V sredo, 23. februarja 2022 je potekalo peto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VI (2021/2022). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Kakšne »kvalitete« odlikujejo Noeta? Jih prepoznavam tudi v svojem življenju?
Na ZOOM srečanju nas je razveselil uvodni nagovor škofa Maksimilijana. Hvaležni smo sestri Snežni in Samotu za poglobljeno in obširno podajanje vsebine.
Svetopisemske odlomke srečujemo v kontekstih in tako bolje dojemamo njihov pomen. Bog, ki zmeša jezike ljudem, ki se trudijo in zidajo babilonski stolp, se zdi na prvi pogled nekorekten. Razumljiv postane šele v kontekstu, da ljudje kršijo božjo zapoved, naj gredo po vsem svetu. Oni pa so se zbrali v eni dolini in začeli zidati stolp do neba. Hočejo biti kot Bog in ponavljajo izvirni greh.
Ganljivo je, da Bog sklepa enostransko zavezo s človekom. Kakšen dar je to za nas in kakšen težko dosegljiv zgled.
Spominjamo se naših mavric, denimo tiste ob zaključni refleksiji romanja po Pavlovi Siriji, 3. maja 2008:
Noe je bil običajen meščan, ki ga je Bog izbral kot rešitelja človeštva pred potopom in življenja na Zemlji. Noe je bil popoln in brezgrajen, hodil je z Bogom. Noetov značaj je izstopal v dobrem. Noe je storil vse, kar mu je Gospod zapovedal; spravil je ženo, otroke in vse živali po parih in rastline po svojih vrstah, da jih je rešil potopa. Zvestoba Bogu je Noeta rešila. Vesoljni potop pomeni, da se je začelo življenje na novo. Tudi mi smo običajni ljudje, trudimo se biti zvesti Bogu in sebi. Zavedati se moramo, da je na delu zvitost kače, ki nas preizkuša vsakodnevno, sicer pa nismo popolni in brezgrajni kot Noe.
Noe je pravičen, poslušen Bogu, ne govori veliko, zaupa GOSPODU, je iznajdljiv. Primerljiv je z novim Adamom. Za sebe lahko rečem, da zaupam Gospodu.
Noe je našel milost v Gospodovih očeh, ker je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom. (1Mz 6, 9b) Tudi sama si želim hoditi z Bogom.
Noeta odlikuje pravičnost, pokončnost, brezgrajnost, neoporečnost, zvestoba Bogu; Noe je popoln in hodi z Bogom.
Z Božjo pomočjo (preko zakramentov in osebnega odnosa z Bogom) se trudim, da bi se vsaj kateri Noetovi kvaliteti lahko približala.
Najbolj me nagovarja Noetovo popolno zaupanje Bogu in neodvisnost od javnega mnenja. Meni je težko govoriti in delati v nasprotju z vsemi – če se zdi še tako prav, vendar pomislim, da se morda jaz motim. Ne morejo se vsi drugi motiti: razumni, izobraženi, pošteni, dobro misleči ljudje. Tedaj podvomim – ne v Boga, ampak vase, v to, ali sem dobro slišala in razumela Gospoda.
Noe je pravičen mož, zato ga Bog izbere za nadaljevanje človeštva po potopu. Noe ni le pravičen, je celo »popoln sredi svojega rodu«. Njegova popolna pravičnosti je pri Bogu vzrok, da ga reši in mu svetuje, kako bo to storil. Noe je ubogal Boga, verjel je Božjim opozorilom in je bil poslušen. Ravnal je tako, kot mu je Bog zapovedal. Bil je mož vere, zaupa Bogu, čeprav se mu drugi posmehujejo. Hodil je z Bogom. Med potopom je potrpežljivo čakal in ko se je potop umiril in se je zemlja posušila, je daroval daritev. Bil je tudi molčeč, zato ne vemo, kako je čutil. Čeprav je bil običajen človek in ne kak junak ali premožnež, ga je Bog izbral za svoje načrte, kako na zemlji vzpostaviti red, ki je bil porušen zaradi greha ljudi. Bog se je nanj lahko zanesel.
Ko tako razmišljam o tem možu popolnosti, se še kako zavedam, da sem daleč od popolnosti. Popolnost lahko izrazimo z besedo svetost, h kateri Bog nas vse kliče. Ne morem se primerjati z Noetom, nisem dovolj ponižna, tudi poslušna sem premalo, poskušam pa biti pravična, trudim se hoditi za Bogom in odkrivati njegovo voljo za moje življenje.
