V sredo, 25.1.2023 je potekalo 4. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
Globoko v dušo mi segajo dogodki odrešenjske zgodovine, ki jo letos poslušamo v biblični šoli. Vsem predavateljem sem zelo hvaležna za razlage. Četrto srečanje je močno osvetlilo mojo pot očiščevanja do Gospoda, živega Boga.
Takrat v tavanju po puščavi, sem se spraševala: Kje si Bog ? Zakaj se mi ne daš spoznati v nočeh brez spanja in v joku. Kje si? V letih obupa: Vem zavrgla sem te in ti si pozabil name. Versko vzgojena, a na učiteljišču prevzgojeno dekle, sem se civilno poročila s komunistom v naivnem prepričanju, da se bo kmalu poklonil tudi Gospodu. Toda v novi družini ni smelo biti ne sv. Miklavža, ne Božiča ne praznikov, kaj šele molitve. Bila je ena sama tema, tega moja duša ni mogla sprejeti. Hrepenenje po Bogu in njegovem svetišču je bilo vse močnejše. Faraon je bil vse samozavestnejši. Saj je imel vedno večjo tudi politično oblast. Ob meni je bil Mojzes – moja stara teta, s katero sva vse tri otroke drugega za drugim odnašale skrivaj h krstu očiščevanja. Po teh dogodkih so stene morskega zidu postajale varnejše in v meni se je po 9 letih trpljenja utrjevalo upanje na srečen izhod preko izsušene puščave. Rastla je Ljubezen, ki so jo prinašali zakramenti Cerkve
V teh dneh se vedno znova zaziram in tudi razumevam Besede 1 Kor 10. Ob 1 Kor 4,5,9,10,11 dobivam odgovore na moja mnoga vprašanja: Zadela vas je preizkušnja, a le človeška, zvest pa je Bog, ki ne bo dopustil, da bi bili preizkušani preko svojih moči, ampak bi skupaj s preizkušnjo odprl tudi izhod (1 Kor 10,13)
Zato moji ljubi bežite od malikovanja (1 Kor 10,16)
Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha hudobnih duhov… (1 Kor 10,22)
Vsa moja družina je srečno prešla skozi puščavo. Bili smo deležni Božjega usmiljenja, saj smo z našimi predniki pili iz iste skale in ta skala je bil in je Jezus Kristus.
1. V liturgičnem praznovanju je enkratni dogodek osvoboditve postal vsakokrat prisoten. Ostal je odprt za slavljenje drugih Božjih odrešenjskih posegov, tako ga je pri zadnji večerji Jezus prevzel, da je postal spomin tudi njegove pashe. Predočim si sloje izročil, ki jih obsega krščanska pasha – velika noč.
Vprašanje je zelo kompleksno, trenutno nimam konkretnega odgovora.
Pri vseh praznovanjih, ne le pri veliki noči, me najbolj nagovarja ravno to, da se odrešenjski dogodki niso zgodili le nekoč davno (če sploh), ampak da se ponavljajo ob vsakem obhajanju. Zato v jaslicah poleg Betlehema najde mesto tudi ljubljanski grad in naša cerkev, požar na Krasu, vojna v Ukrajini …
Tako je velika noč praznik zmage pomladi nad zimo, luči nad temo, pa tudi praznik izhoda iz egiptovske sužnosti, ki je še kako aktualen: v vsakem času, v vseh kulturah se posamezniki in skupine borijo za ohranitev svojega človeškega dostojanstva; končno pa je praznik Jezusove zmage nad smrtjo, ki obrne svet na glavo. Ob njej izgubijo moč tako zima (naravne neprilike in katastrofe) kot Egipt (človeška nepopolnost in zloba).
Velika noč je Izraelce spominjala na njihovo osvoboditev iz suženjstva izpod Egipčanov in ti se za vse to, da so obstali, lahko zahvalijo samo Bogu, ki jih je skozi to vodil in za njih ima to odrešenjski pomen.
Velika noč je zame in za vse kristjane največji krščanski praznik, ki se začenja s postnim časom, do svetega tridnevja, ki nas spominja; veliki četrtek na postavitev EVHARISTIJE, veliki petek na GOSPODOVO TRPLJENJE, na VELIKO SOBOTO pa počastimo Gospodov Božji grob. In velikonočno jutru je naše ODREŠENJE, ki nam ga je podaril Jezus Kristus in nam odprl vrata v večno življenje.
