Januar 2020: Majhna prazna beležka.
Pa začnimo. Navedki nedeljske Božje besede, dve strani prostora za zapiske, na koncu zahvala, prošnja, izročitev. Nedelje so postale drugačne. Odprto Sveto pismo, včasih že pred mašo, včasih med njo, včasih šele med tednom po nedelji, včasih šele v soboto zvečer za prejšnjo nedeljo. In zapisovanje. Beseda, ki gre skozi mene, me nagovarja, vabi, vodi, spodbuja. Včasih je bilo prostora v beležki skoraj premalo, ker so besede kar vrele, včasih je ostala ena stran prazna in na njej samo nekaj stavkov. Vedno pa prošnja, zahvala, izročitev. In prebiranje zapisanega človeku za mojo mizo, podelitev, obogatitev, ganjenost, rast.
Kako reden sopotnik je postal ta dnevnik. Navada, brez katere ni minil noben teden. Kolikokrat je bilo slišati ob naštevanju opravkov: “Še Božjo besedo moram narediti!” Živa Beseda pa je ob tem delala tebe, v tebi. Tudi če so bile nedelje preživete kje zdoma, je šel zraven. Zapiski so nastajali vedno, tudi na strehi avtomobila na parkirišču nekje ob avtocesti v tujini, ali v neki hotelski sobi.
Januar 2021: Majhna polna beležka.
Listi niso več snežno beli iz tiskarne, na njih so ostanki slane vode, tiste morske in tiste iz oči, prahu s poti, politega čaja, ponekod so posvetljeni od sonca, vsi pa popisani in porisani, mestoma malo pomečkani. Beseda je živa in deluje.