Noe je bil pravičen, brezgrajen, popoln. Človek vere. Potrpežljiv. Popolnoma je zaupal Bogu. Povsem je izpolnjeval navodila Boga v pripravi ladje, med potopom in po potopu. Te kreposti prepoznavam, vendar pri sebi opažam pomanjkanje vseh teh kreposti.
2. Sredi potopa se je Bog »spomnil« Noeta. Beseda izraža uresničevanje odrešilne Božje prisotnosti sredi kaosa. Imam kakšno osebno izkušnjo Božjega spominjanja?
Bog se me je spomnil, ko sem spoznal svojo ženo. To sem doživel kot milost, ki je spremenila moje in najino življenje. Od tedaj se je začelo najino skupno približevanje njemu, ki traja še vedno. Vem, da se naju še vedno spominja, ker doživljava mnoge njegove milosti.
Prvo srečanje z mojim možem in začetek najinega skupnega življenja je bilo gotovo Božje spominjanje, zaradi katerega sem spremenila svojo pot. Drugi tak dogodek pa so bile prve zakonske duhovne vaje, ki so bile spet preobrat, a tokrat za naju oba. Božji poseg sem obakrat čutila globoko v sebi, da je nujno sledila popolna sprememba, obakrat na pot za Jezusom k Bogu.
Vsak dan lahko občutim Božjo prisotnost pri vzgajanju otrok, pri srečevanju z ljudmi, ki niso po mojih željah in merilih (z njimi me Bog vzgaja v potrpežljivosti, sprejemanju kot brata ali sestro), pri odpovedovanju svojemu »jazu«. Tudi ko je bilo marsikdaj v življenju turbolentno in kaotično stanje, je Bog vse obrnil tako, da se je izteklo več kot odlično.
V teh kaotičnih časih vojne v naši bližini lahko človek izgubi vero v »Božje spominjanje«
Zavestno si moramo priklicati v spomin Božje obljube ( npr. mavrica ali Mt 28,20b: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta…)
Me je pa včeraj pretresla izpoved duhovnika iz Ukrajine, ki je pripovedoval, kako je ob alarmu predlagal vernikom, da se umaknejo v zaklonišče, pa so mu odgovorili: »Mi smo že v zaklonišču!«
Lahko rečem, da me je GOSPOD nevidno, počasi, vendar zanesljivo vodil skozi moje potope.
Gospod se je spomnil moje sestre, ko se je po dolgih letih nenadoma vrnila domov. Natanko tedaj, ko je bil pravi čas. Ko gledam nazaj, vidim, da prej ni bilo mogoče, okoliščine niso bile primerne. Spomnil se je tudi Slovenije in uresničil sanje že davno pokojnih vizionarjev, ki so verjeli in zaupali, a niso dočakali naše osamosvojitve. Zdaj čakam in molim in upam, da se bo spomnil trpečega ukrajinskega ljudstva in jih rešil, navkljub velikim, ki bogatijo s prodajo orožja ali svojo praznino skušajo napolniti z vladanjem množicam. Molim, da bi se spomnil tudi vseh teh.
Bivanjska nepopolnost človeka je rešila Noeta in človeka, Bog je omilil krivdo človeka in je dal večjo težo pravičnosti manjšine pred pokvarjenostjo/ krivičnostjo večine. Bog nam stalno odpušča, če se pokesamo in spoznamo svojo zmoto.
Prva stvar, ki jo je Noe naredil po rešitvi, je bilo darovanje Bogu. To je pomemben in pretresljiv vidik, da se znaš zahvaliti in da veš, da je za vsem dogajanjem Bog.
Kaj pomeni »biti pravičen« pred Bogom? Kaj je pravičnost v posameznem primeru? Spominja na pravičniška določila. Noe posluša Boga in se ne pusti motiti. Jaz pa poslušam tudi ta svet in njegovo zmešnjavo. Svet, dogodki, besede me vznemirjajo, zmedejo in včasih vržejo iz tira.
Noe je bil »neoporečen sredi svojega rodu«. Priznavali so, da mu nimajo kaj očitati in oporekati. To je nekaj posebnega. Jaz pa nikakor nisem neoporečna.
Nagovarja me stavek: »Noe je hodil z Bogom.« (1 Mz 6,9) Najbrž ni razumel vsega okrog te ladje, a je vseeno delal, zaupal in to se je izkazalo kot potrebno, pomembno. V zaupanju moram hoditi tudi jaz.