Daritev – žrtvovanje jagnjeta je bila prvotno darovana Gospodu, «da bi odvrnil od ljudi duha pokončevalca«, kasneje pa postala pri Judih »vsakoletni pomladanski velikonočni praznik rešitve iz Egipta«. Pasha (mimohod) – velika noč je spominjala Izraelce na njihovo osvoboditev iz suženjstva in da se morajo Bogu zahvaliti za svoj obstoj. Tako je dobil ta nomadski praznik v izraelski zgodovini nov odrešenjski pomen. Če primerjamo judovsko pasho s krščanskim slavljenjem velike noči, se lahko spomnimo, zakaj ta dan praznujemo mi katoličani: najprej poteka postni čas od pepelnične srede do velikonočnega tridnevja, ki ima za kristjane sporočilno vsebino: postavitev zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja in govorijo o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Osrednji dogodek v teh dneh je velikonočna vigilija, tridnevje se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja. Teden pred veliko nočjo – imenovani veliki teden je vrhunec cerkvenega leta. In koliko simboličnih pomenov ima hrana, ki jo pripravimo po domovih, jo prinašamo blagoslovit v naše cerkve na veliko soboto in jo pripravimo za jed na domu na veliko nedeljo: košara s hrano predstavlja Jezusov grob, meso in kruh Jezusovo telo, korenine hrena žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, kolač ali potica Jezusovo krono, bela jajca voda, ki je pritekla iz Jezusove rane na prsih, rdeča jajca, predstavljajo Jezusove rane. Vsaka slovenska pokrajina ima še druga jedila in navade s pomenom v zvezi s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa. Ponekod so v soboto zjutraj jedli postno jed npr. repne olupke, ki jih je spominjala na čase, ko so živeli v pomanjkanju. Nekje je bilo treba pred jedjo pokazati celo spovedni listek. Spoved pred veliko nočjo je obveza dobrega katoličana. V nedeljo zjutraj potekajo procesije in velikonočne maše. Po maši pa družinsko kosilo. Vsi ti običaji pa pomenijo vero v našega Gospoda, ki nas vse odrešuje.
Najprej očistimo dušo s spovedjo in kesanjem. Priprava na veliko noč obsega tudi pripravo velikonočnih jedil, ki so pirhi, hren, potica, gnjat, itd. Velikonočne jedi nam pomagajo vstopati v skrivnost Kristusove in osebne velike noči. Za vsemi velikonočnimi jedmi je duhovna vsebina za doživeto veliko noč.
Sloji izročil krščanske pashe:
– osvoboditev izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti, ki se je za to dejanje zahvaljevalo Bogu.
– Jezusov prehod k Očetu in prenova vsega stvarstva v Njegovi smrti in vstajenju.
2. Za razumevanje dogodka prehoda čez Trstične morje so se Izraelci morali otresti človeške logike in se odpreti Božji. Pot izhoda iz Egipta je bila za Izraelce dolga in vijugasta, Bog Izraela (človeka) ne pelje po najhitrejši poti, temveč po poti odrešenja. Ali v svojem življenju, v svojem iskanju, prepoznavam željo po hitri poti, »po poti dežele Filistejcev«, ali željo po težavnejši »puščavski poti«, ki vodi preko Trstičnega morja v obljubljeno deželo?
Všeč mi je, kako biblične pripovedi nagovarjajo vse generacije, skozi vsa obdobja zgodovine. Zdi se mi, da v sebi nosijo vse značilnosti preživljanja človeških stisk. Pri iskanju poti se mi zdi pomembno ohranjati pogum za tveganje in zaupanje tistim, ki so pot prehodili pred menoj. Mojzes je pot poznal, poznal je pasti in posebnosti te poti.
