V sredo, 23.2.2022, je potekalo 5. srečanje Biblične šole. Ob 16.30 smo se na ZOOM povezali ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapisali uvodne besede:
Vesoljni potop (1 Mz 6,1–9,29)
Vesoljni potop predstavlja nasprotje pripovedi o stvarjenju v 1. poglavju. Urejeni svet, ki ga je Bog oblikoval iz kaosa, je v nevarnosti, da zopet pade nazaj v kaos. To se ne zgodi, ker Bog, ki pošlje potop, reši pravičnega Noeta in po njem nadaljuje človeški rod.
Primerjava z zunajbibličnimi pripovedmi o potopu
Zgodba o tem velikem potopu je znana pri vseh kulturah po svetu. Najbližja paralela prihaja iz Mezopotamije. Vendar so med njima velike razlike.
Osredotočimo se na glavne razlike pri predstavitvi med Epom o Gilgamešu in Genezo.
Začetek zgodbe v Genezi nam takoj predoči razliko med monoteistično teologijo in politeistično mitologijo hebrejskih sodobnikov. Po zunajbibličnih pripovedih se je nebeški zbor bogov, ki sta ga vodila bogova Anu in Enlil, odločil, da bo uničil človeštvo, ker se preveč množi in dela preveč hrupa. Kakorkoli, ta sklep ni bi enoglasen. Bog Ea oziroma Enki je to izdal junaku potopa. Zaradi tega je lahko ušel pogubi, na Enlilovo kasnejše nezadovoljstvo. V biblični pripovedi pa je človek obsojen ne zaradi ustvarjanja hrupa, ampak zaradi nepopravljivega zla, zaradi uničevanje zemlje in zaradi nasilja, ki ga izvaja. Božji sklep ne upošteva nobene izjeme, razen Noeta, ki se je rešil, ne, ker bi pač častil boga, ki je imel sočutje z njegovo usodo, ampak zaradi njegove popolne pravičnosti.
Učinek potopa kaže na slabost mezopotamskih bogov. Ko je prišlo neurje, ga niso bili sposobni več obvladovati, postalo jih je strah in »potuhnili so se kot psi«. Tudi Geneza nam daje dramatični pogled na dvigovanje poplavnih voda in njihovo uničujočo moč. Toda brž ko »se Bog spomni Noeta« in vzburi veter, »ki zapiha prek zemlje« (primerjaj z »Božjim duhom« pri stvarjenju), začnejo vode upadati. Zopet se izkaže vsemogočnost in nadzor, ki ga ima Jahve nad vsem. On je tisti, ki je iz kaosa ustvaril red in to stori tudi po vesoljnem potopu.
Zaključni prizor po potopu zopet prinaša nekatere razlike med bibličnim in babilonskim pristopom do Božjega. V Genezi, podobno kot v Epu o Gilgamešu, »junak potopa« daruje Bogu prijetno daritev. »Bogovi so zaduhali prijetni vonj« v Epu o Gilgamešu (11,160) zveni zelo podobno kot »Gospod je zaduhal prijetni vonj« (1 Mz 8,21), toda Božji odziv je drugačen. Ep o Gilgamešu opisuje bogove, ki »se gnetejo kot muhe okoli žrtve«, in se požrešno odrivajo za prostor pri ražnju. Ker je bilo človeštvo ustvarjeno, da hrani bogove, so bogovi zdaj po potopu očitno lačni, ker ni več človeka, da bi jim daroval daritve. Nato pride bog Enlil, vodilni izvrševalec med bogovi, in je presenečen, ko odkrije tiste, ki so preživeli potop. Očitno je, da ni ne vsemogočen ne vseveden. Medsebojno obtoževanje, ki sledi, poudarja dejstvo, da se bogovi med seboj ne strinjajo in ne delujejo usklajeno, medtem ko v Genezi Božji govor, ki sledi daritvi, potrjuje Stvarnikovo vladarstvo nad vsemi njegovimi stvaritvami in odločitev, da bo vzdrževal kozmični red in svojo naklonjenost do človeštva.