Noe je bil veren in je sledil Božjemu klicu. To je tista prava vera, ko zaupaš Bogu, četudi vsega ne razumeš. Ne pa, da sicer čutiš njegove nagovore, a se upiraš. Ljudje smo mesena bitja, ki potrebujemo znamenja. Bog nam pri tem pomaga. Abramu je npr. rekel, naj pogleda v nebo in kolikor je zvezd, toliko bo njegovih potomcev. Tudi jaz si želim takšnih znamenj.
Kakšne naj bodo naše molitve, da bi se končalo trpljenje v Ukrajini? Smemo kot kristjani moliti za Putinov konec? Prof. Globokar je na radiu Ognjišče govoril o Putinu kot o izrazito ranjeni osebi, ki pa ni ranljiva. Dokler nisi ranljiv, imaš oklep in se braniš. Šele ranljivost bi ga naredila odprtega za misli, čustva, usmiljenje, Boga. Molimo, da bi se razbil tisti oklep okrog trdega srca.
Imam veliko izkušenj Božjega spominjanja, ko se včasih znajdem v kaosu, ko ne obvladam zapletene situacije, ko moje sposobnosti ne dosežejo do rešitev. Na Karitasu sem, denimo, dobila klic gospe, ki je živela s partnerjem v skrajno slabih razmerah in ko si je zlomila medenico, se ni mogla vrniti v tisto zanemarjeno bivališče. Šla sem v kapelo UKC, kamor se velikokrat zatečem v stiski. Začutila sem, da je Bog z mano. Potem sem šla v bolnišnico in povedala, da prihajam iz župnijske Karitasa in da bi radi gospe pomagali. Zdravnica je bila zaprepadena: »Niste sorodniki, pa ste pripravljeni pomagati?!« Začela so se odpirati vsa vrata. Gospa je pristala v domu starejših in vse se je lepo razrešilo.
Ta teden je na Karitas klicala neka »težka« gospa, Romka, vsa v solzah, ki bi rada vse mogoče. Najprej sem jo ostro zavrnila in odložila telefon. Toda čutila sem, da moram še nekaj storiti. Poklicala sem jo nazaj in jo nagovorila kot ženska žensko. Čutila sem, da Bog stoji za mano. Nič ji nisem dala, nič obljubljala, a vendar je gospa dala vedeti, da ji je pogovor veliko pomenil. To je spet Bog naredil. Tako vidim, da sem le prevodnik ljubezni, ki prihaja od nekoga drugega.
Zdi se mi, da se nas Bog nenehno spominja. Vsak dan, tudi danes, da smo tukaj in se pogovarjamo.
Ko je žena resno zbolela, smo padli v kaos. Ko sva šla na pogovor s kirurgom, nama je prišla naproti kolegica, ki je že dala skozi to, kar je čakalo ženo. Povedala je, katere poti pri zdravljenju ne smeva izbrati. In je nisva. Zaradi tega »naključnega srečanja« je moja žena danes živa in zdrava.
Nenehno doživljam, kako Bog misli name. Pošlje mi npr. rdečo luč na semaforju, da lahko v avtu mirno vtipkam nekaj klikov na mobiju. Včasih si mislim, da Boga kar preveč nadlegujem s svojimi majhnimi potrebami, saj ima vendar resnejše delo.
Ob obletnici mamine smrti se spominjam na mesece mamine bolezni in oslabelosti. Kako je bilo vse lepo zrežirano z Božje strani in kako mi je bila takrat dana moč sodelovati doma z dobro voljo. Hvaležna sem za mamine zadnje mesece. To so trenutki, ko imaš otipljiv stik z Bogom. In na maminem pogrebu je bila dvojna mavrica.
S teto, mamino sestro sva si bili zelo blizu. Bila sem ji kot hčerka, saj je imela le sinove. »Moj dom je tvoj dom.« mi je govorila. Po večkratni možganski kapi se je bala, kaj jo čaka in odkrito sva o tem govorili. V bolnišnico je šla že v globoki komi. Ko sem bila tam ob njej, so se nenadoma odprla vrata in prišel je trnovski župnik Kompare, da bi ji dal bolniško maziljenje. Pa ga niso klicali. Potem je on govoril in jaz sem v tetinem imenu odgovarjala. Tako mi je bilo dano, da sem bila prisotna pri tem lepem dogodku in ob tetinem slovesu pomirjena.
