V četrtek, 23. januarja 2025 je potekalo četrto srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2024/2025, kjer smo skupaj z našimi predavatelji ponovno “sedli” k nogam preroka Ezekiela.
Ezekiel 18; 33,10-20
Božja pravičnost in kesanje
Ezk 18
Deli se na uvod (v. 1-4), dva glavna dela (v. 5-20 in 21-29) in sklepni del (v. 30-32). Prerok začne pregovorom, ki so ga ponavljali v Jeruzalemu: »Očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti« (18,2b). Sporočilo pregovora se glasi: otroci morajo prenašati posledice hudodelstva svojih očetov. Vrstice 5-20 pa potrjujejo veljavnost individualnega povračila. Vrstice 21-29 pa predstavijo nenehno pripravljenost Boga, da sprejme in reši spokorjene, in nazadnje (v. 30-32) Bog ljudstvo kliče h kesanju.
Prvi glavni del (18,5-20)
Odkriva usodo pravičnega človeka (v. 5-9), njegovega krivičnega sina (v. 10-13) in njegovega pravičnega sina (v. 14-18). Sklep (v. 19-20) povzema izid vseh treh primerov. Pravični človek (v. 5-9): prerok našteva sezname grehov, ki se jim je pravični človek izognil in zaključuje govor o njem takole: »tak je pravičen in bo zagotovo živel« (v. 9). Drugi primer (v. 10-13) pa zagotavlja, da bo krivični sin »zagotovo umrl« – pa pomeni, da je vsak človek sam odgovoren za svojo smrt, saj ga zasluge njegovih očetov ne bodo rešile . Primer tretjega pa zagotavlja, da krivičnost ni nič bolj dedna kakor pravičnost – dobri ljudje bodo preživeli. V vrstici 19 prerok neposredno napade verovanje v kolektivno povračilo, v vrstici 20 pa poudari, da duša, ki greši, umre, da sin ne bo nosil krivde očetov in očetje ne krivde sinov – krivičnost krivičnega ostane na njem in ravno tako pravičnost pravičnega na njem.
Drugi glavni del (18,21-29)
Obravnava isto vprašanje iz drugega zornega kota. Če se krivičnik pokesa, se njegovi prejšnji grehi ne bodo upoštevali v njegovo škodo. Če pa se pravični odvrne od svoje pravičnosti, bo izgubil življenje in tudi ne bo užival nobenih zaslug zaradi svoje prejšnje pravičnosti.
Sklepni del (18,30-32)
Obarvan je z Gospodovimi besedami, ki pravi, da bo vsakega sodil po njegovih potih. Tej trditvi sledi takoj klic h kesanju ter vzgoji novega srca in novega duha – tema individualnega povračila je podrejena klicu h kesanju, kar utemeljuje sklepni poziv: »Spreobrnite se torej in boste živeli« (v. 32).
Ezekiel je o individualnem povračilu govoril ljudstvu, ki je bilo prepričano, da je bilo izgnano zaradi krivde očetov, dejansko res potem, ko so se njihovi voditelji uprli babilonskemu kralju. Zato se je zdelo, da se krivda očetov maščuje na otrocih, ki niso krivi. Ezekiel, ko uporabi začetni pregovor Očetje so jedli kislo grozdje, zobje njihovih otrok pa so skominasti, ni zavračal vsebine pregovora, ampak njegovo cinično rabo. Ljudje so ga uporabljali, da bi se otresli svoje krivde, jo preložili na svoje prednike in izpodbijali Božjo pravičnost – prepričani so o lastni pravičnosti in upajo, da bodo s potrditvijo veljavnosti kolektivnega povračila izključili individualno odgovornost. Ezekiel poudarja veljavnost individualne odgovornosti. Odklanja idejo podedovane krivde, ne pa podedovanih posledic krivde in vpliva družbe na posameznika. Bistvo sporočila je globoko prepričanje o Božji pravičnosti in njegovi neomajni pripravljenosti, da odpusti ljudem, ki so se poboljšali. Vzrok za nesrečo je v krivdi vseh posameznikov v ljudstvu. Zato mora vsak spoznati svoje grehe in se spreobrniti, ne pa obtoževati svojih prednikov in dvomiti o Božji pravičnosti. Rešitev je v kesanju in spreobrnjenju.
Ezk 33, 10-20
V tem besedilu se ponovijo vse bistvene točke iz prejšnjega odlomka, le da namesto začetnega pregovora stoji tožba: »Zares, naša hudodelstva in naši grehi so nad nami, zavoljo njih propadamo; kako bi mogli živeti?« (v. 10b). Prerokba je namenjena tistim izgnancem, ki niso imeli občutka za odgovornost, niti vere v možnost lastne spreobrnitve (nočejo verjeti v individualno spreobrnjenje, ki bo prineslo rešitev oziroma ostajajo pri kolektivnem povračilu). Ezekiel poudarja Božjo pravičnost in njegovo pripravljenost odpustiti vsakemu, ki se skesa – prav ta prenova ljudstva Ezekiela posebej skrbi.
Ezekiel 36,16-38
Novo stvarjenje Božjega ljudstva
Ta odlomek je izmed najbolj znanih pri Ezekielu. Predstavlja enega viškov Stare zaveze. Prerokba se oblikovno deli na tri dele: vrstice 17-20; 21-22; 23-38.