Skozi zgodbo o vesoljnem potopu torej Geneza slika popolnoma drugačno podobo Boga, kakršna je značilna za standardno starodavno teologijo. Jasno je vidno, da obstaja samo en Bog. To pomeni, da vsa moč pripada njemu, se ne deli med različnimi člani panteona. Enako pomembno je, kako zgodba slika Božji značaj. Bog je oseben: antropomorfni jezik je uporabljen, da opisuje Božje misli in vedenje. Toda neuspehi in spodrsljaji, ki prepogosto označujejo človeštvo in babilonska božanstva, so odstranjeni. Bog ni prestrašen, neveden, pohlepen ali ljubosumen. On se ne jezi na človeško neotesanost, ampak na njegovo izprijenost. Ne pristranskost, ampak pravica narekuje Noetovo rešitev.
Po drugi strani pa Geneza zmanjša junaka vesoljnega potopa. Njegovo ime »Noe« izraža upanje njegovega očeta (5,29), medtem ko se imena preživelih v potopu v Epu o Gilgamešu nanašajo na njihove dosežke (Utnapištim – »odkritelj večnega življenja«, Atrahasis – »skrajno moder«…). Preprosto nam je vedno znova rečeno, da je Noe ubogal Boga. Noe je verjel Božjim opozorilom in je ravnal tako, da ga lahko opišemo kot moža vere. Ko se je potop umiril, je potrpežljivo čakal, da se je zemlja posušila. Nato je daroval daritev. Toda nikoli ne govori. Ni nam dan vpogled v njegova čutenja. Nasprotno pa Ep o Gilgamešu predstavi drugačno, veliko bolj aktivno osebnost, ki preživi potop. Pri Noetu pa je najpomembnejša poslušnost. Junaki v Epu o Gilgamešu so kralji, Noe pa je običajen meščan. Na koncu je preživeli v Epu o Gilgamešu pridružen bogovom, tako da je postal nesmrten. Noe s tem, ko je preživel vesoljni potop, ni dosegel večnega življenja na tem svetu. Geneza tako pokaže, da se človeška veličina ne kaže v junaških dejanjih, tudi ne v visokem družbenem položaju, ampak v vernem pokoravanju Bogu.
Razlaga
- 6,9b »Noe je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu« (prim. 7,1 ; Job 12,4). Pravičen (saddîq) je zelo pogost pojem v Stari zavezi (206 krat). Uporablja se za opis oseb, ljudi ali Boga, predvsem v nasprotju z besedo zloben (rāšā‘). Sinonim pravičnemu je nedolžen in pokončen (2 Mz 23,7-8,; 5 Mz 25,1). Pri Ezekielu je pravični tisti, ki se ravna po zakonih in pravilih, se izogiba greha in dela dobra dela, na primer obleče gole in nahrani lačne (Ezk 18,5-9). Pravični se izogiba greha in dela dobre stvari za soljudi. Naš »dober« (tôb) človek je v hebrejščini opisan kot »pravičen«.
Noe je bil tudi popoln, brezgrajen (tāmîm. Ta izraz je redkeje uporabljen za ljudi, uporablja se največ za neoporečne daritvene živali (3 Mz 1,3.10). V pomenu za človeka je npr. v Ps 15,1-2: »Gospod, kdo sme biti gost v tvojem šotoru, kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? Kdor hodi v popolnosti, ravna pravično in govori resnico v svojem srcu.« Popoln se varuje krivice (2 Sam 22,24; Ezk 28,15). Čeprav Devteronomij spodbuja vse ljudstvo k temu, da bodo popolni, so vendar to dosegli le redki (Job -12,4; Abraham – 1 Mz 17,1).
»Noe je hodil z Bogom«. Ta izraz Noeta postavlja ob Henoha (5,22.24), edinega, za katerega je tudi rečeno, da je hodil z Bogom. Abraham, Izak in pobožni kralji so hodili »pred Bogom« (17,1; 48,15; 2 Kr 20,3). Tako se Noetova oznaka postopno gradi: bil je pravičen, kot večina Izraelcev. Še več, bil je popoln, kar je bil cilj vseh, a so ga dosegli le redki. In končno, hodil je z Bogom kakor Henoh, edini človek v Genezi, ki je bil vzet v nebesa (5,24).
V v. 11-12 Noetov značaj zasije še jasneje na temnem ozadju ostalega človeštva.
»Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja.« Izraz »sprijen/a« (šāhat) opisuje uničenje oblačila ali posode (Jer 13,7; 18,4), ljudstev in mest v vojni ali po Božji sodbi (1 Mz 18,28.31.32). Nasilje (hāmās) pomeni tlačenje, zatiranje, nesocialne odnose, uporabo grobe sile, ali sploh izkoriščanje ubogih in slabotnih s strani bogatih in mogočnih (Am 6,1-3) ali preprostih s strani prekanjenih (Prg 16,29).
- 12 »Bog je pogledal na zemljo, in glej …« Zadnjič pred tem so te besede uporabljene v 1 Mz 1,31, kjer Bog »videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Premišljeno uporabljen odmev na stvarjenje poglobi tragedijo, ki je prevzela svet po stvarjenju. Tam je bil Bog prijetno presenečen nad svojim stvarjenjem, tukaj je šokiran nad njegovo pokvarjenostjo (prim. 6,5). Človeštvo se je tako obrnilo na svojo pot, na pot samouničenja. Božja sodba, ki jo izreče v naslednji vrstici, samo dopolni samo-uničenje, ki se je že začelo: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa …«
- 14 »Ladja« (tēbah). Zunaj te zgodbe se pojavi ta beseda tudi v Eksodusu (2,3.5), kjer označuje košaro iz papirusa, v kateri je bil skrit mali Mojzes.
- 15 Mere ladje, dolžina, širina in višina, ustrezajo standardni formuli za izdelavo npr. skrinje zaveze (2 Mz 25,10.17.23) itd. Glede na mere je ladja morala biti velika: 135x22x13m. Njena površina je bila tako trikrat večja od dvorišča svetega šotora (2 Mz 27,9-13). Babilonska ladja, po drugi strani, je bila popolna kocka, po prostornini skoraj petkrat večja od hebrejske. Verjetno hoče Geneza zmanjšati mezopotamsko izročilo, prav tako, kot je skrajšala dobo očakov pred potopom. Arheologi so odkrili, da so največje ladje iz starega egiptovskega kraljestva merile 63×22 m.
Prostor, v katerem je Bog dal, da se razodene njegova slava, je prostor, v katerem je bilo obvarovano življenje ljudi. Ladja ustreza prizadevanju za ohranitev življenja človeštva … To je pomen graditve ladje, kajti z njo je Bog obvaroval človeštvo pred uničenjem. Paralela med ladjo in templjem ima globok pomen. Izraelsko ljudstvo, ki je bilo edini narod, v čigar sredi je bil kraj, v katerem Bog razodel svojo slavo, je del človeškega rodu, ki zdaj obstaja, ker ga je obvaroval ta isti Bog.
- 18-20 nadalje razlagajo Božji načrt. »S teboj pa sklepam zavezo« kaže, da je Noe predstavljen kot tisti, ki je že v zavezi z Bogom. To je paralela med njim in kasnejšim Izraelom. Tu je zaveza prvič omenjena v SZ. Navedene so tudi glavne posledice zaveze: osvoboditev Noeta, njegove družine in izbranih živali.
V vv. 6,22 in 7,1-5 so predstavljena Božja navodila Noetu in njegova pokorščina, v vv. 7,6-16 pa začetek potopa. Izčrpen opis, epski dodatki in datumi dajejo prizoru težo in svečanost. Dan, ko je umrlo staro stvarstvo, je opisan s težo, ki pristaja takemu dogodku. Trikratni refren »Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod«, pa poudarja drugo središčno dejstvo: zvestoba Bogu je rešila Noeta.
1 Mz 7,11 in 8,14 kot prvi in zadnji datum potopa povedo, da je potop trajal natančno eno leto in enajst dni. Razlika med luninim in sončnim letom je 11 dni (365 – 354). Potop je trajal eno sončno leto. Različni predlogi so bili dani, da bi našli simboličen pomen za številkami, ker so stara ljudstva verjela, da imajo ključ do skrivnosti vesolja.
- 7,17-24 vode prevladajo in drama doseže vrhunec z uničenjem stvarstva po vodah. V vodnem kaosu je vse življenje izginilo med valovi. Le ladja plava na vodi (17-18). Pokrite so vse visoke gore (19-20) in vsa živa bitja umro (21-23). Ponovna omemba Noeta in tistih v ladji v v. 23 spomni, da je še vedno kanček upanja. Vendar vodo vidimo vsepovsod, kot da se je zemlja povrnila v prvotno stanje ob zori stvarjenja, ko so vode globočin pokrivale vse. Nič ni ostalo od bogatega življenja, ki je brstelo na zemlji.