3. Babilonski stolpi, ki jih gradi današnji človek, … in njihove ruševine.
Predvsem človekov jaz, ki hoče vse imeti, vse voditi, imeti pod kontrolo, pozablja na Boga in hoče biti kakor On. Potem pa pride do vojne – male- v medsebojnih odnosih, ali pričujoče v Ukrajini in ruševine pokopljejo mnogo nedolžnih….
Večina ljudi dela na tem, da bi si prigrabilo čim več materialnih dobrin zase, za otroke. Mnogim gre za oblast, za premoč nad šibkejšimi, revnejšimi, marsikdo se želi postaviti na mesto Boga (biti kot Bog). Tam, kjer je hlastanje za navedenim na prvem mestu, so »pozabljeni« otroci, ostale vrednote in se zgodi, da je izgubljen notranji mir, čut za naravne lepote, čut za sočloveka… in lahko se podre vse kot hiša iz kart, nastanejo razvaline, takšne in drugačne…
Zahodni svet že dolga stoletja gradi babilonski stolp, ko z znanostjo želi rešiti človeštvo ali vsaj svojo kulturo. Niti ne gradi stolpa do neba, ker Nebo zanika, nebesa pa hoče prestaviti na zemljo.
Drobni virus nas je skušal prepričati, da nismo gospodarji zgodovine, da z vso znanostjo in finančno močjo nismo sposobni zaščititi življenj. Zdaj pa nas isto uči ukrajinska vojna – le ena od mnogih vojn, v katerih človeški pohlep izkorišča častihlepje, bolne ambicije in verske ali nacionalne napetosti, kjer množica pobitih in iznakaženih teles in duš ter neizmerno razdejanje polni žepe peščici brezvestnih, dobro skritih »bogov«.
Ekonomija, ki ne živi od dela, ampak od potrošnje in izkoriščanja poceni delovne sile ter uničevanja okolja, mora propasti. Mora se zrušiti sama vase. Samo Bog ve, koliko žrtev bodo pokopale ruševine. In molim, da bi bili preživeli sposobni stopiti skupaj, prisluhniti Svetemu Duhu in soljudem ter skupaj najti novo, boljšo smer; da jih ne bo – kot Babiloncev – razočaranje in nezaupanje do vseh razpršilo in pahnilo v samotno pehanje za neulovljivo srečo.
Primer babilonskega stolpa, ki ga gradi človek, je tudi trenutna vojna v Ukrajini, ko se je človek postavil nasproti Boga. Če vojna ekshalira je v nevarnosti Evropa in ves svet.
Po vsem svetu se resnično gradijo Babilonski stolpi, ogromni, visoki, poševni, okrogli, špičasti, stekleni, taki, ki so malo nagnjeni, gradovi vseh vrst, … po vseh mestih sveta in ljudje jih hodimo množično gledat. Pokazati pa želijo še druge stolpe: moč, bogastvo, in skriti pohlep, častiljubje, brezbrižnost, neusmiljene do tistih, ki v velikih naseljih na obrobju mest, v kolibah, ki komaj stojijo skupaj, in umazaniji, živijo v revščini, pomanjkanju in strahu za preživetje. Tudi vojne so taki stolpi, ki iz maščevanja in želje po podrejanju pobijajo, uničujejo in sovražijo. Vzporedno z vsem tem pa so stolpi potrošništva, raznorazne zasvojenosti, ki uničujejo posameznike in družine, medsebojne odnose, družbo in zemljo. Apokalipsa? Bog v dogajanje ne bo več posegal vsaj s potopom ne (1 Mz 9,11). In mi njegove stvaritve, ustvarjene po njegovi podobi, ne smemo obupati (Iz,65,17), ampak moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi se kaos na zemlji z Božjo pomočjo in usmiljenjem spet spremenil v red in mir za vse.
Babilonski stolpi današnjega časa – predvsem individualizem, vse zame, da se jaz pokažem s svojim nakopičenim imetjem, (ki sproti propada in izgublja na vrednosti), povsod prisoten, povsod na vrhu lestvic, vse si moram privoščiti, ker le enkrat živim, vse narediti za zunanjo podobo, da bom boljši kot sosed, lahko ga gledam z viška – sem vsemogočen, vseveden, izmišljam si spletke, laži, začenjam nesmiselne vojne … vse se mora odvijati zame zabavno, hrupno; Boga ne potrebujem, moj Bog je moj »jaz« – bližnjega ne vidim, da je lačen, žejen, gol, prezebel, brez minimalnih pogojev za življenje. Slepi in gluhi za bližnjega, koliko časa? Do zrušenja z neozdravljivimi boleznimi, naravnimi nesrečami, z doživetim napadom, ki mu nisem kos … Ali mi je po propadu in ruševinah dan milostni trenutek, da rešim svojo dušo, da zagledam pomoči potrebnega bližnjega, ki sem ga med gradnjo stolpa namenoma spregledal, mu nagajal, ga gledal z viška, spletkaril, napadal … ? Gospod, usmili se me, grešnika!