Prvi del: Ezk 36,17-21
Po uvodni vrstici 16 Bog opisuje vzroke za izgnanstvo. V poglavjih 16; 20 in 23 je prerok že govoril o zgodovini izvoljenega ljudstva. Tukaj jo navaja jedrnato, kjer ima osrednji pomen glagol »oskruniti« (halal). Ta izraz ima kultni značaj, vendar se nanaša na vse Izraelove grehe. Izraelsko ljudstvo je s svojim početjem onečistilo deželo in prisililo Boga, da jih je izgnal. Izgnanstvo pa je povzročilo, da je bilo sveto Božje ime »oskrunjeno«.
Drugi del: Ezk 36,21-22
Ta Božja kazen ni bila prav razumljena pri narodih, med katere je razkropil Izraela. Dojemali so jo kot nemoč njihovega Boga, da bi obvaroval svoje ljudstvo. Zato se GOSPOD odzove, da bi rešil svojo čast, svoje »sveto ime«. Ta argument uporabljajo tudi Mojzes in preroki, da bi Boga odvrnili od zagrožene kazni (2 Mz 32,12; 4 Mz 14,16; Jl 2,17).
Božje zagotavljanje, da ne bo posegel zaradi Izraela, temveč zaradi svojega svetega imena, morda preseneča. A vendarle poseže tudi zaradi Izraela, kateremu je razodel svoje sveto ime. Božja in Izraelova usoda sta globoko notranje povezani.
Tretji del: Ezk 36,23-38
Potem ko je bil podan razlog za Božji poseg, se tretji del osredotoča na prihodnost.
Ezk 36,24-25 Bog bo zbral razkropljeni Izrael in ga pripeljal nazaj v njihovo deželo. Tam jih bo s čisto vodo očistil vseh njihovih nečistosti – tukaj se razodeva Ezekielov duhovniški poklic.
Ezk 36,26-27 Zgodila se bo popolna preobrazba Božjega ljudstva: Bog jim bo odstranil kamnito srce in jim dal meseno, v notranjost jim bo položil svojega duha, da se bodo ravnali po njegovih zakonih in izpolnjevali njegove odloke. Srce in duh predstavljata celotno človekovo osebo. Gre za novo stvarjenje, za preustvarjeni Izrael.
Podobno trdi Ezk 11,19-20. V Ezk 18,30b-32 pa Bog kliče Izrael, naj se spreobrne in si naredi novo srce in novega duha. Sami naj bodo akterji svoje prenove. V času nastanka 18. poglavja se je še mislilo, da to sami zmorejo. Tukaj ne. Bog je, ki preustvarja človeka, prenavlja Izraela. Tudi za Jeremija je spreobrnjenje Izraela tako nemogoče, kot je Etiopcu nemogoče spremeniti svojo polt in panterju maroge (Jer 13,23; prim. Jer 17,1). Tako Jeremija kot Ezekiel sta prepričana, da se človek ne more spreobrniti z lastno močjo. Ozej navaja Božje besede: »Ozdravil jih bom od njihovih zablod« (Oz 14,5). Za preroke je spreobrnjenje Božje delo. V sinagogah na koncu branja Žalostink dodajo predzadnjo vrstico: »Obrni nas k sebi, GOSPOD, in se spreobrnemo« (Žal 5,21). Tako se obnovi medsebojna pripadnost med Bogom in Izraelom: » … in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog« (Ezk 36,28).
Ezk 36,28-38 Kar sledi, je posledica te medsebojne pripadnosti. Bog bo Izraelu povrnil vse njegove dobrine v obljubljeni deželi. Naselil jih bo v deželi, dal, da bodo pozidali opustošena mesta, podelil zemlji rodovitnost, pregnal lakoto, namnožil ljudstvo. Ta Božja velikodušnost bo pri Izraelu prebudila spomin na njihovo hudobijo in sram zaradi nje. In dosežen bo cilj Božjega posega: »Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz GOSPOD« (Ezk 36,23.36.38)
Ta obnova in odrešenje ne temeljita na Izraelovih zaslugah, ker jih ni, ampak so sad zvestobe Boga svojemu svetemu imenu, zvestobe svojemu stvarjenjskemu načrtu. Obljuba o novem srcu, o odstranitvi njihovega kamnitega srca in o prejetju duha v njihovo notranjost ustreza Jeremijevi napovedi nove zaveze, ki jo bo Bog zapisal v njihovo notranjost (Jer 31,31-34). Po tem daru bodo ljudje na zunaj očiščeni, navznoter pa prenovljeni.
Izjava, da bo Izrael ponovno očiščen, sloni na prerokovem spoznanju, da je Bog vsemogočen, zato bo pripeljal zgodovino do njenega konca. Temelji tudi na prerokovem upanju, da bo v prihodnosti zaživela iskrena medsebojna povezanost med Bogom in človekom. Zato se mora ljudstvo odreči svoji samozadostnosti. (Ruiz 1998, 1076-1077).
Lectio biblica:
- Ali kdaj čutim, da so moji zobje skominasti zaradi mojih staršev? Ali se torej kdaj želim otresti svoje krivde, jo preložili na svoje prednike in izpodbijali Božjo pravičnost ter individualno odgovornost?
- Se zavedam, da imajo moja dejanja vpliv na ves svet: ali ga posvečujejo ali oskrunjajo …?
- Katere moje odločitve prihajajo iz kamnitih kotičkov mojega srca in katere iz novega, mesenega?