- 8,1-5 odpira drugo polovico zgodbe o potopu. Začetni stavek tega prizora, »Bog pa se je spomnil Noeta …« je ključni obrat pripovedi. Z Božjim posegom se začne vnovična vzpostavitev reda in življenja na zemlji. »Bog se je spomnil Noeta« postavi zgodbo v novo optimistično, osebno smer. Vode se postopno umikajo, odtekajo, se vračajo, kot v 2 Mz 14,26.28, ko se vode Trstičnega morja vrnejo in potopijo Egipčane .
Ko se Bog spominja, deluje, rešuje, dá nerodovitni materi (Raheli, Ani) otroka (1 Mz 22-24; 1 Sam 19-20), vodi Izrael is suženjstva (2 Mz 2,24; 6,5).
- 8,6-14 Noe pošlje krokarja in za njim golobico, da ugotovi, ali so vode usahnile. Golobica je simbol Izraela (Oz 7,11; 11,11). Drugi teden nestrpnega čakanja doseže vrhunec z večerno vrnitvijo golobice s sveže utrgano oljčno vejico v kljunu. Odkritje oljke je bilo zelo ugodno. Kot eno izmed dreves v Palestini in vir nepogrešljivega olja je bila oljka simbol lepote in rodovitnosti. Kot sestavina daritev (3 Mz 2) je oljka simbolizirala Izrael.
- 8,15-17 Bog ukaže Noetu, naj zapusti ladjo in odpusti živali, da se bodo plodile in množile. Obdobje po potopu predstavlja začetek novega stvarjenja. Noe je pokoren – 8,18-19.
- 8,20–9,17 je v osnovi Božji monolog, večina naslovljen na Noeta.
Vsebuje Božjo namero, da nadaljuje ustvarjeni red (8,20-22), Božji blagoslov (9,1-17): rodovitnost (v. 1-7), večno zavezo (v. 8-11), znamenje zaveze (v. 12-17). Tukaj sta odmev in nasprotje s 1. prizorom najbolj izrazita. Takrat je bila zemlja napolnjena z nasiljem (6,11. 13), zdaj je Noetu naročeno, naj jo “napolni” (9,1,7), kar znova potrjuje naročilo človeku, ki mu je bilo dano ob njegovem stvarjenju (1,28). Dane pa so tudi mere, ki bi naj ukrotile rast nasilja med vsemi stvarmi (9,3-6). Še močnejše nasprotje je med Božjimi dejanji tedaj in sedaj v 9,8-11, ko sklepa zavezo in obljubi, da nikoli več ne bo potopa, ki bi uničil svet. Mavrica ga spomni na njegovo napoved, da ne bo več uničil vsega mesa na zemlji (9,12-17).
Druga polovica pripovedi o potopu konstantno nasprotuje prvemu delu. Bog javno oznani spremembo mišljenja. Ljudem je dan nov začetek. Ukazi, dani ob stvarjenju, so obnovljeni. Razlaga v 8,20-22 razloži Božjo spremembo v odnosu. Najprej je Noetova daritev
v skladu z poznejšimi izraelskimi normami, ki dovoljujejo samo darovanje čistih udomačenih živali in ptic. “Gospod je zaduhal prijetni vonj.” Tu je edinkrat, da je Gospod “vonjal” dar.
Blagodejen, spravni učinek na Boga, Božja jeza na greh je pomirjena z darovanjem. Noetovo darovanje je prototip delovanja poznejših duhovnikov, ki so opravljali spravo za Izrael.
Bog torej obljubi, da ne bo več preklel zemlje. Milejša sodba o človeku (v. 21) kaže na milejši Stvarnikov odnos po potopu.
Podobnost med potopom in Sinajem, med Noetom in Mojzesom je zelo pomembna: Kako lahko grešni svet ali od Boga izbrano ljudstvo obstane pred Bogom? Obakrat je odgovor: če bi na greh odgovoril samo s sodbo, ki jo zasluži, potem ni upanja. Ampak Bog odgovori tudi z usmiljenjem, ki je odvisno povsem od Boga in je dano nespremenljivo grešnim ljudem. In to preko posrednika, tu Noeta, tam Mojzesa.
