V sredo, 27. januarja 2021, je potekalo četrto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Že ob 16.30 smo bili povabljeni, da se povežemo ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapišemo močne besede prebrane Besede.
Uvodna molitev s Frančiškom
Povežimo se s papežem, ki je na nedeljo Božje besede, 24. jan. 2021, povabil vse, da prosimo Gospoda za moč, da bi ugasnili televizijo in odprli Sveto pismo! V razmišljanju ob dnevnem evangeliju (Mr 1,14-20) je poudaril, da je bilo bistvo Jezusovega oznanila, da nam je Bog vedno blizu, kar tudi nas vabi, da bi bili blizu drugim. Božja Beseda nam pomaga, da se o tej bližini tudi osebno prepričamo, saj je Sveto pismo ljubezensko pismo, ki ga je za nas napisal Tisti, ki nas pozna bolj kot kdorkoli drug. Povabljeni smo, da bi vsak dan tudi sami prebrali kratek odlomek iz evangelija, da bi mogli tako čutiti blizu Gospoda in prejeti pogum na poti življenja.
Celotni nagovor si lahko preberete tukaj. Izpišite si misli, ki vas najbolj nagovarjajo. Oblikuj jih v molitev in prošnjo!
Preberite tudi papeževo katehezo o molitvi s Svetim pismom, ki jo je imel v sredo, 27. januarja. Tudi iz te kateheze izpišite glavne misli in si zapišite nekaj spodbud za vaše osebno branje Svetega pisma! Ob večernem branju odlomka Svetega pisma poskušajmo prepoznati dogodke, po katerih nas je Gospod čez dan nagovarjal in v molitvi zahvale in hvaležnosti ubesediti srečanja, »pripeljati domov« čustva, dejanja in misli, ki se dogajajo čez dan. Božja beseda je vedno živa, v vsaki uri mojega dneva!
Branje in razlaga odlomka Gal 1,15-24
Pavel pripoveduje zgodbo svojega življenja, ki ga je vodila vse od gorečega borca za postavo in zagrizenega nasprotnika Cerkve, do oznanjevalca Kristusovega evangelija. Ne gre v prvi vrsti za avtobiografsko pripoved, temveč za avtobiografsko argumentacijo – dokazovanje (probatio) njegove glavne teze (propositio) o Božjem izvoru Kristusovega evangelija (1,11-12). Pavlov namen očitno ni, da bi natančno predstavil svojo življenjsko zgodbo, temveč da bi naslovljence prepričal, da je bil tudi on najprej pravoverni in goreči Jud, ki je izpolnjeval vse predpise postave, a mu je Božji poseg, ki ga je doživel pred Damaskom, odprl drugačno vizijo postave Božjega odrešenjskega načrta. V evangeliju Jezusa Kristusa je prepoznal dopolnitev in uresničitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Ta obrat je tako korenit, da ne more biti rezultat človeške odločitve, ampak Božje delo.
Vse od 1,13 do 2,14 teče Pavlova pripoved (naratio) o dogodkih njegovega življenja, ki so ključnega pomena za razumevanje ozadja evangelija, ki ga oznanja. Glede na tematske in kronološke poudarke, se lahko enota razdeli v štiri dele: v prvem delu (1,13-17) spregovori o ključnem Božjem posegu v njegovo življenje, ko mu Bog razodene svojega Sina; v drugem delu (1,18-24) dokazuje, da na njegov evangelij Cerkev v Jeruzalemu ni imela bistvenega vpliva; v tretjem delu (2,1-10) opiše svoj obisk v Jeruzalemu ter podporo, ki so mu jo izkazali tamkajšnje cerkvene starešine, ko so npotrdile njegovo oznanjevanje ter sklenile z njim zavezo občestva; v četrtem delu (2,11-14) pa omeni tudi spor, ki ga je imel s Petrom v Antiohiji, ko je branil pravice spreobrnjencev iz poganstva ter svobodo evangelija od judovske tradicije.