Ob branju odlomka se utrjuje moja zavest, ki krepi zaupanje, da čutim roko Boga, ki vodi – ima v načrtu naše poti in vedno čudovito rešuje svoje ljudstvo, četudi jaz ubiram bližnjice in lažje poti. Bog preustvarja in spreminja moje življenje, če mu zaupam.To sporočilo me vedno znova nagovarja – in vedno znova se borim z njim: namreč, da Bog ne le dopušča ovinke, ampak jih celo načrtuje, ker so nujno potrebni za mojo rešitev. Grozno mi je to sprejeti. Nekako se še lahko pripravim do tega, da prenašam nevšečnosti – če že ne gre drugače; a da bi bila hvaležna zanje, ker me rešujejo – do tega sem še zelo daleč. Nedavno me je presunila izjava (mislim da iz Magnificata): Bolj kot revni potrebujejo mojo pomoč, jaz potrebujem revne, da jim lahko pomagam. Po njih se bližam Bogu, se rešujem. Zato mi jih Bog pošilja – bolj zaradi mene kot zaradi njih.
Včasih si že želim, da bi se težave, preizkušnje na hitro »odpravile«. Vendar iz izkušenj vem, da temu ni tako. Veliko sem bila »preizkušena« z otroki, pa tudi na drugi način. Trajalo je kar nekaj časa, včasih nekaj let, da je vse »prišlo« na svoje mesto.
Za razumevanje dogodka prehoda čez Trstične morje so se Izraelci morali otresti človeške logike in se odpreti Božji. Pot izhoda iz Egipta je bila za Izraelce dolga in vijugasta, Bog Izraela (človeka) ne pelje po najhitrejši poti, temveč po poti odrešenja. Ali v svojem življenju, v svojem iskanju, prepoznavam željo po hitri poti, »po poti dežele Filistejcev«, ali željo po težavnejši »puščavski poti«, ki vodi preko Trstičnega morja v obljubljeno deželo?
Vedno bolj mi je blizu »puščavska pot«, kjer čutim Božjo bližino in razločno vidim cilj, h kateremu me vodi, kjer sem lahko mirna in zaupljiva, kjer me Bog pobere, ko padem, kjer me Bog sliši, ko mu govorim, kjer sem lahko jaz, taka kot sem, kjer sem vedno znova deležna Božje potrpežljivosti in usmiljenja, kjer je moje srce odprto Zanj, ki je zame umrl na križu.
V človeški naravi je, da iščemo optimalne rešitve, to pomeni, da se vedemo zelo racionalno in ne trošimo energij po nepotrebnem. Spoznavava, da je naša pot v življenju krajša varianta (pot Filistejcev), ki se kombinira z daljšo potjo, ki nam jo kaže božja volja. To ugotavljava šele takrat, ko se ozirava v življenju nazaj na prehojeno pot.
Mislim, da prav vsak človek iz svoje krhkosti in nepopolnosti teži k iskanju hitrih in lažjih poti. Po navadi se človek oklepa greha (nezavedno, morda iz malomarnosti, lenobosti) , zato ga vedno navdaja nek strah, ker zaupa le vase in se ne prepušča Božjemu vodstvu. Celo upira se mu velikokrat. Ker pa ga Bog neizmerno ljubi, ga neprestano vzgaja. Pozna sestavo posameznika in ve kaj je položil vanj, koliko kdo zmore. Hoče ga narediti za dragocen biser, zato dovoljuje preizkušnje, ki ga prečiščujejo. Ko tak preizkušan in prečiščen človek, ki se je skozi življenje naučil vse izročati in prepuščati Bogu, pogleda na svojo pot nazaj, spozna da so bile vse doživete neprijetnosti blagoslov za njegovo življenje, ki ga je dosegel. In napolnjen je z Božjim mirom.
3. Izhod iz Egipta je postal zgodaj v izraelskem izročilu veliko Božje odrešenjsko delo, s katerim je Bog rešil Izrael in ga ustanovil kot narod. Kateri dogodek (dogodke) prepoznavam v svojem življenju kot dogodek (dogodke) »izhoda« iz smrti in prihoda v Sinovsko življenje?
Izhod iz Egipta je pomenil izkustvo za ves Izrael, za tiste, ki so takrat šli za Mojzesom in za tiste, ki so pozneje postali del izvoljenega ljudstva. Vsakdo se lahko ima za enega od njih, ki jih je Jahve reši in jih izpeljal iz sužnosti. Svojo sužnost prepoznam, kadar sem v grehu – v smrti. Bog gre vedno s tistimi, ki iščejo svobodo, ki jo vidim v prazniku pashe, v hrepenenju po svobodi. Po Jezusu Kristusu, ki je premagal smrt, imam možnost, da se otresem jarma sužnosti in grem na pot v svobodo, ki mi jo podarja Bog.