Sklep: Neponovljiva kazen potopa
Pripoved o vesoljnem potopu je sestavljena iz jahvističnega in duhovniškega vira in ima krožno zgradbo. Začne se z Božjim sklepom, da bo uničil človeštvo z vsemi živimi bitji, konča pa se z Božjim sklepom, da ne bo nikoli več preklel zemlje zaradi človeka niti ne bo več udaril nobenega živega bitja.
Izjavi o vsestranski hudobiji ljudi sta splošni, nakažeta pa jasno, da ne gre za človekovo naravno, ontološko nepopolnost, temveč za zavestno, kaznivo krivdo človeštva. Hebrejski pisci so iz zgodbe o potopu sklepali, da se je zgodil po človeški krivdi, iz obsega nesreče pa so sklepali o velikosti krivde, o vsesplošni pokvarjenosti ljudi. Obveznost človekove pokorščine Bogu je tako odločilna, da se zdi, kakor da lahko Stvarnik zaradi človekove krivde uniči svet. V tem klasičnem antropomorfnem izrazu pride do veljave hebrejska teološka predpostavka, da Bog nad svetom ne vlada po lastnih notranjih nagibih, temveč upošteva tudi človekov odziv.
Noe je edini rešen iz potopa. Jahvist in duhovniški vir ugotavljata njegovo popolno pokorščino v odzivanju na Božja naročila (6,22 in 7,5). V čem je bila ta popolnost oziroma pravičnost, lahko vidimo iz trditve: »Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod« (7,5). Izpolnil je namreč Božje naročilo o graditvi ladje, ko potop še ni bil napovedan. Iz zaupne pokorščine in vztrajanja v pravičnosti sredi pokvarjenega rodu lahko ugotavljamo njegovo držo pravičnosti. Bog se lahko zanese nanj (7,1). Svetopisemsko izročilo o Noetu razodeva, da pripoved o potopu dopušča razlog za uničenje večine ljudi in hkrati za rešitev manjšine oziroma posameznika (prim. Ezk 14,14.20). Poročilo o potopu tudi na koncu potrdi Noetovo pravičnost. Ko stopi iz ladje, najprej daruje Bogu (8,20), najverjetneje v zahvalo za rešitev. Nad Noetovo daritvijo je bil Gospod zadovoljen in sklene, da ne bo nikoli več preklel zemlje zaradi človeka (1 Mz 8,21-22).
Noetova pravičnost je v pripovedi o vesoljnem potopu bistvenega pomena. Bog je pripravljen zaradi enega pravičnika bolj milo soditi množico. Kljub temu se zdi, da je med Božjim sklepom o vesoljnem potopu na začetku pripovedi in sklepom o prizanesljivosti v prihodnje na koncu pripovedi nerazložljivo nasprotje. Kot da Bog ob enakem človekovem ravnanju z njim ravna različno. To pa ni v skladu z Božjo pravičnostjo.
Besedilo o vesoljnem potopu nam sámo ponuja drugačno razlago. Začetno jahvistovo (6,5) in duhovniški besedilo (6,11-12) poudarjata vsesplošno hudobijo, ki sama po sebi kliče po kazni. Tukaj ne gre za nepopolnost človeške narave, temveč za hoteno, dejavno hudobijo. V Božji izjavi na koncu potopa pa po mnenju razlagalcev gre bolj za človeško temeljno, naravno, bivanjsko (ontološko) nepopolnost in ne za namerno in udejanjeno hudobijo. Zato se zdi Božja prizanesljivost utemeljena. Bivanjska nepopolnost je v Svetem pismu odločilni razlog za Božjo prizanesljivost do človeka. Zdaj lahko namesto kolektivnega povračila nastopi individualno povračilo.
Besedilo o vesoljnem potopu skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj je bil vesoljni potop in zakaj se ne bo več ponovil. Bog mora biti v obeh primerih opravičen. Za njegov nastop je bila po prepričanju svetopisemskih piscev kriva vsesplošna človeška pokvarjenost. Zakaj je bil samo enkrat, je teže odgovoriti – je bilo človeštvo samo enkrat (razen enega človeka) pokvarjeno? Sveto pismo daje dvojen odgovor:
- omili krivdo človeštva s poudarjanjem človeške pokvarjenosti od »mladosti (otroštva)«
- poudari vlogo pravičnega Noeta
Tako se pokaže, da ima pred Bogom večjo težo pravičnost manjšine kot krivičnost večine.
