pa tudi mir – poslušamo razlago in pustimo, da Beseda odmeva v nas. Plevel previdno ruvamo, da rastlin ne poškodujemo – izluščimo sporočilo. Nazadnje se pridelek pobere in pojé – naredimo sklep in se trudimo tako živeti.
In, zakaj vse to, bi rekli otroci, če lahko naročimo »halo pica«? Ker je Gospod postavil človeka v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval (1 Mz 2,15). Prva zapoved v raju je zapoved rodovitnosti – telesne in duhovne. Pravzaprav je to veliko zaupanje – ko sodelujemo s Stvarnikom pri ohranjanju življenja in nastajanju novega, smo mu najbolj podobni. Namen Besede je, da obrodi, naredi naše življenje rodovitno, ne pa, da nas samo na hitro napolni z znanjem, kot pica želodce.
Kako z otroki pripravljamo obroke Božje besede in mizo? Prvi del – postavljanje ograje, gnojenje in rahljanje zemlje, je v glavnem moj. Poskrbim za urejene, čiste in tople prostore; okusno, doma pripravljeno hrano; program, primeren skupini otrok. Pognoji se mimogrede, saj je vedno dovolj preizkušenj, težav in naporov, ki jih Gospod z veseljem sprejme in z njimi zemljo dela rodovitno. Vzamem si dovolj časa za rahljanje zemlje – molitev, klicanje Svetega Duha nad udeležence in njihove družine, predvsem pa vsakega položim v naročje Brezmadežne. Ko je vse pripravljeno, so na vrsti otroci.
Večina ima s seboj svoja Sveta pisma. V pripravljeno škatlo jih odložijo tako, da so vsem dosegljiva in spoštljivo postavljena. Kdor nima svojega, si ga sposodi in zadnji dan vrne v knjižnico. Knjig ne odlagamo na tla in se ne igramo z njimi. Da bi razumeli, zakaj tako, jim povem, kaj naredi pravoveren Jud, če mu Sveto pismo iz malomarnosti pade na tla: ves dan se posti ob kruhu in vodi! To jih navadno tako osupne, da se zamislijo in vsaj nekaj časa upoštevajo.
Prostor, kjer beremo, je vedno urejen, kar ni preprosto zaradi prostorske stiske. Pogosto en prostor služi za spalnico, garderobo, kapelo, učilnico in igralnico hkrati. Pa se da in otroci to bolj ali manj radi naredijo. Že slišim ugovor, da je tudi Jezus oznanjal kar na travnikih, v puščavi, iz čolna, po hišah, kjer koli. Seveda, a nikjer ni bilo smeti. Še za koščke kruha, ki so ostali po pomnožitvi, je naročil učencem, naj jih poberejo (prim. Jn 6,12). Bi jih lahko pustili pticam in zverem? Nikakor! Verjetno so učenci ob pobiranju kruha približno tako godrnjali kot otroci, ko pobirajo papirčke in umazane nogavice.
K branju Besede pridejo urejeni. Čisti, s čistimi rokami in sedejo tako, da se vsi vidimo. Večji zadaj, manjši spredaj, nihče izven kroga, ker smo občestvo in nikogar ne izločujemo. V znamenje, da je med nami Gospod, prižgemo svečko. Ko se otroci zberejo, najprej pójemo. Ob petju slavilnih pesmi se umirijo in »preklopijo program«. Pred leti smo zapeli po eno ali dve pesmi, praksa pa je pokazala, da potrebujejo vsaj dvajset minut petja, da se umiri tudi notranjost in odprejo ušesa. Ukinili smo pesmi, ki s čudnimi ritmi človeka raztresejo, čeprav so otrokom všeč. Potem začnemo z branjem.
Tega načina otroci nikakor ne jemljejo kot strogost ali omejevanje svobode. Nasprotno – ponosni so, da jim zaupamo, da zmorejo tako kot odrasli ter da jih ne ponižujemo samo z igricami in raznimi dinamikami, ki jih imajo že od drugod vrh glave. In kako poteka posamezni obrok?
Zajtrk
Mlajsk – Ne samo telo, tudi človekov duh je hvaležen za dober zajtrk. In kaj ima najrajši? Dnevni evangelij.
Ko se otroci začnejo prebujati, jih spodbudimo, da vstanejo v tričetrtinskem taktu. Na ena se pokrižajo, na dva odgrnejo odejo, na tri vstanejo. Je to nasilje, preveč vojaško? Dvomim. Na ta način z igro prelisičijo željo po poležavanju. S tem pokažejo tudi, da se veselijo življenja, novega dne in novih izzivov. Pohitijo z osebno higieno, ker vedo, da jih v dvorani na tabli že čaka zapisan odlomek Božje besede. Kdo bo prvi?