Oče »v« Pavlu razodene svojega Sina (v. 16)
15 V v. 15 bi pričakovali predstavitev veličastnega dogodka, ko se mu je Bog razodel po Jezusu Kristusu (v. 12): kje, kaj in kako se je zgodilo, kakšno je bilo sporočilo… A Pavel z ničemer tega ne opiše. Drugje pove, da se mu je prikazal vstali Kristus (1 Kor 15,8), da je videl »Jezusa, našega Gospoda« (1 Kor 9,1). Izpostavi pa delo Bog samega – on ga je izbral (aphorizó), poklical (kaleó), da bi mu v njem (v meni – en emoi) razodel (apokaluptó) Sina, da bi ga oznanjal (euaggelizó) med pogani (1,16).
Poklic spominja na poklic Gospodovega služabnika v Jer 1,5: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« (prim. Iz 6,1-13; 44,1-5) Pavel je bil poklican za »apostola narodov« (Rim 11,33). Pri tem Pavel ne uporabi Jeremijevih glagolov »poznati« in »posvetiti«, temveč »odbrati, izbrati, postaviti na stran« (aphorizó) kot v Rim 1,1 ali v Apd 13,2, kjer je izpostavljena konkretna »oddelitev« Pavla za posebno misijonsko poslanstvo. Bog je tisti, ki »odbira« Pavla, ga »loči« (farizeji – ločeni) od drugih, da bo lahko vse ljudi pripeljal v občestvo z njim. S tem se bolj približa Izaijevi mesijanski napovedi: »Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« (Iz 49,6) Na to poslanstvo se sklicuje tudi v Antiohiji v Pizidiji: »Tako nam je namreč naročil Gospod: Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta.« (Apd 13,47)
16 Pavel se torej zaveda zastonjskega Božjega klica in posebnega poslanstva, da oznani Kristusov evangelij kot odrešenje, ki je namenjeno vsemu človeštvu in izpostavi, da so to napovedovale že stare mesijanske obljube.
Pavlov poklic pa je še v enem pogledu enkraten. Nobenemu starozaveznemu preroku Bog namreč ni razodel »svojega Sina«, pri Pavlu pa se mu je v njegovi »milosti zdelo prav, razodeti v njem svojega Sina«. V povezavi z v. 12 je jasno, da gre za Božjega Sina Jezusa Kristusa. Razodetje Božjega sinovstva Jezusa Kristusa je ključno dejstvo, ki je bilo razodeto Pavlu. Osebni odnos z Božjim Sinom je zanj tudi najpomembnejši dar (prim. 2,20). V Flp 3,7-8 tako zatrjuje: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.« Sinovstvo je torej glavna vsebina Božjega razodetja, torej razodetje največje Božje skrivnosti. Da gre za konkretnega enkratnega Božjega Sina kaže tudi določni člen ton. Zaimek »njegov« kaže direktno na Boga, kar je enkratno v Svetem pismu. Poznamo sicer oblike v množini npr. Mdr 12,19.21; 16,10.26 ali v ednini, a brez določnega člena, npr. 2 Mz 4,22; Oz 11,1 (»Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina.«); Jer 31,20; Ps 2,7; Mdr 2,18, vendar LXX tukaj nikoli ne uporabi določnega člena. Pri Pavlu pa najdemo konstantno od prvih pisem naprej izjave o osebi Jezusa Kristusa kot Božjem Sinu (z določnim členom!): 1 Tes 1,10; 1 Kor 1,9 (»v občestvo s svojim sinom«); 2 Kor 1,19; Rim 8,3.32 in dr., ter 4x v Gal 1,16; 2,20; 4,4.6.
Z izrazom razodeti (apokalypsai) se Pavel sklicuje na dogodek pred Damaskom, kjer se je nad njim razprlo nebo, da je oslepel in mu je bila razkrita Božja skrivnost. Razodetje je razkritje Boga, ki odrešuje. Pavel se je iz tega razodetja izšel kot nov človek – Gospodov apostol. Bolj kot za spreobrnjenje gre torej za razodetje Božje skrivnosti. Ni se mu razodela neka ideja ali vizija, ampak konkretna oseba – Jezus kot Sin. Prav On je vsebina našega odrešenja, osrednja vsebina njegovega evangelija.