Babilonski stolp – Še ena podoba izvirnega greha (1 Mz 11,1-9)
Sijajna svetopisemska pripoved. Ime Babel se nakaže v zgodbi, preden se beseda sama pojavi. Takoj, ko začno babilonski ljudje govoriti, uporabljajo besede, ki vsebujejo soglasnike b, l, p in m, to so besede nilbenah »dajmo, sezidajmo (si)« (v. 3), in Božji odgovor nabelah »dajmo, zmešajmo« (v. 7). Gospod dobesedno zmeša jezik in s tem ohole ljudske načrte. Poleg tega nabelah (zmešati) zveni podobno kot nebalah (neumnost brezbožnikov). Ime »Babel« tako predstavlja poraz neumnosti brezbožnosti (prim. Ps 14,1).
Oblika in zgradba
Zgodbo samo je moč razdeliti na uvod, pet kratkih prizorov in sklep:
- 1 Uvod
- 2 Prizor 1: Potovanja človeštva
- 3-4 Prizor 2: Človek načrtuje gradnjo mesta in stolpa
- 5 Prizor 3: Božji razgledni obisk
- 6-7 Prizor 4: Božji načrt, da prepreči človeške načrte
- 8 Prizor 5: Človeštvo je razkropljeno: gradnja zaustavljena
- 9 Zaključek: Kaj pomeni Babel
Prizori tvorijo zrcalno sliko. Ujemajo se prizor 1 in 5 (potovanja človeštva) ter prizor 2 (človeški načrti) in 4 (Božji načrti). Prizor 3, Božji razgledni obisk, je preobrat v zaporedju.
A »Vsa zemlja je imela en sam jezik« (v. 1)
B »tam« (v. 2)
C »drug drugemu« (v. 3)
D »dajte, delajmo opeko« (v. 3)
E »sezidajmo si« (v. 4)
F »mesto in stolp«
G »GOSPOD pa je stopil dol /…/ (v. 5)
F1 »mesto in stolp«
E1 »ki so ga postavili človeški otroci«
D1 »Dajmo, /…/ zmešajmo« (v. 7)
C1 »govorice drug drugega«
B1 »od tam« (v. 8)
A1 »jezik vse zemlje« (v. 9)
- 5 izstopa iz tega paralelizma in predstavlja preobrat. Ta vrstica je točka preusmeritve v zgodbi. Do sem je akter človek, od tod Bog. To je odločilno božansko posredovanje, ki obrne tok človeške zgodovine. Primerljivo je z »Bog pa se je spomnil Noeta« iz 1 Mz 8,1. Razglaša prekinitev prejšnjega dogajanja: v 8,1 začno potopne vode upadati, tu se zaustavi gradnja. Medtem ko Bog v 8,1 posreduje, da bi rešil človeštvo, tu nastopi z namenom preprečiti človeške načrte.
Kot pri 1 Mz 2 – 3 se tudi v tem primeru zdi, da so bili za nastanek zgodbe uporabljeni nekateri orientalski motivi. Mezopotamski veliki stolpi, zigurati, so bili značilnost tega območja. Enuma Eliš slavi gradnjo Babilona in njegovega tempeljskega stolpa in iz sumerske tradicije je znana zgodba o času, ko so vsi ljudje govorili ali bodo govorili isti jezik. Toda samo tukaj, podobno kot v pripovedi o vesoljnem potopu, so stvari razložene z vidika moralnega monoteizma, medtem ko se v mezopotamski literaturi prikazujejo kot tekmovalnost med bogovi. Medtem ko je v mezopotamski literaturi Babilon verska in kulturna Meka, v Genezi povzema norost humanistične kulture. Razlagali so, da je njihov tempelj Esagil, bivališče za mogočne bogove Marduka, Enlila in Ea, sezidan kot »zemeljska podoba tega, kar obstaja v nebesih« (Enuma Eliš). Babilonci so bili prepričani, da imajo templji svoje korenine v spodnjem svetu in da njihovi vrhovi segajo v nebesa. 1 Mz 11 se posmehuje babilonskemu bahanju o njihovih templjih.