Dogajanja okrog spolnih usmeritev nakazujejo, da hočemo biti več kot Bog. Skupnost LGBTQ je dala ustavnemu sodišču v presojo, če je zakonik o zakonski zvezi ustaven ali ne. Teorija spola je en tak babilonski stolp.
Tudi vojna je babilonski stolp. Putin misli, da je Bog in se igra z življenji ljudi. Kakšne ruševine nastajajo!
Babilonski stolp je naše potrošništvo in rast proizvodnje za čim manj denarja. Kako bo to funkcioniralo, ko en del sveta ne bo izvažal hrane … Ideje so eno, njihovo delovanje pa drugo.
Verbalno nasilje je postalo nekaj normalnega. Družbena govorica je polna napadalnosti, laži, obrekovanja, klevetanja, sovraštva. Naši jeziki so zmešani.
Odmevajo besede »hudobija in nasilje«. To je predpotopno stanje. Grozno je premišljevati, kam to pelje. Groza me je ruševin.
Ampak Bog je dal zavezo, da ne bo uničil človeka in nam pušča svobodno voljo. Babilon je bil popotopno stanje. A Bog ni več nastopil z uničenjem. Posegel je drugače.
Vera gre preko križa. Kljub vsem grozotam, ki jih vidimo, bo Bog zmagal. Vse grozote izzovejo tudi veliko dobrote. Kako ljudje odpirajo vrata, sprejemajo begunce, pomagajo na tisoč in en način.
Vojne me je strah od prvega dne. Ko gledam te uboge mame, poslavljanja, trpljenje. Težko živim te dni. Župnik nas je nagovoril, da bi tudi v naši župniji nastanili nekaj družin in poskrbeli zanje. Ko se bomo konkretno soočali z njimi, bo to odrešilno. Saj ne moremo ne vem kaj storiti, narediš pač, kar moreš. To je Božje, ki lahko v nas deluje. Strah bo začel izginevati, panika ni potrebna. Sveti postajamo skozi drobne, vsakdanje stvari. Najpogosteje v družini, ko si potrpežljiv, ko odpuščaš in skozi drobne korake postajaš svetnik.
4. Ko se meni podre stolp, čeravno ne z vrhom do neba …
Večkrat v življenju sem doživela brodolom, oziroma podrtje zgradbe, ki sem jo zidala, a sem potem spoznala, da sem zidala na svoji moči in nisem sledila Božjemu načrtu zame.
Najprej me to ujezi, razžalosti, razočara, poniža, na koncu tudi »prizemlji«, me pripelje v globino same sebe. Najvažnejše pa je to, da se obrnem na pomoč h Gospodu, kjer najdem odpuščanje, tolažbo, usmiljenje Božje… in grem naprej…
Kot otrok svojega časa tudi jaz prevečkrat verjamem, da obvladujem svoj svet, dogodke in odnose. Pa pogosto doživim polom. Vedno znova sem presenečena in vedno znova gradim novi stolp na razvalinah starega, v zmotni gotovosti: tokrat mi bo uspelo. Gospod pa me s porazi uči ponižnosti. A v nasprotju z zbeganimi Babilonci meni ni treba bežati; z menoj ostaja Gospod. Ne podi me od sebe, ampak mi ponuja objem in pomoč. Lahko se odločim, da bova gradila skupaj.
Dobro bi bilo, da bi predvsem v nevarnih situacijah postopali podobno kot Noe, ki je bil popolnoma predan Božji volji, saj je storil vse, kar mu je Bog zapovedal. V vsakdanjem življenju poskušamo slediti svoji vesti, le v kriznih situacijah se obračamo na Boga.
Še vedno si lahko prikličem v spomin občutja, ko se mi je podrl stolp, ne samo enkrat. Šele ko sem prišla do spoznanja, da je bil ta stolp le utvara, poseganje po nečem, kar je zemeljsko in minljivo, nekaj namišljenega, kar mi sploh ni bilo potrebno in le prilika, da sem zašla, sem spet polno zadihala, očistila ruševine in se odpravila naprej. Objel me je podoben občutek, kot v trenutkih, ko občudujem mavrico.