Vsak vzame svoje Sveto pismo, poišče odlomek in v tišini bere. Mlajšim pomagajo poiskati starejši, prav majčkene, ki še ne znajo brati, vzamejo starejši k sebi in jim berejo polglasno. Ko se jim pridružim, zapojemo pesem k Svetemu Duhu, se zahvalimo Jezusu, da smo se zbudili živi in glasno preberemo odlomek. Za nekaj trenutkov zaprejo učke in poslušajo svojega duha, če je »zadovoljen z zajtrkom«.
Sledijo odmevi s prošnjami. Kdor želi, ponovi besedo ali besedno zvezo iz odlomka ter pove prošnjo za tisti dan v povezavi s prebrano Besedo. Na ta način počasi dojamejo, da je Božja beseda živa, da Gospod po njej govori vsakemu izmed nas. Papagajskih prošenj mimo njihovega življenja in kakšnih visokoletečih fraz ne sprejemamo. Ne odgovorimo Prosimo te, usliši nas! in takoj vedo, da ni v redu. Počasi se navadijo biti iskreni in preprosti.
Potem odlomek razložimo njim primerno in se pogovorimo, kaj nam Gospod želi povedati, naročiti, nas spodbuditi. Vedno v povezavi s konkretnimi dogodki. Naredimo sklep, za kaj se bomo ta dan še posebej trudili. Zaključimo z očenašem in prošnjo za blagoslov drugega zajtrka – zajtrka za telo. Iz kuhinje že diši …
Pomembno je, da je vse skupaj zelo preprosto in samoumevno. Kot v jutranjo rutino spada umivanje, oblačenje in zajtrk, tako tudi branje Besede. Je doma možno nadaljevati? Najstnikom starejši vrstniki naložijo aplikacijo z dnevno Besedo na pametne telefone in kar precej jih pove, da redno berejo. Če drugače ne, na poti v šolo. Boljše bi bilo iz knjige, ampak že to je veliko. Otrokom svetujemo, naj preberejo samo en stavek in ga ponavljajo med drugimi opravili, med hojo ali vožnjo z avtobusom. Če jih v šolo vozijo starši, pa lahko vsi skupaj preberejo dnevni evangelij v avtu.
Kaj pa v družini? Je možno? Med tednom verjetno težje, ker člani odhajajo od doma ob različnih urah. Se pa da ob nedeljah. Samo začeti je treba, spremeniti navade, dogovoriti se za nekaj novega. Ko družina sede k nedeljskemu zajtrku ob lepo pogrnjeni mizi in prižgani svečki, oče prebere evangelij, vsak pove odmev s prošnjo in to je to. Najstniškemu zavijanju z očmi in godrnjanju se izognemo z zvijačo – naj sami predlagajo potek, lahko berejo iz telefona. Mlajši otroci so pa itak hvaležni za vsak skupen obred. Tisti, ki že imajo tako ali podobno navado, lahko pričujejo, kako Beseda družinske člane poveže med seboj in verjetno jim še na misel ne pride, da bi jo opustili.
Privoščimo svojemu duhu dober zajtrk. Bog požegnaj!
Kosilo
Kosilo naj bi bilo glavni obrok, za katerega si vzamemo največ časa, pripravimo in postrežemo več različnih jedi. Tudi na duhovnih programih za otroke je osrednja vsebina programa tista, ki združuje igre, delavnice, pogovore in vse ostale dejavnosti okrog izbranega svetopisemskega odlomka.
Prvi pogoj za dobro počutje pri mizi, da se člani sploh radi zberejo, je občutek sprejetosti in varnosti. Varnost daje obredje, jasen in preprost itinerarij. Otroci želijo točno vedeti, kje je njihovo mesto, kako naj se vedejo, kaj in kako sodelujejo, kakšen bo potek določene dejavnosti.