Razlaga
- 3 »Dajmo, delajmo opeko.« Drugje je ta stavek uporabljen le za Hebrejce, ki so delali opeko v Egiptu (2 Mz 5,7)
»Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte.« To je primerjava gradbenih tehnik v Izraelu in Mezopotamiji. Izraelci so uporabljali kamen in malto, medtem ko Mezopotamci opeko in asfalt (zemeljsko smolo). Toda to je več kot samo tehnična opomba o razlikah v gradbenih metodah; je tudi podcenjevanje babilonskega materiala (mi uporabljamo kame, oni imajo le opeko!).
- 4 Namen njihove opečne proizvodnje je pojasnjen – zgraditi mesto s stolpom, ki bo tako visok, da bo z vrhom segal do neba. Tu je očiten namig na babilonsko teologijo. Glavni tempelj v Babilonu se je imenoval Esagil, t. j., hiša z dvignjeno glavo. Že s čisto človeškega vidika je zgraditi stolp, visok do neba, predrzen načrt, zdi pa se, da Geneza na to gleda kot na svetoskrunstvo. Kajti nebo, nebesa so domovanje Boga in ta antični nebotičnik je še en poskus ljudi, da bi postali kakor Bog (prim. 1 Mz 3,5; 6,1-4).
- 5-9 Zato Bog izvede preobrat, ki prepreči človeški poskus, postavljati se nasproti Stvarniku.
S pripovedjo o babilonskem stolpu smo prišli do zadnje pripovedi v prazgodovini (1 Mz 1-11). V njej je obsojena želja človeštva, da bi odstranil Boga iz nebes in na njegovo mesto postavil sebe – izvirni greh. Človek mora pustiti svoje ponosne sanje, da bi postal kakor Bog, da bo mogel sprejeti odrešenje.
Sklep poglavij o Noetovih potomcih in babilonskem stolpu (1 Mz 10,1 – 11,9)
Zgodba o babilonskem stolpu je postavljena v rodovnik Noetovih potomcev (1 Mz 10,1-32). To je seznam narodov, ki je edinstven v svetovni književnosti. Vsi so rodovno povezani z Noetovimi sinovi, tako so dejansko med seboj bratje. Pripoved o babilonskem stolpu pa razloži, kako se namesto, da napolnijo vso zemlji, naselijo v enem mestu, Babelu. In zaradi tega jim Bog zmeša jezik, da ne morejo več živeti skupaj in sodelovati v proti-Božjih projektih. Zgodba o babilonskem stolpu je zadnja velika sodba v prazgodovini in se lahko primerja s padcem človeka v 1 Mz 3 in grehom Božjih sinov (6,1-4).
V seznamu narodov niso našteti vsi narodi, ki so jih Izraelci poznali, temveč sedemdeset potomcev Noetovih sinov, kot predpodoba sedemdeset Jakobovih sinov, ki so šli v Egipt. So pa vključeni tudi Izraelovi najnevarnejši tekmeci, Babilonci, Egipčani in Kanaanci. Ti so predstavljeni kot sinovi Hama, ki ga je Noe preklel (9,25-27)., in posledično so tukaj našteti vsi glavni sovražniki Izraela. Med njimi je Nimrod (v. 8-12), ki ga poimenuje prvega junaka na zemlji, velikega lovca pred Gospodom in ustanovitelja velikih mest v Mezopotamiji. Njegovi dosežki bojevnika, graditelja mest in velikega lovca poosebljajo ideale mezopotamskih kraljev, celo do nadnaravnega porekla (prim. 6,4). Tukaj je Babel/Babilon med »prvenci njegovega kraljestva«.
Južna Mezopotamija, Ur Kaldejcev, je bil izvirni dom Teraha in Abrama (11,28.31). Haran v severni Mezopotamiji (mesta Ninive, Ašur, Kelah (10,11) je bilo območje, kamor se je Terah preselil in tam tudi umrl (11,32). Na to območje so se izraelski patriarhi kasneje vračali iskat žene med pripadniki svojega klana (24,4.10; 28,2.10). Drugi pol potovanja očakov je bil Egipt, ki je tudi dokaj obsežno predstavljen (10,13-14). Končni cilj teh potovanj je bil obljubljena dežela Kanaan.