Ko razmišljam, kdaj sem vero iz navade zamenjala za osebni odnos z Gospodom, vidim, da ni bilo nekega odločilnega dogodka. Imela sem srečo, da je prva leta z nami živela stara mama, ki je bila zelo intimno, otroško zaupljivo povezana z Marijo, Bogom, nebesi. Imela sem tudi botro katehistinjo, ki so jo moji starši upoštevali, in je poskrbela, da so bile naše skupne molitve vedno primerne naši starosti in nikoli niso bile samo recitiranje obrazcev. Potem pa smo v mojih najstniških letih na župnijo dobili najprej kaplana potem pa patre jezuite, ki so vsi po vrsti gradili na osebnem odnosu do Boga. In ob srečanju z neokatehumensko skupnostjo sem od bližje spoznala in vzljubila Božjo besedo. Hvaležna sem za vse ljudi in dogodke, po katerih se mi je Gospod bližal – kakor sem ga bila sposobna čutiti in slišati.
Bogu sem zahvalna za vsak trenutek mojega življenja, za vso mojo ožjo in širšo družino, za vse stvarstvo… . Je že Božja volja, da sem tu, kjer sem in izpolnjujem svoje poslanstvo, kakor pač z Božjo pomočjo zmorem. Božjo moč – usmiljenje sem spoznala, doživela, ko je ozdravel moj trimesečni otrok , ki je bil teden dni v komi. Takrat sem nehala životariti, bilo je, kot da me je Gospod obudil in poklical v življenje, polno upanja. Sedaj izhod iz smrti pomeni zame vsak, še tako majhen, droben dogodek kot: temeljit pogovor z zakoncem, sprava – odpuščanje po prerekanju, izboljšanje odnosov z bližnjimi, ozdravitev, »lep« pogovor; skratka vse, kar »pelje« iz greha-slabega k dobremu, boljšemu odnosu med vsemi.
Izhod iz Egipta je postal zgodaj v izraelskem izročilu veliko Božje odrešenjsko delo, s katerim je Bog rešil Izrael in ga ustanovil kot narod. Kateri dogodek (dogodke) prepoznavam v svojem življenju kot dogodek (dogodke) »izhoda« iz smrti in prihoda v Sinovsko življenje?
Prve duhovne vaje za zakonce, ki jih vsako leto z možem obnavljava, so bile »izhod« iz smrti in prihod v Sinovsko življenje. Takrat sem spoznala resničen pomen zakona in začutila veliko pomanjkanje preproste modrosti v preteklosti, ki je potrebna za življenje moža in žene v družini, ki jo skupaj ustvarjata. Iz tega »dogodka« so sledili mnogi drugi, temu spoznanju jih je sledilo še več in so se kar grmadili. Mnogi ljudje so stopili na najino pot in naju spremljajo še danes. Šele v biblični šoli pa sva spoznala, kako je pomembno občestvo in sredine, kjer se z ljudmi srečujemo in razmišljamo o Božji besedi, o našem Gospodu.
S krstom postanemo božji otroci, ki pa se ga v glavnem ne zavedamo. S tem dejanjem postanemo tudi posinovljeni, kar pomeni, da smo dediči, kar pa ni majhna stvar. Pravzaprav nas vsi zakramenti (birma, obhajilo, poroka) dvigajo iz pasivnosti v aktivno duhovnost, ki je značilna drža za odrešenega in veselega kristjana.
V svojem življenju prepoznavam več dogodkov kot »izhoda« iz smrti in prihoda v Sinovsko življenje:
– Redna vsakdanja osebna povezanost s Stvarnikom – pogovor z Njim, ki je čista prepustitev Njemu (molitev s srcem in ne blebetanje z ustnicami).
– Ob spoznanju, da sem naredila nekaj neprimernega, Gospoda takoj (že pred spovedjo) prosim odpuščanja ter se tega dejanja resnično pokesam.
– Poslužujem se zakramentalne spovedi in duhovnega pogovora.