Ruševine stolpa mi dajejo priložnost, da premislim, kje sem naredila napako; ali res potrebujem stolp, ali me osrečuje že pritlična stavba? Lahko preostali material, ki naj bi gradila nesmiselni stolp uporabim v prid bližnjega, da bi tudi on imel možnost dostojanstvenega življenja. Ob zavedanju krhkosti – se povežem Gospodom in sledim njegovim navodilom.
5. Da bi razumeli jezik drug drugega, mi / nam je potrebno …
… da pričnemo govoriti jezik ljubezni, ki ga razume (skoraj) vsakdo …
Če želim razumeti jezik drugega, morem najprej to želeti, se za to odločiti. Potrebno je spoštovanje, sprejemanje različnosti, potrebna je strpnost, predvsem pa polno srce ljubezni, ki premaga napuh in še kaj…
Težko je razumeti jezik drug drugega, že če je to bližnji: sorodnik, sosed, sodelavec; kaj šele, če mi ta »drugi« ni blizu, če se ne strinjam z njegovimi prepričanji ali dejanji, če grdo gleda, smrdi … Papež Frančišek pogosto ponavlja: Vsi smo bratje. Le ta zavest lahko premaga nelagodje, nezaupanje, strah, občutek ogroženosti. Pogosto si ponavljam: Tudi ta je moj brat/sestra. A od misli je še daleč do dejanj. Sama ne zmorem. Sveti Duh, le ti mi lahko daš razumeti njegovo bolečino in veselje, rane in upanje. Le s teboj v srcu lahko pristopim in mu prisluhnem brez obsojanja, mu pomagam, ne da bi ga ponižala ali sebe imela za nekaj več.
Pomembna je empatija do sočloveka v njegovi situaciji in molitev, da se nam odprejo novi vidiki, nove dimenzije. Med seboj nas ločuje greh in ko bo ta dokončno uničen, bomo rešeni zablod in združeni. Človek naj se ne enači z Bogom, Bog je stvarnik, mi smo njegova stvaritev.
Za razumevanje drug drugega je potreben pogovor, poslušanje, spraševanje, ali sem prav razumela, pravičnost, potrpežljivost, mirnost, sočutje, usmiljenje, odpuščanje, »največja pa je ljubezen« (1 Kor 13,13). Tako slišimo na duhovnih vajah za zakonce, pa velja tudi v vseh drugih odnosih. Vse to je imel Noe v odnosu do Boga in do ljudi, zato ga je Bog izbral za nadaljevanje življenja na zemlji.
Ljubiti bližnjega, verjeti Jezusu, da je bližnji naš brat, da smo vsi Jezusovi bratje. Če sprejemamo pomoči potrebnega in mu pomagamo sprejemamo Jezusa. Biti pravi kristjan, pomeni govoriti v vseh jezikih sveta.
Vsak dan sproti delati majhne korake v osebnem odnosu s Stvarnikom preko poslušanja njegove besede, ki je vedno aktualna. V njej so vsa navodila za srečno življenje s seboj, z bližnjim in z Gospodom že na tem svetu, ter posledično v večnosti.
Če je človek preveč poln samega sebe, ne sliši drugega. Danes, ko se poslušamo, je to lepa učna ura za rušenje Babilonskega stolpa. Predstavljam si, da je Putin poln samega sebe, nikogar ne posluša in dela vojno. Mi pa bomo ponižni, da se bomo slišali in se razumeli.
Ko si upaš pokazati ranljivost, je to za drugega človeka vhod v tvoje srce. Zavestno lahko uporabimo svojo ranljivost, da ustvarimo vzdušje bližine in zaupanja. Sama včasih namerno povem, da sem dala skozi veliko hudega. To odpre vrata. Takrat se dva nasproti stoječa lahko zbližava.
Jezik obzirnosti nas lahko poveže. Prijateljica me je ob prvem srečanju označila za vzvišeno. Bila sem tiha, ker sem bila prestrašena, navzven pa sem delovala kot vzvišena in nedostopna.
Kakšen bogat večer! Sedem barv je v mavrici in tudi nas je sedem. Smo originalna Božja naveza. Nikjer drugje nimamo tako globokih pogovorov kot v naši mali biblični skupini. Zaupanje in bogastvo je navdušujoče. Hvaležni smo za odprtost, iskrenost, ranljivost. Lahko bi rekli, da smo na sinodalni poti.