S Semovimi sinovi ima Izrael dobre odnose. Aramejci (v. 23) so Abrahamovi družini podarili veliko nevest (24; 28). Arpahšad, Šelah in Eber so bili Terahovi predniki.
Z babilonskim stolpom pridemo do zadnje velike zgodbe o vesoljni sodbi z močno polemiko proti mitološki teologiji starega sveta. S poznavanjem mezopotamske mitologije je Genezin napad videti še ostrejši. Je posmeh orientalskim verovanjem o stolpu Esagilu kot Meki Mezopotamije. Mardukov tempelj v Babilonu, imenovan »hiša z dvignjeno glavo«, odseva trditev, da je dosegel nebesa. Ampak Geneza neusmiljeno pobije te trditve. Tako globoko pod nebesi je ta tako imenovani nebotičnik, da ga Bog komaj vidi. Moral je stopiti dol, da ga je videl.
Toda, čeprav je največji človekov dosežek bil pomilovanja vreden v Božjih očeh, so motivi za njegovo izgradnjo bili strašni. Želja, da preženejo Boga iz nebes, da si napravijo sami ime, namesto da pustijo Bogu, da jim ga on naredi, to prikliče sodbo, ki bo enkrat za vselej ohromila človekove poskuse za protibožjo kooperacijo. Ime »Babel/Babilon« ne pomeni »Božja vrata«, kot so menili Babilonci, ampak »zmedo« in zveni podobno kot »norost« in »potop«. Je simbol za človekovo nemoč in propad, kadar deluje proti Stvarnikovi volji.
S to zgodbo, ki obsodi človeško grešno norost, se končuje prazgodovina v Genezi. Genealogija Sema (11,10-26) služi kot vmesni člen med prazgodovinskimi dogodki, ki so oblikovali in še vedno oblikujejo usodo vsakega človeka, in zgodovino očakov. Po potopu je nastopil nov začetek za človeštvo, ponoven Božji ukaz, naj se ljudje množijo in napolnijo zemljo. Mavrica na nebu je zasijala kot zagotovilo, da svet ne bo nikoli več uničen s potopom. A babilonskemu stolpu ne sledi takoj up vzbujajoče nadaljevanje; pretečejo leta brez namiga o prenovi. Človek mora pustiti Babel, svoje ponosne sanje, da bi postal kakor Bog. In s Terahom in Abramom, ki sta odšla iz Ura v Babiloniji, se začne zgodovina očakov. Izaija v 48,20 svari: »Pojdite iz Babilona, bežite iz Kaldeje! … Gospod je odkupil svojega služabnika Jakoba!« Prvenstveno je ta vrnitev iz Babilona videna kot drugi izhod iz Egipta, vendar je tudi podoba Abrahamovega romanja.
Nova zaveza prevzame to podobo. Sveti v Janezovem Razodetju so pozvani, da izidejo iz Babilona (18,4) in se veselijo njegovega uničenja (18,20), ker bo padcu Babilona sledila Božja sodba in bo vzpostavljeno Božje kraljestvo (20-22). Prerok Sofonija napove konec babilonske zmešnjave: »Tedaj bom naklonil ljudstvom čiste ustnice, vsi bodo klicali Gospodovo ime in mu služili s skupno ramo« (3,9). Luka je oznanil, da so na dan binkošti vsi razumeli govor drug drugega. To je znamenje poslednjih dni, ko bodo rešeni vsi, ki kličejo Gospodovo ime (Apd 2,8-21). Preroki in Nova zaveza se veselijo dneva, ko bo greh dokončno uničen in bodo vsi narodi združeni v Božjem kraljestvu.
Lectio biblica:
- Kakšne »kvalitete« odlikujejo Noeta? Jih prepoznavam tudi v svojem življenju?
- Sredi potopa se je Bog »spomnil« Noeta. Beseda izraža uresničevanje odrešilne Božje prisotnosti sredi kaosa. Imam kakšno osebno izkušnjo Božjega spominjanja?
- Babilonski stolpi, ki jih gradi današnji človek, … in njihove ruševine.
- Ko se meni podre stolp, čeravno ne z vrhom do neba …
- Da bi razumeli jezik drug drugega, mi / nam je potrebno …