Tudi z izrazom »v meni« (en emoi) in ne »meni«, kar bi bilo bolj običajno, poudari, da gre za veliko bolj celostno notranje dogajanje. Ne gre za videz, za zunanjost, za posebno videnje, ki bi ga Pavel imel, ampak za naselitev v notranjost, v njegovo bistvo; zgodila se je sprememba njegove narave. Zaradi tega lahko govori ne samo, da je »oblekel« Kristusa, da ima Kristusovo misel, ampak da ne živi več on ampak Kristus v njem (2,20). Kristus postane njegovo življenje; Flp 1,21: »Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček.«
Namen tega razodetja pa je apostolsko poslanstvo za pogane, ne-Jude (gr. ethnē, hbr. gôyim). Tu ostane odprto vprašanje, ali je Pavel takoj pred Damaskom sprejel to poslanstvo, ali pa se je v njem razvilo šele pozneje. Luka daje v Apd vedeti, da se je Savel najprej obrnil na svoje rojake, da je vedno začel oznanjati v sinagogah (Apd 9,20; 13,5.14; 14,1; 17,1-2.10.17; 18,4.19; 19,8). Res pa je, da je bil poklican v Antiohijo predvsem za to, da pomaga pri oznanjevanju spreobrnjenim poganom (Apd 11,25-26). Sovražnost Judov ga je počasi vedno bolj nagibala k poganom (prim. Apd 13,46; 18,6; 28,28). Na to poslanstvo ga glede na Lukovo poročilo usmeri že Ananija v Damasku (Apd 9,15; 22,15; 26,17). Odločilno spodbudo pa naj bi dobil kasneje ob neki molitvi in zamaknjenju v jeruzalemskem templju (Apd 22,17-21). Vsekakor pa si je vedno prizadeval, da bi tudi svojim rojakom oznanil in približal Kristusa (prim. 1 Kor 9,20).
Njegov evangelij ni sad »mesa in krvi« (1,16), ampak Božjega razodetja. Bog sam mu je razodel svojega Sina »z namenom, da bi oznanjal evangelij med pogani«. S tem želi poudariti, da ni iskal nekih človeških virov in tudi ne človeških načinov, da bi oznanil Božji evangelij.
V nadaljevanju (1,17) pove, da tudi ni iskal pomoči in nasvetov pri vodilnih apostolih v Jeruzalemu. Tja bo šel šele čez slabe tri leta. Nekoliko presenetljivo omenja, da se ni vrnil v Jeruzalem, a tudi ne, da je začel takoj oznanjati med brati v Damasku, o čemer sicer poroča Luka v Apd 9,19b-20: »Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku. Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin.« Namesto tega poroča o umiku v Arabijo, ki je zelo nedoločeno področje, a tudi ne navede kakršnegakoli razloga za to: »umaknil (ap-elthon) sem se v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask«. Kaj je bil pravi razlog – vzrok ali namen tega umika in kako lahko razumemo to ime »Arabija«, ki jo Pavel v Gal še enkrat omeni (4,25)? Tudi ne pove, kako dolgo je bil v Arabiji. V naslednji vrstici brez prave povezave omeni, da je po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom (v. 18).
Najprej želi s tem poudariti, da njegovo oznanjevanje in poklic temelji na Božjem razodetju in ni rezultat človeške odločitve, pa četudi bi šlo za najvišjo avtoriteto med krščanskimi skupnostmi, kar je gotovo bila jeruzalemska Cerkev. Pavel prizna, da imajo nedvomno prvenstvo in da so bili »apostoli pred njim«, a hkrati pa tudi zase samoumevno uporabi ime »apostol«. S podobno samozavestjo se sklicuje na svoje apostolstvo skoraj v vseh pismih, še posebej izpostavljeno v 1 Kor 9,1. Lahko bi končno zvenelo tudi kot pomanjkanje vere, če bi kljub tako očitnemu razodetju iskal še dodatnih potrdil in inštrukcij v Jeruzalemu.
Morda je bil razlog njegovega nenadnega odhoda umik pred nasprotniki. Ti bi lahko bili tako judje kot tudi kristjani, ki se jim je hotel pridružiti. Lahko pa je glavni razlog ta, da je po vsem tem, kar se je zgodilo, potreboval čas in tišino, da bi resnično doumel to novo razodetje, ki ga je prejel.