Drugi pogoj, da nam bo kosilo teknilo, je, da pridemo k mizi lačni. Lakota je najboljši kuhar, pravi pregovor. Enako velja za duhovne vsebine. Zakaj je Gospod Bog dovolil, da je Sveti Duh odvedel Sina na pripravo za poslanstvo v puščavo? In to za štirideset dni? Lakota, žeja in samota; kače, škorpijoni in divje zveri; vročina in mraz? Zakaj ga ni odvedel raje ob Genezareško jezero, da bi se sončil, s prijatelji nabijal žogo in užival ob dobri hrani? Je Bog res usmiljen? Dve možnosti sta: Ali ni usmiljen ali pa si današnji svet usmiljenje razlaga malo po svoje. Jezus je rekel »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36)! In ne, »kakor vam vsiljuje miselnost tega sveta«. Lakoto po Besedi lahko začutimo samo v puščavi – v stiski. To je odgovor vsem, ki tožijo, da otroci ne znajo poslušati, da so nemirni, da jih ne zanima. Če pridejo k mizi Besede nažrti z igrami, zabavo in sladkarijami, so posledice jasne. Beseda »objesten«, ki še kako velja za vedenje mnogih in označuje človeka z neprimernim, sebičnim vedenjem, izhaja ravno iz odnosa do hrane – preobjeden. Pri nas imajo otroci po zajtrku dolžnosti, vsak po svoji meri – pospravijo, počistijo, nahranijo živali, vadijo instrumente … Kdor je svoje naredil, gre lahko dvorano. Veselijo se, ker vedo, da jih po slavljenju in klicanju Svetega Duha čaka zanimiva igra, ki jih bo uvedla v svetopisemski odlomek in katehezo.
Ta igra ali vstopno mesto je kot predjed. Vedno je povezana z oznanilom, ki naj bi se otrok dotaknilo in jim pomagalo narediti korak naprej v hoji za Jezusom. Na primer: na tabli sta narisana medved in muha. Nekaj otrok se v primerni razdalji postavi v vrsto z loki in puščicami ter poskuša zadeti eno in drugo žival. Medved je zadet v vsakem poskusu, muha nikoli. Otroci nestrpno pričakujejo, kaj bo sledilo.
Glavna jed – branje odlomka. Tokrat iz Markovega evangelija (Mr 9,33-37) o ponižnosti in domišljavosti, o prepirih za prvo mesto. Poiščejo ga vsak v svojem Svetem pismu in najprej tiho berejo, potem eden prebere glasno. Oznanjevanje Besede je odgovorno, zato lahko glasno bere samo nekdo, ki je že bil pri birmi in bere gladko. Kot se pri mizi ob glavni jedi pogovarjamo, tako tudi tukaj sledijo najprej odmevi, nato pogovor z razlago in jasnim oznanilom. Če se vrnemo k tistemu medvedu in muhi, otroci hitro ugotovijo, da je domišljavega človeka (hoče biti vedno prvi) lahko zadeti, užaliti ali prizadeti, kot medveda s puščico. V nasprotju z muho, ki sicer ni priljubljena žival, a je ne prizadene vsaka malenkost, kot ne ponižnega človeka (na zadnjem mestu), ki se zaveda, da je vse Božji dar. Jezus nas spodbuja, naj bomo prvi, ampak prvi v služenju, v ponižnosti. Ob medvedu in muhi lahko vsak sam sebe preveri, kje je. Včasih je kakšnemu otroku težko slediti razlagam, kot tudi zelenjava ne diši ravno vsem. Pa jo je kljub temu treba pojesti.
Otroci, pa še kdo drug, pri mizi najbolj čakajo sladico. To so delavnice, igre in razne aktivnosti po skupinah, s katerimi utrdimo vsebino.
Po kosilu se Bogu zahvalimo, pospravimo in pomijemo posodo. Ko otroci dokončajo naloge in vse pospravijo za seboj, se še enkrat zberemo skupaj, pokažejo izdelke, poročajo, kako je bilo, skupaj se zahvalimo Bogu in prosimo za blagoslov drugega kosila, ki že diši … Bog žegnaj!
Večerja
Večerja je najskromnejši obed, navadno postrežemo s tem, kar ostane od kosila. Tako naredimo tudi z Besedo.
Otroci se umijejo, uredijo za počitek in zberejo v največji spalnici. Posedejo se v krog po jogijih, starejši vzamejo v naročje mlajše. Eno uro imamo časa za prijeten večerni pogovor. Kaj vse smo lepega doživeli, se naučili, najraje poslušajo zgodbe iz življenja svetnikov. Ko jih spanec že pošteno zmaguje, za zahvalimo Bogu za dogodke dneva, prosimo odpuščanja za vse, kar ni bilo prav, se izročimo Mariji in angelu varuhu v varstvo ter zapojemo pesem za lahko noč. Voditelj pove Besedo počitka – stavek iz dnevne Božje besede, ki ga vsak ponavlja tiho v srčku, dokler ne zaspi. Prstke dajo na usta in tiho odidejo v svoje postelje. Animatorji jih pokrižajo in v nekaj minutah se sliši samo še mirno, globoko dihanje.
V teh malih svetiščih počiva seme Besede. Kali, raste in ob svojem času bo obrodilo obilen sad.