Ne vemo natančno, kje se je Pavel v času takoj po spreobrnitvi, ko je zapustil Damask, zadrževal. Ime Arabija je v Pavlovem času označevala zelo obširno geografsko področje, ki je zajemalo vse puščavsko ozemlje vzhodno in južno od Damaska in Jeruzalema, vse do sinajskega in arabskega polotoka (prim. 5 Mz 1,1). Šlo je za območje vse od Rdečega morja in Sinajskega polotoka na jugu, Evfrata in Mezopotamije na vzhodu, do asirskega gorovja na severu. Kljub pretežno puščavski pokrajini je bilo to območje življenjskega pomena za vse območne velesile. Tod so namreč vodile starodavne karavanske poti, ki so povezovale med seboj prestolnice Bližnjega in Daljnega vzhoda. Skozi Damask je vodila cesta od Antiohije v Sredozemlju tako proti vzhodu do Evfrata, Babilona in naprej proti Indiji kot na jug do Jeruzalema in naprej v Egipt ali na Arabski polotok. Ob teh trgovskih poteh so se razvijala pomembna mesta, ki so jih v Pavlovem času naseljevali predvsem Rimljani, Grki, Judje, predvsem pa ljudstvo Nabatejcev, katerih izvor še danes ni povsem pojasnjen. Mesta južno od Damaska so bila od leta 63 pr. Kr. povezana v zvezo svobodnih mest, imenovano Dekapolis. Poleg Damaska so tej zvezi pripadala tudi mesta Pela, Hipos, Gadara, Gerasa, Abila, Kanata in Filadelfija. V vseh teh mestih so živele močne judovske skupnosti.
Arabijo pa lahko enačimo tudi z Nabatejskim kraljestvom, ki je obsegalo območje vzhodno od Jordana in Mrtvega morja. V 1. st. je to kraljestvo zaradi živahne trgovine zelo cvetelo. Nabatejskega kralja Areta IV., ki je od leta 9 pr. Kr. do 40 po Kr. vladal v Petri, omenja tudi Pavel v zvezi s svojim drugim pobegom iz Damaska (2 Kor 11,32sl.). Kralj je zelo spodbujal helenizacijo in urbanizacijo teh mest, tako da se je Petra kmalu razvila v cvetočo trgovsko in kulturno središče.
Jeruzalemski zbor (Apd 15, Gal 2)
V Apd 15 je opisano eno najpomembnejše zborovanj, kar jih je bilo v zgodovini krščanstva, kajti zbor v Jeruzalemu je posredno odločil, da je vsak človek povabljen hoditi za Jezusom, da vere v Kristusa ni mogoče omejiti z mejami judovstva in da lahko vsaka kultura sprejme oznanilo o odrešenju. Z jeruzalemskim cerkvenim zborom je legaliziran, splošno priznan misijon med pogani, opisan v drugem delu knjige (Apd 13-28). Bistvo zbora je trditev, da rešuje milost, in ne Postava. Do tega mesta je predstavljala središče dogajanja jeruzalemska Cerkev, sedaj pa se prestavi pozornost na antiohijsko skupnost. Apd 15 odpira novo prihodnost, daje začetek velikemu misijonu poapostolske dobe, Pavlovem misijonu, ki ga ne bremeni problematika Postave. Pisec apostolsko in poapostolsko dobo povezuje med seboj prav na podlagi osebnosti Pavla.
Ker je šlo pri odnosu kristjanov do postave za velika in prelomna vprašanja judovske in krščanske identitete, dokončne rešitve ni bilo mogoče pričakovati čez noč. Cerkev judovske tradicije v Judeji je iskala načine, kako se soočiti s Cerkvami pretežno poganske tradicije, ki jih je ustanavljal Pavel. Pavel in Barnaba sta zato še z nekaterimi drugimi odpotovala v Jeruzalem, da bi tam z apostoli in starešinami razpravljali o tej zadevi (15,2-3). Tako Pavel (Gal 2,1-10) kot Luka (Apd 15,4-29) precej natančno poročata o tem dogodku, čeprav vsak s svojega zornega kota. Pavel omenja, da se je napotil v Jeruzalem »po štirinajstih letih« (Gal 2,1). Postavlja se vprašanje, ali gre za štirinajst let od njegovega spreobrnjenja leta 32 ali za štirinajst let od njegovega prvega obiska v Jeruzalemu leta 35, ki ga omenja v Gal 1,18. Ker želi Pavel v Pismu Galačanom predvsem dokazati, da je pravi apostol, poklican »po Jezusu Kristusu« (1,1) in da oznanja pravi Kristusov evangelij, opisuje svoje obiske v Jeruzalemu predvsem pod vidikom potrditve njegovega oznanjevanja s strani jeruzalemske Cerkve. V tem kontekstu zato ne omenja obiska, o katerem beremo v Apd 11,30; 12,25, kjer Luka poroča o materialni pomoči, ki sta jo Pavel in Barnaba prinašala v Jeruzalem za obubožano skupnost. Za verodostojnost njegovega poklica in evangelija je bil odločilen prvi obisk Jeruzalema tri leta po spreobrnjenju, ko je ostal pri Kefu 15 dni (1,18), in sedaj drugi uradni obisk, štirinajst let po prvem, ko predloži pred stebre jeruzalemske Cerkve evangelij, ki ga že nekaj let oznanja med pogani. Pavel je v luči srečanja z vstalim Kristusom razumel, da za pogane v trenutku njihovega prestopa k evangeliju Jezusa Kristusa niso več potrebni niti obrezovanje niti predpisi o jedeh in soboti kot znamenje pravičnosti. Kristus sam je njihova pravičnost, on vsakega človeka »osvobodil za svobodo« (5,1).
Pavel je kot konkretni dokaz te svobode vzel s seboj v Jeruzalem svojega sodelavca Tita, ki je bil grškega rodu in ob vstopu v Cerkev ni bil dolžan, da se bi se dal obrezati (2,3). O njem Luka prej ne poroča in tudi Pavel ne omenja, kdaj in kje ga je sprejel v Cerkev, a predstavi ga kot svojega »brata« (2 Kor 2,13), »sodelavca in tovariša« ter »odposlanca Cerkva« (2 Kor 8,23). Ta Pavlova poteza je se je izkazala za premišljeno, saj so se lahko tako nekateri izmed judovskih kristjanov prvič prepričali, da lahko tudi neobrezani pogani verujejo v Kristusa in celo v moči Duha oznanjajo evangelij.
Izhodiščna problematika (15,1-5)
V izhodišču je predstavljen spor zaradi trditve nekaterih, da je obreza pogoj za sprejem poganskih kristjanov v skupnost. Sprejetje obreze bi poganske kristjane naredilo resnične Jude, izvoljeno ljudstvo. Odpravilo bi drugorazredne kristjane. Po daljših razpravah je zadeva izročena v obravnavo apostolom in starešinam v Jeruzalemu, ki so omenjeni skupaj tudi zato, da se poudari kontinuiteta avtoritete in pomembnost problematike. Slovesen sprejem v v. 4 nakazuje, da se je apostolskega zbora v Jeruzalemu udeležila vsa krščanska skupnost in ne le cerkvene avtoritete, ki so bile odgovorne za dokončno odločitev glede obravnavane problematike.
Jakobov govor in dekret (15,13-21)
Jakobov govor povzema predhoden govor Petra, ga potrjuje s svetopisemskim citatom (Am 9,11-12) ter nanaša na konkretno situacijo z apostolskim dekretom. Petrov in Jakobov govor tvorita teološko enotnost. Jakobov dekret vsebuje štiri navodila (klavzule):
- ne omadeževati se s tem, kar je darovano malikom, to je, ne jesti mesa živali, ki so bile zaklane za poganske daritve (3 Mz 17,8-9);
- ne nečistovati (porneía), kar prepoveduje sklepanje zakonskih zvez med bližnjimi sorodniki in nečistovanje zlasti v obrednem pomenu (3 Mz 18,6-18);
- vzdržati se mesa zadavljenih živali (3 Mz 17, 13-14);
- vzdržati se krvi (3 Mz 17,10-12).
Vsa navodila izhajajo iz zakonika svetosti (3 Mz 17-18), ki je obvezoval tako Juda kakor tujca na ozemlju Svete dežele. Čeprav so to v prvi vrsti pravila obredne, pravne narave, imajo svoje posledice v moralnem življenju. Ta pravila omogočajo sobivanje judovskih in poganskih kristjanov znotraj iste skupnosti, ko odpravljajo nevarnost malikovanja, neurejenega spolnega življenja. Dekret vsebuje praktična navodila, in ne pravila, nujna za odrešenje. Dekret od poganskih kristjanov zahteva tisti najmanjši del sprejetja Postave, ki bo omogočal skupna srečanja poganskih in judovskih kristjanov in skupno obredno življenje. Ob branju Pavlovih pisem nikjer ne zasledimo, da bi on sam poznal ta dekret in ga udejanjal v svojih skupnostih. Zgodovinsko ozadje dekreta pa je najbrž antiohijski spor, ki je opisan v Gal 2,11-14. Dekret v Apd pomeni dokončno rešitev problema sprejetja poganskih kristjanov v Cerkev.
Maksimilijan Matjaž
Samo Skralovnik
LECTIO BIBLICA GAL 1,15-24
- Preberi Gal 1,10-24, podčrtaj ali izpiši si besede, ki te najmočneje nagovarjajo. Izmed podčrtanih oz. izpisanih si izberi tri in iz njih oblikuj molitev.
- Zahvali se, da te je Gospod izbral in poklical (v. 15)! Spomni se na posamezne klice v svojem življenju! Imajo kaj skupnega?
- Preberi Jon 4; Jer 1,5-10; Iz 6,3-8; 49,6; moli s temi besedili, zapiši si svoja občutja, podeli v skupini.
- Kako je Bog v tebi razodel svojega Sina (v. 16)? Podelite med seboj izkušnjo, kako ste kdaj uspeli to pokazati drugim!
- Preberite Apd 15,7-21. Pogovorite se o tem, kako se pogovarjate z različno mislečimi, kako usklajujete različne argumente, poglede … ? Koliko in kakšne “dekrete” zahtevamo od drugih, da jih lahko sprejmemo v svoje občestvo?
Pet korakov, kako »delati« lectio biblica
- Poskušaj najti vsak dan čas za Sveto pismo. To ni samo knjiga, to je Oseba, razodetje Očetove ljubezni – Sin! Posvetimo Mu vsaj 15 min od 24 ur, ki so nam vsak dan podarjene. Vsaj pet minut branja in deset minut poslušanja, slavljenja, prošnje in zahvaljevanja vsak dan. V skrajnem primeru ponavljaj besedo ali stavek, ki si si ga zapisal za določen dan ali teden.
- Določi si trdne čase za branje in molitev s Svetim pismom. Postavi si Sveto pismo na vidno mesto. Najboljša metoda je redno branje dnevne Božje besede. Lahko pa si izbereš tudi knjigo ali pismo, ki se ji boš v posameznem tednu ali mesecu posebej posvetil. Kot »ozadje« pa naj nas v tem letu še posebej povezuje razmišljanje in molitev ob Pismu Galačanom. Vedno znova se vračajmo k prebranemu, poglabljajmo, preverjajmo, zapisujmo … Daljši bo čas zorenja, bolj se nam bo življenje prepletalo s prebranim.
- Branje Svetega pisma se odvija v telesu živega občestva, ki mu je bilo Sveto pismo dano v branje in življenje. Ko berem, sem v odnosu z vsemi, ki so v odnosu z Besedo, tudi, če berem sam. Povezuje nas eden in isti Duh, ki prihaja od Očeta in od katerega smo prejeli novo življenje. Branje naj vedno preide v pripovedovanje. Pripovedujemo Očetu. Povejmo mu vse: kako smo, kje smo, kaj želimo, kaj nas teži … (prim. Mr 1,30c: »Takoj so mu povedali o njej«)
- V prebranem iščimo znamenja tega novega življenja – kaj nam želi Oče podariti, kaj sporočiti, k čemu spodbuditi, kam pripeljati … Zapišimo si!
- Potrudimo se, da se povežemo v občestvo bralcev Svetega pisma! Iščimo priložnost, da s kom podelimo, kar smo brali, kar nas je nagovorilo, predvsem, kar smo prepoznali kot znamenje novega življenja. To bo v nas utrjevalo novo miselnost, novo držo drug do drugega in do Gospoda.